DRUGI DEL: OD ŠĆEPAN POLJA DO DRAČA IN TRSTA

.

9.  Z raftom po Tari, 14. 9. 2015

Na dan »počitka« smo izbrali poldnevno raftanje po Tari. V slabih štirih urah bomo preveslali zadnjih 18 YU_08_1Tarasportraftingkilometrov Tare pred izlivom v Drino, v tem delu pa kar 21 brzic. Današnji progam pa bo takle:

  • 10.30h – zajtrk v kampu Modra reka na obali reke Piva
  • 11.00h – prirpava za raftanje – »oboro-žitev« z rešilnimi jopiči, čeladami, nepre-pustno obleko in čevlji
  • 12.00-12.30h – vožnja s terenskimi vozili do startne točke pri Brštanovici.
  • 12.30-16.00h – Raftanje na najzanimi-vejšem delu Tare (Borovi, Varda, Ćelije, Vjernovića buk…), z nekaj vmesnimi postanki.
  • 16.00h – Prihod v Šćepan Polje s kosilom v restavraciji na obali reke Pive. Postregli nam bodo s tradicionalno črnogorsko hrano izpod »sača« (postrv, ovčje ali goveje meso s krompirjem), seveda poleg začetne hladne jedi, juhe splavarjev, solate in sladice.

 10. Ščepan polje – Nikšić  (83 km. 1.950 v.m.), 15. 9. 2015

YU09_3_Samostan_Piva_wiki_Surfer_bcrPo dnevu »lenarjenja« se bo prilegla najnapornejša etapa na celotni balkanski avanturi, trasa ob Pivi, zaradi številnih predorov, imenovana kar Črnogorska podzemna. Prvih 50 kilometrov je zelo hribovitih, po vsakem dokaj strmem klancu se spustimo nekoliko manj in tako na koncu »pristanemo« Donji Brezni (dobro, da ne kolesarimo še mimo Gornje Brezne – se pa lahko do tam zapeljemo, saj je v bližini čudovit kanjon Komarnice, desnega pritoka Pive) na višini 1201 meter. Zaradi zajezitve Pive in izgradnje hidroelektrarne (1982), je nastalo precejšnje Pivsko jezero (kolesarimo YU09_3_Komarnica_Montenegrotraveltudi čez jezero), prestavili so cesto, pri Plužinah pa tudi pomemben samostan Piva iz XVI stol., enostavno zgradbo z bogatimi freskami v notranjosti. Na Jesenovem polju se cesta nekoliko zravna, za tem pa sledi spust, z nekaj manjšimi vzpetinami (največja med njimi ne presega 75 višinskih metrov), vse do Vidovdana, kjer prikolesarimo do Zete, naprej proti Nikšiću pa se cesta ponovno zravna. Poleg čudovitih gora, Nikšića in umetnega jezera na Pivi, si velja ogledati tudi Krupačko jezero, imenovano tudi Nikšićko morje (če bomo do tja našli bližnjico čez Miločane, bomo prespali kar v motelu Krupac – cesta (bolj kolovoz) je vidna na Google Earth, ni pa vrisana v kartah) in Slansko jezero malo pred ciljem današnje etape v Nikšiću.YU09_4_Komarnica_Montenegrotravel

Na območju današnjega Nikšića Rimljani v IV. stol. zgradijo vojaški tabor (castrum) Anderba, po letu 459 pa se tu naselijo Vzhodni Goti, ki utrdbo preimenujejo v Anagastum. V VI. ali VII. stol. se začno priseljevati Slovani, naselje pa preimenujejo v Onogošt. V srednjem veku je naselje vključeno v južni slovanski pokrajini Travunija, oziroma Duklja, v lasti gosposke Vlastimirović, ki jo nasle-

YU09_8_JezeroKrupac_Montenegrotravel  dijo Nemanjići s Štefanom Nemanja. V Kraljevino Bosna ga priključijo leta 1373, ki ji vlada gosposka Kosača, od leta 1448 pa je, kot cela Hercegovina, vključena v Otomansko YU09_9_Nikšić_Donesi_comcesarstvo in ostane pod ood otomansko oblastjo več kot štiristo let.

Od tega časa je le malo ostankov, današnji videz daje gradbeni načrt iz leta 1883, ki ga na zahtevo kralja Nikole projektira hrvaški arhitekt Josip Slade – mesto dobi tako podobo pajkove mreže. Nikšić je danes predvsem industrijsko mesto, ima pa vseeno bogato tudi kulturno dediščino – Kulturni center, Mestni muzej, Umetnostna galerija, Gledališče, ipd.

11. Nikšić – Podgorica  (63 km. 770 v.m.), 16. 9. 2015

Malo krajša in lažja etapa. Do Danilovgrada se rahlo spuščamo, nato pa je vse do Titograda, ops… Podgorice pretežno ravnina. Med turističnimi zanimivostmi tega dne je nekaj ostankov srednjeveškega naselja Gradina pri Danilovgradu in eno največjih romarskih samostanov v Črni gori – samostan Ostrog – do katerega nas pripelje 400-metrski klanec (7,5 km). Prvi del poti je tako bolj razgiban, drugi del pa, po daljšem spustu, je povsem ravninski.YU_10_1_VasilijOstroški_wiki_chenyingPhoto

Samostan Ostrog (ime dobi po istoimenski planini na kateri stoji) je vklesan v živo skalo, zgradiri pa ga da v XVII. stol. zdravnik in čudodelec Vasilij Jovanović. Vasilij se rodi leta 1610 na Popovem polju. Izhaja iz srbske družine Jovanović iz vzhodne Hercegovine. Je episkop v samostanu Tvrdoš pri Trebinju, dokler ga ne uničijo Turki, zato se preseli v samostan Ostrog. Nekaj let po smrti ga razglasijo za svetnika, v samostanu pa so pokopani tudi njegovi posmrtni ostanki

Samostan je najpomembnejši romarski kraj v Črni gori, poleg pravoslavnih vernikov pa ga obiskujejo tudi katoličani in muslimani, ki iščejo zdravilo za dušo in telo. Današnji videz samostana je iz obdobja med letoma 1923 in 1926, ko ga obnovijo po požaru, ki uniči velik del kompleksa. Freske v Marijini cerkvi v sklopu samostana so izvirne iz XVII. stol. Obe cerkvi v sklopu samostana sta vklesani v živo skalo. Freske so delo srbskih umetnikov in prikazujejo svetega Savo in svetega Vasilija Ostroškega.

