Romarska pot sv. Jakoba ali El Camino de Santiago je skupno ime za več romarskih poti, ki vodijo do svetišča svetega Jakoba (Santiago) v Composteli. Nahaja v Galiciji na severozahodu Španije in je v srednjem veku, poleg Rima in Jeruzalema, največje krščansko romarsko svetišče. Pastir iz Galicije naj bi leta 813 opazil zvezdo, ki je sije samo na neko polje. Po ukazu škofa Teodomira raziščejo ta kraj odkrijejo marmornata grobnica z napisom, ki razodeva, da gre za posmrtne ostanke Jakoba, sina Zebedeja in Salome, po najdišču pa se kraj imenuje Compostela, iz latinskega campus stellae (zvezdino polje) ali campus tellure (polje z grobiščem).

(DOPOLNJENO 10. 7. 2014)

Ozemlje tedaj pripada kraljevini Asturiji pod vlado Alfonza II., ki je  spreten vojskovodja in politik in se v zgodovino zapiše kot Alfonz Čisti. Kralj izrabi priložnost, prisotnost tako pomembne relikvije naj bi ljudem okrepila duha in jih posvetila v branike krčanske tradicije pred islamom , zato da nad Jakobovo grobnico takoj zgraditi svetišče in samostan, kamor so se že leta 893 vselijo benediktinci. Sam kralj naj bi bil prvi romar do svetega kraja, ki mu sledijo vedno bolj številni romarji iz vseh krajev polotoka in nato iz vse Evrope. Compostela postane alternativa za pobožna romanja, ki dotlej potekajo le proti Rimu in od tam naprej proti Jeruzalemu, še zlasti po tem, ko romanje v Jeruzalem zaradi zasedbe seldžuških Turkov

Razvije se več poti (itinerarijev), ki iz raznih krajev vodijo do Compostele. Ob poteh zrastejo prenočišča za popotnike ter razna pobožna znamenja in kapelice, ki jih romarji spotoma gradijo kot spokorno opravilo. Školjka je v srednjem veku predstavljala opravljeno romanje v Compostelo in so si ga romarji s ponosom pripenjali na oblačila ali vgrajevali v hišne zidove. Ohranila se je kot simbol Jakobove poti, ki se še danes uporablja.

Čez Pireneje sta najbolj znani Francoska pot (Camino Francés), ki romarje iz Pariza, Lyona in Vézelaya v Pomplono vodi čez prelaz Lepoeder (1429 m n.m.) in Aragonska pot (Camino Aragonés), ki pelje iz Arlesa v Jaco čez prelaz Somport (1632 m n.m.). v Jaco. Večina romarjev ima pri sebi romarski potni list (credenziale), ki mu omogoča dostop do poceni, včasih brezplačnih nočitve v zatočiščih po poti. V potni list romar odtisne žige prenočišč (refugio), restavracij in večjih mest, k mu zagotavlja evidenco, kje je jedel ali spal in kot dokaz o prehojeni poti, če želi ob koncu poti pridobiti potrdilo o opravljenem romanju (za potrdilo je potrebno prehoditi najmanj 100km).

Arkolonavti smo se lani na camino podali s kolesi. Pot smo začeli v Lurdu, v Jaco pa smo kolesarili čez malo višji prelaz Pourtalet (1794 m n.m.). Končni cilj je bila nekdaj najbolj zahodna znana točka stare celine, KonecSveta ali Cabo Finisterre., kjer smo, po dobrih 1000 kilometrih prevožene poti, po vseh predpisih zažgali prešvicane nogavice in raztrgane čevelj. Odsek med Vrhniko (oziroma Ljubljano) in Vercellijem, znamenitim križiščem dveh romarskih poti, Frankovske, ki iz Londona vodi do Rima in Brindisija (to pot, nekaj več kot 3.000 km, smo prekolesarili v letih 2010 (reportaža) , 2011 in 2012) in naprej do Jeruzalema in Jakobove, smo prekolesarili že leta 2012, ko smo do doma prikolesarili od Londona, tako, da nas za dokončanje celotne poti od doma do Finisterra letos čaka le še 1.000 km odsek med Vercellijem in Lurdom [Ko bomo upokojenci imeli več časa, bom dopolnil s še preostalimi reportažami]. Na pot se podamo z avtodomi 5. septembra popoldan in nas start prve etape, in jo začenjamo na prelazu Somport prispemo v soboto popoldan (AC Le Gave d’Aspe).

Celotna trasa pa je razdeljena na enajst etap (1.125 km, 9.360 v.m.) za vsako pa za enkrat [podrobnosti sledijo] prilagam le povezave (bikemap) na trase (bikemap včasih malo laže pri višinskih metrih), avtokampe in na nekatere večje in zanimivejše kraje. Do Arlesa kolesarimo po Aragonski poti (zaradi prevelikega prometa gremo le južneje od Toulousa zaradi tega pa tudi južneje od Aucha), od Arlesa do Vercellija pa kolesarimo po (ob) starorimski vii Domitia, kasneje tudi južna Frankovska romarska pot.

01. NEDELJA, 7.9.2014:

Somport–Baudreix (95 km, 790 v.m.)) 

Prvi dan je namenjen ogrevanju, saj nas za začetek čaka spust, na 55 km se s prelaza Somport (spust) v Pirenejihdo Olorona-Sainte Marie spustimo kar 1500 metrov (morda se ravno ogreli ne bomo, bolj prezebli). Oloron je zanimivo mestece z 11 tisoč prebivalci, kjer si bomo vzeli odmor za ogled in kosilo. Leži ob sotočju dveh rek (Ossau in Aspe (naprej teče Oloron) in je v modernem času izhodišče za romarje na poti v Santiago de Compostela. Zanimivost je gotska stolnica sv. Marije iz XII. stol., pisana v kulturno dediščino Unesca. Za ljubitelje klobukov je mesto poznano tudi kot središče baskovskih kap (beretka).

Do cilja je nekaj manjših prevalov, tako da se pravo ogrevanje šele začne. Razen prijetne narave, obdelanih njiv in manjših vasi, ni večjih turističnih zanimivosti, morda naj omenim le mestece Nay (3288 preb.), prvič omenjen leta 1122, kot utrdba (bastide) pa leta 1302. V Nayu si lahko ogledamo osrednji trg,  renesančno palačo Carrée de Jeanne d’Albret (verjetno rojstna hiša kralja Henrika IV.) in muzej beret. Prenočujemo v AC La Plage à la Montagne.

