Apulija ima na stotine svojevrstnih jedi, dediščina bogate zgodovine – svoje jedi so sem prinesli Grki, Rimljani in Bizantinci, na koncu še Normani in ne nazadnje tudi Španci. Zbral sem le nekaj najbolj tipičnih in v Apuliji še danes priljubljenih jedi. Marsikatero dobroto bomo tudi preizkusili, saj bomo končno v Apuliji preživeli cel teden.

(PREBERI VEČ)

juha z dagnjami po tarantsko (cookaround.com)

Vsakdo pozna zgodbo o vitezih okrogle mize, kralju Arturju in o njegovem meču Ekskaliburju, ki ga potegne iz skale in s tem postane vodja Sarmatov v boju s Sasi, da imajo pravi meč v skali tudi Toskanci, pa le malokdo. Legenda govori o Galganu Guidottiju (1148–1181), rojenem v Chiusdinu, sinu fevdalnega gospodarja Chiusdina. 

Vročekrvnemu in divjemu mladeniču hitre jeze, ki stalno dokazuje tlačanom in kmetom, kdo je gospodar, njihovih zemljišč kot žena in hčera, se nekega dne prikaže nadangel Mihael in mu pokaže pot k odrešitvi in tudi kam bi moral iti. Kot kaže, je Mihael dovolj prepričljiv, da se Galgano res odpravi do jame in postane puščavnik… (PREBERI VSE)

Pitigliano je zanimivo toskansko mestece (4.200 preb.), zgrajeno na pečini, ki se dviguje visoko nad reko Lente in potokom Meleta, hiše pa so videti, kot bi zrasle iz tufa. Najlepši razgled na zanimivo in nekdaj pomembno mesto, nad katerim se dviguje visok zvonik mestne stolnice, je pred cerkvijo Madone milosti. Ime izvira iz gens petilia, premožne rimske družine, vendar sega zgodovina Pitigliana brez dvoma nazaj v etruščanske čase, številna najdišča ob potoku Meleta pa pričajo o še starejših prebivalcih.

Etruščane nasledijo Rimljani, po stoletju barbarskih vpadov pa Langobardi. Zgodovina je od IX. stol. močno povezana s Sovano, sedežem grofije Aldobrandeschov. Pitigliano postane pomemben šele s poroko (1293) zadnje iz rodbine Aldobrandeschi, Anastazije, hčerke zadnje dedinje Margarete in Gvida iz Monforta, gvelfskega vikarja Karla Anžujskega, z Romanom Orsinijem in ko sedež grofije iz Sovane preselijo v varnejši Pitigliano… (PREBERI VSE)

Po frankovski poti od prelaza Veliki Bernard do Rima

Ob prelomu med prvim in drugim tisočletjem na romanje odhaja na tisoče romarjev. Zaradi pokore hodijo pretežno peš, dnevno pa prepešačijo od 20 do 25 kilometrov. Ob poti zrastejo številne cerkve in zavetišča, razvije pa se tudi živahna trgovska dejavnost. Cilj je seveda kraj mučeništva sv. Petra in sv. Pavla v Rimu. Srednjeveški romarji potujejo v skupinah, glede na to, kam romajo, pa nosijo različne simbole – v Rim nosijo ključ sv. Petra, v Santiago de Campostella, drug pomemben romarski kraj v Španiji, školjko, po čudežu, ko školjke rešijo romarja pred utopitvijo v morju, v Jeruzalem, kamor je marsikdo podaljšal romarsko pot v Rim, pa križ.

Frankovska pot je zgodovinska romarska pot, ki vodi iz Canterburyja v Rim. Tako imenovana langobardska pot – pomembna langobardska cestna povezava postane, ko lango-bardski kralj Rotari zasede utrdbo Ciso in Marictimo (ligurska obala) – postane Iter Francorum v opisu poti eichstättskega škofa sv. Vilibalda (700–787), v katerem leta 725 opisuje svoja potovanja. Sv. Vilibald je zaslužen tudi za obnovo razpada-jočega benediktinskega samostana Montecassino in za uspešno misijonarsko delovanje na Bavarskem. Continue reading