Šesti kolesarski dan (70 km, 1.100 v.m.). Od hotela se zapeljemo proti Gravini di Puglia (vse morebitne bližnjice se končajo sredi polja), se spustimo do reke, jo prečimo in kar takoj zapeljemo v kratek in strm klanec, ki nas pripelje v občinski park Bosco Difesa Grande, nekdaj središče protiletalske in raketne obrambe uperjene proti bivši Jugi in Rusiji, kjer si ogledamo ostanke izstrelnih ramp.

Po makadamu se mimo vasice S. Maria d’Irsi spustimo v dolino potoka Basantella, prečkamo traso frankovske poti Rim–Brindisi (2012), kolesarimo ob njej slab kilo-meter, nato pa ponovno zakolesarimo v malo daljši klanec (14 km, 400 v.m.) proti Irsini (548 m n.m.), kjer bomo kar pošteno zajeli sapo in se (skoraj na polovici poti) odpočili pri kakšnih testeninah ali na čičeriko z gobami cardoncelli.

Kolesarimo mimo številnih utrjenih kmeti (masseria) in ovčjih ograd (jazzo).

Iz Irsine se na hitro spustimo do naše frankovske trase, jo prečimo, do jezera Vranjega branika, umetnega jezera na potoku Basantello, nas čaka manjši prelaz (90 v.m.), do Gravine di Pugliapa še dva (190 in 130 v.m.). Tokrat se v mestu ustavimo in ogledamo.

OBČINSKI PARK BOSCO DIFESA GRANDE

se razteza na 18 km² in sodi med najpomembnejše gozdne površine v Apuliji, je živa priča bujnega mezofitskega gozda, ki nekdaj prekriva pretežni del Apulije. Leži med potokoma Basentello na zahodu in Gravino na vzhodu, pritokoma reke Bradano. Gozd pretežno sestavljajo različna hrastova drevesa (mediteranski hrast, cer, panonski hrast), iglavci, med njimi prevladujejo pinije in več vrst cipres, pa rastejo na petini površine. Med drugimi drevesi lahko vidimo tudi črni jesen, kraški gaber, trokrpi javor, dren, glog, brest, brin, omelo, skorš, liguster, mandljevolistno hruško, navadno kalino (liguster) ter širokolistno in ozkolistno zeleniko. Med grmičevjem najdemo največ sodopernate rujevine, bodečo lobodiko, hrapavi oponec in različni brškini.

V gozdu je tudi polno živali, a se z njimi srečamo bolj težko – naletimo predvsem na neškodljive plazilce (zeleni kuščar, smokulja (gož)), grško želvo, kakšnega divjega zajca ali lisico. V gozdu so ni našle svoj dom tudi druge živali, med sesalci divji prašič, podlasica, dihur, jazbec, ježevec in kuna, vesnno bolj redka pa je divja mačka. Večina ptičev je vpisana na Rdečem seznamu ogroženih vrst, med njimi tudi kukavica, pegasta sova, rjavi in rdeči škarnik (kragulj). kanja, veliki skovik, smrdokavra, mala uharica, lesna sova, kos, črnoglavka, skobec, šoja, veliki strnad in rjavoglavi srakoper. Poleg že omenjenih plazilcev lahko naletimo tudi na belouško, črnico (gož), progastega in navadnega goža, strupenega laškega gada, triprstega skinka ter pozidnega in črtastega gekona. V številnih jezercih in bolj redkih potokih pa se lahko seznanimo italijanskim in velikim čopastim pupkom ter različnimi vrstami žab (navadna in zelena krastača, zelena žaba, hribski urh), tudi te, zaradi človeških posegov, vse bolj ogrožene frste.

IRSINA

(v krajevnem narečju Monte-pelòse ali Mondepelòse – Rodovitna gora (iz grške besede plusos – bogata in rodovitna zemlja), mesto (548 m n.m.) in občina s 5.025 prebivalci. Irsina je med najstarejšimi naselji v Bazilikati (ja, prečkali smo mejo) in je naseljeno že grško rimskem obdobju. Leta 895 mesto napadejo Saracei in ga tri leta kasneje porušijo. Irsino zgradi ponovno langobardski princ Janez II. Prekleti iz Salerna (994–998) in je predmet stalnih sporov med Normani in Bizantinci. Irsina je tako središče bitke za Montepeloso leta 1041 med Bizantinci pod vodstvom Bazila III. (grško Boioannes) in Normani z Langobardi pod vodstvom Atenolfa, brata vojvode Beneventa. Na prvem koncilu v Melfiju leta 1059 papež Nikolaj II. območje zaupa pomembni normanski hiši Altavilla . Leta 1123 papež Kalist II. z bulo postavi v Montepeloso škofijski sedež, pred vsem z namenom zoperstaviti se okoliškim bizantinskim vplivom. Leta 1132 se prebivalci pridružijo uporu proti kralju Sicilije Rogeriju II.  Montepeloso pa za eno leto postane fevd  Tancredijev iz Conversana, grofa Brindisija., ko ga ponovno zavzame Rodolfo II. in ga poruši do tal.

S prihodom Švabov in cesarja Friderika II. mesto vključijo v grofijo Andria, po njegovi smrti pa sprva postane mejna grofija pod gosposko Manfredi, po bitki za Benevento leta 1266 pa preide pod Anžujce, ki ga podarijo v fevd grofu Montescagliosu. Leta 1307 se Montepelosa polasti Orsini Del Balzo, ki ga izgubi v zaroti baronov, leta 1586 ga kupi bogata družina Grimaldijev iz Genove, med zadnjimi fevdalnimi gospodi pa si ga lasti Riario Sforza.

Največja zanimivost v mestu je stolnica sv. Marije vnebovzete. Prvotna cerkev je zgrajena v XIII. stol., v celoti pa je predelana leta 1777.  Fasada je baročna, zvonik z biforami je gotski, v notranjosti pa sta vredni ogleda krstilnik iz neapeljske šole (XVIII. stol.) in marmorni kip sv. Eufemija (verjetno) kiparja Mantegne. Cerkev samostana sv. Frančiška, nekdanji Friderikov grad,  je iz XII. stol. (predelana v XVI. stol.; v kripti so ohranjene freske iz XIV. stol.), cerkev Karminske gospe pa je nekoliko mlajša (okr. Leta 1600).

V mestu so številne zanimive palače (Lombardi, Cantorio, Angeletti, Nugent), zanimiva so tudi vrata v obzidju – Mala grška, Glavna (tudi vrata sv. Eufemija) in Previdnosti, ruševine vhoda, stolpič in obrambni stolp Friderikovega gradu.

Vir: wikipedia (2.5.2014)