02. PONEDELJEK, 8.9.2014:

Baudreix–Bellegarde (95 km, 1.080 v.m.)

Kolesarimo v osrčju zgodovinske pokrajine Akvitanije (ime verjetno dobi po rimski aguae (voda), ko območje okupirajo Rimljani), eni od 27 francoskih pokrajin, z glavnim mestom Toulouse. Etapa je precej razgibana (kolesarimo med 200 in 400 metri nad morjem), s vsaj petimi prevali. Kolesarimo med številnimi zanimivimi mesteci in mimo enega večjega, Tarbesa (po okcitan-sko Tarba), mesta (45.000 preb.) in občine (110.000 preb.).

Prvič se omenja v V. stol. kot Civitas Turba ubi castrum Bigorra v tedanji pokrajini Novempopulanii. Gregor iz Toursa ga v VI. stoletju imenuje Talvam vicum.V srednjem veku se imenuje Tarbe (1214), Tursa, Tarvia (1284) in Tarbia, vse po akvitanskem ljudstvu Tarbelli, ki imajo svoj sedež v Daxu, tedanjem Aquae Terbellicae. Kljub dolgi zgodovin pa kaj hudo zanimivega v mestu ni – morda stavba muzeja lepih umetnosti v parku Massey, nekaj industrijskih upravnih stavb in vodnjaki. Za opoldanski odmor bo še prezgodaj, saj mesto leži na prvi tretjini današnje etape.

Omenim naj še Trie sur Baise (1.128 preb.), poimenovan po Jeanu de Trie, gospodu Toulousa. Kot utrjeno naseje se omenja leta 1323, dve leti kasneje dobi pravico do tedenskega sejma. Tudi tu pade sneg avgusta 1355 in takoj zgradijo kapelo posvečeno Mariji snežni, še danes zaščitnica mesta. Med letoma 1360 in 1362 Angleži štirikrat rušijo po naselju. Med letoma 1365 in 1659 zgradijo cerkev in samostan karmeličanov, ki je danes (obnovljen 1992) edina večja zanimivost. Prenočujemo v AC Aux Mêmes.

03. TOREK, 9.9.2014:

Bellegarde–Nailloux (105 km, 1.070 v.m.)

Še ena nazobčana trasa, relief pokrajine pa zgleda kot zmečkan in bolj slabo poravnan list papirja – ta dan nas čaka vsaj deset prevalov, vendar se pri niti enem ne vzpnemo za več kot sto metrov. Zaradi prometa kolesarimo južneje od Toulousa (prava romarska pot vodi do Toulousa čez Auch (fascinantna stolnica sv. Marije je iz XV.–XVII. stol.) in od tam naprej proti Arlesu. Kolesarimo pretežno mimo obdelanih polj in številnih zanimivih. mestec.

Saint-Lizier-du-Planté(119 preb.; zanimiv nekdanji mlin na veter (XV. stol., ob poti jih vidimo še nekaj), predelan v stolp), Rieumes (3.408 preb.; predvsem v okolici so zanimivi golobnjaki), zanimivejši pa je Berat (2.777 preb., prvič se ga omenja že v X. stol.) predvsem mestna hiša in romano–gotska cerkev (kot zanimivost, na francoski wikipediji je slika albanskega Berata!).

Lavernose Lacasse (2.690 preb.) je že v rimskih časih poštna postaja na konzularni cesti med Toloso (Toulouse) in Lugdunum Convenarum (danes Saint-Bertrand-de-Comminges). Ogledali si bomo grad (1504, danes mestna hiša), romansko cerkev sv. Petra in Pavla (1136) in kapelo Naše Gospe (1817), po dobri polovico poti pa si bomo privoščili še daljši odmor za kosilo.

V Vignollesu si ogledamo iz opeke zidano domačijo, Beaumontu-sur-Lèze (1525 preb.) romano–gotsko cerkev sv. Marciala, v Miremontu (2.187 preb.) pa gotsko cerkev sv. Evtropija iz Saintesa. Malo večje mesto je Auterive (9.191 preb.). Na bregovih reke Ariege se naseljujejo že v prazgodovini (v mlajši kameni in v železni dobi), že v rimskih časih pa je tu cvetoče naselje. Med večje zanimivosti sodijo starinska četrt sv. Pavla,cerkev sv. Pavla (XV. stol.), nekaj zanimivih hiš in obala reke. Prečkamo reko in se zapeljemo do zadnjega mesta na današnji poti – Naillouxa (3.173 preb.,opečna cerkev s t.i. ploščato fasado in zvonikom). Prenočujemo v AC Lac de la Thésauque.

04. SREDA, 10.9.2014:

Nailloux–Labastide-Rouairoux (105 km, 1.000 v.m.)

Etapa je podobo razgibana, kot prejšnja dva dni, ta dan in še dva naslednja pa kolesarimo po nekdanji pokrajini kraljevine Francije Languedoc (glavno mesto Toulouse, med večjimi pa Carcassone, Beziers, Montpellier in Nimes). Danes je ena od 27 francoskih pokrajin Languedoc-Roussillon, vendas so meje potegnjene nekoliko drugače, v novi pokrajini je le dobra polovica stare).Pri Gardouchu (1.295 preb.) naredimo nekaj ovinkov po 240 kilometrskem vodnem prekopu Canal du Midi, ki po letu 1681 poveže Sredozemske morje s Toulousom, od tam naprej pa s prekopom na Garonni Castets-en-Dorthe ob Atlantskem oceanu (skupaj tvorita t.i. Prekop dveh morij), nato zapeljemo v Villefranche de Lauragais (4.038 preb., med večje zanimivosti sodi Canal du Midi, gotska cerkev Marijinega vnebovzetja (leta 1271 jo da zgraditi Ludvik IX., poznan kot Sveti Ludvik), glasbeni paviljon v mestnem parku, gradova Barelles in Lavelanet, nekaj mlinov na veter).

