Tretji kolesarski dan (86 km, 600 v.m.). Začnemo pred hotelom Diffuso Rococo’. Po krajevnih cestah kolesarimo do Ostunija, ki velja za enega najlepših in tudi najbolj prijetnih mest Apulije. Ogledali si bomo središče z nenavadno arhitekturo snežno belih hiš, mestni trg, stolnico, cerkev sv. Marije Magdalene z barvito kupolo, samostan karmeličank s cerkvijo sv. Vita mučenca in cerkve sv. Jakoba iz Compostele, nadaljevali po malo prometnih poteh mimo Carovigna (mimo mogočnega gradu Dentice di Frasso) do San Vita dei Normanni, kjer si bomo ogledali staro mestno jedro, še en grad Dentice di Frasso in mestni park.

Mimo Sv. Mihaela Salentinskega in cerkve sv. Marije v jami (morda uspemo nedaleč najti tudi gomilo (specchia) Miano) prikolesarimo v Mesapsko Celje – Ceglie Messapica. Po ogledu prekolesarimo še nekaj kilometrov nazaj do hotela.

Če bo komu trasa predolga, se za avtomobili zapelje do Sierre (Pescarosa) ter tam začne in konča kolesarski krog (65 km).

OSTUNI

Mesto in občina (32,300 preb, 223 km²). Leži na treh vzpetinah (218 m n.m.) osem kilometrov od Jadranskega morja. Prvi, neandertalski lovci, se na tem območju naselijo že v stari kameni dobi (50.000–40.000 let pr.n.št.), saj jim številne jame nudijo dobra zatočišča. S tega obdobja (25.000 let pr.n.št.) je tudi skelet 20–letne gospe iz Ostunija z nekakšnim pokrivalom iz stotine školjk (danes si jo lahko ogledamo v muzeju predklasične civilizacije).

Mesapi, antično italijansko ljudstvo, se tu naselijo v VII. stol. pr.n.št. (ne dolgo tega pod srednjeveškim obzidjem na živilskem trgu odkrijejo grobove od IV. do II. stol. pr.n.št. V III. stol. pr.n.št. jih zasedejo Rimljani. Naselje naj bi imenovali (grško) Astu Neon(astu – utrjena citadela, neon – nova). Grške korenine mestu pripisujejo tudi helenskemu junaku Sturnoiu, ki naj bi sem pribežal po koncu Trojanske vojne.

O rimskem obdobju ni veliko sledi, verjetno pa so nekatere masserije zgrajene nad antičnimi rimskimi vilami. Po padcu zahodnega rimskega cesarstva se z Ostunijem dogaja, kot z vsemi drugimi mesti na jugu Italije – sledijo si Vzhodni Goti  Langobardi, Saraceni in Bizantinci. Pod zadnjimi leta 876 postane sedež škofije, ki da zatočišče menihom bazilijancem (sv. Bazilij je bil še posebej češčen v pravoslavni cerkvi). V XI in XII. stol. Normani preženejo Bizantince in Apulijo združijo v grofijo, ki nato kmalu postane vojvodina. Ostuni doživi razcvet v času švabskega cesarja svetega rimskega cesarstva Friderika II. (druga četrtina XIII. stol.). Pod aragonsko krono zgradijo novo obzidje s štirimi vrati. Pod Isabello Aragonsko leta 1506 Ostuni vključijo v vojvodino Bari. Na pomenu začne izgubljati po letu 1639, ko ga Filip IV. Habsburški, zaradi dolgov, ki si jih nabere v tridesetletni vojni, proda družini Zevallos.

Glavne zanimivosti v starem mestnem jedru so: stolnica (Concattedrale di Ostuni) na vrhu vzpetine (graditi jo začno leta 1435, končana med letoma 1470 in 1495, s karakterističnim gotskim pročeljem (arhiv hrani 200 pergamentov iz leta 1137)), samostan karmeličank, ki mu je prizidana baročna cerkev sv. Vita (tudi sv. Marija Magdalena, 1750–1752, lesena prižnica (1600), nagrobni spomenik Cona Luchina Del Verme (1747), baročni oltarji Francesca Morgesa (1763) in nekaj baročnih slik), cerkev sv. Jakoba iz Compostele (1423), srednjeveška cerkev sv. Frančiška Asiškega (pročelje je iz leta 1882, slika Mojzes razbije plošče z božjimi zapovedmi (šola Luce Giordana), številni kipi svetnikov), cerkev sv. Duha (1637) z lepim renesančnim pročeljem in plitkim reliefom (XV. stol.), ostanki gradu (1148), aragonsko obzidje s cilindričnimi obrambnimi stolpi ter vrati sv. Dimitrija in Novimi vrati (oboje iz XV. stol.), baročna vojvodska palača Zevallos, palača Siccoda (1575), Škofijska palača in staro semenišče (XVIII. stol.) ter druge palače plemiških družin (XVI–XVII. stol.). V okolici so tudi številne masserije in dolmen iz Montalbana.

