(remix prejšnjih reportaž) Med 17. In 24. majem smo kolesarili po dveh, turistično šele v zadnjem desetletju prebujajočih se italijanskih deželah, Apuliji in Bazilikati, ki nas nista razočarale tako glede lepote, kot bogate zgodovine, odlične hrane in dobrega vina.

APULIJA

(v italijanskem izvirniku Puglia [pùlja] ali tudi Puglie [pùlje]) je ena od dvajsetih italijanskih dežel. Po površini je le nekoliko manjša (19.362 km²) od Slovenije je pa zato dvakrat gosteje naseljenja (4,1 milijona preb., 211 preb./ km²). Na severu meji na Molize, na zahodu na Kampanijo in Bazilikato, na jugu jo obliva Jonsko morje, na vzhodu in severu pa Jadransko. Apulijo sestavlja šest pokrajin, Bari, Barletta-Andria-Trani, Brindisi, Foggia, Lecce in Taranto. V Apulijo sodi tudi Tremitsko otočje v Jadranskem morju ter otok sv. Andreja in Keradsko otočje v Jonskem morju. Apulija je pretežno ravninska (53%) in gričevnata (45%) dežela, edine gore so skromne vzpetine Predapeninov (1151 m n.m.) in na Garganskem polotoku (1145 m n.m.). Skromno je tudi vodno bogastvo (edina večja reka je Ofanto, jezero s pitno vodo pa Occhito), zaradi česar je vsa dežela večkrat v hudi stiski zaradi pomanjkanja vode.

Gričevnati predel, ki ne doseže 700 metrov nadmorske višine, se imenuje Murge (izg. Murže), ime pa izhaja iz latinske besede murex in pomeni ostro skalo. Področje je namreč izrazito kraško, prepredeno z jamami (Castellana, Putignano) in drugimi kraškimi pojavi. V globini je prepredeno s podzemnimi vodami, a je njihovo črpanje mogoče le z vodnjaki iz manjših stranskih žil. Zanimivo je, da se tod kraško polje imenuje pulo, kar domačini povezujejo z Apuli, prvotnimi prebivalci teh krajev, lahko pa jo povežemo kar s slovensko besedo polje, saj se tu tudi kraške doline imenujejo s slovensko besedo dolina. Z geografskega vidika Apulijo, poleg Murge in obeh omenjenih goratih predelov, sestavljajo še obsežna ravnica Tavoliere delle Puglie, s truli posejana Valle d’Itria, Tarantski zaliv ali lok in peta italijanskega škornja Salento, valovita planota s treh strani obdana  morjem. Če smo pred dvema letoma iz Rima kolesarili do Taranskega zaliva in po Salentu, smo letos kolesarili pretežno po srednjem delu Apulije – po Murgi, Dolini Itrije  in Predapeninskem gričevju.

Apulija je poseljena od stare kamene dobe naprej, sprva pa se naselijo predvsem v okolico današnje Foggie. Pred prihodom Grkov in Rimljanov se tu naselijo številna plemena (Japigi, Davni, Pevceti in Mesapi). Za njimi Grki, predvsem v obalnem pasu, ustanavljajo svoje kolonije (najvažnejša je bila na ozemlju današnjega Taranta) in jih združujejo v Veliko Grčijo. V rimskem cesarstvu se zaradi njenih pristanišč, preko katerih poteka glavna trgovska pot do vzhoda, dežela močno obogati. Po padcu Vzhodnorimskega cesarstva so prav pristanišča tarča Bizantincev, Langobardov in Frankov. Domačinom sprva zavezništvo nudijo Normani, ki nasprotnike sicer premagajo, a deželo tudi zasedejo. Po zatonu normanske nadoblasti na med seboj sovražna mesta razdrobljeno deželo združi nemški kralj in cesar Svetega rimskega cesarstva Friderik II. Po njegovi smrti pridejo na oblast najprej Anžujci in za njimi Aragonci. Medtem, ko je v času Normanske in nato Friderikove oblasti dežela doživljala pravi razcvet gospodarstva in umetnosti, pod Španci popolnoma propade in obuboža. Tako pod Bourboni sicer res povsod vlada mir, a ta politična in gospodarska statičnost te kraje zaustavi v srednjem veku. Zaradi tega se pojavijo razllična reakcionarna gibanja, med katerimi je najbolj znano Karbonarsko. Apuliji ne prinese blaginje niti združitev z Italijo (vir: http://sl.wikipedia.org/wiki/Apulija)

SOBOTA, 17.5.2014: VRHNIKA–MARTINA FRANCA

Že navsezgodaj zjutraj se s tremi osebnimi avtomobili in kombijem odpravimo (skupaj 17 kolesarjev) z Vrhnike in z nekaj vmesnimi krajšimi postanki, mimo Mester, Chioggie, samostana Pomposa (XI. stol., odmor), Riminija, Pesara, Ancone, Loreta s Sveto hišo (odmor) Pescare, Garganskega polotoka (odmor), Foggie in Barija, proti večeru prispemo do v baročno–rokokojskem slogu zgrajenega mesta Martina Franca (1.175 km), izhodišča štirih kolesarskih etap (prvotno smo sicer načrtovali nastanitev v Alberobellu, a so nam, po štirih mesecih rezerviranega hotela, preklicali rezervacijo (!) – razlog, da je v mestu en velik dogodek in da nimajo ljudi (so pa v tem terminu v tem B&B (Charming Trulli) cene poskočile za dvakrat)). Soliden hotel Rococo’ Albergo Diffuso (sobe z manjšo kuhinjo prostorne in urejene z okusom, vendar na žalost niso vse take(!)) – diffuso pomeni, da so sobe razpršene po različnih stavbah – stoji prav v jedru starega mesta, do njega pa vodijo ozke in skrivenčene s kamnom tlakovane ulice. Čeprav je še nekaj dni vseskozi močno deževalo, imamo celo pot pretežno lepo vreme.