Revel (9.352 preb.) se omenja od VI. stol. dalje, utrjeno mesto (Bastide) z imenom Bastide de Lavaur pa ob Vii Tolosane  postavi kralj Filip VI. Francoski leta 1342. Med večje zanimivosti sodi mestna cerkev in osrednja tržnica.

V mestecu Dourgne (1.321 preb., benediktinska samostana El Calcat in Sv. Sholastika, oba iz leta 1890), ruševine gradu Castellas, mestna hiša) ali Verdallu (939 preb.; preprosta romarska cerkev, spomenik padlim) si na polovici privoščimo kosilo (če bo kakšna restavracija, glede na izkušnje s Frankovske poti, ko ni bilo ne gostilne ali bifeja, ne trgovine več kot 60 km), sicer bo treba precej daleč do industrijskega mesta Mazameta (12.350 preb.)) Tu zapeljemo v ozko dolino 62 km dolge reke Thoré pod Črnimi gorami in po dolini, kjer se poleg reke in naše ceste drenjata tudi železnica in hitra cesta, kolesarimo do cilja, AC Municipal Cabanes.

05. ČETRTEK, 11.9.2014:

Labastide-Rouairoux–Fabregues (117 km, 1.130 v.m.)

Do prevala je slab kilometer in nekaj deset višinskih metrov, na drugi strani pa se spustimo v dolino 145 kilometrov dolge reke Orb, ki se pri Valras-Plage izliva v Sredozemsko morje. Pri Bédarieuxu (6342 preb.; po okcitansko Bedarius et Becderius) nas čaka manjši klanec (dobrih 200 višinskih metrov), za njem pa daljši spust mimo Clermont-l’Héraulta do reke Hérault. Pri Le Pougetu prečkamo reko in ponovno zakolesarimo v klanec (260 v. m.), do cilja pri Fabrèguesu(AC Le Botanic) pa je še krajši spust.

Saint-Pons-de-Thomières (2.061 preb., po okcitanskoSant Ponç de Tomièiras) je naselje in občina v južnem departmaju Hérault pokrajine Languedoc-Roussillon. Opatija je ustanovljena leta 936 pod toulouškim grofom Raymondom III., s papeško bulo Janeza XXII. je leta 1318 povzdignjena v sedež škofije, ukinjena pa s konkordatom leta 1801. Stolnica sv. Poncija je iz začetka XII. stol., utrjena je v XIII.., prenovljena pa v XVIII. stol.

Clermont-l’Hérault (8.121 preb., po okcitansko Clarmont d’Erau) zgrajeno na pobočju hriba pod nekdanjim gradom Clermontskega gospoda Viljema (XII. stol., obnovljena kapela v gotskem stilu). Ogledati si velja še cerkev sv. Pavla (XII.–XIV. stol.). Nekoliko severno leži umetno jezero Salagou.

Fabrègues  (6257 preb., po okcitan-sko Fabregas, iz latinske besede Fabricae – kovačija ) je poseljeno že v kovinskih dobah, kar dokazujejo tudi ostaline naselja L’Oppidum de la Roque ob sotočju rek La Mosson (La Mausson po okcitansko) in Coulazou (Lo Colason) iz III. stol. pr. n. št. Sicer pa si v samem mestu in bližnji okolici velja ogledati še most čez veliko kraljevo cesto, kapelo sv. Baudila (XI. ali XII. stol.), samostan in cerkev sv. Jakoba (XII.–XVII. stol.), četrt Hault z utrjenimi vhodnimi vrati in renesančnimi palačami, gradova Agnac (Anais) in  Launac (Launas), zgrajena na rimskih ostankih, rimski most Culées na reki Coulazou, itd.

Montpellier (sem se zapeljemo s kombije,) je eden redkih mest v Franciji brez keltsko-romanske podlage. Prvikrat se omenja leta 985 pod fevdalno dinastijo grofov iz Toulousa. V X. stol. postane pomembno trgovsko središče z vezmi po celem Sredozemlju. Leta 1180 je v kraju zgrajena medicinska fakulteta, leta 1220 pa še univerza, ki je postane eno glavnih središč poučevanja medicine. Leta 1213 s poroko aragonskega kralja Petra II. z Marie de Montpellier pripade Aragoniji, leta 1349 pa ga prodajo francoskemu kralju Filipu VI. V tem času je zgrajena cerkev sv. Petra, ob ustanovitvi škofije leta 1536 povzdignjena v katedralo. V času reformacije Montpellier postane močno oporišče Hugenotov. Leta 1622 ga oblega francoskega kralja Ludvik XIII., ki po zavzetju v njem zgradi trdnjavo. Njegov naslednik, Ludvik XIV., imenuje kraj za sedež spodnjega Languedoca.

Po francoski revoluciji postane prefek-tura departmaja Hérault.  V 19. stoletju se je kraj razvil v pomembno industrijsko središče. V 60. letih 20. stoletja se je število prebivalstva močno povečalo s priselitvijo Francozov iz Alžirije, ob njeni osamosvojitvi od Francije.

Največje zanimivosti mesta so stolnica sv. Petra(XIV. stol.), botanični vrt, prvi v Franciji, ustanovljen leta 1593, obrambna stolpa La Babote in des Pins, dva od nekdaj 25 obrambnih stolpov utrjenega mesta, vrata v mestno središče Peyrou (slavolok zmage, 1692), Blanqueriein Pila Saint Gély, osrednji trg Place de la Comédie (1755), muzej umetnosti Musée Fabre (1828) in akvadukt Saint-Clement (Aqueduc de Peyrou)…

06. PETEK, 12.9. 2014:

FabRegues–Arles (98 km, 30 v.m.)

Dobra dva dneva kolesarimo po turistično najboljznani pokrajini Provansi (video). Seveda, kdo ni slišal za cvetoče nasade sivke, pa za most na reki Gard ali areno v Arlesu, za van Gogha, Daudetov mlin itd…

Prometnemu Montpellierju se izognemo, raje zavijemo do obale Sredozemskega morja in po obalni cesti kolesarimo do severnega roba zanimivega narodnega parka Camargue, Camarga pookcitansko, obdanega z dvema rokavoma delte Rone, vzhodno Veliko in zahodno Malo Rono, ter Sredozemskim morjem.

