Trasa poti (link): dolžina 105 km, vzponi 1.590 m,  spust: 1.370 m

Etapa je med daljšimi, močno razgibana le v srednjem delu in z zaključnim vzponom v Alcamo. Med zanimivejšimi kraji ob poti sta dve grški mesti, Selinunte in Segesta, vredno ogleda pa je seveda tudi Alcamo. Do Selinunta (30 km), kjer bo krajši postanek za ogled grških svetišč, pelje trasa bolj ali manj ob obali in je le rahlo valovita. Takoj po Selinuntom, čim se malo odmaknemo od morja, se trasa nekoliko intenzivneje dviguje. Do Santa Ninfe se na 25 km dvignemo za 420 metrov, se nato do Salinelle nekoliko spustimo (230 metrov) in v malo bolj strmem klancu (7 km, 270 v. m., < 4% naklon) povzpnemo čez prelaz pri kraju Vita (lahko jo mahnemo tudi po glavni cesti). Do zaključnega vzpona v Alcamo (6 km, 220 v.m., < 4% naklon), nas čakata še dva 100-metrska vzpona prvi bo kar strm).

V Alcamo bomo sicer prišli pozno popoldne, vendar dovolj kmalu, da bodo restavracije še odprte In bomo zagotovo imeli čas in voljo, da užijemo dobrote trapanske kuhinje, oziroma kakšno dobroto prav iz Alcama, npr.: domače makarone, testenine s koromačem in sardelami, sasizzo (klobaso) cu li cavuliceddi, suhe polnjene paradižnike, cuddureddi ali sciù (2x piškoti), risu (riž) a tianu ali muffuletto (kruhove rolade s skuto in drugimi polnjenji).

ALCAMO

Alcamo, arabski vodnjak

(Àrcamu po sicilijansko) je občina s 45.500 preb. v pokrajini Trapani. Leži pod goro Bonifato in meji na pokrajino Palermo, od obeh glavnih mest pokrajin, Palerma in Trapanija, pa je oddaljena po 50 kilometrov.

Na območje Alcama (v) se naseljujejo že v prazgodovini, čeprav so nekaj sledi iz srednje kamene dobe (9.000–6.000 let pr. n. št.) odkrili le v četrti Mulinello, nekaj iz mlajše kamene dobe pa ob reki Freddo. Iz grškega obdobja se omenja Longuro pod goro Bonifato, ki naj bi ga ustanovili begunci iz porušene Troje. V rimskem obdobju se prebivalci Longura preselijo nižje pod goro in začno s kmetijsko dejavnostjo v okolici novega mesta z imenom Longatico, kot se s tem imenom pojavi v itinerariju Antonina Pija (III. stol. pr. n. št.) – po slovensko bi mu morda lahko rekli kar Dolenji Logatec. Predpostavlja se, da Alcamo nastane z arabskim zavzetjem na pol izpraznjenega Longaticuma. Prvi pisni dokazi o obstoju mesta pa segajo v leto 1154 z omembo v knjigi berberskega geografa Idrisija o Rogeriju II., da Alcamo (oziroma tedaj po arabsko Alqamah) leži arabsko miljo od gradu Calatubo.

V srednjem veku arabsko oblast v mestu zamenja normanska, za njimi pa švabska. Sedanje zgodovinsko jedro tedaj poseljujejo Arabci v štirih posestvih (casale), sv. Viro, sv. Leonard, sv. Hipolit in sv. Nikolaj (kasneje nastanejo fevdalna naselja (Borgo). Zaradi vrsto arabskih uporov posreduje Friderik II. Švabski in Arabce prežene iz mesta (zlasti po uporu leta 1243, ko jih preseli v Nocera Inferiore in Lucera v bližini Foggie) v izpraznjeno območje pa počasi naseli krščansko prebivalstvo.

Območje si XIV. stol. lastijo številni fevdalci, od Petra II. Aragonskega, admirala Raimonda Peralta (1340) in njegova sina Viljema Peralta Sclafania do gosposke Ventimiglia (1360–1397; vidni ostanki gradu na vrhu gore Bonifato), in gosposke Chiaromonte, ki zgradijo grad modiških grofov (še danes v dobrem stanju), celo XV. stol. pa ostaja v fevdu družine Cabrera.

