Pristanišče na Bregu na Valvasorjevem bakrorezu

Z vzpostavitvijo trgovskega prometa med vzhodom in zahodom ponovno raste pomen prevoza blaga in ljudi po Ljubljanici, saj je ta pretežni del leta edina zanesljiva transportna pot med Ljubljano in Vrhniko. V pisnih virih se omenja šele leta 1489, ko cesar Friderik podeli velikim čolnarjem poseben privilegij – svoboščine za plovbo po Ljubljanici. Dve stoletji kasneje podrobneje o čolnarstvu piše tudi Valvazor – Ljubljanica je polna čolnov, ki prevažajo vsakovrstno blago, ki prihaja iz Italije in se pošilja v Italijo.

Prevoz blaga po Ljubljanici na Valvasorjevem bakrorezu

Ljubljanica ni velika reka, ves njen tek od Vrhnike pa do Zaloga pod Ljubljano, kjer se izliva v Savo, meri le 43 km, vendar je že v najstarejših časih najimenitnejša vodna cesta na Kranjskem. Blago prevažajo v malih in velikih čolnih. Z malimi čolni, izdolbeni iz enega samega debla (celaki, deblaki ali einbaumlerji), prevažajo do 30 centov (1680 kg) tovora. Z okrog sedem metrov dolgimi brodniki ali streharji (čolni s streho) prevažajo ljudi, s še malim daljšim peskarjem pa pesek. Veliki čolni so dolgi do 20 metrov in z njimi tovorijo do 300 centov (skoraj 17 ton) tovora. Veliki čolnarji so v državni službi in prevažajo predvsem cesarsko blago. Plovba po Ljubljanici je v lasti deželnega kneza, ki čolne oddaja v najem ljubljanskim in vrhniškim čolnarjem. Vsak čoln ima čolnarskega mojstra in pet čolnarskih hlapcev, mojster dobiva stalno plačo, hlapci pa od posamezne vožnje. Organizirani so v bratovščino, imajo svojega cehovskega mojstra, blagajno, bandero in častijo zaščitnika sv. Nikolaja. Vrhniški čolnarji sv. Nikolaja častijo na Kurenu, na banderi pa imajo na eni strani zaščitnika, na drugi strani pa sv. Trojico.

Na izlet po Ljubljanici (1908)

Mali čolnarji dobijo svoj ceh in s tem svojega mojstra, blagajno, pravilo in bandero šele leta 1735, ko jim cesar Karel VI. s patentom potrdi posebne pravice. Red za male čolnarje daje dovoljenje za čolnarjenje vsem malim čolnarjem na Ljubljanici, vpisanim v urbar ljubljanskega cesarskega urada. Pravica do čolnarjenja je dedna, če pa se sin ni izučil obrti, je pravica prešla na najstarejšega hlapca, ki jih vsak čolnar lahko ima, kolikor jih potrebuje.

Po Ljubljanici se iz Ljubljane na Vrhniko pripeljejo tudi eminentni potniki, med najpomembnejšimi pa cesarji Leopold I. (1660), Karel VI. (1728) in Franc I. (1821).

Na Vrhniki zgradijo dve pristanišči, za potnike ga zgradijo pri nekdanji pošti, mitnici in gostišču – Lavrenčičevi hiši (XVI. stol.) – pri mostu v Verd, tovorno pristanišče pa nasproti rimskega emporija. Tu zgradijo tudi dva skladišča, eden od teh stoji še danes in je bil namenjen shrambi idrijskega živega sreba. V pristanišču so zaposleni fakini, od teh sedem zapriseženih (geschworene), plačanih po prometu po veljavnim ceniku, in hlapci, ki za delo prejemajo mezdo. Imajo svoje združenje, blagajno in svojega predstavnika. Zaprisežene med poštenimi mezdnimi delavci izbere uprava skladišča, potrdi pa glavni carinski urad, kjer tudi zaprisežejo. Vsak zapriseženi ima lahko po štiri hlapce, če pa niso zadostovali, je dodane pomočnike (falote) najemal in plačeval zapriseženi fakin.

Promet po Ljubljanici se po izgradnji cesarske ceste leta 1728 precej upade, po izgradnji ceste leta 1809 pa prevažajo le še les in opeko z Vrhnike proti Ljubljani, po izgradnji južne železnice (1858) pa promet po Ljubljanici popolnoma zamre.