Camargue daje zavetje več kot 400 vrstam ptic, med drugim je eno redkih evropskih bivališč velikega plamenca (flaminga). Močvirja so tudi domovanje številnim vrstam mrčesa. Po njem je poimenovano govedo in vrsta konja. Kolesarimo do Saint Gilesa,si ga podrobneje ogledamo, etapo pa končamo v rimskem Arlesu (Camping City).

Saint Giles (13.507 preb., tudiSaint-Gilles-du-Gard, okcitanskoSant Gèli), naselje in občina v južnem francoskem departmaju Gardregije Languedoc-Roussillon, Občina pokriva velik del močvirnatega terena Petite Camargue s slanimi jezeri Étang de Scamandre, Étang de Grey in Étang du Charnier. Med največje zanimivosti mesta sodijo opatija in cerkev sv. Egidija (XII. stol., po legendi pa naj bi jo že v VII. stol. zgradil sam sv. Egidij (Tilen)) ob romarski poti v Santiago de Compostela ob vii Tosolane, vpisana na Unescov seznam svetovne kulturne dediščine, Muzej romanske hiše in dvorec Château d’Espeyran iz XIX. stol.

Arles  (52.729 preb., okcitan-sko Arle) je zgodovinsko mesto (od leta 1981 je mesto pod nazivom “Arles, rimski in romanski spomeniki” vpisano na Unescov seznamu svetovne kulturne dediščine) in občina v jugovzhodni francoski regiji Provansa  -Alpe – Azurna obala, podprefektura departmaja Bouches – du – Rhône.

Na območju Arlesa že v VI. stol. pr. n. št. zgradijo Grki svojo kolonijo z imenom Theline, ki jo leta 535 pr. n. št. zavzamejo galski Salluvii in jo preimenujejo v Arelate. Leta 123 pr. n. št. pripade Rimljanom, in v tem času postane pomembna rimska Colonia Iulia Paterna Arelatensium Sextanorum, kolonija veteranov rimske legije VI. Ferrata, ki ima tam svojo bazo, vendar je v senci Mas-salie (Marseille). Ko se v spopadu med Cezarjem in Pompejem Arelate postavi na Cezarjevo stran, za nagrado dobi ozemlja Massalie, ki je v nasprotju z njim podpira Pompeja.

Največji vpliv ima v IV. in V. stol, saj je tu pogosto glavni stan rimskega cesarja v času vojaških kampanj. Leta 395 postane sedež (prefektura) Galije, ki pokrivala zahodni del Zahodnorimskega cesarstva, to je ožjo Galijo, Hispanio (Španija) in Armorico (Bretanija). V času cesarja Konstantina Velikega so v mestu zgrajena kopališča in akvadukt, v mestu je bil rojen njegov sin Konstantin II., uzurpator Konstantin III. pa ga ob razglasitvi za zahodnega cesarja (407–411) naredi za njegovo glavno mesto (408). V poznem rimskem obdobju je Arles postal poznan kot kulturno in versko središče, pri tem je bil ključna točka pokristjanjevanja Galije.

V VIII. stol. območje zavzamejo Franki, Arles pa leta 855 razglasijo za glavno mesto kraljevine Arles. Kraljestvo je zajemalo tudi del Provanse in Burgundijo, na ozemlju slednje pa je pod auxerrskim grofom Rudolfom leta 888 ustanovljeno kraljestvo Transjuranske Burgun-dije. Leta 933 je pod Rudolfom II. kraljestvo ponovno združeno, po smrti Rudolfa III. (1032) pa ga je podeduje  svetorimski cesar Konrad II.  Arles pridobi ponovno na veljavi s prihodom in kronanjem cesarja Friderika Barbarosse (1178), ko postane svobodno mesto pod upravo izvoljenega podestata, in ta status je obveljal vse do francoske revolucije 1789.

Največje zanimivosti mesta so rimska gledališče, nekropola in amfiteater, Konstantinove terme, cekev sv. Trofima, nekdanja katedrala in zgodovinski muzej Musée de l’Arles et de la Provence antiques. Leta 1888 Arles odkril nizozemski slikarVincent van Gogh, ki ga prevzame nad provansalsko pokrajino. V času svojega obiska v Arlesu izdela preko 300 slik in risb. Ko se mu zdravje občutno poslabša, se zaradi tega v maju 1889 preseli v bližnji Saint-Rémy.

07. SOBOTA, 13.9.2014: 

ARLES–VILLES SUR AUZON (107 km, 560 v.m.) 

Etapa je do 50-tega kilometra povsem ravninska, od tam pa do cilja pa sta dva manjša klanca, prvi s 120 in drugi z 230 višinskimi metri. Če preskočimo Pond du gard, si traso skrajšamo za 20 kilometrov. Ob poti je več zanimivih krajev, med njimi Fontevieille, Tarascon, Pond du Gard in Avignon. Prenočujemo v Villes sur Auzon v AC Les Veguettes.

Fontevieille, (3.670 preb.) je občina v depart-maju Bouches-du-Rhône v regiji Provansa-Alpe-Azurna obala. Pretežno se ukvarjajo s kmetijsko dejavnostjo in turizmom, največjo slavo pa jim prinese roman Alphonsa Daudeta Pisma iz mojega mlina (1869). Območje je naseljeno že v prazgodovini, v antiki (II. stol.) pa v bližini mesta Rimljani zgradijo akvadukt Barbegal. Poleg Dautetovega mlina Saint-Pierre (oziroma Ribetov mlin, 1814) je v mestu in okolici še nekaj zanimivosti, grad Montauban (tu pisatelj preživi zadnja leta svojega življenja), grad d’Estoublon, že omenjen rimski akvadukt in mlini, mestni vodnjak,  obrambni stolp Canillac, romanska kapela sv. Janeza Krstnika (XI. stol.) in spomenik Domovini (1935).