Alcamo, stolnica sv. Marije vnebovzete

Okrog leta 1500 mesto obzidajo, v obzidju pa pustijo štiri vrata Palermo (Porta Saccari), Corleone, di Gesù, (pred cerkvijo sv. Marije Jezusove) in Trapani. Mesto tudi razdelijo v štiri četrti (po glavnih cerkvah) v četrti sv. Jakoba de Spada, sv. Calogera, sv. Frančiška Asiškega in Velike cerkve (Maggiore Chiesa). Leta 1535 v čast cesarju Karlu V., ki se iz Tunisije vrača domov preko Alcama, zazidajo vrata Trapani in odprejo štiri nove – la nova vrata Palermo, nova vrata Trapani, vrata Stella in Nova vrata. V XVI. stol. je Alcamo v rokah družine Enriquez, cerkve v tem času pa rastejo kot gobe po dežju (razev v četrti sv. Calogera, ki je pretežno naseljeno z Judje in imajo tam zgrajeno sinagogo). Odpirajo se tudi nekatere šole in se razvija kultura (pesnik in erudit Sebastiano Bagolino (1562–1604).

Med letoma 1574 in 1575 število prebivalcev močno oklesti kuga. Leta 1618 preide Alcamo pod upravo Pietra Balsama, leta 1631 Alcamo iz “terra” povzdignejo v mesto. Leta 1667 pa zgradijo gledališče. Tudi v XVIII. stol. si mesto podajajo številne plemiške družine (Enriquez, De Silva, Alvarez), še enkrat pa izbruhne tudi kuga. V tem času se razvija tudi umetnost in obrt, po načrtih Angela Italie pa zgradijo tudi stolnico sv. Marije vnebovzete (1699).

Če omenim le še nekaj zanimivosti prejšnjega stoletja. Leta 1937 ob odprtju železniške proge Trapani–Alcamo, Alcamo obišče Mussolini (nekaj tednov za njem pride na obisk še princ Umberto), leta 1943 brez odpora mesto zasedejo zavezniki, Alcamo pa je v osemdesetih in začetku devetdesetih let prizorišče mafijskih spopadov za prevzem oblasti na širšem območju, predvsem si je tu mafijski šef Toto Riina iz Corleona (danes zaprt) prizadeval odstraniti klan Greco. V sporu med dvema klanoma Cosa Nostre je ubiti več deset ljudi (žrtve t. i. lupare biance) V tem času (1985) v četrti Virgini v Alcamu odkrijejo še največjo rafinerijo heroina na Siciliji.

Zanimivejše civilne zgradbe: Hiša Ciulla d’Alcamo, nekdanja Mestna loža (1500, zgrajena po načrtih Domenica Vitala, neoklasični Mestna hiša (zgrajena med letoma 1843 in 1860) in palača Pastore, palača De Ballis z lokom, bi- in tri-fornimi okni ter z obrambnim stolpom iz XVI. stol. (verjetno projektirala brata Tommaso in Pietro Oddo (1490)), v stilu Liberty zgrajeni palača De Stefani (XIX. stol.) in Villa Luisa (1903; arhitekt Francesco Naselli), baročni palača Fraccia (1700) in palača Rossotti-Chiarelli, palača Guarrasi (XVII. stol.), ter ena najlepših palač, palača Rocca (1629) s čudovitim parom in številne druge palače.

Alcamo, cerkev sv. Marije zvezde

Sakralne zgradbe: od XIV. stol. do danes v mestu zgradijo več kot petdeset cerkev, petine od njih danes ni več ali pa so v ruševinah, mnogo najstarejših pa so v kasnejših obdobjih močno popravljene. Med najstarejšim se omenja danes zapuščena cerkev sv. Marije zvezde, prva stolnica Alcama iz leta 1313. Nekdaj je cerkev hranila najstarejšo sliko Alcama, Gospo medu, ki jo kasneje prenesejo v cerkev sv. Pavla in sv. Jerneja. V nekdanji cerkvi sv. Jakoba Spade (zgrajena leta 1379, povečana med letoma 1625 in 1636) je od leta 1998 občinska multimedijska knjižnica. V notranjosti pa lahko še vidimo edinstven oltar s sliko sv. Jakoba na romanju v Santiago de Compostela. V silovitem potresu leta 1968 je cerkev močno poškodovana, a kasneje tudi obnovljena. Najpomembnejša cerkev je, v samem mestnem središču, stolnica sv. Marije vnebovzete (XIV. stol., predelana leta 1669, novo pročelje pa 1786; od izvirne cerkve lahko vidimo portal in eleganten zvonik, freske poslika Guglielmo Borremans, v apsidi in v stranskih kapelah so kipi Antonella Gaginija (Gospa s sv. Filipom in sv. Jakobom, Razpelo in Vnebovzetje Device). Od leta 2010 je v stolnici Muzej svetne umetnosti, ki hrani pomembna dela iz okoliških cerkev.

