Do Rožmitala kolesarimo po trasi iz drugega predloga, zato z opisi trase in krajev nadaljujem od tu. Od  Rožmitala naprej kolesarimo po EV7 vse do Salzburga, razen pri Gallneukirchnu, kjer bomo proti Linzu prerezali ovinek in pot skrajšali za kakšnih 20 kilometrov. Trase so vseeno nekoliko daljše, en kolesarski dan pa je tudi več. Ob poti je kar nekaj zanimivih krajev, npr. Hitlerjevo rojstno mesto Braunau am Inn, “rojstni” kraj božične pesmi Sveta noč (video)Oberndorfu bei Salzburg, pa seveda Passau, Linz in Salzburg, ko pa se bomo v pot še malo bolj poglobili, se bo gotovo našlo še kaj.

Se pa bomo potrudili, da v Solnigrad pridemo zgodaj popoldne, da si ga še malo ogledamo, takoj po ogledu pa se odpravimo domov. Če nas bo več kot za kombi, nas bo šlo nekaj z vlakom, vlak v Ljubljano odpelje ob 16.12 ali ob 1.40 (cena od 28,00 evrov).

PREVIDENE TRASE:

  • Praga – Davle (prolog, 25 km),
  • Davle – Krasna Hora nad Vltavou (62 km),
  • Krasna Hora – Dražič (68 km),
  • Dražič – Česky Krumlov (79 km),
  • Česky Krumlov – Gallneukirchen (85 km), 
  • Gallneukirchen – Engelhatrszell (81 km), 
  • Engelhartszell – Simbach (90 km).
  • Simbach – Salzburg (77 km).

 X

ZANIMIVEJŠI KRAJI

LINZ

(266 m  n.m., 194.000 peb.) zgradijo Rimljani, in ga imenujejo Lentia, verjetno po keltskem imenu lentos za ovinek ali zavoj. Za varovanje prehoda reke sredi prvega stoletja postavijo kastel in ga v drugem stoletju še povečajo. Lentio večkrat napadejo in uničijo germanska plemena, vendar preživi selitve narodov. Do leta 799, ko je prvič omenjena z nemškim imenom Linze ni znanega veliko. Med vladavino Karolingov je trg od leta 806 in pobira carino za celoten Traungau. Pod Babenberžani (1210) postane mesto in služi, kot mejna utrdba za ščit pred Bavarci. Mitnina, ki jo pobira mesto, je eden pomembnejših virov zaslužka avstrijskih vojvod.

Ugled mesta strmo narašča in Friderik III. ga med letoma 1489 in 1493 postavi za središče Svetega rimskega cesarstva. V času reformacije je Linz do leta 1600 protestantski in v renesančnem stilu zgradijo tudi deželno hišo. Pozneje je v njej šola, v kateri se med letoma 1612 in 1626 uči Johannes Kepler. Po protireformaciji in trideset letni vojni se mesto barokizira.

Linz

Sredi XIX. stol., začno po Donavi pluti parniki, leta 1832 pa je v Čeških Budejovicah speljana prva železnica na kontinentu. Vlak takrat vlečejo s konji, v začetku s konji vlečejo tudi tramvaje. Ko konje zamenja elektrika, Linz dobil adhezijsko železnico z največjim nagibom na svetu in je danes najstarejša ohranjena na svetu.

Blizu Linza v mestu Leonding sta pokopana Hitlerjeva starša. Hitler je hodil v šolo (»Fadingergymasium«) v Linzu, vendar je ne konča in odide v šolo v Steyr.

Med II. sv. vojno Linz postne industrijsko območje s kemično in jeklarsko industrijo za nacistični vojaški stroj. Veliko tovarn v Linz preselijo iz zasedene Češkoslovaške. Na Donavi, ki teče po najvzhodnejšem delu mesta in deli okrožje Urfahr od ostalih delov mesta, je po vojni razmejitvena črta med ameriškimi in sovjetskimi vojaškimi enotami. 