Tarascon (13.376 preb., provansal-sko arascoun) je naselje in občina v departmajuBouches-du-Rhône v regiji Provansa-Alpe-Azurna obala. Med večje zanimivosti sodijo staro mestno središče s tržnico in arkadami, mestna hiša (1648), romansko-gotska kolegij-ska cerkev sv. Marte iz XII. do XIV. stol. z grobnico iz III. stol. (v cerkvi naj bi bila pokopana biblijska oseba Marta iz Betanije, mogočen grad kralja Renéja I. Neapeljskega iz prve polovice XV. stol., samostan Cordelierjev (XVI. stol.), tri mestna vrata nekdanjega srednjeveškega obzidja (St. Jean, Condamine in Jarnègues), cerkev sv. Jakoba (1740). Po legendi naj bi v I. stol. na območju Tarascona živela pošast Tarasque, ki jo z dvema streloma pokonča pustolovec Tartarin. V njegovo čast organizirajo zadnjo nedeljo v juniju festival, od leta 1985 pa je v kraju odprt muzej, posvečen temu fikcijskemu liku. Tartarin iz Tarascona je tudi novela francoskega pisatelja Alphonsa Daudeta (1872). V bližini pa je tudi mogočna opatija sv. Mihaela iz Frigoleta,

Pond du Gard je rimski most z akvaduktom, ki prečka reko Gard ali Gardon in je del akvadukta, ki v rimskih časih (zgrajen je v I. stol.) dnevno pripelje okrog 200,000 m³ vode od 50 kilometrov oddaljenega Uzèsa do rimske kolonije Nemausus (Nîmes). Zaradi gričevnate pokrajine je večino akvadukta zgrajenega pod zemljo, na celotni dolžini pa se spusti le za 17 metrov. Akvadukt deluje do propada Zahodnorimskega cesarstva. Most nad Gardom ima tri vrste lokov in je visok skoraj 50 metrov. Most, vpisan tudi na seznam Unescove kuturne dediščine od leta 1985, je eden največjih francoskih turističnih zanimivosti.

Avignon (90.109 preb., provansalsko Avinhon/Avignoun) je mesto in občina v jugovzhodni regiji Provansa-Alpe-Azurna obala, prefektura departmaja Vaucluse. Ozemlje Avignona je naseljeno že zelo zgodaj, že v mlajši kameni dobi  (3.000 pr. n. št.) je v bližini naselje poimenovano kot Chassenska kultura, naselje Aouenion v VI. stol. pr n. št. zgradi keltsko pleme Cavari in kmalu postane središče grške kolonije iz Massilie (Marseille). Pod Rimljani se imenuje Avenio in je eden najbolj cvetočih mest rimske province Galija Narbonensis. Močno poškodovan ob vdorih barbarov v V. stol. je kasneje pripada različnim ljudstvom, leta737 pa ga zaradi sodelovanja s Saraceni uničijo Franki. Leta 1033 ozemlje Avignona pripade Svetorimskemu cesarstvu. Med letoma 1135 in 1146 je Avignon dvignjen na nivo konzularne republike. Konec XII. stol. komuna razglasi neodvisno republiko, ki traja do leta 1226, ko je ukinjena med križarskim pohodom nad katare. Leta 1271 je bil skupaj z okoliško grofijo Venaissin združen s francosko krono.

Med letoma 1309 in 1377 je v Avignonu sedež papežev v izgnanstvu, tu pa papežujejo Klemen V., Janez XXII., Benedikt XII., Klemen VI., Inocenc VI., Urban V. in Gregor XI. Po zahodnem razkolu se je zadnji avignonski papež vrne v Rim, sam kraj z okolico pa ostane v Papeški državi vse do francoske revolucije. Za zadnjim papežem se v Avignonu zvrstita tudi dva antipapeža, Klement V. in Benedikt XIII.

Avignon je na seznamu francoskih umetnostno-zgodovinskih mest, od leta 1995 pa je kot »Zgodovinsko središče Avignona: Papeška palača, škofijska skupnost in Avignonski most« vpisan na seznam Unescove svetovne kulturne dediščine. Katedrala Notre-Dame des Doms je zgrajena v XII. stol. v romanskem slogu s kasnejšimi gotskimi dodatki in freskami sienske šole iz XIV. stol., Papeška palača je sklop poslopij iz papeškega avignonskega obdobja, grajena v gotskem slogu med letoma 1316 in 1370. Mesto obkrožajo okopi, prav tako zgrajeni v XIV. stol. in so med najlepšimi obstoječimi primerki srednjeveških utrdb. Most čez reko Rono Pont Saint-Bénezet je zgrajen v letih 1171-1185.

Villes sur Auzon (1297 preb.) občina v departmaju Vaucluse v regiji Provansa-Alpe-Azurna obala. Prvič se ga omenja kot Villa v XIII. stol., od XIV. stol. dalje pa se ga omanja v zvezi z vinogradništvom. Staro mestno jedro Ima zanimivo okroglo obliko. Župna cerkev sv. Andreja je iz XIX. stol., zgrajena pa je nad prvotno preprosto romansko cerkvijo, kapela Naše Gospe milostljive je iz XVii. in XVIII. stol., v vasi pa je tudi kakšen zanimiv vodnjak. Večerjo si privoščimo v Les P’tits Bonheurs Restaurant (bogu za hrbtom je še najcenejša!), v eni od treh restavracij.

08. NEDELJA, 14.9.2014:

Villes sur Auzon–Laragne-Monteglin (89 km, 1.630 v.m.)

Pol etape (kakšnih 45 km) se dvigujemo, in se z 270 m n.m. dvignemo kilometer na prelaz Pri mrtvecu (Col du L’Homme Mort, 1230 m n.m.), drugo polovico pa se vseskozi spuščamo in pristanemo 650 metrov nižje. Ob poti ni prav veliko zanimivih naselij, je pa vredna ogleda predvsem soteska Nesque, vpisana v Naturo 2000 in morebiten skok na do legendarnega cilja etape Tour de France, Mont Ventoux (1920 m n.m., video)), do koder (mimo Montbruna les Bains) tudi ni daleč, le dodatnih 20 kilometrov in kakšnih 700 višinskih metrov (stvar dogovora, seveda). Prenočujemo v AC Monteglin.

Monieux (700 m n.m., 331 preb.), naselje in občina v departmaju Vaucluse v regiji Provansa – Alpe – Azurna obala, prepoznan kot območje srednjeveškega pogroma na židovsko skupnost, v času križarskega pohoda med letoma 1096 in 1099. Naselje ima kar nekaj zanimivosti – ostanke gradu s srednjeveškim stolpom (XII. stol.), romansko cerkev sv Petra (XII. stol.) ter kapele sv. Mihaela (1643), sv. Rocha (1632) in sv. Andreja.