CAROVIGNO

(v krajevnem narečju Carvìgni) naselje in občina (16.050 preb., 105,48 km²) Ime izvira bodisi iz mesapskega imena hriba Karp, na katerem je mesto zgrajeno, bodisi iz grške besede Karpene (potem latinsko Carbina in srednjeveško Carvineo), kar v prevodu pomeni rodovitnost in izvira iz antičnega kulta Cêrere (tudi Cêres), v rimski mitologiji boginja poljedelstva, rodovitnosti polj in zakonske zveze. Mesto zgradijo Mesapi, ki ga leta 473 pr.n.št. porušijo Tarantinci (Taranto, kolonija grške Šparte), ko na obali zgradijo manjše pristanišče Carvinio. Tarantinci zasedejo celoten jug Italije do leta 400 pr.n.št. V boju z Rimljani (druga grška mesta Velike Grčije na jugu Italije se z Rimljani ustrezno dogovorijo – za prispevek v vojski in denarju) sta pristanišči Brindisi in Carvinio glavni pristanišči, kjer se izkrca vojska epirskega kralja Pira, ki Rimljane v dveh bitkah (pri Herakleji leta 280 pr.n.št. in Askulu leto kasneje) sicer premaga (oziroma Rimljani imajo več izgub, a tudi več vojakov), a imajo pri tem takšne izgube, da se ne opomorejo več (Pirova zmaga). Carovigno pade pod rimsko oblast, a Hanibal še uspe v drugi punski vojni (202–218 pr. n. št.) vzpodbuditi večji del Magne Grecie k uporu proti Rimu (sicer brez večjega končnega rezultata). Po padcu Zahodnega rimskega cesarstva so posesti Carovigna priključene Ostuniju, podajajo pa si ga Goti, Bizantinci in Normani, za njimi grofje in vojvode Švabski, Anžujci in Aragonci, pa Benečani, Španci, Avstrijci in Burboni.

Med sakralnimi objekti je treba omeniti farno cerkev sv. Marije vnebovzete (na novo pozidana leta 1837, od prvotne iz XVI. stol. ostaja rozeta in stranska apsida), cerkev sv. Angela (XV. stol.), Karminska cerkev s freskami iz XVIII. stol., cerkev sv. Ane (XVII.–XVIII. stol.) v bližini gradu in svetišče Belvederske Madone štiri kilometre južno od mesta, zgrajeno leta 1875 nad nekdanjim samostanom menihov bazilijancev (ostala je kripta, do katere pridemo po 47 stopnicah in ciborij iz leta 1501). 

Med posvetnimi objekti je treba na prvem mestu omeniti (ostanke) megalitskega obzidja (VI.–IV. stol. pr. n. št.), staro mestno središče (la Terra) z zanimivo arhitekturo in ostanki obzidja Aragoncev (XV.–XVI. stol.) z vrati – Brindisi, Nova vrata in Duhovnikov slavolok) in seveda grad Dentice di Frasso (XIV.–XV. stol.), zgrajen na starejši utrdbi iz XIII. stol.

SAN VITO DEI NORMANNI

Santu Vitu v brindisijskem narečju, mesto in občina z 19.501 preb. in s 66 km² v pokrajini Brindisi. Na širšem območju se naseljujejo že vsaj od II. tisočletja pr.n.št. – odkrijejo ostanke tridesetih grobov in različno keramiko (1800–1700 pr. n. št.), ostaline iz bronaste dobe pri Mondescinu in prazgodovinske ostanke (XVIII.–IV. stol. pr.n.št.) v okolici Castella in Paretona. Moderno naselje Castri Sancti Viti se začne razvijati ob koncu X. stol., ko se tu naselijo pribežniki iz Slavonije (Schiavoni). Nekateri zgodovinarji pripisujejo ustanovitev mesta tudi Normanu Boemondu d’Altavilla (1050–1111), sinu Roberta Guiscarda, ki za svoje lovske užitke ukaže zgraditi še danes viden pravokoten stolp. V XIV. stol. se za nekaj časa okliče kot samostojna mestna občina (komuna), od XV.stol. se začne širiti, tako, da zaseda in priključuje okoliške posesti, leta 1484 ga razrušijo Benečani. Ob povratku iz boja proti Otomanskemu cesarstvu pri Lepantu leta 1571 zgradijo v počastitev zmage stolnico sv. Marije od zmage.

Kot vsa italijanska mesta je tudi San Vito bogat s cerkvami, kot prvo pa velja omeniti prav stolnico sv. Marije od zmage (latinski križ, tri ladje, prečna ladja in globok prezbiterij, številne slike, med njimi ikona sv. Nikopeja, srebrni kip sv. Vita, cerkev ima tudi Sveta vrata), sledijo si Stara cerkev (oziroma  cerkev sv. Marija angelov, XV. stol., preprosto pročelje), baročna (nekdanja) cerkev sv. Janeza Evangelista (danes so v njej razstave in kulturni dogodki), cerkev sv. Marije mercedarijcev (1735), cerkev sv. Marije milosti (sprva ima eno ladjo (1586), pozneje prizidajo še dve (1700 in 1898)), cerkev Oznanjenja (1584, do 1809 dominikanski samostan), itd. V okolici so številna jamska naselja, ki jih zgradijo bizantinski menihi, ko jih zaradi njihove vere preženejo iz Orienta – jama sv. Blaža (samostan, pravoslavna cerkev in pravo jamsko naselje) v bližini masserije Januzzo, kripta sv. Nikolaja, kripta sv. Janeza, kripta sv.  Marije naselja Sv. Jakoba.