Danilovgrad (5.200 preb.) leži na rodovitni ravnici Bjelopavlići ob reki Zeta. V bližini ležijo ostanki srednje-veškega naselja  Gradina, ki izvirajo iz časa vladavine Petra Gojnikovića (870–917), zgradil pa naj bi ga princ Mutimir iz dinastije Vlasti-mirović (Višeslavić), ki je bil nekdaj tu tudi pokopan. Gradina je nekdaj pomembno središče v obdobju vladavine Nemanjićev, nekateri menijo, da se je tu rodil tudi princ Rastko, poznan tudi kot sveti Sava, ustanovitelj srbske pravoslavne cerkve. Temelje za modernejši Danilovgrad (ime dobi po princu Danilu) položijo, na zahtevo kralja Nikole I., leta 1870. Predviden je bil za glavno mesto Črne Gore, a, ko kasneje priključijo (bosanski) Nikšić in (albansko) Podgorico, to namero opustijo.YU_10_2_PodgoricaDuklja_wki_Novosti_RS

Podgorica je glavno mesto Črne gore in je s približno 136.000 prebivalci tudi največje mesto v državi. Nahaja se v dolini Skadarskega jezera ob srednjem delu doline reke Morača (oziroma v severnem delu prostrane Zetske ravnice), čez katero zgradijo štiri mostove, najnovejši med njimi je Milenijski most. Ime dobi posvoji legi, leži namreč pod vzpetino Gorica.YU_10_4_Podgorica_wiki_Nijebitno

Kakšne tri kilometre severno od današnje Podgorice se ljudje v sotočju Morače in Zete naselijo že v predrimskem času. Prvotno se naselje imenuje Doclea, rimski cesar Dioklecijan pa ime popravi v Dioclea. Je največje naselje ilirskega plemena Dokleatov in spada med velika mesta, saj šteje med 8.000 in 10.000 prebivalcev. Relativno velika gostota prebivalstva na površini s polmerom nekaj več kot deset kilometrov je posledica ugodnega geografskega položaja, primernih klimatskih pogojev, pozitivnih gospodarskih YU_10_5_Podgorica_Most_wki_Rasho992tokov in dobrega obrambnega položaja, ki je v tistem času še kako pomemben. Po novi upravni delitvi Rimskega cesarstva leta 297 postane glavno mesto novoustanovljene province Prevalitanije (latinsko Praevalitana ali Prevalis). Na začetku V. stol. jo opustošijo Ostrogoti, leta 518 pa jo poruši še močan potres. Ko si mesto nekoliko opomore, jo leta 620 opustošijo Slovani (naselje preimenujejo v Duklja), ki se v njeno okolico naseljujejo od VI. stol. dalje. Po tem opustošenju dokončno izgubi svoj antični značaj. Po uvedbi krščanstva postala sedež škofije. Danes si na arheološkem najdišču lahko ogledamo YU_10_6_Podgorica_UrniStolp_wiki_Rasho992obrambni zid, javni trg (forum), temelje več krščanskih bazilik, pokopališče, več raznih kipov in plošč z napisi ter druge predmete.

Duklja je izpeljanka staroindoevropske besede dhoukl, ki pomeni temen ali črn, in iz tega pomena naj bi kasneje dobili besedo Črna Gora, Črnogorci pa se imajo za Dukljane.

Na današnji lokaciji mesto, poimenujejo ga Birziminium, zaživi že pred XI. stol. V srednjem veku dobi ime Ribnica, kot Podgorica pa se ga prvič omenja leta 1326. Med letoma 1945 in 1992 se v čast predsednika Tita imenuje Titograd. Območje YU_10_8_Podgorica_wki_Rasho992je pod bizantinsko upravo od leta 1478 do Berlinskega kongresa leta 1878, ko pripade Črni Gori. Iz časa Otomanskega cesarstva sta najstarejša dela mesta – Stara Varoš in Drač, z mošejami, Sahet kulo paše Osmanagića (stolp z uro), ki velja za enega najlepših primerkov islamske arhitekture XVII. stol.. in značilnimi ozkimi ulicami. Kljub temu, da je Podgorica med II. sv. vojno razrušena, saj je bila bombardirana kar sedemdesetkrat, je stari del dokaj dobro ohranjen. Vreden ogleda je tudi rimski most čet Ribnico, najstarejši v Podgorici, ki ga danes imenujejo tudi Adži-pašin most, ker ga v XVIII. stol. da obnoviti Adži-paša Osmanagić.

12. Podgorica–Lezhe (101 km. 270 v.m.), 17. 9. 2015

YU_11_SkadarskoJ2_COA382_PanoV Podgorici zapeljemo na t. i. mediteransko kolesarsko pot (EuroVelo 8), ki do Podgorice pripelje iz španskega pristaniškega mesta Cadiz, vodi pa mimo Beziersa, Montpellierja, Nice, Torina in Pavie do kolesarskih pot na nasipih reke Pad, Chioggie in po otokih pred Benetkami do Punte Sabbiona in naprej do Trsta, od tam do Kopra in Poreča po parenzani, se nadaljuje mimo Pule, Reke, Zadra, Splita, Dubrovnika do Podgorice, Tirane in Drača, v Grčiji pa se konča (kolesari se tudi po Peloponezu ) v Atenah (pot še ni v celoti dokončana – pravzaprav je prav ta pot najmanj dokončana in najslabše označena), YU_11_SkadarskoJ3_szymek_ka_Panovsega skupaj pa se nabere nekaj manj kor 6.000 kilometrov s 30.000 višinskimi metri (sled od Montpellierja do Aten). PO EV8 kolesarimo do črnogorske-albanske meje (pravzaprav jo bomo mahnili po nekoliko »krajši« bolj zahtevni etapi), prečkamo mejo (o Shqipëriji,  deželi orlov, več na tem linku), del poti kolesarimo v smeri urinega kazalca okrog Skadarskega jezera (tudi narodni park), največjega na balkanskem polotoku, se na dobri polovici poti za daljši odmor zaustavimo v Skadru, etapo pa zaključimo s kolesarjenjem po stranskih poteh v kraju Lezhë, kjer si pred večerjo ogledamo še razvaline grškega polisa Lissusa.YU_11_Skadar_Bojana_Drina_T_Klenze_wiki

Skadar (Shkodra, 75.000 preb.) leži ob Skadarskem jezeru in je glavno mesto Skadarskega okrožja z 217.000 preb. Je eno od najstarejših in zgodovinsko najpomem-bnejših albanskih mest ter pomembno kulturno in gospodarsko središče. Na antičnih kovancih, kovanih v Skadru med vladanjem kralja Gencija, je napis ΣΚΟΝΔΡΙΝΩΝ [SKONDRION], za katerega nekateri zgodovinarji menijo, da je ime latinskega, drugi pa, da je ilirskega porekla. YU_11_Skadar_ciganskačetrt_sunmaya_panoNjegovo italijansko ime je Scutari, grško Skoutarion ali Skodra, srbsko in črnogorsko Skadar ter  turško Iškodra. Ljudska etimologija izvaja ime iz izraza »Ško-drin«, ki v albanščini pomeni »kjer teče Drim«. Reka Drim, ki je povezana z reko Bojano, teče pod skadarskim Rozafskim gradom (Kalaja e Shkodrës). Nekateri poznavalci menijo, da je ime nastalo iz izraza »Shko në Kodër«, ki v albanščini pomeni »pojdi na hrib« in simbolizira grad Rozafa na griču pred Skadrom.