MARTINA FRANCA (tudi samo Martina, Martène po krajevnem narečju, mesto in občina v pokrajini Taranto, 49.779 preb. na 295 km²). Prvi prebivalci tega območja se naselijo v bližini Monte Fellone, v jami Monte Fellone (v šestdesetih letih prejšnjega stoletja odkrijejo odlomke keramike iz mlajše kamene dobe (v tem času naj bi že vzgajali konje) in dokaze prisotnosti človeka do IV. st. n. št.). V okolici so tudi številne gomile (specchie, najbolj znana je Specchia Tarantina) iz mlajše kamene dobe. V visokem srednjem veku območje pripada Longobardom, ki si oblast podajajo z Vzhodnorimskim cesarstvom, v X. stol, pa se v tem delu bojujejo pred navalom Saracenov. Kot trg se Martina začne razvijati konec X. stol., ko pred stalnimi napadi Sarecenov pribežniki iz Taranta, pretežno pastirji, zgradijo na hribu sv. Martina manjšo vas. Trg in območje prehaja v fevd različnim gosposkam, med odmevnejšimi je tu Friderik II. Švabski, Manfredi Siciljanec ter Anžujca Karl I. in Filip I. Filip leta 1310 prizna trgu določene privilegije (franchigie), tako se zaradi tega naselje preimenuje v Franca Martina. Kasneje se sicer iz imena izgubi Franca, ponovno pa se doda šele po združitvi v Italijo leta 1871, kdo dobi današnjo obliko imena.

Med XIV. in XV. stol. je v Martini Francki močna judovska skupnost, podvržena močnim poskusom pokristjanjevanja zlasti s strani staroselcev, ki jim v pomoč (s prepovedjo novih kristjanov) pride tudi kralj Friderik Aragonski.

Do združitve v Italijo je mesto še v celoti obdano z obzidjem s po dvanajstimi okroglimi in kvadratnimi obrambnimi stolpi. Danes so številni stolpi predelani v stanovanja, od obrambnih struktur pa ostajajo slavoloki nekdanjih vhodnih vrat, poimenovani po cerkvah, kamor so skozi obzidje speljane ceste – slavolok vrat sv. Štefana (prenovljena 1744), sv. Marije Karminske (leta 1596 ga da renesančno obdelati župan Nicola Antonio Blasi), sv. Nikolete ali sv. Frančiška (XVIII. stol.) in sv. Petra.

Zgodovinsko jedro je zgrajeno pretežno v poznobaročnem in rokokojskem slogu, kar se še posebej odraža na cerkvah. Hiše so pol podkletene hiše z delavnicami in trgovinami v teh prostorih ter z dnevnimi prostori (kuhinja, jedilnica s kaminom, salon) v prvem in spalnim delom v drugem nadstropju. Ulice so ozke, mnoge se končajo slepo (spigoli), tako, da tvorijo pravi mestni labirint. Ulice so po sredini udrte, tako, da se ob dežju voda steka po sredini in so robovi suhi, da voda ne zalije pol vkopanih kleti.

Najpomembnejša turistična zanimivost je seveda stolnica sv. Martina, zaščitnika mesta, ki naj bi v dobro mesta večkrat posredoval pri invazijah sovražnikov (še posebej se izkaže pri neuspešnem obleganju 4000 španskih in 2000 italijanskih vojakov mejne grofije Vasto pod poveljstvom Fabrizia Maramalda leta 1529) in nesrečah. Cerkev, dragulj apulijskega baroka, zgradijo v drugi polovici XVIII. stol. nad nekdanjo kolegijsko romansko cerkvijo. Ima značilno veličastno pročelje s kipom svetnika, ki deli plašč z beračem iz Amiensa. V notranjosti je polikromni glavni oltar (1773, neapeljska šola), prostorna kapela Presvetega zakramenta, jasli Štefana iz Putignana in številne slike Domenica Antonia Carella. Cerkev hrani posmrtne ostanke sv. Komazija (II. ali IV. stol.). Vredne ogleda so tudi številne druge cerkve: cerkev sv. Dominika (1746–50, kip sv. Marije usmiljene pripisujejo Štefanu iz Putignana), cerkev sv. Antona Padovanskega (XV. stol., pročelje je neoklasično (1835), dva renesančna kipa Štefana iz Putignana (sv. Štefan, sv. Anton Padovanski)), kapucinska cerkev sv. Antona (v XVI. stol. zgrajena nad starejšo cerkvijo menihov bazilijancev, freska Madone iz Odegitria (po tej dobi dolina ime Valle d’Itria) številne slike iz XVII. in XVIII. stol.), cerkev sv. Frančiška iz Paole (začetek XVII. stol., zgrajena nad kapelo Madone iz Konstantinopla (XVI. stol.)) s samostanom, cerkev sv. Frančiška Asiškega (XVII.–XVIII. stol.), cerkvi sv. Janeza grškega (ohranjena srednjeveška struktura) in sv. Petra grškega (XV. stol.), cerkev sv. Nikolaja v Montedoru (med najstarejšimi cerkvami, v notranjosti v celoti prekrita s freskami), pozno srednjeveška in kasneje barokizirana cerkev sv. Vita, cerkev Oznanjenja (antična cerkev pred obzidjem, danes je v njej Bratovščina Monte Carmelo in muzej). V mestu je tudi še osem (delujočih) cerkvenih bratovščin – Brezmadežne obrtnikov (oratorij je iz leta 1570), Presvete roženvenčne Marije (od leta 1544), Rojstva in Marijinih bolečin (1621), Brezmadežnega spočetja (gosposka, 1628) itd.

Od posvetnih stavb si je treba ogledati Vojvodsko palačo (druga polovica XVII. stol.), danes Mestna hiša, zgradi jo vojvoda Petracone Caracciolo v renesančno–baročnem slogu (pomembne dvorane Arcadia, mitološka in biblijska, ki imena dobijo po ciklu fresk) in gosposke palače Barnaba (Mazzini 24, 1719), Semeraro (Mazzini 16, 1733), Delfini (Machiavelli 2, 1776), Ancona (Machiavelli 7), Carucci (Mazzini 33, 1777), Magli (Pietro Cossa 3, 1759), Marinosci, (Mazzini 10, 1774), Blasi (Mazzini 3, 1774), Fanelli (Cavour 30, 1749), Turnone, danes konservatorij sv. Marije milosti božje (vico Monacelle 1, 1725), Magli (Cavour 25, 1748), Motolese (Cavour 18, 1778), Maggi (Largo san Pietro 6), Le Marangi (Erbaiolo 15, 1735), Univerza (tudi Dvor, piazza Plebiscito. 1759–62), nekdanji sedež krajevnega parlamenta, Paolo Marino Motolese (Arco Casavola 33, 1716), Motolese (Principe Umberto 40, 1775), … Ogledati si velja tudi Mestni park.