Glavna ulica »Landstrasse« vodi od trga »Blumauerplatz« do glavnega trga, kjer na sredini stoji visok kužni steber »Pestsäule« (znan tudi kot »Dreifaltigketssäule«). Mozart napiše v Linzu leta 1783 svojo Simfonijo št. 36, znano kot Simfonija mesta Linz. Nedaleč od mesta je zloglasno nacistično koncentracijsko taborišče Mauthausen.

ZANIMIVOSTI:

PASSAU

(294-447 m n.m., 51,800 preb., od tega 12.000 študentov), znan tudi kot Dreiflüssestadt (Mesto treh rek), ker se tukaj v Donavo izlijeta reki Inn na jugu in Ilz na severu. V Passau je svetovno priznana univerza s fakultetami za ekonomijo, pravo, teologijo, informacijsko tehnologijo in kulturo.

V II. stol. pr. n. št. Rimljani čez Alpe preženejo Boje, ki zgradijo novo glavno mesto Boioduron oziroma Boiodurum v današnji četrti Passaua Innstadt. Kasneje Passau postane rimska kolonija Batavis. Batavi so starodavno germansko pleme, ki ga pogosto omenjajo klasični avtorji, in so  redno povezani s svevskimi plenilci, Heruli.

Passau, staro mestno jedro

V drugi polovici V. stol. sv. Severin ustanovi samostan. Območje večkrat napadajo Alemani. Leta 739 angleški menih Bonifacij ustanovi škofijo Passau, ki je dolga leta največja škofija nemškega kraljestva in Svetega rimskega cesarstva in pokriva ozemlje na južnem Bavarskem in večino tega, kar je danes Zgornja in Spodnja Avstrija. Od X. stol. škofje iz Passaua izvajajo tudi posvetno oblast kot princi-škofje v neposredni okolici mesta Passau. S Passavskim sporazumom (1552) zagotovijo soglasje med upornimi protestantskimi knezi pod vodstvom Mavricija Saškega in Ferdinandom I., tedaj nemškim kraljem in predstavnikom cesarja. Kompromis, da versko vprašanje uredijo z začasnim sporazumom, pripelje do Augsburškega miru leta 1555.

V renesansi in zgodnjem modernem obdobju je po Solingenu Passau eden največjih proizvajalcev hladnega orožja v Nemčiji. Vraževerni bojevniki verjamejo da jim Passavski volk zagotavlja neranljivost, zato ga kovači z žebljički kujejo na meče. Volk je tudi v mestnem grbu. Druga mesta kmalu prepoznajo volka kot marketinško potez, zato v Solingenu v XVII. stol. kujejo celo več mečev z volkom kot tu.

Ko leta 1662 požar uničil večino mesta, ga obnovijo v baročnem slogu. Passau je leta 1803 sekulariziran in razdeljen med elektorata Bavarske in Salzburga, del, ki pripade Salzburgu pa leta 1805 priključijo Bavarski.

Od leta 1892 do leta 1894 v Passauu živi Adolf Hitler in njegova družina. Mestni arhivi omenjajo, da ima v dvajsetih letih prejšnjega stoletja Hitler v Passauu ob različnih priložnostih štiri govore. Tu nekaj časa živi tudi Heinrich Himmler.

Novembra 1933 se v dvorani Nibelungenhalle zbere med 8.000 in 10.000, dve leti kasneje pa pred dvorano še 30.000 pripadnikov avstrijske legije, pripadnikov paravojaške organizacije avstrijskih nacionalsocialistov v Nemčiji. Leta 1934 te enote zasedejo zgradbo židovskega trgovca Sigmunda Mandla in jo spremenijo v vojašnico. Leta 1940 da Passau zgradbo na Bräugasse 13 v uporabo Volksdeutsche Mittelstellu, koordinacijskemu centru za etnične Nemce. Med drugo svetovno vojno so v mestu trije “oddelki” zloglasnega koncentracijskega taborišča Mauthausen-Gusen: Oberilzmühle, Waldwerke Passau-Ilzstadt in Jandelsbrunn. Po II. sv. vojni je v ameriškem sektorju kamp za razseljene osebe.