V mestu je tudi srednjeveški grad Zobatca iz Frassa (Dentice di Frasso) iz XII. stol. s prizidanim kvadratnim obrambnim stolpom (XI. stol.) in dvižnim mostom.

CEGLIE MESSAPICA

Je občina in naselje v pokrajini Brindisi (20.639 preb., 130,31 km²), priznano kot mesto umetnosti in gastronomije, naseljeno pa je vse od XV. stol. pr.n.št. Dolga in bogata  zgodovina se kaže tudi v imenu – Kalia (Καιλια) po grških kolonih, Kailia po Mesapih, Caelia in Caelium po okupaciji Rimljanov leta 267 pr.n.št., Normani ga imenujejo Castellum Caeje, v srednjem veku se imenuje tudi Cilia in Celio, Cilij / Celie del Galdo se imenuje med letoma 1600 in1806, Ceglie med letoma 1806 in 1864, po letu 1988 pa dobi današnje ime.

Po legendi naj bi mesto zgradili mitsko ljudstvo Pelazgi, ki jim pripisujejo tudi gradnjo megalitskih utrdb in grobišč . Okrog leta 700 pr.n.št. se tu naselijo grški koloni (vidni so ostanki svetišč posvečeni Apolonu (v cerkvi sv. Roka), Veneri (hrib Montevocoli in pod baziliko sv. Ane) in Diani. V IV. stol. se v boju proti Tarantincem dvanajst mesapskih mesta (dodecapoli Messapica). Iz predrimskega obdobja ostajajo številna arheološka najdišča – specchie, obzidja (paretoni), nekropole, vaze, denar,keramika ipd. Nekaj od tega (kamenje) bomo lahko videli na kolesu, mnogo od tega pa je po muzejih.

Na vrhu enega od dveh hribčkov,na katerih leži Ceglie, se bohoti Vojvodski grad prizidan k izvirnemu normanskemu 34 metrov visokemu stolpu iz leta 1100. V atriju nepravilne oblike, v katerega vstopimo skozi slavolok, so vodnjak obdan s stebri, grbi gosposk ter stopnišče in portal iz XVI. stol., v prostorni veži pa lahko občudujemo še slike z začetkov XVI. stol. Mesto je v preteklosti večkrat obzidano, vidnega od tega je bolj malo – v V. stol. pr. n. št. ga prvič z velikimi kamnitimi bloki obzidajo Mesapi (visok od 2,5 do 4 metre), drugič v srednjem veku (vidno dvoje vrat – Monteronska in Jusova), ko obzidajo današnje staro mestno jedro.

Med posvetnimi stavbami naj omenim gledališče (1878) in mestni stolp z uro (1890), zanimive pa so tudi številne palače, med pomembnejšimi pa so palača Allegretti (XVIII. stol, obdelana neoklasično leta 1870) z galerijo slik in knjižnico, Chionna (nekdaj v njej prebivajo pavlinci oziroma najmanši bratje), Epifani, Greco (1750), Nannavecchia–Monaco, Vitale in druge.

Med religioznimi stavbami so pomembnejše kolegijska cerkev Device vnebovzete (zgrajena leta 1786 nad starejšo iz leta 1521, ima večinoma baročno podobo, bogata z oltarji iz večbarvnega marmorja, leseno razpelo (XVI. stol.), kip sv. Antona Padovanskega (XVIII. stol.), zaščitnika mesta, slika Brezmadežno spočetje in številne freske Domenica Carelle), cerkev in svetišče sv. Roka (XVI. stol.), cerkev sv. Dominika (zgrajena med letoma 1534 in 1570) in opatija sv. Ane (IX. stol.).

V okolici je vsaj 50 masserij, velikih kmečkih gospodarstev z gosposko hišo, prebivališči za kmete, hlevi in shrambami, marsikje tudi s kapelami in utrjene, vsaj toliko pa je tudi jam (53), od katerih naj omenim jamo Montevicoli, jamo–kripto sv. Mihaela in jamo–kripto sv. Marije v jami ter 18 gomil (specchie), ki imajo tako pogrebni, kot obrambni pomen.

V mestu je sedež Mednarodnega centra mediteranske kuhinje, kar pomeni, da bo treba najti primeren čas, da preverimo, kaj nam lahko dobrega ponudijo. Tipični so ceglieški piškoti (zaščiteno geografsko poreklo (DOP), ceglieški kruh in kruhovi polpeti, vendar se samo zaradi kruha zagotovo ne bomo zaustavljali. Kaj vse je tam dobrega pa lahko tako ali tako izvemo iz jedilnih listov, ki visijo pred vsako oštarijo. Za vinski festival Divingusto pa bomo prezgodni dva meseca.

Vir: wikipedia (22. 2.2014)