V štirih večerih smo imeli dovolj časa, da smo si privoščili krajevne dobrote, med drugim smo za predjed pokusili njihovo tipično salamo capocollo (dodano vino in krajevne aromatične rastline) in dimljeno na drveh po balkansko, za toplo predjed (primo) pa tipična apulijska ušeska (orecchiette), sveže testenine z različnimi omakami (mesno, repa). O hrani pa podrobneje v drugi reportaži.

NEDELJA, 18.5.2014: ALBEROBELLO–CASTELLANA–PUTTIGNANO–NOCI

Prvi kolesarski dan: načrtovana trasa (75 km, 600 v.m.), prevožena trasa (74 km, 740 v.m.) Skoraj brez oblačka in prijetno toplo. Iz Martine France (zberemo se na glavnem trgu pred cerkvijo sv. Martina) kolesarimo po stranskih poteh do Alberobella, mesta trulov, okroglih bivališč s palčkovo kapo vpisanih v Unescovo svetovno dediščino in si za ogled le teh in drugih zanimivosti vzamemo malo več časa. S kolesarjenjem nadaljujemo proti Castellani Grotte (si pred mestom ogledamo cerkev in samostan sv. Marije iz Vetrana) in si ogledamo staro mestno jedro s cerkvijo sv. Leona Velikega, malo daljši postanek pa napravimo pri znamenitih jamah pri Castellani Grotte z zanimivim kraškim podzemljem s številnimi dvoranami, kapniki in drugimi kraškimi pojavi. Zaradi neustrezne ure (prvega) vodenega ogleda, se dlje časa zadržimo le v baru pred vhodom in pokusimo krajevno rdeče vino Castellana D.O.C. S kolesarjenjem nato nadaljujemo proti Puttignanu, kjer si v starem mestnem jedru, med drugim, ogledamo cerkev sv. Petra apostola in mestu Noci, kjer si ogledamo predvsem gotsko cerkev Marijinega rojstva. Od tam se po najkrajši poti vrnemo nazaj v Martino Franco. Vseskozi nas ob poti (velja za vse dni) spremlja čudovita barvna paleta različnih rož, od rdečega maka do belih in rumenih marjetic.

ALBEROBELLO, Jarubbèdde po barijsko (naselje in občina s 11.000 preb., pokrajina Bari) leži v središču doline (Valle d’) Itria in je prepoznano predvsem po značilnih stožčastih domovanjih – trulih, od leta 1996 vpisanih v seznam Unescove svetovne dediščine.

Na območju Alberobella (Lepodrevo) se naselijo v začetku XVI. stol., ko grof Andrea Matteo III Acquaviva d’Aragona, sin slavnega grofa Giulia Antonia Acquaviva (padel v vojni s Turki pri Otrantu leta 1481), odstopi zemljo nekaj desetim družinam in od njih pobira desetino pridelka. Pravo poseljevanje se začne z grofom Giangirolamom II. (1600–1665), poznan kot škilavi Apulijec, ko tu postavi lovsko kočo. Grof na tem območju dovoli le gradnjo hiš iz kamna (tega tu ne manjka) in brez malte. Zrastejo številni truli (iz grške besede za kupolo – τροῦλλος trûllos), ki v mestu prevladujejo še sredi prejšnjega stoletja. Gradnja je podobna našim otroškim iglujem iz snega (ko ga je bilo pri nas še v izobilju, pa tudi temperature so bile precej nižje) – okrogla stavba s samostoječo kupolo. Stavbe so večinoma pobeljene z apnom, strehe pa okrašene z dekorativnimi elementi, mističnimi ali religioznimi, največkrat pa so narisana kar nebesna znamenja. Alberobello ostane v fevdu grofov Acquaviva d’Aragona do 27. maja 1797, ko kralj Ferdinand IV. Burbonski alberobelce odveže tlake.

Največji trulo, dvonadstropni, je vladarski (sovrano), zgradi pa ga družina Perta sredi XVIII. stol. Trulo gosti poleti različne gledališke predstave, koncerte komorne glasbe, večere kulture in poezije ter koncerte jazza. Največ trulov je v osrednjem delu Alberobella, med četrtjo Aia Piccola in Ljudskim trgom (Piazza del Popolo), najstarejši med njimi so iz XVIII. stol. (v okolici so tudi starejši, iz XVI. stol.) Najzanimivejši je popolnoma obnovljen trulo Casa Pezzolla v katerem je območni muzej.

V Alberobellu si velja ogledati novejšo cerkev sv. Antona (1926; grški križ, kupola v obliki trula je visoka 21 m) in malo baziliko sv. Medicev. Truli so kulisa številnim filmom, tudi za film Ženske brez imena (Donn senza nome) madžarskega režiserja Geze von Radvanyi, (1950), film, ki pripoveduje o mladi noseči jugoslovanski vdovi in o drugih ženskah iz drugih evropskih držav. Posnetih je tudi nekaj nadaljevank ameriške žajfice Beautiful (2012).

Po kupoli (trûllos) cesarske palače je imenovana tudi trulska sinoda v Konstantinoplu. Leta 692 jo skliče cesar Justinijan in hoče z njo uveljaviti svojo versko politiko. Cerkveni zbor razširi in razčisti sklepe Petega in Šestega ekumenskega zbora (zato tudi Concilium Quinisextium, peto–šesti zbor), pri osvetljevanju razlik med vzhodno in zahodno cerkvijo (celibat,sobotni post) pa je pride do kompromisov v korist vzhodne cerkve, čemur pa papež Sergij I. nasprotuje in ga zato da Justinijan aretirati.