Sault (750 m n.m., 1.357 preb.), naselje zgrajeno na robu pečine in občina v departmaju Vaucluse v regiji Provansa-Alpe-Azurna obala. V pisnih virih se naselje Saltus omenja prvič leta 859, ki po latinsko pomeni gozdnat in hribovit, divji in neobljuden kraj. V srednjem veku Sault sprva pripada pomembni provansalski gosposki Agoult, v XII. in XIII. stol. pa ima opatija sv. Andreja iz Villeneuva-lès-Avignon tu svoj župno in dve podeželski cerkvi, kaj drugega pa že ni omembe vredno, morda le renesančni dvorec (1526) v bližnji vasi Lourmarin.

Laragne-Monteglin(544 m n.m, 3 668 preb., po vivaro-alpinsko L’Aranha-Montaiglin), naselje in občina v  departmaju Hautes-Alpes  v regiji Provansa-Alpe-Azurna obala. Nekaj večjih zanimivosti so trg z vodnjakom, grajska vrata in obokane grajske kleti (XVII. stol.), cerkev sv. Martina it Toursa (XVII. stol.), cerkev sv. Margerite in vas Arzeliers s cerkvijo in razvalinami srednjeveškega gradu.

09. PONEDELJEK, 15.9.2014:

Laragne-Monteglin–LeRoche-de-Rame 100 km, 980 v.m.)

Od Laragne-Monteglina se preko manjše grbine (60 v.m.) spustimo v dolino reke La Durance (ob reki kolesarimo vse do cilja v AC Du Lac Le Roche v La Roche-le-Rame), od tam pa se cesta, sprva ob kanalu EDF, vseskozi neprav strmo vzpenja. Vmes nas čaka nekaj manjših in dva večja (100 in 60 v. m.) spusta, da nam popestrijo današnji dan. Ob poti je še najbolj zaimiva dolina in pogled na okoliške gore, tudi umetno jezero Lac de Serre Ponçon iz leta 1960, je pa tudi nekaj manjših krajev, kjer se lahko zaustavimo za oglede in počitek. Zaradi nekoliko prometnejše ceste je možno do cilja kolesariti po stranskih, nekoliko bolj valovitih (in daljlših) cestah. Današnji dan lahko takorekoč označimo za dan za počitek, še zlasti, če smo se dan prej odločili da kolesarimo žez Mont Ventoux!

Tallard (604 m n.m., 1.909 preb.) je naselje in občina v  departmaju Hautes-Alpes v regiji Provansa-Alpe-Azurna obala.Območje je naseljeno že v kameni dobi, saj v bližini letališča odkrijejo dolmen (sedaj v muzeju v Gapu). Pisno se naselje prvič omenja v VII. stol., ime pa je verjetno nemškega izvora, pomenil pa naj bi bodisi staro mesto ali  visoka dolina. Med VIII. in X. stol. naselje večkrat porušijo Saraceni iz Provanse, dokler jih Vilijem Provansalski leta 974 v bitki ne zdesatka in dokončno prepodi iz Provanse. Gosposka iz Orangea podeli naselju mestne pravice leta 1209, leta 1215 pa vse pravice preidejo na Red sv. Janeza iz Jeruzalema , ki ga zasedajo do leta 1326, ko preide v last Arnauda iz Triansa, nečaka papeža  Janeza XXII. Arnaud (1280–1350), prvi gospod Tallarda, nad obstoječo stavbo zgradi mogočno trdnjavo s številnimi obrambnimi stolpi. Po njegovi smrti posesti podeduje hči Anne, posesti pa s porokami prehajajo na druge plemiške družine (Sassenage, Clermont, …). Poleg gradu si v naselju ogledamo še nekatere druge zanimivosti – morda cerkev sv. Gregorja z rezbarjenim portalom in mestno hišo.

Embrun (871 m n.m., 6.230 preb., antični Eburodunum, okcitansko Ambrun) je naselje in v jugovzhodnem departmaju Hautes-Alpes v regiji Provansa-Alpe-Azurna obala. Nahaja se v francoskem narodnem parku Écrins. Rimski Civitas Ebrodunensium, je prvotno središče galskega plemena Caturiges. Leta 364 postane glavno mesto rimske province Alpes Maritimae (preselijo ga iz Cemeneluma, sedanje predmestje Nice Cimiez). Od IV. do XVIII. stol. je Embrun sedež nadškofije, ukinjene s konkordatom leta 1801. Njeno ozemlje leta 1822 preide v nadškofijo Aix. Največja zanimivosti sta nekdanja romansko–gotska katedrala Notre-Dame du Réal (XII.–XIII. stol.), francoski zgodovinski spomenik od leta 1840 inTour Brune, stolp iz XII. stol.

Châteauroux les Alpes (930 m n. m., 1.117 preb.) je naselje in občina v departmaju Hautes-Alpes v regiji Provansa-Alpe-Azurna obala. Omeniti je treba slapove potoka Pisse v bližnjem narodnem parku Écrins in cerkev sv. Marcelina, zgrajene na mestu rojstne hiše svetnika, in vpisne v seznam francoske kulturne dediščine.

Mont-Dauphin (980 m n.m., 142 preb.), naselje in občina v departmaju Hautes-Alpes v regiji Provansa-Alpe-Azurna obala, je poznan predvsem po eni od številnih utrdb, ki jih zgradi Sébastien Le Prestre de Vauban, Vaubanski gospod in markiz v drugi polovici XVII. stol. Utrdbe so vpisane na Unescov seznam kulturne dediščine.

La Roche-le-Rame je stara romarska postojanka na poti iz Bordeauxa v Jeruzalem, ki se omenja že v XII. stol., sicer pa je pa območje poseljeno že v kovinskih dobah in v antiki, saj arheologi odkrijejo keltsko-rimske grobove z urnami, fibulami in zapestnicami. Naselje je nekdaj v lasti gosposke Rame, ki tu zgradijo tudi svojo utrbo, katere ostanki so nad naseljem še vidni. Cerkev sv. Lavrencija je verjetnozgrajena že v XII., zagotovo pa pred letom leta 1444, ko sem prestavijo sedež župnije. Poleg cekve so vredni ogleda še ozke ulice z oboki, tipične hiše z velikimi balkoni, zaselek Pra Reboul in jezero, v bližini katerega tudi prenočujemo.