Naštevam še nekaj drugih cerkev: cerkev  sv. Tomaža (prva pol. XV. stol.; velik portal okrašen z geometrijskimi liki v stilu katalonske gotike. Od 1984 je sedež Rotary kluba), cerkev sv. Marije Jezusove (XV. stol., povečana leta 1762; v notranjosti hrani posmrtne ostanke blaženega Arcangela Piacentinija in sliko Marije milostljive (XV. stol.), ki jo pripisujejo slikarju Pietru Ruzzolonu. Portal iz carrarskega marmorja pripisujejo kiparju Bartolomeu Berrettaru), (nekdanja) cerkev sv. Marje pomoči (XV. stol.; z dvema slikama duhovnika Francesca Alesija (Sv. Trojica, Sv. Onofrij)), cerkev sv. Odrešenika (prva pol. XIV. stol., baročno predelana med letoma 1690–1697; slike Pietra Novellija), cerkev sv. Olive (1533, predelana leta 1724; oltarna slika Duše rešene iz vic Pietra Novellija (1639), kipi Gaginijev (kipi sv. Olive, sv. Luka in sv. Angela, marmornata skupina Oznanjenje), svetišče sv. Marije čudežev (1547; slika Gospe čudežev neznanega avtorja iz XIII. stol.), cerkev sv. Frančiščka Asiškega (1224–1226, porušena in na novo zgrajena med letoma 1608 in 1648; marmorna oltarna slika (1586), ki predstavlja Marijo z otrokom (verjetno kiparja Domenica Gaginija) in dva kipa, Magdalena in Sv. Marko (verjetno kiparja Antonella Gaginija), nekdanja cerkev sv. Petra apostola (1376, na novo pozidana med letoma 1645 in 1649, povečana pa leta 1742 po načrtih arhitekta Giovannija Biagio Amico; umetelen portal glavnega vhoda je iz leta 1649), nekdanji Jezuitski kolegij (1650, v XVIII. stol. mu dodajo lože; danes Muzej sodobne umetnosti in Muzej glasbil etno-glasbe), Badia Nuova (1531, porušena leta 1699 in zgrajena na novo v prvi pol. XVIII. stol.; hrani sliko Pietra Novellija in alegorična figurice Giacoma Serpotte), cerkev sv. Marije rožnega venca (1660, predelana v letu 1761; 15 ovalnih slik s Skrivnostmi rožnega venca Carla Brunettija, slika Vita Carrera (1603) z naslovom Roženvenčna Marija s skrivnostmi rožnega venca) in svetišče sv. Marije z vrha (929, zgrajena na novo v XX. stol.; leži na vrhu gore Bonifato nad ostanki gradu Ventimiglia).

Alcamo, stolp pri palači De Ballis

Vojaška arhitektura: grad Modiških grofov (na prelomu XIV. in XV. stol. ga začne graditi gosposka Peralta, gradnjo zaključijo fevdalni lastniki Chiaramonti. Leta 1535 ga cesar Karel V. dodeli v fevd Modiških grofov (gosposka Cabrera) in je tam vse do leta 1812. Grad ima dva pravokotna vogalna obrambna stolpa in dva okrogla stolpa. Stolpi so bili namenjeni za mučilnico, lokalno stražo in za prenočevanje plemstva na potovanju), grad Ventimiglia (na vrhu gore Bonifato; danes še vidni deli obzidja, glavni obrambni stolp in podzemni zapori), grad Calatubo leži že nekoliko ven iz mesta, v smeri proti Palermu (utrdba zgrajena v visokem srednjem veku; v bližini so nekropole iz VII.stol. pr. n. št.) in arabski opazovalni stolp (980) v zgodovinskem središču Alcama.