GROTTE DI CASTELLANA IN CASTELLANA GROTTE. V Castellana Grotte (Casteddóne po barijsko, mesto in občina z 20.000 preb.) se pripeljemo mimo svetišča – cerkve in samostana sv. Marije iz Vetrana (majhna cerkev je tu stala že v XII. stol. – slika te cerkve hrani bližnja cerkev v jami), zgrajene leta 1691 v zahvalo Mariji, ki deželo reši grozovite kuge leta 1690. Kugo so sem zanesli iz pristanišča Monopoli, verjetno zaradi okuženega tovora, in se, zaradi slabih higienskih razmer, hitro razširi po širšem območju. V noči med 11. in 12. januarjem 1691 dva duhovnika, Joseph Gaetano Lanera in Josaphat Pinto, celo noč neprekinjeno molita, da bi pregnala kugo in skupaj s svetnico prideta do rešitve – maziljenje bolnikov z oljem goreče svetilke. Po ogledu se zapeljemo v staro mestno jedro Castellane Grotte. Prvič je kot Castellano omenjeno v X. stol. in je dolgo podložno samostanu sv. Benedikta v Conversanu. Za ogled je zanimivo staro mestno jedro (razvijati se začne v XVI. stol. – značilne so dolge in vzporedne ulice), bogato s palačami iz XVII. in XVIII. stol., cerkev  sv. Leona Velikega, cerkev sv. Roze, “umetnostna galerija” v cerkvi sv. Marije del Fato, cerkev sv. Marije del Suffragio ter številna vrata (Porta Gabella (1792), ime dobi po pšenici, ki jo vozijo skozi vrata, Porta Grande z obrambnim stolpom, Porta Nuova, Porta delle Olive (1700) in Porta Pèntimi (1700)) in obrambnih stolpov ( Torre Nuova ali Castello (cilindrična utrdba iz XV. stol.) v srednjeveškem obzidju. Cerkev sv. Leona Velikega zgradijo leta 1383 na starejši romanski cerkvi s prizidanim obrambnim stolpom, kasneje predelan v zvonik. Na pročelju sta dva kipa, sv. Leon Veliki in sv. Janez Krstnik. Notranjost je podeljena v tri ladje, zanimivih pa je nekaj poznogotskih fresk, kipi (Aurelio Persio (1518-1593)), nekaj slik (Andrea Miglionico, Vincenzo Fato (1705-1788)), kapela Sv. zakramenta in mogočne orgle.

V kraški planoti (330 m n.m.), kjer prevladuje predvsem apnenec (pretežno kalcijev karbonat), se jame pri Castellani oblikujejo pred 90–100 milijoni let. Vhod v jamo predstavlja ogromno, šestdeset metrov globoko brezno , imenovano La Grave, kar v lokalnem narečju pomeni velik prepad (tudi soteska). Od tu se pride v Belo jamo, kjer se pred nami nenadoma pojavijo stalaktiti in stalagmiti. Od tu se lahko odpravimo po različno dolgih poteh (1–3 km) in si ogledamo Črno jamo (imenovana tudi Kapitolska volkulja), Jamo spomenikov, Nogavico, Sovino jamo, Kačji in Rdeči hodnik, Prepadno jamo, Puščavski hodnik ali Veliki kanjon, jamo Stolp v Pisi in na koncu če podzemno jezero. Podzemni svet začno raziskovati že konec XVIII. stol., ampak se zaustavijo že po nekaj korakih po spustu v brezno. Celotno podzemlje razišče speleolog Franco Anelli šele leta 1938, po njem pa leta 2000 poimenujejo tudi jamarski muzej (projektiral arhitekt Pietro Favia (1895–1972) leta 1952. V jami odkrijejo številne (endemične) vrste živali, značilne za kraški podzemni svet – rakci, psevdo-škorpijoni, hrošči, še posebej razširjeni pa so neke vrste jamske kobilice in netopirji.

PUTIGNANO (Putignàane po barijsko, naselje in občina (375 m n.m., 27.000 preb., 99.11 km²) v pokrajina Bari), poznano po antičnem karnevalu in kraških jamah. Arheološke najdbe (vaze, kovanci, orožje) nakazujejo, da se tu naselijo že Pevketi (Ilirsko pleme, ki se v južni Italiji naseli okoli leta 700 pr. n. št. (možno je tudi, da so se skupaj z Davni in Mesapi priselili že v XI. stol. pr. n. št.) , zagotovo pa je tu že naselbina v obdobju Velike Grčije (Magna Graecia). Po IV. stol. pr. n. št. postopoma postane rimska občina (municipij). Danes si velja ogledati predvsem popolnoma okroglo staro mestno jedro s župno cerkvijo (chiesa madre) sv. Petra apostola na Trgu plebiscita, zgrajena v slogu apulijske romanike (1085). Cerkev je bila samostojna in neposredno (posredno tudi preko reda Malteških vitezov) podrejena papežu v Rimu. Vhod v cerkev je lesen, lepo rezbarjen (rastlinski motivi), rozeta, prav tako lepo rezbarjena, pa je iz XV. stol. Zvonik je iz leta 1615. V notranjosti je ena sama ladja z mogočnim, dvonadstropnim oltarjem. Zanimive so tudi jaslice, vklesane v skalo. Ne daleč je še nekaj desetin zanimivih cerkev – sv. Filipa, sv. Marije grške, sv. Marije iz Konstantinopla, sv. Kozme in Damijana, sv. Blaža …).

NOCI (Nusce in barijsko, mesto in občina (19.477 preb., 148,82 km², Murge, dolina Itria, območje utrjenih kmetij, trulov in jam). Območje začno naseljevati od konca VI. stol., ko naj bi kapitan cesarja Justinjana II. Conone na vrhu griča leta 591 zgradil prvo utrjeno citadelo (Castellum Nucum). Verjetnejše je, da naselje zgradijo šele ob normanski prevladi okrog leta 1188. Največje zanimivosti so predromanska jamska cerkev–samostan v Barsentu (591, nekakšen trulo, zgradil pa naj bi jo po nalogu papeža Gregorja I. Velikega vojvoda Tulliano), kakšnih šest kilometrov ven iz mesta ob Pirrovem kanalu, kapucinska cerkev–samostan (XVI. stol., slika Device Luca Giordana)), kolegijska cerkev (chiesa matrice) Marijinega rojstva z gotsko fasado (kasneje rahlo predelana v neoklasičnem slogu), s tremi ladjami, krstilnikom iz XIV. stol., kipom Marije na prestolu z otrokom kiparja Štefana iz Puttignana, baročnim razpelom in 14 velikimi slikami Križevega pota (1745) naslikanih pod vplivom Caravaggia), benediktinski samostan Marije stopnic (osnova iz XII. stol. je vključena v novo (1952)), svetišče Madone križa (XV. stol.), zanimiv pa je tudi mestni stol z uro z začetka XIX. stol. in gnostre, nekakšni mali križni hodniki, nekdaj prave uličice (XVIII. stol.) v starem mestnem središču.