Mesto je poznano že v antiki, od srede III. stol. pr. n. št. je prva prestolnica ilirskega YU_11_Skadar_Rozafa_C_Guthier_wikiArdijejskega kraljestva, v klasičnem obdobju pa je prvič omenjeno kot mesto ilirskih Labeatov ter prestolnica kralja Gencija in kraljice Tevte. Leta 168 pr. n. št. mesto zasedejo Rimljani in v tem obdobju postane pomembno trgovsko in vojaško središče. Sprva spada v rimsko provinco Ilirik, kasneje v provinco Dalmacijo, po letu 395 pa je vključen v provinco Prevalitanije, ki je zajemala današnjo Srbijo, Črno Goro in Albanijo.

Na začetku srednjega veka začno na južni Jadran prihajati prva slovanska plemena. De administrando imperio, ki ga je napisal bizantinski cesar Konstantin VII. Porfirogenet, opisuje, da cesar Heraklij v prvi polovici VI. stol. da Skadar z okolico Srbom. Srbi kmalu zatem na tem ozemlju ustanovijo kneževino Dukljo, podložna severni sosedi, kneževini Raški. V prvi polovici X. stol. obe kneževini priznata vrhovno oblast bolgarskih carjev. (več o Skadru preberi na tem linku).Made by Jeroenvrp from commons.wikimedia.org

V mestu in okolici je več naravnih in kulturnih znamenitosti. Med najbolj privlačnimi je mestna četrt Pjaca v samem središču mesta, kjer sta spomenika materi Terezi in politiku in pisatelju Luigju Garakuqiju, in Gjuhadol okoli ene od najbolj živahnih mestnih ulic, ki povezuje stolnico sv. Štefana in središče mesta. Najbolj prepoznavna mestna znamenitost je trdnjava Rozafa, zgrajena je bila v obdobju Ilirov (IV. stol. pr. n. št.) in je povezana z legendo, da je bila Rozafa, nevesta najmlajšega YU_11_Skadar_Mošeja_T_Klenze_wikiod treh bratov, živa zazidana v mestno obzidje, da bi odvrnila zlega duha, ki ga je vsako noč porušil. Mlečno bela voda, ki teče preko kamenja na glavnem vhodu, naj bi bila Rozafino mleko, s katerim je dojila svojega novorojenega sina. Rozafa je namreč od zidarjev zahtevala, naj ji ne zazidajo prsi, ene noge, da bi lahko zibala sinovo zibko in ene roke, da bi ga lahko pobožala pred spanjem. V trdnjavi je muzej, posvečen zgodovini gradu in njegovim legendam in mošeja sultana Fatiha Mehmeta (Xhamia e Sulltan Mehmet Fatihut)), oziroma cerkev-mošeja sv. Štefana (Kisha-xhami e Shën Stefanit)., utrdba Kakšnih pet kilometrov severovzhodno ta zanimivi ilirsko naselje z utrdbo Kratul in kamniti Vmesni most (Ura e Mesit) iz okrog leta 1780 na reki Kir., še nekaj kilometrov naprej ob Kiri pa še ruševine srednjeveške utrdbe Drisht (Kalaja e Drishtit) nad srednjeveškim naseljem Drivastum Že kakšnih petnajst kilometrov vzhodno ven iz mesta je še ena veča turistična zanimivost – ruševine mesta Sarde, srednjeveškega mesta na otoku Shurdhah na Drimu, nekoč poletno zatočišče ene od najpomembnejših albanskih fevdalnih gosposk – Dukagjini.

YU_11_Skanderbeg_grave_and_Lezhë_Castle_Belgian_man_wikiLezhë (27.500 preb.). Na tem območju stoji prvo naselje že v VIII. stol. pr. n. št., leta 385 pr. n. št. pa zgradi Dionizij I. sirakuški grško kolonijo (polis) Lissos (danes je tu arheološki park), kot del strategije za zagotovitev varnih potih ob Jadranu za sirakuške trgovce in mesto utrdi z obrambnim zidovom (diateichisma). Kasneje pade pod ilirsko upravo (leta 211 pr. n št. ga za krajši čas zavzame Filip V. Makedonski), v Lissosu se Perzej Makedonski z ilirskim kraljem Gencijem, zadnjim kraljem ilirskega Ardiejskega kraljestva (vlada med letoma 181 in 168 pr. n. št.) pogaja o zavezništvu v boju proti Rimljanom in prav tu YU_11_Lezhe_edo_9_11_PanoGencij zbere vojsko za spopad z Rimljani. V času ilirske in makedonske uprave ima Lissos precej svobode in kuje celo lasten denar. Mesto igra zarjupomembno vlogo tudi v rimski civilni vojni, ko ga zavzame Juliju Cezarju zvesti Mark Antonij. V rimskem obdobju je polatinjen Lissus vključen v pokrajino (provinco) Novi Epir. V arheoloških izkopavanjih leta 2004 v akropoli Lissosa in okolici Skenderbeginega spominskega parka odkrijejo številne stavbe iz grškega, rimskega in zgodnjega bizantinskega obdobja.YU_11_Lezhë_Castle_Belgian_man_wikiV srednjem veku je Lissus poznan kot Alessio, ko ga leta 1386 zasedejo Benečani, v turške roke pa pade po obleganju Skadra leta 1478. Leta 1444 je tako še pod bemeško upravo, zato tukaj Skenderbeg skliče posvet z albanskimi, srbskimi. Dalmatinskimi in drugimi plemiče s ciljem organizirati skupno obrambo proti Turkom. Lezhë se tako smatra kot ustanovni sedež Protiturške lige, kjer Skenderbeg združi albanske prince v boju proti Otomanskemu cesarstvu. Skenderbeg je pokopan v mestni stolnici posvečeni sv. Nikolaju.