ZANIMIVOSTI

  • rečna križarjenja po Donavi in kolesarska pot pa do Dunaja;
  • gotska in baročna arhitektura;
  • nad mestom dominirata Veste Oberhaus in Veste Niederhaus, oba dela nekdanje škofovske trdnjave na gorskem grebenu med Donavo in Ilzom;
  • stolnica sv. Štefana (Der Passauer Stephansdom) z nekdaj največjimi orglami na svetu (17,774 piščali in 233 registrov; še danes za orglami v prvi kongregacijski cerkvi v Los Angelesu, druge po velikosti);
  • jezuitska cerkev sv. Mihaela;
  • najstarejša župnijska cerkev sv. Pavla;
  • romarska cerkev Mariahilf na hribu južno od reke Inn in Donava;
  • palača Lamberg na Stolničnem trgu, kjer sklenejo Passavski mir;
  • srednjeveška Stara rezidenca južno od stolnice in baročna Nova rezidenca ob palačah Škofa-princa na Residenzplatz.
  • gotska Mestna hiša (XIV. stol.) z neogotskim zvonikom
  • nekdanja Hauptzollamtsgebäude (XIX. stol., glavni carinski urad);
  • Scharfrichterhaus (1200, rabljeva hiša), danes pomemben jazz in kabaretni oder, na katerem izvajajo politični kabaret.

Braunau am Inn

Braunau, mestni trg

(352 m n. m., 16.700 preb.). Opatija Ranshofen je omenjena že ob odstavitvi bavarskega vojvode Tassila III. leta 788, sam Braunau pa se, prvič kot Prounaw, pojavi v listini leta 1120. Mestne pravice dobi med  prvimi v sedanji Avstriji leta 1260. Postane mestna trdnjava in pomembno trgovsko križišče, ki se ukvarja s trgovino s solno in prevozi po rekah. Kot pomembno bavarsko mesto igra pomembno vlogo v uporu proti avstrijski okupaciji med špansko nasledstveno vojno leta 1705, ko v mestnem parlamentu gostijo začasni bavarski parlament. Poznogotska župna cerkev sv. Štefana je zgrajena med letoma 1439 in 1466  na mestu starejše kapele, njen 87 metrov visok zvonik pa je eden najvišjih v Avstriji. V ostankih trdnjave danes gostijo muzej, vidimo pa lahko še ostanke nekdanjega mestnega obzidja. Še en muzej se nahaja v prenovljenih javnih kopališčih iz XVIII. stol.

Leta 1779 Braunau postane avstrijsko mesto v skladu s pogodbo iz Teschena, ki uredi bavarsko nasled-stveno (krompirjevo) vojno nasledstvo. Med vojno tretje koalicije francoski vojaki aretirajo prodajalca knjig Johanna Philippa Palma in ga v trdnjavi Braunau z osebno odredbo Napoleona leta 1806 usmrtijo zaradi veleizdaje. Po Schönbrunnski pogodbi postana Braunau ponovno bavarski leta 1809. Leta 1816, med reorganizacijo Evrope po Napoleonskih vojnah na Dunajskem kongresu, ga kraljestvo Bavarska z Avstrijskem cesarstvom zamenja za Aschaffenburg. Braunau je od takrat avstrijsko. Braunau ostaja garnizijsko mesto avstro-ogrske vojske in postane mesto velikega taborišča za vojne ujetnike v I. sv. vojni.