PONEDELJEK, 19.5.2014: LOCOROTONDO–FASANO–EGNAZIA–CISTERNINO

Drugi kolesarski dan: načrtovana trasa (77 km, 760 v.m.), prevožena trasa (88 km,1.060 v.m.) Tudi Locorotondo (Okroglo mesto) je poznan predvsem po trulih, vredna ogleda pa je tudi baročna cerkev sv. Jurija mučenika in poizkusiti (sicer bo še malo zgodaj) krajevno vino Locorotondo D.O.C. Do Selve di Fasano (kjer si lahko ogledamo celo minaret (1918)) kolesarimo pretežno po valoviti planoti (okrog 350 m n.m.), pri gozdu (Selvi) pa se mimo živalskega vrta (safarija) in Fasana na hitro in v prav nevarnih ovinkih spustimo na nadmorsko višino nič. Srednji del etape je povsem raven, kolesarimo pa mimo znamenitega svetišča Seppannibale (XI. stol.), arheološkega območja Egnazia in ribiškega naselja Savelletrija (tu napravimo malo daljši odmor – želeli smo si v eni od številnih restavracij privoščiti špagete z morskimi ježki (pa pravijo, da še ni sezone) ali pa samo namočiti noge v morju (pa nas je ravno takrat celo uro močil dež) do letoviškega kraja Torre Cane, poznanega po čudovitih belih plažah (zaradi dežja tudi za te plaže ni bilo navdušenja), nadaljujemo pot do Montalbana in si malo pred naseljem ogledamo dolmen, grobnico v obliki velike kamnite mize iz III.–II. tisočletja pr. n. št., ter se kmalu za mestom začnemo dvigovati nazaj na osnovno raven kraške planote. Nekateri se za ogled mestnega središča s številnimi palačami, stolpom Capece, 17 metrov visokim stolpom pri Velikih vratih in cerkev sv. Nikolaja, zaustavijo še v Cisterninu, sam s še z nekaterimi udarimo bližnjico mimo mesta in smo takoj tudi kaznovani (Muprhy je neustavljiv) – v neustrezno označenem krožišču zavijemo en izvoz prepozno in se po nepotrebnem spustimo 100 metrov nižje v napačno dolino (seveda, sledi povratek nazaj do krožišča in 3 km daljša pot).

LOCOROTONDO, Curdúnn po barijsko (kraj in občina z 14.000 preb.) je uradno priznan kot eno najlepših italijanski mestec in je eno najbolj turistično razvitih v slikoviti doline Itria (Valle d’Itria – dolina ne dobi ime po reki ampak po Madoni iz Odegitrie) in je del dežele trulov. Ime kraja izvira iz latinske besede Locus Rotundus, okrogel prostor (do konca XVIII. stol. se še imenuje Luogorotondo) – staro mestno jedro je skoraj popoln krog. Leži na vrhu hriba s čudovitim razgledom po zeleni dolini proti Martini Franci. Starinsko mestno jedro je slikovito in v celoti pobarvano na belo, v ozkih uličicah pa lahko občudujem portale in balkone. V središču zgodovinskega mesta si lahko ogledamo cerkev sv. Jurija mučenca.

Začetki mesta segajo v leto 1000 in je povezano s čudežem sv. Jurija mučenika (domačini mu takoj postavijo kapelo), ki je od XVII. tudi zaščitnik mesta. Svetniku je posvečena tudi vsakoletna procesija (dono), sprva prinašajo krono iz cvetja in svečo k sveti podobi svetnika, zadnja tri stoletja pa se spremni v prinašanje zlatih ključev iz svetnikovega mesta. Leta 1790 (narod traži, in) zgradijo nad kapelo mogočno stolno cerkev (chiesa madre). Tudi sv. Rok ima svojo cerkev, zasluga pa mu gre, ko leta 1700 čudežno odvrne kugo od mesta. V mestu in okolici je še precej drugih zanimivih cerkev, od sv. Marije v verigah, Marijinega oznanjenja, Žalostne Matere božje, sv. Antona Padovanskega, sv. Nikolaja iz Barija itd. Vredno ogleda so še stolp z uro (1819), mestna hiša, nekaj palač, ekološki muzej doline Itria, truli…

Glavna proizvajalka vina je zadružna vinska klet Cantina Sociale del Locorotondo, datira v leto 1930, in proizvaja vino s kontroliranim geografskim poreklom Locorotondo D.O.C.

FASANO (Fascióne po fazansko), občina z 39.431 preb., imenovano tudi mesto olja. Fasano je izpeljanka besede faso, debel bel divji golob (je tudi v mestnem grbu), ki se je napajal v močvirju (t. i. fogge) in odprtih vodnjakih v okolici. Prvo naselje zgradijo leta 1088 ljudje, ki zapustijo bližnjo Egnazio, ki po padcu Zahodnorimskega cesarstva (476) močno izgubi na svojem pomenu in je na koncu povsem opuščena. Od XIV. stol. je Fasano v fevdu Reda malteških vitezov. Leta 1678 premagajo Turške pirate (se pripoveduje, da se je na nebu pojavila Marija in v boju vodila domačine). V spomin na ta dan se, ob slavljenju zaščitnikov sv. Janeza Krstnika in sv. Marije iz Pozza Faceto, (pri kopanju vodnjaka v bližini (danes Pozzo Faceto) čudežno odkrijejo Marijino podobo, narisano na kamnu) pripravi še obnovitev tega zgodovinskega dogodka (La Scamiciata).

V mestu je na desetine zanimivih cerkev, med njimi so poznorenesančna župna cerkev sv. Janeza Krstnika (zgrajena nad starim malim svetiščem (tempietto), 1330) z baročnim zvonikom, poznobaročna Cerkev duš v vicah (zgradi bratovščina Pio Monte del Purgatorio leta 1696), večja baročna cerkev in samostan sv. Antona opata (XVII. stol. posvečena 1753). Zanimive so tudi ozke ulice s pobeljenimi hišami v starem mestnem jedru – v narečju imenovane U’mbracchie (senca)  –, ki zagotavljajo hlad pretežni del dneva (npr. via del Forno). Ogledati si velja Trg Ciaia s palačo Balì (sedež občine), slavolok Balì, stolp Fogge (edini ostanek srednjeveškega obzidja iz XVII. stol.).

