Koliščarji so nabiralci, lovci, ribiči in poljedelci, obvladajo pa tudi številne obrti

V desetem tisočletju pred našim štetjem še konča zadnja ledena doba, ki traja okrog 100.000 let. Prostor današnjega Ljubljanskega barja prekriva jezero, ki ga kasneje, zaradi številnih odkritih kolišč med IV. in II. tisočletjem pr. n. št. arheologi poimenujejo kar koliščarsko. Koliščarji se na naše, prostoru naseljujejo že ob koncu mlajše kamene dobe, najmlajše kolišče Konec pa sodi že v čas srednje ali celo potne bronaste dobe. Jezero se vseskozi krči, o čemer pričajo najdbe kolišč, dokler se povsem ne spremeni v močvirje, kar sovpada tudi z odhodom zadnjih koliščarjev.

Koliščarji svoje kolibe gradijo v plitvini jezera, včasih pa tudi na kopnem ob robu jezera

Koliščarji svoje kolibe gradijo v plitvini jezera, včasih pa tudi na kopnem ob robu jezera. V tla, v polžarico (hišice odmrlih polžkov na dnu jezera), zabijejo množico kolov, na njih zvežejo ploščad, po eno za vsako kolibo, na ploščadi pa postavijo podolgovato kolibo s strmo streho.

Koliščarji so nabiralci, lovci, ribiči in poljedelci, obvladajo pa tudi številne obrti – lončarstvo, tkalstvo, krznarstvo, usnjarstvo, kovaštvo in izdelovanje nakita. Za prevoz po vodi, bodisi do obale, do kopnih stez, ki vodijo do njihovih njiv, živine, ali v gozd, kamor hodijo na lov in po gozdne sadeže, ali za ribolov, že znajo iz enega debla stesati drevak. Za to zamudno delo uporabljajo orodje večinoma izdelano iz kamna ali roženine, notranjost pa dolbejo tudi z zažiganjem. V bakreni in bronasti dobi si pomagajo že tudi s preprostimi sekirami.

Na Barju do sedaj odkrijejo preko šestdeset deblakov ali drevakov

Na Barju do sedaj odkrijejo preko šestdeset deblakov ali drevakov, večinoma je sicer mlajših, kar pomeni, da je drevak uporabljan kot prevozno sredstvo vse do srednjega veka. Z dendrokronološko metodo do sedaj potrdijo štiri drevake iz dobe kolišč.

Če je koliščarskih drevakov precej v predalpskem svetu, moramo pa zagotovo na ponosni na 5200 let starega in s tem najstarejšega odkritega lesenega kolesa z os jo na svetu, ki ga leta 2002 odkopljejo na Starih gmajnah pri Verdu.

Koliščarji že znajo iz enega debla stesati drevak. Za to zamudno delo uporabljajo orodje večinoma izdelano iz kamna ali roženine, notranjost pa dolbejo tudi z zažiganjem

Kolo in os sta del voza (cize), izdelan in v uporabi v mlajši fazi poselitve kolišča, nekako 5150 let pred sedanjostjo. Kolo premera 71,2 cm je narejeno kot poln disk s pestom pravokotne oblike iz dveh desk iz jesenovega lesa drevesa starejšega od 80 let in širinsko spojen s štirimi grebenastimi letvami. Je del voza oziroma cize, primerno za hribovito pokrajino, kamor sodi zaledje tedaj ojezerjenega Ljubljan-skega barja. Koliščarji jo uporabljajo bodisi za prevoz ulovljene divjačine, bodisi za prevoz poljskih pridelkov do roba jezera. Za prevoz voza že uporabljajo vprežno živino.

Ciza – preprosto prevozno sredstvo (vse risbe: akad. kipar Jože Lašič)