13. Lezhë–Tirana (73 km, 190 v.m.), 18. 9. 2015

YU_12_Prezë_Castle,_T_Klenza_PanoKratka in ravninska etapa, kolesarimo pretežno po stranskih poteh, da se izognemo (malo večjemu?) prometu. Klanec je le zadnjih deset kilometrov, ko se »povzpnemo« v Tirano (110 m n.m.). Ob poti bomo zagotovo odkrili še kakšne zanimivosti – ena od teh je tudi grad Prezë (Keshtjella e Prezës, XIV.–XV. stol.) nad istoimenskim krajem, če ne drugega, pa vsaj enega od 700.000 bunkerjev (po novem se v nekaterih bunkerjih že da tudi prespati). Kolesarimo tudi precej blizu gradu Krujë (Kalaja e Krujës; 557 m n.m.; središče bojev Skenderbega proti Otomanskim Turkom – YU_12_KrujaCastle,_Fingalo_wiki»preživi« kar tri masovna turška obleganja, čeprav utrdbe ni nikdar branilo več kot 3.000 vojakov)) – pomembna utrdba gosposke Toptani, ki ima pod kontrolo tudi Tirano –, na vzpetini nad istoimenskim naseljem – morda se zapeljemo do tja (pot si podaljšamo le za 10 kilometrov, pač pa je več višinskih metrov, vsaj 600), časa bo dovolj, in se morda še okrepčamo v tamkajšnji restavraciji Kalaja pod gradom?. V albansko glavno mesto prikolesarimo dovolj zgodaj, da si, vsaj mestno jedro, podrobneje ogledamo.

Tirana (Tiranë), glavno in največje mesto YU_12_Tirana_mytimetotravel_wordpressAlbanije (110 mn.m.; 420.000 preb.), industrijsko središče in kulturni center, leži na jugu doline reke Ishm in le 30 kilometrov stran od Jadranskega morja. Na območju Tirane se naseljujejo že v stari kameni dobi, večji pomen pa dobi s cesarjem Justinijanom I. Velikim, ko leta 520 zgradi Tiransko utrdbo (Kalaja e Tiranës). Po otomanskem štetju ima Tirana leta 1431 60 naselij z 2.028 hišami in 7.300 prebivalci. »Moderno« Tirano z džamijo, trgovskim centrom in hamamom (kopališčem) zgradi ob pomembnih karavanskih poteh osmanski general Sulejman Paša Bargjini leta 1614. Od začetka XIIX. stol. se začno Albaniapriseljevati prvi kristjani, ortodoksini – Vlahi iz bližnjih vasi Korçë in Pogradec. V času Balkanskih vojn Tirano začasno okupira srbska vojska. Po I. sv. vojni avstrijski arhitekti pripravijo regulacijski načrt, italijanska arhitekta Florestano de Fausto in Armando Brasini pa začrtata mestno središče in postavita temelje današnje razporeditve ministrstev. Načrt kasneje nekoliko dopolnijo še albanski arhitekt Eshref Frashëri, italijanski arhitekt Castellani in avstrijska arhitekta Weisse in Kohler. Poleg že omenjene Tiranske utrdbe, si bomo ogledali še urni stolp (Kulla e Sahatit), YU_12_Tirana_Colourful_houses_at_Lana_invest_in_albaniamošejo Et’hem Bey (Xhamia e Tiranës), most Tabak (Ura e Tabakëve), zagotovo Skenderbegov trg s številnimi spomeniki, razgledno avenijo italijanskih arhitektov Dëshmorët e Kombit, rimske mozaike (III. stol.), modernejšo katoliško stolnico sv. Pavla, katoliško cerkev sv. Srca (Zemra e Krishtit, 1865), ortodoksno cerkev sv. Evangelista, tudi kakšno tradicionalno hišo (v muzej jih je preurejenih šest) in Veliki park na umetnem jYU_12_Tanners_Bridge_Kevinalbaniaezeru. Nekatere zanimivosti, kot stari otomanski most (Ura e Brarit), kanjoni, jame (npr. Pëllumbas (Shpella e Pëllumbasit) in slapovi (Shengjergji), bodo počakali boljše čase, ker bodo tokrat za nas predaleč. Morda bomo zašli še v kakšen muzej (Zgodovinski, Arheološki ali Naravoslovni muzej) ali se z vzpenjačo (manj kot pet kilometrov od središča mesta) »zapeljali« na najvišjo albansko goro  Dajt (Mali i Dajtit, 1,613 m). Ish-Blloku (Blok), središče nočnega življenja pa nas verjetno ne bo zanimal. Tiransko letališče se imenuje po albanski redovnici in svetnici Materi Terezi, ustanoviteljici reda Misijonark ljubezni (Skopje, 1910 – Kalkuta, 1997).

14. Tirana–Drač  (84 km. 480 v.m.), 19. 9. 2015

YU_13_Petrela,_albaniantours_alIz Tirane kolesarimo do (vznožja hriba) ruševin Justinijanovega gradu Petrelë (329 m n.m.), nato pa ob reki Erzeni kolesarimo do ene od dveh glavnih cestnih povezav med Tirano in Dračem. Da se izognemo kar gostemu prometu, cesto prečkamo, nato pa bomo malo »telovadili« po gričevju med obema mestoma, čaka nas tudi nekaj malega makadama. Kolesarimo malo nad jezerom Ligumi i Kusit, sicer pa je območje do druge prometne cestne povezave med Tirano in Dračem, precej pust. Nekaj časa kolesarimo po stranski cesti, ki teče vzporedno z glavno, nato pa zavijemo stran od glavne ceste in kolesarimo po draškem predmestju z malimi družinskimi hišami do morja, kjer bomo imeli, če bomo pridno kolesarili, dovolj časa za zgodnjo »zadnjo večerjo« v Albaniji. Na trajektu za Trst moram biti verjetno že pred 19. uro.

OLYMPUS DIGITAL CAMERAGrad Petrelë (po albansko Kalaja e Petrelës) zgradi Justinijan I. Veliki (vzhodnorimski cesar od leta 527 do svoje smrti leta 565), rojen okrog leta 482 v Tauresiumu (danes Justiniana Prima) pri Leskovcu. Grad trikotne oblike z dvema obrambnima stolpoma (ohranjene zgradbe so večinoma iz XV. stol.), ena večjih albanskih zanimivosti, je bil del obrambnega in signalizacijskega sistema gradu Krujë. Kot zanimivost, v času prvega Skenderbegovega (Gjergj Kastrioti, bolje znan kot Iskander Skenderbeg), državnik, vojskovodja in albanski narodni junak (1405–1468)) odpora proti Turkom, je gradu poveljevala njegova YU_13_Drač_Utrdba_albtours_comsestra Mamica Kastrioti. Z gradu je čudovit pogled na dolino reke Erzen, ki ima v smeri proti proti izviru tudi številne čudovite kanjone.