Arheološka najdišča. Na območju so številna arheološka najdišča, med najzanimivejšimi pa so pod goro Bonifato s Funtanazzo (vodno zajetje), Porta Regina, grad Ventimiglia, ostanki antičnega naselja Bonifato, ruševine v okolici Calatuba z gradom Calatubo, bližnjimi nekropolami in ostanki nekdanje vasi; ostanki antične rimske peči v Alcamo Marina (opekarna), arheološko območje v četrti Mulinello (ostanki iz srednje kamene dobe), arheološko območje reke Freddo (ostanki iz mlajše kamene dobe),

Mustazzola (spredaj)_in cuddureddi (zadaj)

Naravne zanimivosti: plaže v Alcamo Marina, Naravni rezervat Bosco di Alcamo pod goro Bonifato), Primestni park sv. Frančiška in toplice v Segesti s stalno temperaturo 50° C (po legendi jih zgradijo nimfe, da bi si ob njih Heraklej bolje odpočil na poti iz Pilora v Erice.

Osebnosti Alcama. V mestu in okolici se rodijo številne zanimive osebnosti, med njimi: Cielo d’Alcamo (XIII. stol.), pesnik in oče italijanskega jezika, blaženi Arcangelo Piacentini iz Calatafimija (1390–1460; prezbiterijanec in frančiškan, Mariano da Alcamo (1555–1621; pisatelj), Sebastiano Bagolino (1562–1604; pesnik in slikar), Guglielmo Borremans (1672–1744; holandski slikar), Ignazio De Blasi (1717–1783; zgodovinar), Giuseppe Renda (1772–1805; slikar), Pietro Maria Rocca (1847–1918; zgodovinar), Francesco Maria Mirabella (1850–1931; zgodovinar in pesnik), Vincenzo Rimi (1902–1975; kriminalec) in Antonino Papania (1959; politik, senator in kriminalec).

CALATAFIMI SEGESTA

je občina s 6.700 preb. v pokrajini Trapani. Dodatek Segesta dobi po istoimenskemu najdišču šele leta 1997.

Po legendi naj bi to območje prečkal legendarni Heraklej pri izpolnjevanju (reševanju) ene od zadanih dvanajstih nalog, in naj bi počival v bližnjih toplicah v Segesti. Legendo povezujejo z Enejem, ki se je čez to ozemlje napotil v Lacij in naj bi zgradil mesto Acesta. V bližini današnjega mesta naj bi se že v prazgodovini naseljevali Elimi, in naselje poimenujejo Segesta. Calatafimi Segesta je edino preživelo naselje od treh na območju Segeste, poleg Calatafimija še Calathamet pri Termah Segestane in Calatabarbaro nad akropolami pod goro Barbaro.

V antiki Calatafimi leži pri gradu ob vznožju hriba, ki pa zatone v pozabo. Med VII. in VIII. stol. na tem mestu zgradijo nov grad, castrum Phimes. Mesto se razvije pod arabsko zasedbo Sicilije med letoma 827 in 1061 in postane eno od dveh najpomembnejših muslimanskih središč. Hrib ob mestu Arabci imenujejo Qal’at Fîmî (Eufemijeva pečina) in po hribu mesto tudi dobi ime. Normani zamenjajo Arabce v XII. stol. in celoten srednji vek Catalami ohranja pomembno vlogo, tako glede obrambe območja, kot gostote poseljenosti. Območje deli enako (vsaj podobno) usodo kot vse okoliške občine. Sprva je vključeno v pokrajino (regio demanio), dokler ga leta 1338 Friderik III. Aragonski ne da v fevd sinu Vilijemu. Nekaj časa si ga podajajo bratje in sinovi, po poroki Eleonore, vnukinje Friderika III. z Vilijemom Peralta, pa ga dobijo Peralti. V aragonsko-španskem obdobju ga za doto dobi Bernardo Cabrera, in je skupaj z Alcamom vključen v Grofiji Modica od leta 1420 pa do leta 1802.

Leta 1837 Calatafimi napade kolera, ki povzroči številne žrtve. Leto kasneje zadolžijo arhitekta Emmanuela Palazzotta da zgradi nekakšno Sočutno goro (Monte di Pietà). V bližini hriba Pianto Romano je maja leta 1860 odvija znamenita bitka med garibaldijci in burbonci, kjer garibaldijci izbojujejo eno od številnih zmag na poti združevanja Italije.