V Fasano prikolesarimo mimo živalskega vrta – safarija. Ne vzamemo si čas, da bi (s kolesi) zapeljali med divje in eksotične živali, ki se prosto gibljejo po parku.

ARHEOLOŠKO NAJDIŠČE EGNAZIA (Gnatia, Egnatia; gršlo Ignatia, Egnatia) starodavno naselje Mesapov, ki naj bi po smrti kralja Minosa prišli s Krete in zasedli peto italijanskega škornja. Na tem območju, ob kraški udornici (depresiji) imenovani La soglia messapica (Mesapski prag), ki teče vse do Taranta ob Jonskem morju, se naseljujejo že v bronasti dobi (XV. stol. pr. št.), v XI. stol. pr. n. št. sem priderejo Japigi, Mesapi, ki jih  III. stol. pr. n. št. podjarmijo Rimljani, pa v VIII. stol. pr. n. št. Pod Rimljani se razvije pomorska trgovina, saj Egnazia leži ob morju na koncu Trajanove konzularne ceste (Via Traiana).

Iz bronaste dobe si lahko ogledamo ostanek akropole, iz železne dobe ostanke obrambnega sistema, prebivališč in grobnic, iz helenskega (predrimskega) pa svetišča in grobnice. Največ sledi za seboj pustijo Rimljani – trg (foro), Trajanovo cesto, amfiteater, baziliko, netlakovane ceste, grobnice ipd. Precej ostalin je tudi mlajših, iz zgodnjekrščanskega obdobja – krstilnica, zgodnjekrščanska bazilika, škofovska bazilika in krstilnica. Vsekakor vedno ogleda. V bližini je tudi muzej.

CISTERNINO, Cistraníne v krajevnem dialektu (kraj in občina z 12.000 preb.) Območje občine je naseljeno že v stari kameni dobi, o tem pričajo ostaline povezane z lovom in nabiranjem sadežev in gomoljev, naseljeno je pa tudi v bronasti dobi. Sedanje staro mestno jedro se razvije v srednjem veku, zasluga pa gre menihom reda sv. Bazilija. Naselje imenujejo Cis-sturnium (Pri Sturniumu (današnji Ostuni) – po Trojanski vojni ga zgradi trojanski junak Sturnoi, Diomedin spremljevalec). Pod romansko cerkvico sv. Nikolaja nedavno odkrijejo malo krščansko svetišče iz okrog leta 1000. V mestnem jedru lahko vidimo številne zgodovinske palače (Guvernerjevo in  Škofovsko palačo ter palače Amatijev, Lagravinesov in Devitofranceshov, stolp Capece. Srednjeveški obrambni stolp pri Velikih vratih (oziroma Normansko–švabska vrata), predstavlja glavni vhod v mesto, je visok 17 metrov in z manjšim kipom sv. Nikolaja na vrhu.

Stolna cerkev sv Nikolaja je iz XIV. stol. in je zgrajena nad starejšo, starokrščansko cerkvijo bazilijcev. V cerkvi je treba omeniti dve skulpturi iz XVI. stol., tabernakelj in Marija z otrokom znamenitega Stephanusa Abulie Potenianija (Štefan iz Pittignana). Tri kilometre iz Cisternina je svetišče Ibernijske Madone (Madonna de Bernis), povezano pa je z legendo, da se prav tu prikaže Devica Marije in pokaže, kje naj ji zgradijo svetišče. V okolici je bogato najdišče keramike in grobov  iz rimskega in srednjeveškega obdobja. V okolici so številne masserije, utrjene kmetije – Masseria Montereale, Villa Cenci, Masseria Devitofranceschi, Masseria Costa, Masseria Montanaro…

TOREK, 20.5.2014: OSTUNI–CAROVIGNO–SAN VITO–CEGLIE MESSAPICA

Tretji kolesarski dan: načrtovana krajša trasa (60 km, 450 v.m.), dejanska krajša trasa (62 km, 710 vm). Začnemo na glavnem trgu pred cerkvijo sv. Martina, se precej časa spuščamo in se šele malo pred Ostunijem, ki velja za enega najlepših in tudi najbolj prijetnih mest Apulije, začnemo ponovno vzpenjati proti staremu mestnemu jedru. Ogledamo si središče z nenavadno arhitekturo snežno belih hiš, mestni trg, stolnico, cerkev sv. Marije Magdalene z barvito kupolo, samostan karmeličank s cerkvijo sv. Vita mučenca in cerkve sv. Jakoba iz Compostele. Po krajši poti kolesarimo proti Cegliu Messapicu, po daljši pa po malo prometnih poteh mimo Carovigna (mimo mogočnega gradu Dentice di Frasso) do San Vita dei Normanni, kjer si ogledamo staro mestno jedro, še en grad Dentice di Frasso in mestni park. Mimo Sv. Mihaela Salentinskega in cerkve sv. Marije v jami (bližnje gomile (specchia) Miano nismo niti poskušali najti) prikolesarimo v Mesapsko Celje – Ceglie Messapica. Po ogledu prekolesarimo še nekaj kilometrov nazaj do hotela. Sam sem z žensko družbo kolesaril po krajši različici.

OSTUNI, mesto in občina (32,300 preb, 223 km²). Leži na treh vzpetinah (218 m n.m.) osem kilometrov od Jadranskega morja. Prvi, neandertalski lovci, se na tem območju naselijo že v stari kameni dobi (50.000–40.000 let pr.n.št.), saj jim številne jame nudijo dobra zatočišča. S tega obdobja (25.000 let pr.n.št.) je tudi skelet 20–letne gospe iz Ostunija z nekakšnim pokrivalom iz stotine školjk (danes si jo lahko ogledamo v muzeju predklasične civilizacije).

Mesapi, antično italijansko ljudstvo, se tu naselijo v VII. stol. pr.n.št. (ne dolgo tega pod srednjeveškim obzidjem na živilskem trgu odkrijejo grobove od IV. do II. stol. pr.n.št. V III. stol. pr.n.št. jih zasedejo Rimljani. Naselje naj bi imenovali (grško) Astu Neon(astu – utrjena citadela, neon – nova). Grške korenine mestu pripisujejo tudi helenskemu junaku Sturnoiu, ki naj bi sem pribežal po koncu Trojanske vojne.