Drač Durrës) je pristaniško mesto ob Jadran-skem morju in je eno najstarejših mest v Albaniji. Leta 627 pr. n. št. grški kolonisti s Korinta in Krfa na strateškem mestu, ki ga je bilo težko napasti tako s kopnega kot z morja, zgradijo kolonijo Epidamnos.

V času Peloponeške vojne med Atenami in Šparto je v bližini leta 431 pr. n. št. YU_13_Drač_amfiteater_fanpop_compomem-bna bitka, leta 312 pr. n. št. mesto zavzame ilirski kralj Glavkij Taviantski, leta 229. pr. n. št. pa ga zavzame kraljica Tevta, a ga še isto leto prepusti Rimljanom, ki Ilire tudi preže-nejo, mesto preimenujejo v Dyrrachium, od tu pa zgradijo magistralno Ignacijevo cesto (via Egnatia), ki poveže rimske province Ilirik, Makedonijo in Trakijo s Konstantinoplom, oziroma Jadransko morje z vzhodnim Egejskim morjem in je nekakšen podaljšek Apijeve ceste, ki je vodila od Rima do Brindisija. V IV. stol. postane Dyrrachium glavno mesto province Novi Epir (Epirus Nova). V mestu se okrog leta 430 rodi bizantinski cesar Anastazij I. Ko močan potres uniči obrambni sistem mesta, Anastazij I. zgradi dvanajst metrov visoko obzidje z najmočnejšo utrdbo na zahodnem Balkanu (nekaj malega ostankov lahko še vidimo, saj je obzidje v obdobju preseljevanja ljudstev močno poškodovano). Leta 481 mesto obkoli vzhodnogotski kralj Teodorik Veliki, kasneje pa ga večkrat napadajo tudi Bolgari.YU_13_Drač_albania4u_com

Po propadu Zahodnorimskega cesarstva igra Drač pomembno vlogo v Bizantinskem cesarstvu in je pomembna povezava med cesars-tvom in Zahodno Evropo do leta 1501, ko ga do leta 1912 zasedajo Turki – sicer pa je Drač turške zasedbe lastijo Neapeljsko kralje-stvo, Srbi in Benečani). Preko Drača se v I. sv. vojni leta 1916 na otok Krf umakne srbska vojska. Med letoma 1914 in 1920 je Drač glavno mesto Albanije. Na hribu nad mestom stoji poletna rezidenca Ahmeta Zoguja, nekdanjega kralja Albanije.

Glavne zanimivosti modernega Drača so ostanki mestnega obzidja, poimenovani tudi Draški grad (V. stol.) in največji rimski amphiteater (I. stol.) na Balkanu (vpisan tudi na seznam Unescove kulturne dediščine).

15a. DRAČ, 20. 9. 2015 (varianta trajekt)

To, da ladja odhaja en dan kasneje, sem ugotovil šele z mobine aplikacije za Booking.com, ko sem začel rezervirati hotele za tiste, ki se iz Drača do Trsta peljemo s kombijem. En dan sem naenkrat imel viška, po preverjanju kart za trajekte pa sem ugotovil, da po novem trajekt vozi ob nedeljah (!) in ne več ob sobotah, kot je še spomladi, ko sem začel s potrditvami rezerviranih hotelov. Ker se ni več dalo več ničitev v hotelil premakniti za en dan naprej in in bi tako iz Vrhnike startali dan kasneje, smo pridobili prost dan v Draču – bodisi za kolesarjenj. bodisi za kopanje, ob 19. uri pa vkrcavanje na trajekt.

15b. DRAČkotormakarska, 20. 9. 2015 (varianta kombi)

polovica se nas proti Trstu odpelje s kombijem. Zapeljemo do Kotorja (ogled mesta), nato do Makarske (nekje pod Biokovo), kjer bo še nekaj časa za popoldansko kopanje. Prenočevanje.

16a. Trajekt DračTrst (36 ur), 21. 9. 2015

Me je začelo rahlo skrbeti, se mi zdi, da že na Susak vozi v večja ladja. Bomo pa vozili bolj ob obali, če bo treba za vsak slučaj to tja plavati. Upam, da imajo vsaj dobro hrano in da nam ne bo treba kaj delati!

YU_14_Drač_Trst_AFMarina1

 

16b. makarskaistra, 21. 9. 2015

Do zgodnjega popoldneva kolesarimo po narodnem parku Biokovo, popoldan pase “prestavimo do Hrvaške Istre. V Trst pridemo zgodaj zjutraj naslednji dan.

17. Trst–Vrhnika  (87 km. 1.210 v.m.), 22. 9. 2015

Po poldrugem dnevu krmarjenja po Jadranskem morju, ob 7. uri zjutraj dosežemo kopno. Po izkrcanju nadenemo ponovno kolesarska oblačila, civilna oblačila stlačimo v spremljevalno vozilo in se (najprej obvezno na pravi kapučino) odpravimo proti domu. Sprva, do železniške postaje (pravzaprav samo do začetne postaje stare železniške proge do Kozine), bo precej prometa (čeprav je sedma ura za Italijane še precej rana ura), nato pa v povprečno 2% po stari železniški trasi prikolesarimo do Kozine. Začetni del, do prečkanja avtoceste, je kolesarska steza že lepo asfaltirana. Proti Divači kolesarimo po malo prometni cesti mimo Rodika, do Razdrtega pa nas čaka še en malo veški klanec, pravzaprav je tu tudi najvišja točka zaključne etape. Ko se začnemo mimo kamnolomom spuščati proti Razdrtem, smo tako rekoč že doma.

Vir

https://xx.wikipedia.org/wiki/geslo (xx = en, si, it, …)

zadnja sprememba: 24. 3. 2015


00_81_argo_1Ar-kolo-navti na poti od Črnega do Jadranskega morja, od Histrie  do Istre

Jazon mlajši (ne mladi) seveda ni zatrobil v rog, ampak je kratko sporočilo vtipkal v računalnik in ga po elektronski pošti odposlal naokrog. Potomce daljnih slavnih prednikov, grških junakov in polbogov, zbranih na ladji Argos in krajevnih Tavriskinj, je sklical k Simonopolousu, da se dogovorijo o ponovitvi balkanskega dela argonavtskega bega po Isterju, se pravi po Donavi, Savi in Ljubljanici do Jadranskega morja. Zbralo se nas je dobrih deset, Jazon pa jim je predstavil načrt poti, datum odhoda in druge tehnične podrobnosti. Seveda, danes se ne dobi več poceni sužnjev, ki bi veslali po toku navzgor za slabo hrano in dobro odmerjene udarce, zato je Argus predlagal, da pot ponovimo z arkolesom – konec koncev se spodobi, saj so na barju odkrili prvo kolo, in da bo vsak sam svoj suženj kolesu in njegov garač. Continue reading


TraseZaradi precejšnjega povpraševanja in zanimanja za Toskano, tudi za drugo leto pripravljam enotedensko potepanje po gričevnati pokrajini južno od Firenc. V šestih etapah, dolgih med 60 in 75 kilometrov, si bomo ogledali Volterro, San Gimignano, Monteriggioni, Castellino in Chianti, Certaldo, Castelfiorentino, San Casciano in Greve in Chianti, za posladek pa še Firence in kolesarjenje ob reki Arno. Pokrajina je že tipično toskanska, hribovje z mogočnimi kmetijami na vrhu, trte znamenitega kjantija, ciprese,… Dodajam krajše opise najzani-mivejših krajev.