Segesta, dorsko svetišče

Med največje zanimivosti mesta sodi arheološko območje Segesta, od leta 2013 arheološki park, ki obsega različna najdišča – dorsko svetišče, gledališče, svetišče v četrti Mango, rimsko hišo in srednjeveški del Calatafimija (obzidje, grad prizidan k gledališču, cerkvi iz normanskega obdobja ter srednjeveško četrt in mošejo). Kdaj zgradijo Segesto ni znano, ampak grški zgodovinar Tucidid zapiše, da Aegesto in Erice v IX. stol. pr. n. št. zgradijo pribežniki iz Troje in prevzamejo tudi ime Elimi. Po legendi naj bi Segesto zgradil Aceste (ki je nato tudi prvi kralj), sin Egeste iz plemiške trojanske družine in rečnega boga Crimisa. Vergil pove drugo zgodbo, po kateri naj bi Segesto na begu iz Troje ustanovil Enej, da bi se ženske in starejši begunci odpočili po težki poti.

Segesta in Selinunte sta že skoraj od same ustanovitve dalje v vojnah zaradi mejnih ozemelj. Prvi spopad, imenovan »epizoda Pentatlo di Cnido«, je že leta 580 pr. n. št. in v spopadu zmaga Segesta. Leta 415 pr. n. št. Selunente za pomoč zaprosi Sirazuso, Segesta pa se zaradi tega obrne na Atene. Atenčani pa se pod pretvezo pomoči Segesti, odpravijo na pohod proti Sirakuzam. Izbruhne vojna s katastrofalnimi posledicami, ki se konča leta 409 pr. n. št., ko Selunente zasedejo in porušijo Kartažani, ki jih na pomoč pokliče Segesta. Leta 307 pr. n. št. sirakuški tiran Agàtocle barbarsko pobije ali v suženjstvo odpelje številne prebivalce Segesta, mesto pa preimenuje v Diceopoli (pravo mesto). Leta 276 pr. n. št. mesto zavzame Pir. V grško–punskih vojnah se leta 260 pr. n. št. Segesta pridruži Rimu, saj cilja na željo Rima, da porazijo Kartagino, kar naj bi Segesti zagotavljalo status svobodnega mesta (civitas libera ac immunis). Leta 104 se prav v Segesti pod vodstvom Ateniona začno upori sužnjev, t.i. guerre servili, ki jih leta 99 pr. n. št. Rimljani krvavo zatrejo.

O mestu nekaj stoletij ni pomembnejših zapisov. Segesto V. stol. ga porušijo Vandali. Mesto kasneje pozidajo le v manjšem obsegu, tako da lahko na tem mestu vidimo le (ostanke) manjšega srednjeveškega naselja (borgo). Po odhodu Arabcev zgradijo Normani manjši grad, ki ga v švabskem obdobju povečajo in postane jedro srednjeveškega naselja. 

Svetišče (tudi Veliko svetišče) je zgrajeno ob koncu V. stol. pr. n. št., na krajši strani s po šestimi stebri, na daljši strani pa s po 14 stebri (skupaj 36 visokih po deset metrov). Dobro ohranjen je osrednji del s stebri (peristas). Gledališče je zgrajeno na najvišjem delu gore Barbaro, za nekdanjo agoro, obrednim krajem, ki so ga uporabljali že nekaj stoletij s čudovitim okoljem in pogledom na morje. Zgrajeno je ob koncu III. stol. pr. n. št. v grško–helenskem slogu. Gledališče s nekoliko razlikuje od klasično grajenih, saj cavea (prostor za sedeže) s premerom 63 metrov, ni vklesano v skalo, ampak z nosilnimi stebri. V gledališče z dvema vhodoma je bilo prostora za 4.000 gledalcev

Calatafimi, Pianto Romano – spomenik padlim

Druge večje zanimivosti: mavzolej Pianto Romano (nekoliko ven iz mesta; kraj spopada med vojskama burboncev in garibaldijcev, spomenik–grobnica padlih na obeh straneh arhitekta Enrica Basileja (1892)), grad Eufemio (XII. stol., tipična normansko-švabska arhitektura, zgrajen v obrambne namene na bližnjem hribu, s katerega je dober razgled na celotno okolico), mestno gledališče Felice Cavallotti (ustanovljeno leta 1881) v nekdanjem samostanu sv. Frančiška, hiša-muzej Garibaldi (v hiši je Garibaldi prespal, 16. maja 1860 pa je imel z balkona tudi govor).