10. TOREK, 16.9.2014:

LA Roche-de-Rame–Briançon–Casalette (114 km, 1.210 v.m.)

Zadnji pravi kolesarski dan se do prelaza Montgenèvre (1850 m n.m.), po 35-tih kilometrih in s povprečno naklonino 3%, dvignemo za en kilometer, nato pa se dve tretjini poti, po dolini reke Dora Riparia, samo še spuščamo vse do AC Mill Parc v Casalettu. Kolesarimo mimo številnih zanimivih krajev, kot Briançon, Susa in Bussoleno, če omenim le nekatera večja.

L’Argentierre-La-Bessée (950 m n.m., 2.322 preb.), naselje na robu narodnega parka Écrinsin občina v  departmaju Hautes-Alpes v regiji Provansa-Alpe-Azurna obala, nastane leta 1791 z združitvijo nekdanjih občin L’Argentière, župnija od XII. stol. (cerkev sv. Apolinarija pa se omenja od leta 1209 dalje, ki svoje ime dobi po bližnjih rudnikih srebra, ki na tem območju delujejo že v antičnem času in La Bessée, prav tako prvič omenjeno že v XII. stol. Ime Bessée morebiti izhaja iz besede L’Abessée, kar namiguje na obstoj ženske opatije, sicer pa v naselju do konca XIX. stol. stoji srednjeveška kapela sv. Mihaela, v bližini naselja pa ruševine mejnega zidu (Pertuis-Rostan) med ozemljema Briançona in Embruna. L’Argentière je nekdaj fevd gosposke Rame, katere ostanki gradu so še vidni nad naseljem La Roche-le-Rame. Po letu 1246 zgradijo, tokrat v dolini, še drugo utrdbo (in kapelo), ki danes predstavlja staro mestno jedro. Red sv. Janeza iz Jeruzalema (poimenovan preceptori Sancti Johannis de Gradibus Karuli) imajo tu že leta 1208 svojo kapelo sv. Janeza, ena najlepših romanskih zgradb v pokrajini, ki jo opatija iz Boscodona leta 1315 nameni za bolnišnico. Ogledamo si staro mestno jedro, gotsko cerkev sv. Apolinarija s poslikanimi zunanjimi stenami in še kakšno kapelo za povrh.

Briançon (1326 m n.m., 11.542 preb.) je mesto in občina v jugovzhodni regiji Provansa-Alpe-Azurna obala, podprefektura departmaja Hautes-Alpes. Briançon leži v pokrajini Daufineji na planoti nad reko Durancein njenim pritokom Guisane, v vznožju Kotijskih Alp. Severozahodno od mesta pod Col du Lautaretom se nahaja znano zimskošportno središče Serre Chevalier. V rimskem obdobju je kraj poznan kot Brigantium, pred rimsko zasedbo pa je del kraljestva ligurskega kralja Kotija. Okoli 1040 preide v roke Albonskih grofov, kasnejših Viennskih dauphinov, ozemlje Briançona je poleg doline reke Durance zajemalo še območje dolin rek Dora Riparioin Chisonena vzhodni strani alpske verige. V XVII. stol. je središče kraja pod Vaubanom močno utrjeno, prav tako tudi njegova okolica. V letu 1697 po koncu devetletne vojnemed Francijo in Augsburško ligo pripade Savoji, letu 1713 pa je s sporazumom v Utrechtu vrnjen Franciji, doline na vzhodni strani Alp pa pri tem ostanejo v Savoji. Leta 1815 se med Napoleonskimi vojnamiBriançon uspešno zoperstavljal trimesečnemu obleganju Zaveznikov, po bitki pri Waterlooju pa mora podpisati kapitulacijo. Deli Briançona – Fort des Salettes, Fort des Têtes, Fort du Randouillet, Communication Y in Pont d’Asfeld – so bili v sklopu Vaubanovih utrdb leta 2008 uvrščeni na Unescov seznam svetovne kulturne dediščine. Briançon je uvrščen tudi na seznam francoskih umetnostno-zgodovinskih mest. Poleg utrdb je še najzanimivejša župnijska cerkev Notre-Dame-et-Saint-Nicolas, nekdanji notredamski kolegial, zgrajena med letoma 1705 in 1718, francoski zgodovinski spomenik od leta 1931.

Prelaz Montgenèvre (1854 m n. m.) je najnižji prelaz iz Francije ali Švice v severozahodno Italijo in v romarskih časih večino francoskih romarjev svojo pot po Frankovski poti proti Rimu ubira čez ta preval. Hanibal na svojem pohodu na Rim leta 218 pr. n. št. s svojimi sloni izbere severnejši Mali Sveti Bernard (2188 m n.m.), romarji iz Anglije in severne Francije pa jo proti Rimu mahajo čez še višji Veliki sv. Bernard (2.469 m n.m.) tudi mi smo tega premagali leta 2011, ko smo kolesarili po frankovski romarski poti iz Londona do Vercellija in od tam naprej po Jakobovi poti do Ljubljane. Prelaz prvič omenja Pompej, ko se leta 77 pr. n. št. odpravi na svoj osvajalni pohod v Španijo, za njim pa ga na poti v Galijo preči tudi Julij Cezar. Čez ta prelaz pelje svojo vojsko tudi Karel VIII. Francoski, ko leta 1494 napade Neapeljsko krajestvo, intenziven vojaški promet čez prelaz pa v t. i. italijanskih vojnah s prekinitvami traja celih 65 let. Prelaz je še danes na pomembni prometni povezavi med Italijo in Francijo, zato se trudijo, da je prevozen tudi pozimi.