Continue reading


PRVI DEL: VRHNIKA – TARA (ŠĆEPAN POLJE)

1. Vrhnika–Osilnica (82 km, 1.400 v.m.), 6.9.2015

Do Cerknice ne bomo kolesarili mimo Logatca in Rakeka, ampak čez Verd (Petkovšek, Sternen. Kotnik–Lenarčičevo posestvo in park, Miklčeva kašča)) in že kmalu za propadlo tovarno stolov LIKO zarinemo v prvi klanec na Menešijo (z asfalta se odcepimo malo pred verdsko železniško postajo, makadam pa je nato vse do Begunj pri Cerknici). Po kakšnih 400 višinskih metrih se cesta na planoti nekoliko zravna, Yu_01_1_Menišijaproti Pokojišču (spominsko obeležje prve bitke Šercerjev e brigade, cerkev sv. Štefana) pa se počasi že začnemo tudi nekoliko spuščati. Po manjši vzpetini pri Padežu se cesta spušča vse do Cerknice.

Se ne spustimo v Cerknico (tabor, cerkev Marijinega rojstva, srednjeveški obrambni stolpi) in na Cerkniško polje, ampak kolesarimo čez Velike Bloke, Novo Vas in Hrib Loški Potok, v zaključku pa se mimo Čabra spustimo (po hrvaški strani) do Kolpe in Osilnice. Prenočevanje pri Kovaču v Selah.

 Varianta: morda kolesarimo do Begunj čez Suho štirno (je nekaj kilometrov krajša, manj pa je tudi višinskih metrov)

2. Osilnica–OGULIN  (71 km, 1.080 v.m.), 7.9.2015

Nekaj časa kolesarimo še po slovenski strani Kolpe, cesta je vseskozi razgibana, čaka nas tudi manjša vzpetina malo pred Srobotnikom ob Kolpi. Slovensko–hrvaško mejo prečkamo v Brodu na Kolpi, se pa takoj za mejo, čim se začnemo oddaljevati od reke (Čedanj), začnemo opazneje vzpenjati v hrib (300 v. m.) , vrh pa dosežemo nekje pri Lokvici (530 m n. m.). Od tam se cesta začne (rahlo valovito) spuščati po dolini reke Dobre, ponovno pa se začne rahel vzpon (120 v. m.), ko v Vrbovski prečkamo reko (507 m n. m.). Do cilja v Ogulinu je le še rahel spust. Prenočevanje v Guesthouse Neno.

IM00Od večjih krajev je ob poti le Ogulin (320 m n. m., 8.200 preb.). Zgradijo ga okrog trdnjave plemiške družine Frankopan ob koncu XV. stol., in se na prvi karti Stjepana Glavača iz leta 1673 imenuje še Julijin grad (po legendi o Juliji, ki zaradi neuslišane ljubezni skoči v ponor in se utopi, nad tem ponorom pa zraste Ogulin). Domačini so poznani kot dobri borci, izkažejo pa se tudi v bitkah proti Turkom, zaradi tega pa jih Vuk II. Krsto Frankopan leta 1622 za vse čase odveže od tlake – v Ogulinu se leta 1909 rodi tudi španski borec in general JLA Ivan Gošnjak, v mestu pa službujeta tudi Josip Jelačić, hrvaški ban in general, in Franjo Jelačić, hrvaški general avstrijske vojske,


3. ogulin–Bihać  (91 km, 590 v.m.), 8.9.2015

YU_Rastoke_SlunjProti Bihaću ne kolesarimo mimo znamenitih Plitviških jezer (tako ali tako se jih nismo imeli namena ogledati), ampak po manj prometni cesti mimo Slunja, ki pa je s srednjeveško trdnjavo Frankopanov, Napoleonovim skladiščem in slapovi na reki Radtoke pravtako zanimivo mestece. Celotna trasa je rahlo valovita, po krajšem spustu se dve tretjini poti narahlo vzpenjamo in se na koncu spustimo proti Bihaću, (pri Petrovačkim Selom prečkamo hrvaško-bosansko mejo), kjer pa ne bomo ravno razvili jugoslovanske zastave, ampak se bomo vseeno spomnili dogodkov med II. sv. vojno – po osvoboditvi Bihaća in nastanku obsežnega osvobojenega ozemlja (t.i. Bihaćka republika) je tu leta 1942 prvo zasedanje AVNOJA (postane najvišji organ oblasti v Jugoslaviji, njegov izvršni odbor je imel vse značilnosti vlade), na katerem pa Slovenci niso prisotni.

YU_03_6_Bihacka-kula_wikiNa območju Bihaća se naselijo že v bronasti in železni dobi, sem zaidejo tudi Rimljani in nekje v bližini današnjega Golubiću zgradijo Raetium. Po propadu Rimskega cesarstva se v tem prostoru med letoma 602 in 612 naselijo Slovani, kasneje pa si območje prilastijo Franki in Bizantinci, nekaj let pa v imenu ogrsko–hrvaškega kralja Ladislava Neapeljskega tudi bosanski kralj Tvrtko I. Pod kraljem Tomislavom je Bihać vse do hrvaško–ogrskega sporazuma leta 1102 središče hrvaške kraljevine. Hrvaško–ogrski kralj Bela IV. podeli Bihaću (tedaj se imenuje še Wyhygha ali Vihucha) leta 1262 status svobodnega kraljevega mesta s pravico do svobodnega trgovanja in obrti. Po bitki pri Jajcu leta 1463 Bosna preide pod osmansko oblast, s tem pa tudi Bihać in na območju spodnjega toka reke Une, Kolpe in Korane ustanovijo v okviru Bosanskog pašaluka Bihaćki sandžak. V XVIII. in XIX. stol. je glavna naloga Bihaća obramba najzahodnejšega dela Osmanskega cesarstva. Na Berlinskom kongresu leta 1878 dobi Avstro-Ogrska pravico, da okupira BiH, Bihać pa se okupaciji uspe upirati dvajset dni. Prenočevanje v  Motelu Rio Mare.