Calatafimi Segesta ima okrog trideset cerkev in številne hranijo skulpture iz šole Antonella Gaginijija. Med zanimivejšimi so stolnica sv. Silvestra, papeža (XII. stol., večje dozidave med XV. in XVIII. stol., pročelje je brez okrasja, tri večje ladje med seboj ločujejo stebri v renesančnem slogu ne manjkajo niti baročni elementi. V apsidi marmornati poliptih kiparjev Bartolomea Berrettara in Giuliana Mancina (1516)), cerkev sv. Mihaela nadangela (leta 1596 bratovščina sv. Mihaela cerkev odstopi Frančiškovemu svetnemu redu, ki jo povečajo in prizidajo samostan. Notranjost v neoklasičnem in baročnem slogu je razdeljena v tri ladje, vsaka s svojim portalom. Cerkev hrani škropilnik za vodo (XVI. stol.), kip Mihaela nadangela (1490) in različne štukature), cerkev sv. Križa (baročna in neoklasicistična cerkev z eno ladjo zgrajena po načrtih Giovannija Biagia Amica in postavljena namesto manjše cerkve sv. Katarine iz Aleksandrije, ki naj bi hranila čudodelni križ (leta 1657 je čudežno ozdravil več oseb); v notranjosti hrani številne slike Gaetana Mercuria).

MENFI

(Mènfrici po sicilijansko) je občina s 13.000 preb. pod obronki hribov od morja oddaljenih tri kilometre, ob rekah Belice in Carboj ter številnimi potoki. Mesto ima tipično arhitekturno zasnovo iz XVII. stol. (šahovnica) z številnimi zaprtimi dvorišči. Mesto je zgrajeno leta 1638 za potrebe kolonizacije območja in fevdalnega prestiža. Leta 1968 je mesto v potresu močno poškodovano, del mestnega središča morajo celo prestaviti, a ohranijo staro šahovsko zasnovo. Ob 10-kilometrski menfijski obali sta dva zanimiva grška mesta, Selinunte in (arheološko območje) Eraclea Minoa. V občini, območje je predvsem zanimivo za kmetijstvo, ležita tudi dve umetni jezeri Trinità (17,5 milijonov m³) in Arancio (32,8 milijonov m³).

Menfi, obrambni stolp Porto Palo (1563)

V okolico Menfija se ljudje naseljujejo že v starejši kameni dobi, nekropole odkrite v palači Pignatellli pa dokazujejo obstoj naselja v rimskem in kasnejšem času. Na hribu Montagnoli di Belice (pravzaprav dva hriba povezana s sedlom) odkrijejo večje železnodobno naselje, ki živi do IV. stol. pr. n. št. Nekateri zgodovinarji namigujejo, da je bilo mesto Inico, središče območja Sicanskega kralja Cocalosa, prav v bližini današnjega naselja Porto Palo, ki se ima za vzhodna vrata Selinunta. Predpostavlja se tudi, da na teh obalah pristanejo Arabci, ko se lotijo osvajanja Sicilije. Po odhodu Arabcev je celotno območje precej nenaseljeno. Leta 1518 dobi Giovanni Vincenzo Tagliavia od kralja Karla V. dovoljenje za gradnjo naselja, vendar začne naselje graditi šele Diego Tagliavia Aragona Cortes dobro stoletje kasneje (1638). Imenuje ga Menfi, ki tako zamenja stara imena Burgiomilluso, Burgimelluso, Burgio in Borgetto, ki so zaznamovali okoliš. Menfi ohrani osnovno postavitev do danes.XVII. in XVIII. stol. zgradijo nekaj cerkev, med njimi tudi stolnico sv. Antona Padovanskega (1662, podrta v potresu leta 1968, danes zgrajena na novo) in cerkev sv. Jožefa (1715). Poleg nekaj zanimivejših palač (Pignatelli, Ravidà, Tito), je treba seveda omeniti najstarejšo zgradbo, grad Švabov, ki ga leta 1238 zgradi Friderik II. (verjetno celo nad ruševinami arabske utrdbe. Danes je viden predvsem 18,58 metra visok obrambni stolp (Torre Federiciana)) in opazovalni stolp Porto Palo, zgrajen leta 1563 v obmorskem mestecu Porto Palo.

