Rimske ceste (lat. viae) so v antičnem Rimu magistrale, ki vodijo iz prestolnice, v kraljevini so to normalne poti do sosednjih krajev, v petem stol. pr. n. št. pa skrb zanje prevzame vojska, kar je da gradnji cest pravi zagon. Gradnjo standardizirajo z zakonom (Duodecim tabulae) okrog leta 450 pr. n. št., z njim pa med drugim določajo širino cestišča (2,45 m na ravnih odsekih in 4,90 m na ovinkih – kasneje se uveljavi gradnja med 4,0 in 6,0 metrov širokih cest, tako, da se lahko srečajo dve kočiji), pravila za tlakovanje in pravico do rabe privatnih zemljišč (služnost).

Konzularna cesta

Vrsta cest. Po pomembnosti se rimske ceste delijo v javne ceste (via publica), stranske ali krajevne ceste (via vicinalis), ki povezujejo večja središča med seboj ali z zaselki, in privatne ceste (via privata), ki jih gradijo posamezniki v različne namene, a lastniki ne dovolijo javne uporabe. Javne ceste se financirajo iz državnega proračuna in jih gradijo vojaki, poimenujejo po konzulu (via consularis) ali pretorju (via preatoria), odgovornemu za njihovo gradnjo. Med javne ceste se prištevajo tudi privatne ceste, za katere lastniki dovolijo, da se po njih odvija javni promet.

Gradnja cest. Javne ceste gradijo praviloma čimbolj naravnost, zato ponekod klanci dosegajo tudi 20% naklon. Manjše zapreke na načrtovani trasi poti, npr. gričevje, odstranijo, v večje skalnate vzpetine skopljejo predore, čez reke pa zgradijo mostove, za kar so Rimljani pravi mojstri. Ko je določena trasa ceste, opravijo zahtevne meritve, teren odkopljejo (kjer se da) do trdne podlage (skale), nastali jarek, ki je pri različnih terenih seveda različno globok, pa zapolnijo z različnimi plastmi, in sicer je spodnja plast iz lomljenega kamenja v malti (stratumen), druga je iz debelega (rudetario) in tretja iz drobnega (nucleus) grušča oziroma proda v malti, ki je skrbno potlačen in izravnan. Krovni sloj je iz peska in proda (summa crusta) ali iz večjih ploščatih kamnov (summum dorsum) položenih čim bliže eden ob drugemu, praznine med njimi pa zalijete z grobim betonom. Ko se ta posuši, je dodana plast finega betona, v katero potisnejo ploščate kamne do popolne izravnave tal. Ob cestah v razmaku ene milje (milia passuum – tisoč (dvojnih) korakov (1.478,5 m)) postavijo okrogle dvometrske miljnike izdelane iz enega samega kosa kamna. Zlati ničelni miljnik (miliarium aureum), od koder se šteje oddaljenost od Rima, postavijo sredi Foruma.

Rimske ceste

Javne ceste gradijo od središča Rima proti obrobju zasedenega ozemlja, z osvajanjem ozemlja pa ceste podaljšujejo. Za prvo rimsko cesto se smatra stara Apijeva cest – po pesniku Staciju (I. stol.) kraljica cest (regina viarium) –, ki jo da do Kapue leta 312 pr. n. št. zgraditi cenzor Apij Klavdij Slepi, kasneje pa cesto podaljšajo do pristaniških mest Tarentum (Taranto) in Brundisium (Brindisi). Od izhoda iz mestnega obzidja postavijo številne nagrobnike in grobnice (znamenita je rotonda Cecilje Metella), pri cerkvi Quo Vadis? Jezus Kristus pusti odtise stopal, ko zaustavi iz Rima bežečega sv. Petra, ob njej da leta 71 pr. n. št. Mark Licinij Kras križati 6.000 upornih sužnjev pod vodstvom sužnja-gladiatorja Spartaka. Od zanimivejših cest omenimo Solno cesto (ime dobi po tovorjenju soli) do Castruma Truentiuma (danes San Benedetto del Tromto ob Jadranu), Flaminijevo cesto (220 pr. n. št., Gaj Flaminij – v drugi Punski vojni leta 217 pr. n. št. je ubit v spopadu s Hanibalom in Kartažani) do Arminiuma (Rimini), Avrelijeva cesta (III. stol. pr. št., cenzor Gaj Avrelij) do Pise, Kasijeva cesta (II. stol. pr. n. št., ) do Firenc itd. Ob koncu Rimskega Imperija zgradijo 372 javnih cest v dolžini 80.000 km na treh kontinentih, od Škotske do Mezopotamije in od Atlantika do Rdečega morja.