O rimskem obdobju ni veliko sledi, verjetno pa so nekatere masserije zgrajene nad antičnimi rimskimi vilami. Po padcu zahodnega rimskega cesarstva se z Ostunijem dogaja, kot z vsemi drugimi mesti na jugu Italije – sledijo si Vzhodni Goti,Langobardi, Saraceni in Bizantinci. Pod zadnjimi leta 876 postane sedež škofije, ki da zatočišče menihom bazilijancem (sv. Bazilij je bil še posebej češčen v pravoslavni cerkvi). V XI in XII. stol. Normani preženejo Bizantince in Apulijo združijo v grofijo, ki nato kmalu postane vojvodina. Ostuni doživi razcvet v času švabskega cesarja svetega rimskega cesarstva Friderika II. (druga četrtina XIII. stol.). Pod aragonsko krono zgradijo novo obzidje s štirimi vrati. Pod Isabello Aragonsko leta 1506 Ostuni vključijo v vojvodino Bari. Na pomenu začne izgubljati po letu 1639, ko ga Filip IV. Habsburški, zaradi dolgov, ki si jih nabere v tridesetletni vojni, proda družini Zevallos.

Glavne zanimivosti v starem mestnem jedru so: stolnica (Concattedrale di Ostuni) na vrhu vzpetine (graditi jo začno leta 1435, končana med letoma 1470 in 1495, s karakterističnim gotskim pročeljem (arhiv hrani 200 pergamentov iz leta 1137)), samostan karmeličank, ki mu je prizidana baročna cerkev sv. Vita (tudi sv. Marija Magdalena, 1750–1752, lesena prižnica (1600), nagrobni spomenik Cona Luchina Del Verme (1747), baročni oltarji Francesca Morgesa (1763) in nekaj baročnih slik), cerkev sv. Jakoba iz Compostele (1423), srednjeveška cerkev sv. Frančiška Asiškega (pročelje je iz leta 1882, slika Mojzes razbije plošče z božjimi zapovedmi (šola Luce Giordana), številni kipi svetnikov), cerkev sv. Duha (1637) z lepim renesančnim pročeljem in plitkim reliefom (XV. stol.), ostanki gradu (1148), aragonsko obzidje s cilindričnimi obrambnimi stolpi ter vrati sv. Dimitrija in Novimi vrati (oboje iz XV. stol.), baročna vojvodska palača Zevallos, palača Siccoda (1575), Škofijska palača in staro semenišče (XVIII. stol.) ter druge palače plemiških družin (XVI–XVII. stol.).

CAROVIGNO (v krajevnem narečju Carvìgni) naselje in občina (16.050 preb., 105,48 km²) Ime izvira bodisi iz mesapskega imena hriba Karp, na katerem je mesto zgrajeno, bodisi iz grške besede Karpene (potem latinsko Carbina in srednjeveško Carvineo), kar v prevodu pomeni rodovitnost in izvira iz antičnega kulta Cêrere(tudiCêres), v rimski mitologiji boginja poljedelstva, rodovitnosti polj in zakonske zveze. Mesto zgradijo Mesapi, ki ga leta 473 pr.n.št. porušijo Tarantinci (Taranto, kolonija grške Šparte), ko na obali zgradijo manjše pristanišče Carvinio. Tarantinci zasedejo celoten jug Italije do leta 400 pr.n.št. V boju z Rimljani (druga grška mesta Velike Grčije na jugu Italije se z Rimljani ustrezno dogovorijo – za prispevek v vojski in denarju) sta pristanišči Brindisi in Carvinio glavni pristanišči, kjer se izkrca vojska epirskega kralja Pira, ki Rimljane v dveh bitkah (pri Herakleji leta 280 pr.n.št. in Askulu leto kasneje) sicer premaga (oziroma Rimljani imajo več izgub, a tudi več vojakov), a imajo pri tem takšne izgube, da se ne opomorejo več (Pirova zmaga). Carovigno pade pod rimsko oblast, a Hanibal še uspe v drugi punski vojni (202–218 pr. n. št.) spodbuditi večji del Magne Grecie k uporu proti Rimu (sicer brez večjega končnega rezultata). Po padcu Zahodnorimskega cesarstva so posesti Carovigna priključene Ostuniju, podajajo pa si ga Goti, Bizantinci in Normani, za njimi grofje in vojvode Švabski, Anžujci in Aragonci, pa Benečani, Španci, Avstrijci in Burboni.

Med sakralnimi objekti je treba omeniti farno cerkev sv. Marije vnebovzete (na novo pozidana leta 1837, od prvotne iz XVI. stol. ostaja rozeta in stranska apsida), cerkev sv. Angela (XV. stol.), Karminska cerkev s freskami iz XVIII. stol., cerkev sv. Ane (XVII.–XVIII. stol.) v bližini gradu in svetišče Belvederske Madone štiri kilometre južno od mesta, zgrajeno leta 1875 nad nekdanjim samostanom menihov bazilijancev (ostala je kripta, do katere pridemo po 47 stopnicah in ciborij iz leta 1501).  Med posvetnimi objekti je treba na prvem mestu omeniti (ostanke) megalitskega obzidja (VI.–IV. stol. pr. n. št.), staro mestno središče (la Terra) z zanimivo arhitekturo in ostanki obzidja Aragoncev (XV.–XVI. stol.) z vrati – Brindisi, Nova vrata in Duhovnikov slavolok) in seveda grad Dentice di Frasso (XIV.–XV. stol.), zgrajen na starejši utrdbi iz XIII. stol.

SAN VITO DEI NORMANNI, Santu Vitu v brindisijskem narečju, mesto in občina z 19.501 preb. in s 66 km² v pokrajini Brindisi. Na širšem območju se naseljujejo že vsaj od II. tisočletja pr.n.št. – odkrijejo ostanke tridesetih grobov in različno keramiko (1800–1700 pr. n. št.), ostaline iz bronaste dobe pri Mondescinu in prazgodovinske ostanke (XVIII.–IV. stol. pr.n.št.) v okolici Castella in Paretona. Moderno naselje Castri Sancti Viti se začne razvijati ob koncu X. stol., ko se tu naselijo pribežniki iz Slavonije (Schiavoni). Nekateri zgodovinarji pripisujejo ustanovitev mesta tudi Normanu Boemondu d’Altavilla (1050–1111), sinu Roberta Guiscarda, ki za svoje lovske užitke ukaže zgraditi še danes viden pravokoten stolp. V XIV. stol. se za nekaj časa okliče kot samostojna mestna občina (komuna), od XV.stol. se začne širiti, tako, da zaseda in priključuje okoliške posesti, leta 1484 ga razrušijo Benečani. Ob povratku iz boja proti Otomanskemu cesarstvu pri Lepantu leta 1571 zgradijo v počastitev zmage stolnico sv. Marije od zmage.