4. Bihać–Drvar (86 km, 1.270 v.m., 9. 9.2015)

YU_Drvar_TitovaPečinaV Bihaću zapeljemo čez Uno in nekaj čas kolesarimo ob desnem bregu reke, jo ponovno prečkamo in dobrih deset kilometrov kolesarimo po prometnejši povezavi Bihać – Jajce – Sarajevo. Na prelazu se odcepimo od te ceste in se spustimo v dolino reke Une. Kolesarimo prt zanimivemu mestecu Martin Brod (slapovi), vendar malo pred naseljem ponovno zakolesarimo v zelo strm breg. Cesta je povsem brez prometa (upam, da ni treba poudariti da je pravzaprav kolovoz). Zadnjih nekaj kilometrov se proti Drvarju cesta spušča. V Drvarju si ogledamo (od zunaj) znamenito Titovo špiljo (pečino) in se namestimo v hotelu (če dobim potrditev – v prvem se ne javljajo, drugi pa je bil lani prodan na dražbi, ker je šla firma bosanskega lesnega tajkuna v stečaj). Na Drvar Nemci 25.5.1944 izvedejo desant, t.i. Konjev skok, saj hočejo uničiti glavni štab NOB. Datum nam je ostal v spominu kot rojstni dan tovariša Tita in Dan mladosti. O tem dogodku je posnet tudi film (režiser Fadil Hadžić, 1963).

5. Drvar–Livno (98 km, 1.260 v.m., 10. 9. 2015)

Že v Drvarju zapeljemo na stransko cesto in po njej kolesarimo po kraškem Glamoćkem polju mimo Glamoća (poseljen že v prazgodovini, pred Rimljani, ki zgradijo kastel Salvium (pri današnjem Halapiću – kolesarimo zelo blizu mimo) so tu Dalmati; za ogled je zanimiva srednjeveška utrdba in kakšna zgradba iz otomanskega obdobja, pa Stari in Gornji Grad) in naprej do Livna. Razgled bo lep, rovte bodo čisto prave, kot se za balkansko avanturo spodobi, cesta bo pa malo slabša (skromno rečeno).

YU_Glamocko_Polje

Okolica Livna je poseljena že v prazgodovini, do prihoda Rimljanov (prvi pohod nad Dalmate je leta 156 pr. n. št.) pa tu prebiva ilirsko pleme Dalmati. Med večje zanimivosti, ki si jih lahko ogledamo sodijo staro mestno (otomansko) središče (Stara Čaršija) z džamijami, srednjeveška utrdba Vejs Kula nad mestom in Gornji Grad. Po ogledu se preselimo nekoliko ven iz mesta – v Motel Bacchus z obetavno restavracijo!

6. Livno–Mostar (129 km, 1.170 v.m., 11.  9. 2015)

Če se glavna cestna povezava med obema mestoma izkaže za preveč prometno, jo bom udarili po divjini. Pot se nam sicer podaljša za dobrih deset kilometrov, pridobimo tudi nekaj sto višinskih metrov, bo pa zagotovo povsem neprometno. Od hotela kolesarimo do jezera Buškega jezera, ki naj bi bil po svoji površini največje evropsko umetno jezero (kolesarimo tudi mimo velikega karmeličanskega duhovnega centra sv. Ilije), pri Mesihovini prečkamo glavno cesto in zapeljemo v že kmalu klanec, pravzaprav nas do polovice poti čakajo štirje klanci visoki med dvesto in tristo metri. Zadnji trije prelazi presežejo višino 1000 metrov. Do Mostarja se najprej spustimo za 800 metrov, nato kolesarimo nekaj časa (20 km) po ravnini, do cilja v Mostarju pa se spustimo še za 200 metrov.

YU_Mostar_mostarski_netMostar je največje in najpomembnejše mesto v Hercegovini in z okoli 130.000 prebivalci peto največje v BiH. Ime je dobo po Starem mostu (zgrajen v XVI. stol.) oziroma stražnih stolpih na obeh straneh (mostari). Leta 1993 so Stari most med vojno v tej državi porušili Hrvati, danes pa je most restavriran po starih načrtih. Vendar je v Mostarju še nekaj drugih zanimivosti – Stari grad (staro mestno jedro s Starim mostom), Karađozbegova džamija, cerkev sv. Frančiška z najvišjim zvonikom v BiH, Bišćevića sokak s poznano Turško hišo, zgodovinsko naselje s hišami starih mostarskih družin zgrajene v otomanskem stilu, staro naselje Blagaj z izvirom reke Bune in znamenito blagajsko Tekijo (svetišče, kjer obrede opravljajo derviši, služi pa tudi kot odmor in za prenočevanje) in srednjeveškim gradom (kolesarimo mimo naslednji dan), rojstna hiša pesnika Alekse Šantića, muzej zgodovine … Prenočujemo v penzionu Mostar Inn.

7. Mostar-Kalinovik (95 km, 0 v.m., 12.  9. 2015)

Takoj iz Mostarja (ta je na nadmorski višini blizu nič) ven se začnemo dvigovati v smeri proti Nevesinju in se po kakšnih 30-tih kilometrih dvignemo za več kot 1000 metrov. Nevesinje so poznane po bosansko-hercegovski vstaji (1875-1878), poznani kot Nevesinjska puška, proti otomanski oblasti. V Nevesinju se malo oddahnemo, saj bo za nami že polovica višinskih metrov (kilometri pa nas še čakajo, čakajo). Pri YU_proti_Kalinoviku_DelalićHamoKifinu Selu se odcepimo od glavne ceste, ki pelje proti Gacku in Nikšiču in se ponovno zapodimo v Hribe z veliko začetnico. Tokrat se prvič dvignemo le za 400 metrov, drugič, ko prečimo Neretvo (in se pred tem kar nekaj časa spuščamo), pa še enkrat za 400 metrov. Neretva je vsem poznana predvsem po bitki na Neretvi in Bulajićevem filmu s svetovno znano igralsko zasedbo (Sergej Bondarčuk, Orson Welles, Yul Brynner, Sylva Koscina, Kurt Jürgens, Hardy Krüger, Franco Nero). Partizani sicer Neretvo prečijo pri Jablanici, kjer so še vidni ostanki v bitki porušenega mostu, a je tam v smeri proti Sarajevu cesta zelo prometna (je glavna povezava med Sarajevom in morjem (Ploće. Metković). V Kaliniću bomo prenočevali v hotelu Mockba (seveda, švasane črke, saj smo v Republiki Srpski, če bom uspel dobiti potrditev rezervacije (se zelo počasi dopisujem s turistično agencijo)

8. Kalinovik–Šćepan Polje (55 km, 890 v.m., 13. 9. 2015)

Če smo se dan prej nagarali, pa bo osmi kolesarski dan bolj sproščujoč, bo namreč najkrajši pa tudi višinskih metrov ni prav veliko. Do desetega kilometra se narahlo vzpenjamo (preval je 150 metrov višje) nato pa se na hitro spustimo do Dobrega polja in se ob Bistrici, le z manjšimi vzpetinami, spuščamo še naprej vse do Broda na Drini (tam reko tudi prečimo) v bližini bolj znane Foče in Andrićeve Drine. Do cilja tega dne nas čaka rahlo valovita pot ob Drini vse do sotočja Tare in Pive in Šćepan polja, ki pa leži že v Črni gori in kjer nas bodo gostitelji dva dni razvajali s pristno domačo hrano.

