Ko sem se večkrat odpravil kolesarit v Umbrijo, so me mnogi znanci spraševali, kje je to, in tako mi je bilo popolnoma jasno, da ni nič čudnega, če Umbrijci ne vedo, kje je Slovenija. Malo bolje je s sosednjo Toskano, saj vsi predvsem iz številnih filmov (Angleški pacient, Romeo in Julija, Gladiator) poznamo vitke ciprese, pa Firence, Sieno, Piso, da o kakšnem Michelangelu, Rafaelu ali Botticelliju niti ne govorim. Seveda, kdo še ni slišal za kjanti, mnogi tudi za neprimerno kakovostnejši vini Brunello in Vino Nobile, prvi iz Montalcina, drugi iz Montepulciana, pa za florentinski zrezek, testenine in pice. Kaj pa za kakšnega divjega zajca po etruščansko ali divjega prašiča po lovsko? Pa pustimo Toskano.

Ko boste zapuščali Umbrijo, vam bo povsem jasno, kje rastejo trte, kjer iz grozdja pridobivajo najžlahtnejše italijansko rdeče vino Sagrantino, kje si lahko privoščite nadevane prepelice ali golobje nabodalo – v primerjavi s Toskanci Umbrijci imajo radi majhne leteče živalce, seveda pa njihovi recepti pogosto zaradi številnih gozdov segajo tudi po malo večji divjadi – zelo dobro se npr. prileže srnjak v belem vinu z rožmarinom in žajbljem – zaradi številnih jezer in rek, bogatih z ribami in jeguljami, pa se na krožnikih pogosto znajdejo tudi ribje jedi – npr. ribji brodet, pretaknjena kraljica (krap), ostriži po oglarsko (carbonaretti) ali jegulja na žaru. Predvsem na desnem bregu Tibere pa si boste lahko ogledali še tipične toskanske ciprese in tipično toskansko pokrajino v Umbriji.

Razmeroma dolgočasnemu opisu »zavijemo levo, desno, se spustimo, zapeljemo navkreber …« in opisu pokrajine »se peljemo skozi oljčni nasad, pa sončnice na levi strani, ječmen ali pšenica na desni, kostanjev gozd pred nami …«, ki beži mimo vas z dobrimi dvajsetimi kilometri na uro, sem raje dodal krajevne zanimivosti, od obujanja srednjeveških običajev, »čudežev«, slavnih osebnosti, rojenih v teh krajih, do prehranjevalnih navad in razvad. Tako sem ob opisu 13 celodnevnih etap – vse so seveda prevozne tudi z motornimi kolesi, avtomobili ali avtodomi (ne pa vse s počitniško prikolico!) – v skupni dolžini blizu tisoč kilometrov podrobneje opisal še 60 zanimivejših krajev ob poti (med pomembnejšimi so seveda Perugia, Spoleto, Assisi in Todi), dodal 45 receptov – precej je značilnih in te jedi najdete na jedilnih listih številnih restavracij, nekaj pa je povsem krajevnih receptov, jedi pa tudi teže izsledljive – in 11 pojmov, povezanih s hrano in pijačo, podrobneje predstavil 22 pomembnih osebnosti – nekaj papežev (Gregor VII.) in kardinalov (Albornoz), svetnikov (Frančišek Asiški, Rita, Benedikt, Valentin), slikarjev (Gozzoli, Perugino, Lippi) in vojskovodij – dodal še 18 dogodkov in pojmov, povezanih z zgodovino, nekaj pojmov, povezanih z umetnostjo ter 12 legend in 16 krajevnih znamenitosti, od fosilnega gozda pri Dunarobbi do dirke s svetniki v Gubbiu. Na 220 straneh je v vodniku še 212 barvnih fotografij ((link na *Picasa2), 45 zemljevidov in 13 profilov tras, na zgoščenki pa so dodane trase v obliki zapisa gpx in linki tras na Bikemap.net, vse objavljene fotografije ter mape mest (23) in zemljevidi (45). Pošljite povpraševanje/naročilo.