PARTANNA

Partanna, stolnica

je občina z 11.000 preb. v pokrajini Trapani, leži pa med dolinama Modione na zahodu in Belice na vzhodu. Ime naj bi izviralo bodisi iz grške besede parthenos (devica) ali arabske besede bartannah (temna tla).

Po geoloških najdbah sodeč se zgodovina Partanne začne s starejšo kameno dobo. V četrti Stretto odkrijejo nekropole različnih oblik (jama, soba) in keramiko iz bronaste dobe. Odkrijejo tudi različne zbiralnike za zajemanje vode, ki naj bi služile tudi za namakanje polj. Tudi v spodnjem delu toka reke najdejo številne predmete od obdobja starejše kamene dobe (Salemi, Santa Ninfa, Castelvetrano) do bronaste. Predmete iz prazgodovine odkrijejo tudi v samem mestnem središču in sodijo v srednjo bronasto dobo (XV.–XXIII. stol. pr. n. št.), nedaleč stran pa še grob iz bakrene dobe. V okolici se sprva naseljujejo Elimi, za njimi pa Grki in Rimljani, deloma pa tudi Bizantinci. Jedro samega naselja pa je srednjeveško.

Partanna, grad Grifeo

Od XI. stol. je zgodovina Partanne povezana z gosposko Grifeo. Sodelujejo v bojih proti Arabcem, kralj Rogerij II. podeli naslov baron Giovanniju II. Grifeo leta 1137 ali 1139, leta 1628 pa kralj Filip IV. Španski poviša Vilijema I. Grifeo Ventimiglia v naziv princa. Med večje zanimivosti zagotovo sodi njihov grad, zasnova sega v XIV. stol., in je med bolje ohranjenimi gradovi (obnovljen leta 2003 in 2007 – od leta 2007 je v njemu pokrajinski muzej prazgodovine) v zahodnem delu Sicilije.

Leta 1968 Partanno močno prizadane potres in mnoge zgodovinske stavbe, kot npr. stolnica, so močno poškodovane ali celo povem porušene, kot npr. cerkev sv. Nikolaja.

Med bolj znane osebnosti sodijo Sam Giancana (1908–1975; kriminalec, ki je deloval v ZDA. Svojo kriminalno pot začne v Bandi 42, že kmalu postane telesni stražar Al Caponu in postane poznan kot spreten šofer in neusmiljen morilec. Prav zaradi tega postane šef čikaškega podzemlja, ki se je ukvarjalo s preprodajo droge, igrami na srečo, prostitucijo in nelegalnimi stavami, predvsem v boksu), Stefano Caronia (1876–1920, prezbiterijanec, ga ubije mafija), Giuseppe Palermo (1862–?; kriminalec. Sicilijo zapusti leta 1902, v New Yorku pa hitro pridobi zaupanje bratov Morello. Ukvarja se z igrami na srečo, izsiljevanjem in oderuštvom, pa tudi s ponarejanjem denarja), Gianni Partanna (1922–2014; igralec) in gosposka Grifeo, princi Partanne.

SANTA NINFA

je občina s 5.200 preb. v pokrajini Trapani. Naselje zraste okrog gradu Rampizierijev ob vznožju hriba, kjer najdejo tudi ostanke antičnega mesta Sicanov. Sedanje mesto zgradi leta 1605 Luigi Arias Giardina, ki z blagoslovom kralja Filipa III. začne z urbanizacijo – gradnjo cest ter civilnih in cerkvenih zgradb – tega območja. Leta 1615 območje postane fevd baronov, v mestu pa zgradijo pomembnejše zgradbe – palačo baronov, bolnišnico, cerkvi sv. Orsole in sv. Ane, stolnico, samostan Frančiškovega svetnega reda, in zapore. Fevd prehaja z ene gosposke na drugo, vsaka pa prispeva nekaj novih zgradb v mestu.

V prvih desetletjih prejšnjega stoletja se mnogo prebivalcev Sante Ninfe v iskanju dela odseli v ZDA, Kanado in Venezuelo. Šele sredi prejšnjega stoletja v mestu dobijo javni vodovod in elektriko, do takrat pa vodo zbirajo v cisternah in si svetijo s plinskimi svetilkami.

Leta 1968 potres IX. stopnje po Mercalliju skoraj v celoti poruši mesto, saj so zgradbe zgrajene le z lehnjakom (tuf) in malto. V potresu umre 337 oseb, 560 je ranjenih, 8.000 se jih razseli, brez streha pa ostane 2.000 ljudi, ki zatočišče dobijo v šotorskem naselju. Mesto obnovijo z upoštevanjem protipotresne varnosti (železobetonske konstrukcije).