YU_07_4_SoteskeBistrice_Nihadciko_PanoFoča (41.000 preb. (občina)) je nekdaj mesto s prepoznavno arhitekturo v bosanskohercegovskem slogu z orijentalskim pridihom, s sedemnajstimi muslimanskimi cerkvami, osemnajstimi mahali in čaršijo. V srednjem veku je Foča v dokumentih zapisana z različnimi imeni (prvič se naselje omenja leta 1366) – Choçe, Coçça, Choza, Coçe, Chozza, Coza, Chotza, Hoča, Hotča. 1444 je zapisana kot Hotče, leta 1467 pa kot Hotču. Predpostavlja se, da je naziv Hoča oziroma Hotča izpeljanka glagola hoteti. Že v rimskem času tod mimo vodi pomembna Dubrovniška pot (via Driena ali via Coze), ob tej, kasneje karavanski  poti, pa v srednjem veku zraste pomembna trgovska postojanka.

Po razpadu Jugoslavije se aprila 1992 začne etnično čiščenje (zapiranje muslimanov v taborišča, pobijanje, sistematični posiljevanje) z vrhuncem januarja leta 1994, ko Srbi preimenujejo mesto v Srbinje in s tem imenom ostane do leta 2004.

  (vir: wikipedia)

DRUGI DEL: OD TARE DO DRAČA IN TRSTA


Pod_MateroDo sedaj smo (Arkolonavti) kolesarili pretežno po Toskani, Umbriji in Laciju, v Apulijo pa smo lani prikolesarili iz Rima po ali ob stari konzularni Apijski cesti mimo ter Matere (še v Bazilikati), Taranta, S. Marie di Leuce in Otranta do Brindisija – po Apuliji pa kolesarili smo pretežno po delu imenovanem Salento. Za drugo leto imamo v načrtu spoznavanje bolj kraškega dela Apulije – Murgio.

Murgia je slikovita pokrajina s številnimi kulturnimi, arhitekturnimi, zgodovinskimi in drugimi turističnimi zanimivostmi – naj omenim samo znamenite stožčaste hiše (trullo), megalitske (mega – velik, lithos – kamen) grobnice (dolmen), kamnite stebre (menhir)masserie  (utrjene kmetije) in številne cerkve iz romanskega obdobja

PREBERI VEČ

 

 


Vodnik_Rim naslovnica

V vodniku je opisan poldrugi dan bivanja v Rimu in je namenjen 24 km dolgem pohodu, oziroma romanju k sedmim glavnim cerkvam po poti romarjev iz sredine XVI. Stol. – sv. Petra, sv. Pavla pred obzidjem, sv. Sebastjana, sv. Janeza v Lateranu, sv. Križa, sv. Lovrenca in sv. Marije snežne. Moj namen ni bil posegati v versko plat, ki jo ponujajo klasična romanja, ampak sem želel le dodati novo idejo v osiromašeno in suhoparno ponudbo turističnih agencij. Obhoditi Rim (skoraj) v celoti, ne pa se le voziti od ene znamenitosti do druge! Pri pešačenju se bolje vtisne podoba Rima, njegova enkratnost in razsežnost, celodnevna hoja pa pripomore, da se še malo razmigate po, verjetno, celonočni vožnji z avtobusom ali vlakom. Kakšen žuljček, dobljen kar mimogrede, pa lahko ostane za celjenje v domovini. Vodnik je bil spisan pred letom 2000, ko je bilo o tej temi objavljenega še zelo malo, od tega leta dalje pa je Rim oblepljen s trasami te znamenite poti, ki konec koncev zaključuje znamenito romanje po Frankovski poti iz Canterburryja v Rim (Via Francigena).

Continue reading


Vodnik_Umbrija naslovnica

Ko sem se večkrat odpravil kolesarit v Umbrijo, so me mnogi znanci spraševali, kje je to, in tako mi je bilo popolnoma jasno, da ni nič čudnega, če Umbrijci ne vedo, kje je Slovenija. Malo bolje je s sosednjo Toskano, saj vsi predvsem iz številnih filmov (Angleški pacient, Romeo in Julija, Gladiator) poznamo vitke ciprese, pa Firence, Sieno, Piso, da o kakšnem Michelangelu, Rafaelu ali Botticelliju niti ne govorim. Seveda, kdo še ni slišal za kjanti, mnogi tudi za neprimerno kakovostnejši vini Brunello in Vino Nobile, prvi iz Montalcina, drugi iz Montepulciana, pa za florentinski zrezek, testenine in pice. Kaj pa za kakšnega divjega zajca po etruščansko ali divjega prašiča po lovsko? Pa pustimo Toskano.

Continue reading


Toskana_Vodnik naslovnicaKolesarski vodnik vas bo popeljal v nekdanjo Etrurijo, »novo« domovino skrivnostnih Etruščanov – novo zato, ker znanstveniki »nočejo« razkriti njihovega prvega izvora, tako da so še bolj skrivnostni, kot bi sicer bilo treba. Etrurija, območje pod etruščansko upravo, se na višku moči in ko Rimu kraljujejo trije njihovi kralji, razteza od Campeve (danes Santa Maria Capua Vetere) med Capuo in Neapljem na jugu do levega brega reke Pad oziroma Mantue (Mantova) in Atrie (Adria) na severu. Etrurija kot enotna država Etruščanov sicer ne obstaja (Etrurija se kot politična tvorba pojavi le kot kraljevina Etrurija v obdobju med 1801 in 1807), edina trdnejša zveza je t. i. liga dvanajstih mest – dodecapoli, ki obsega njihovo ožje naselitveno območje (VIII. stol. pr. n. št.). Po legendi naj bi ligo ustanovila dva lidijska plemiča, Tarchun, po katerem se imenuje Tarchna, rimska Tarquinia, in njegov brat Tyrrhenus, ki da Etruščanom drugo ime – Tirenci …  Continue reading