Prvi uporabniki cest so vojaki, ki pa prenočišč ne rabijo, saj si vsak večer postavijo tabor. Ko pa postanejo glavni uporabniki cest trgovci, država na vsakih 20–30 km postavi nekakšne postaje, kjer morajo potniki pokazati potne listine, med pregledom pa jim je na razpolago vila z gostiščem. Običajno ob državnih postajah zrastejo vasi, vojaške postojanke in celo mesta.

Via Gemina na Vrhniškem

Via Gemina verjetno dobi ime po XIII. rimski legiji – Legio XIII Gemina, ki jo gradi med letoma 14 in 9 pr. n. št. Rimljani sprva povežejo Akvilejo z Navportom čez prelaz Ocra (Razdrto) pod Nanosom sredi I. stol. pr. n. št. Po najdbah (naselbina Dolgi grič nad Stranami, Jama pod Jamskim gradom) sklepamo, da se od Ocre cesta nadaljuje po severnem robu Pivške kotline, mimo Predjame in Studena do Planine, od tam pa čez Planinsko polje do Laz in pod Brestom ob avtocesti do Štampetovega mostu (t. i. dolinska cesta) ali čez Grčarevec do Vodic pri Kalcah (488 m n. m.), kjer naj bi stala postaja In Alpe Iulium. Do konca Logatca (med I. in IV. stol. stoji v bližini Narodnega doma pomembna poštna postaja Mansio Longatico) pelje cesta po trasi sedanje glavne ceste, tam pa zavije desno čez preval (450 m n. m.) med Raskovcem (656 m n. m.) in Ljubljanskim vrhom (819 m n. m.) in se tako izogne keltskim potem, speljanim čez prevala Cesarski vrh (486 m n. m.) in Prezid (546 m n. m.), še pod nadzorom keltskega gradišča na Strmici (626 m n. m.). Dolinski cesti se priključi v bližini Štampetovega mostu.

Ob koncu avgustejske dobe (27 pr. n. št.–14 n. št.) cesto iz Akvileje speljejo čez višji prelaz Ad Pirum (Hrušica, 867 m n. m.) – nova cesta v Akvileji zavije do Fare ob Soči (Pons Sontii) z mogočnim mostom čez Sočo, pelje mimo postaje Mutatio ad Fornulos nekje med Biljami in Bukovco) do Castra (Ajdovščina), od tu pa v strmino čez Col do Hrušice. Pri postaji In Alpe Iulium naj bi se cesta priključila cesti speljani čez Grčarevec. Pot čez Ocro je v uporabi do sredine I. stol., potem pa na njej promet proti Akvileji zamre, saj je nova cesta krajša za dan hoje (25 kilometrov).

Petstranska rimska utrdba – ostanek enega od petih stolpov

Od Štampetovega mostu, kjer se odcepi krajevna cesta (via vicinalis) proti Verdu, se Via Gemina strmo spusti do petstranske utrdbe na Hribu. Tu je cestišče 0,85 m pod površjem v debelini 0,40 m, sestavljeno iz velikih lomljencev, vezanih z malto in ohranjeno v širini 3,45 m. Nekdanja rimska cesta je speljana po južni strani cerkve sv. Pavla, preči Hribski potok južneje od današnjega mostu, nato pelje v ravni črti do Stare ceste v bližini nekdanje kovačije. Tu je cesta pol metra pod površjem, zgrajena je iz prodnikov (via glarea) in široka 7,65 m.

Do cerkve sv. Lenarta se trasi rimske in Stare ceste prekrivata, nato se cesta nadaljuje pod Hrušovco, nato proti Kantali oziroma zaselku Frtica (na podolgovatem hribu je v antiki verjetno stala utrjena opazovalnica, Frtica je verjetno izpeljanka italijanske besede fortezza) in naprej v ravni črti do cerkve sv. Janeza na Logu. Do 10 m široko cestišče je na tem barjanskem odseku zgrajeno na ilovnatih tleh. Osnovo cestišča predstavlja 25cm debela plast brusnikov, na katere je nanesena 120 cm debela plast savskega proda.

O poteku trase pričajo tudi odkriti številni rimski grobovi na Hribu, Stari cesti, Klisu in ob Ljubljanski cesti ter rimski miljnik na Logu pri Brezovici.