Susa (6.666 preb., latinsko Segusio, francosko Suse), naselje in občina v središču istoimenske doline v pokrajini  Torino, že tisočletja leži ob pomembnih transportnih in romarskih poteh med Italijo in Francijo. V antiki je središče rimske province Kotijske Alpe, tu se začenjata starorimski konzularni Via Domizia in Via Cozia, v srednjem vekupa je tu postaja na  frankovski potipo t.i. itinerariju burdigalense (romarska pot z začetkom v Bordeauxu). Suso, nekateri menijo, da je najstarejše mesto v Alpah, zgradijo Kelti pred I. st. pr. n. št. (na to območje pridejo že okrog leta 500 pr. n. št., pred njimi pa tu živijo že Liguri) in se prostovoljno vključi v Rimsko cesarstvo (rimske ostanke odkrijejo na osrednjem Trgu Savoia). V III. stol. mesto obzidajo, leta 312 pa ga oblega in poruši Konstantin. Po propadu Zahodnorimskega cesarstva tudi Susa za več stoletij izgubi svoj pomen. V srednjem veku je Susa v mejni grofiji (marki) Torino (tudi marka Susa), kasneje pa jo priključijo Savojski hiši.

V Napoleonovih časih zgradijo tu novo cesto Napoleonico.

Vredno ogleda so rimska vrata (Porta Savoia) in ohranjeno rimsko obzidje, grad grofice Adelaide, zgrajenega nad rimskim pretorijem, utrdba Brunetta, (XVIII stol., vklesana v skalo), številne cerkve (benediktinska opatija in stolnica sv. Justa (XI. stol.), pieve in krstilnica sv. Marije Velike, samostanski kompleks sv. Frančiška (XIII. stol.), cerkev sv. Santurina (nad rimskim svetiščem), cerkev sv. Evazija, cerkev sv. Marije mostu z Muzejem cerkvene umetnosti), pa tudi precej posvetnih zgradb (Hiša Bartolomei, srednjeveška vrata).

Bussoleno (6.500 preb.), naselje in občina v pokrajini  Torino, zraste v srednjem veku predvsem zaradi gostega romarskega prometa, različne plemiške družine pa tu zgradijo pomembne palače, utrdbe, in cerkve v danes starem mestnem središču (hiša Aschieri, hiša Alais, hiša Amprimo (oziroma staro gostišče (hospic) belega križa, župna cerkev sv. Marije vnebovzete) in obzidajo s (še danes ohranjenim) srednjeveškim obzidjem

11. SREDA, 17.9.2014:

Casalette–Torino–Vercelli (92 km, 20 v.m.)

Do cilja v Vercelliju se vseskozi spuščamo, na 92 km pa se spustimo za 230 metrov. Precin okoli Turina je precej prometa, čeprav bomo našli tudi kakšno kolesarsko pot. 

Torino (piemontsko Turin]) je z 900.000 preb. četrto največje italijansko mesto in je središče dežele Piemont. Skupaj z Milanom in Genovotvori veliki industrijski trikotnik severne Italije. V Torinu ima svoj sedež avtomobilska znamka Fiat, odtod pa prihaja tudi najuspešnejši nogometni klub v zgodovini italijanske nogometne lige (Serie A) – Juventus.

Leta 2006 je bil Torino gostitelj zimskih olimpijskih iger.

Območje današnjega Torina je poseljeno že v III. stol. pr.n.št., tu pa naj bi se naselil pleme ligurskih KeltovTaurini, ki zasede tudi dolini Susa in Lanzo, eno od teh naselij  pa naj bi se imenovalo Taurasia ali Taurinia, porušeno pa leta 218 pr. n.št. pri Hanibalovem pohodu na Rim. Na ostankih naselja zgradi Julij Cezar leta 58 pr. b.št. vojaški tabor (castrum) Iulia Taurinorum, ki leta 28 pr. n.št. postane rimska kolonija Julia Augusta Taurinorum, oziroma Augusta Taurinorum. Leta 312 ne daleč stran poteka za cesarsko pevlado t.i. torinska bitka med vojskama cesarjev Maksencija in Konstantina, che poi ne uscì vincitore. Po padcu Zahodnorimskega cesarstva pride območje sprva pod Vzhodne Gote, nao pod Langobarde, konča pa pod Franki Karla Velikega (733). Leta 940 ustanovijo Mejno grofijo Torino, s poroko med Adelaide izi Susa in Oddona, sina Umberta Biancamana, ustanovitelja t.i. Savojske hiše, pa območje preide v last te dinastije.

Glavne zanimivosti, ki si jih lahko ogledamo, so večinoma zgrajene po letu 1600 – npr. stolnica ( XV. stol.) in palača Scaglia di Verrua (XV. stol.), med starejšimi pa so  cerkev sv. Dominika (1227), palača Romagnano (XIV. stol.), srednjeveška palača Senata, palača Pingone (XIV. stol.) s srednjeveškim stolpom in palača Broglia (1323), z rimskega časa pa še Palatinska vrata in rimsko gledališče. Najbogatejše in najvešje pa so palače Kraljeve savojske hiše – Kraljeva palača, palača Madama in utrdba Acajev, palača Carignano, grad Valetino, palača Regina, grad Venaria in lovska palača Stupinigi.

Vercelli (130 m n.m., 46.000 preb., XLIII. Vercel) je že od nekdaj pomembno trgovsko in kmetijsko središče, poznan tudi kot glavno mesto riža, ki ga prodajajo po vsej Evropi. Mesto ima bogato kulturno dediščino, pohvali se lahko s številnimi cerkvami (med njimi je treba omeniti stolnico (prvo cerkev zgradijo že med V. in VI. stol., leta 1700 zgradijo novo pročelje, leta 1860 pa dvignejo kupolo, tako, da od izvirne cerkve ostane le še zvonik), baziliko sv. Andreja(1219-1227), cerkve sv. Krištofaz renesančnimi freskami Gaudenzia Ferrarija, sv. Marije Velike (1741), sv. Pavla (1260), sv. Bernarda (XII. stol.) in sv. Marka (1266)), zanimive trge (Cavourjev trg, zgrajen nad rimskim forumom, Trg stare palače (nekdanji Ribji trg), Trg sv. Evzebija), številne stolpe (Angelski (XIV.-XV. stol.), Mestni (XII. stol.), sv. Marca (XIII. stol.), Valardijev (XV. stol.), Tizzonijev (XV. stol.)), ter palače in gradove (grad Viscontijev (1290), palača Centorijev (XV. stol.), pravzaprav je vsega preveč za kratek ogled po dolgi kolesarski poti. V Vercelliju sklenemo naš kamino v celotni dolžini od Vrhnike (lahko tudi od Črnega morja, izvira Tise v Karpatih ali Gdanska!) do Finisterra.

10. 7. 2014

VIR: WIKIPEDIA