Kot vsa italijanska mesta je tudi San Vito bogat s cerkvami, kot prvo pa velja omeniti prav stolnico sv. Marije od zmage (latinski križ, tri ladje, prečna ladja in globok prezbiterij, številne slike, med njimi ikona sv. Nikopeja, srebrni kip sv. Vita, cerkev ima tudi Sveta vrata), sledijo si Stara cerkev (oziroma  cerkev sv. Marija angelov, XV. stol., preprosto pročelje), baročna (nekdanja) cerkev sv. Janeza Evangelista (danes so v njej razstave in kulturni dogodki), cerkev sv. Marije mercedarijcev (1735), cerkev sv. Marije milosti (sprva ima eno ladjo (1586), pozneje prizidajo še dve (1700 in 1898)), cerkev Oznanjenja (1584, do 1809 dominikanski samostan), itd. V okolici so številna jamska naselja, ki jih zgradijo bizantinski menihi, ko jih zaradi njihove vere preženejo iz Orienta – jama sv. Blaža (samostan, pravoslavna cerkev in pravo jamsko naselje) v bližini masserije Januzzo, kripta sv. Nikolaja, kripta sv. Janeza, kripta sv.  Marije naselja Sv. Jakoba. V mestu je tudi srednjeveški grad Zobatca iz Frassa (Dentice di Frasso) iz XII. stol. s prizidanim kvadratnim obrambnim stolpom (XI. stol.) in dvižnim mostom.

CEGLIE MESSAPICA, občina in naselje v pokrajini Brindisi (20.639 preb., 130,31 km²), priznano kot mesto umetnosti in gastronomije, naseljeno pa je vse od XV. stol. pr.n.št. Dolga in bogata  zgodovina se kaže tudi v imenu – Kalia (Καιλια) po grških kolonih, Kailia po Mesapih, Caelia in Caelium po okupaciji Rimljanov leta 267 pr.n.št., Normani ga imenujejo Castellum Caeje, v srednjem veku se imenuje tudi Cilia in Celio, Cilij / Celie del Galdo se imenuje med letoma 1600 in 1806, Ceglie med letoma 1806 in 1864, po letu 1988 pa dobi današnje ime. Po legendi naj bi mesto zgradili mitsko ljudstvo Pelazgi, ki jim pripisujejo tudi gradnjo megalitskih utrdb in grobišč . Okrog leta 700 pr.n.št. se tu naselijo grški koloni (vidni so ostanki svetišč posvečeni Apolonu (v cerkvi sv. Roka), Veneri (hrib Montevocoli in pod baziliko sv. Ane) in Diani. V IV. stol. se v boju proti Tarantincem dvanajst mesapskih mesta (dodecapoli Messapica). Iz predrimskega obdobja ostajajo številna arheološka najdišča – specchie, obzidja (paretoni), nekropole, vaze, denar, keramika ipd. Nekaj od tega (kamenje) bomo lahko videli na kolesu, mnogo od tega pa je po muzejih.

Na vrhu enega od dveh hribčkov,na katerih leži Ceglie, se bohoti Vojvodski grad prizidan k izvirnemu normanskemu 34 metrov visokemu stolpu iz leta 1100. V atriju nepravilne oblike, v katerega vstopimo skozi slavolok, so vodnjak obdan s stebri, grbi gosposk ter stopnišče in portal iz XVI. stol., v prostorni veži pa lahko občudujemo še slike z začetkov XVI. stol. Mesto je v preteklosti večkrat obzidano, vidnega od tega je bolj malo – v V. stol. pr. n. št. ga prvič z velikimi kamnitimi bloki obzidajo Mesapi (visok od 2,5 do 4 metre), drugič v srednjem veku (vidno dvoje vrat – Monteronska in Jusova), ko obzidajo današnje staro mestno jedro. Med posvetnimi stavbami naj omenim gledališče (1878) in mestni stolp z uro (1890), zanimive pa so tudi številne palače, med pomembnejšimi pa so palača Allegretti (XVIII, stol, obdelana neoklasično leta 1870) z galerijo slik in knjižnico, Chionna (nekdaj v njej prebivajo pavlinci oziroma najmanši bratje), Epifani, Greco (1750), Nannavecchia–Monaco, Vitale in druge.

Med cerkvenimi stavbami so pomembnejše kolegijska cerkev Device vnebovzete (zgrajena leta 1786 nad starejšo iz leta 1521, ima večinoma baročno podobo, bogata z oltarji iz večbarvnega marmorja, leseno razpelo (XVI. stol.), kip sv. Antona Padovanskega (XVIII. stol.), zaščitnika mesta, slika Brezmadežno spočetje in številne freske Domenica Carelle), cerkev in svetišče sv. Roka (XVI. stol.), cerkev sv. Dominika (zgrajena med letoma 1534 in 1570) in opatija sv. Ane (IX. stol.).

V okolici je vsaj 50 masserij, velikih kmečkih gospodarstev z gosposko hišo, prebivališči za kmete, hlevi in shrambami, marsikje tudi s kapelami in utrjene, vsaj toliko pa je tudi jam (53), od katerih naj omenim jamo Montevicoli, jamo–kripto sv. Mihaela in jamo–kripto sv. Marije v jami ter 18 gomil (specchie), ki imajo tako pogrebni, kot obrambni pomen.

V mestu je sedež Mednarodnega centra mediteranske kuhinje, kar pomeni, da si treba najti primeren čas, da se preveri, kaj nam lahko dobrega ponudijo. Tipični so ceglieški piškoti (zaščiteno geografsko poreklo (DOP), ceglieški kruh in kruhovi polpeti, vendar se samo zaradi kruha zagotovo ne bomo zaustavljali. Glede na to, da se pri kolesarjenju prav pretirano pred ciljem ne gre najesti, smo si vsi, ki smo kolesarili po krajši različici, privoščili le prave domače testenine z različnimi omakami.

Za vinski festival Divingusto pa smo prezgodni dva meseca.

Vir: wikipedia