Selinunte, svetišče E

SELINUNTE

Selinunte, svetišče E

Selinunte, tloris svetišča B

(grško Selinûs, latonsko Selinus) je antično grško mesto ob obali Sredozemskega morja na jugozahodnem delu Sicilije in predstavlja jedro enega največjih arheoloških parkov v Evropi. Svetišča in drugi objekti so v številnih potresih močno poškodovani, nekateri pa so tudi v celoti ali deloma obnovljeni, recimo Svetišče E (t. i. Herino svetišče) in del Svetišča C. Kipi, ki jih odkrijejo v Selinuntu, so danes v Arhološkem muzeju v Palermu z izjemo najpomembnejšega, kipa Efeba iz Selinunta, ki ga razstavljajo v Mestnem muzeju v bližnjem Castelvetranu.

V grščini je Selinùs izpeljanka besede sélinon (zelena), ki postane simbol monetizacije (med prvimi kujejo denar) mesta. Mesto živi le 240 let in ima na višku več kot 100.000 preb. Današnji videz mesta ni samo posledica tega, da leta 409 pr. n. št. mesto zasedejo in porušijo Kartažani, ampak je tudi posledica številnih potresov.

Grki zgradijo Selinunte leta 650 pr. n. št. ob Sredozemskem morju med dolinama Belice in Modione na območju, ki prejšnjih prebivalcev ni zanimal. Je najzahodnejša grška kolonija in neposredno meji na ozemlja, ki jih je okupirala Kartagina. Ob ustju reke Plàtani zgradi Salinunte leta 570 pr. n. št. še mesto Heraclea Minoa. Vrhunec dosežejo že zelo hitro, v VI. in V. stol. pr. n. št.  So eno prvih mest na Siciliji, ki kujejo lasten denar (550–530 pr. n. št.), svoje bogastvo in pomen pa črpa z velikostjo območja, ki ga zaseda.

Arheološki park Selinunte

Osvajalna politika Selinunta na območje (prav tako grške) kolonije Segesta povzroči številne spore in vojne, od prvega leta 590 pr. n. št. naprej. Selinunte ima sprva s Kartažani dobre odnose,  po porazu v bitki pri Himeri (480 pr. n. št.), pa se Selinunte v zavezništvu poveže s Sirakuzo tako se na njih obrne tudi leta 415 pr. n. št. ko se Segesta poveže z Atenčani. Atenčani pridejo v Selinunte z veliko vojaško odpravo in oblegajo Selinunte, vendar doživijo velik poraz. Končni obračun se dogodi leta 409 pr. n. št., ko se na Sicilijo s 5.800 ljudmi izkrca kartažanski general Hanibal Mago, preseneti Selinunčane in mesto zavzame po samo devetih dnevih obleganja. Mesto poruši, ubitih je 16.000 Selinunčanov, 5.000 jih zasužnjijo, 2.600-tim pa uspe pobegniti v Agrigento.

Selinente, jama Cusa

Sčasoma se razseljeni in drugi, ki jih je vodil Hermokrates, vrnejo nazaj, vendar mesto, ki postane Hermokratova vojaška utrdba, od koder vodi svoje odprave v punskih vojnah,  ne doživi stare slave. Naseljujejo se le okrog območja nekropol, mesto tudi obdajo z obzidjem. Prebivalci se dokončno odselijo po prvi punski vojni leta 250 pr. n. št., območje pa pade pod rimsko upravo.

Arheološki park Selinunte (do 2013) je danes s 270 ha med največjimi v Evropi. Razdeljen je na grič Gàggera (na zahodu) s svetiščem Malophòros in nekropolami, na akropolo (na sredi s svetišči in utrdbami), na hrib Manuzza (na severu) s starinskim naseljem in na vzhodni hrib s še nekaterimi drugimi svetišči.

Nekaj povezav:

• http://web.tiscali.it/selinunte2002/selinunte.htm
• http://gguzzardi.interfree.it/selinunte.htm
• http://www.siciliasud.it/luoghi-c-182-tabella-luoghi.html
• http://www.summagallicana.it/lessico/s/Selinunte.htm

NAZAJ NA PRVO STRAN >>>