Braunau/Inn, rojstna hiša Adolfa Hitlerja

Adolf Hitler se rodi v Braunau am Inn 20. aprila 1889, v mestu, kjer njegov oče Alois Hitler služi kot carinski uradnik. Hitler se rodi v stanovanjski hiši na Salzburger Vorstadt 15, v hiši z manjšo pivovarno in več najemnimi stanovanji. Družina se preseli v Passau leta 1892. Aprila 1934 časopis Passau Donau-zeitung objavil spominski članek in označi prostor, v katerem se rodi Hitler. Aprila 1938 Braunau preimenuje ulico Salzburger Vorstadt v Adolf-Hitler-Straße, mestni trg pa v Adolf-Hitler-Platz, vendar v zgradbi ostane gostišče z napisom, ki oglašuje točeno pivo. Potem ko Hitlerjev osebni sekretar Martin Bormann kupi hišo za nacistično stranko, postane kultni center z umetniško galerijo in javno knjižnico. Zasedba ameriških vojakov ob koncu druge svetovne vojne začasno postavi dokumentarno razstavo o nacističnih koncentracijskih taboriščih. Leta 1952 je stavba vrnjena prvotnim lastnikom, nato v njej odprejo mestno knjižnico, tehnično šolo in dnevni center za invalide. Avstrijsko ministrstvo leta 2014 odloči, da se v hiši odpre »hišo odgovornosti« – muzej, posvečen Hitlerjevim zločinom v času obstoja tretjega rajha.

Oberndorf bei Salzburg

Oberndorf, spominska kapela

(401 m n.m., 5.500 preb.) je (le kot Oberndorf) svetovno znan kot rojstni kraj pesmi Sveta noč (Stille Nacht), ki jo prvič izvedejo na božični večer leta 1818 nekdanji župnijski cerkvi sv. Nikolaja (Miklavža) in se kmalu razširi po vsem svetu, Danes je prevedena v 300 jezikov. Avtor izvirnega nemškega besedila je duhovnik Joseph Mohr, avtor glasbe pa učitelj Franz Xaver Gruber, ki si je melodijo “izposodil” (uporabil je andante prvega stavka) pri Mozartovem Divertimentu v Es za pihala (K. 240/a).

V devetdesetih letih XIX. stol. so številne poplave reke Salzach uničile večino Oberndorfa, cerkev pa je dokončno porušena in leta 1937 njenem mestu zgrajena spominska kapela.

SALZBURG

(424 m n.m., 151.000 preb.) Zgodovinsko središče (Altstadt) je znano po svoji baročni arhitekturi in je eno izmed najbolje ohranjenih mestnih središč severno od Alp. Leta 1996 ga uvrstijo na Unescov seznam svetovne dediščine. Mesto ima tri univerze in veliko število študentov. Salzburg je rojstni kraj Wolfganga Amadeusa Mozarta. Sredi XX. stol. postane mesto poznano tudi po mjuziklu in filmu Moje pesmi, moje sanje. Ime Salzburg pomeni “Solni grad” (lat. Salis Burgium). Ime izvira iz barž (vodno plovilo ravnim dnom), ki prevažajo sol po reki Salzach in so v VIII. stol. podvržene plačilu dajatev, kot je bilo običajno za mnoge skupnosti in mesta na evropskih rekah. Mestno trdnjavo Hohensalzburg da leta 1077 za svoje bivališče zgraditi nadškof Gebhard. V naslednjih stoletjih ga močno povečajo.

Salzburg, grad Hohensalzburg

Na tem območju najdene sledi človeških naselij sodijo v mlajšo kameno dobo, neprekinjeno do danes pa so tu naseljeni od prihoda Keltov v V. stol. pr. n. št. Okrog leta 15 pr. n. št. Rimljani združijo več naselij v eno mesto. V tem času se mesto imenuje Juvavum in leta 45 dobilo status rimskega municipija. Juvavum se razvije v pomembno mesto v rimski provinci Norik. Po razpadu noriških meja, toliko zatone pomen mesta, da je do konca VII. stol. skoraj v ruševinah. Da se mesto ponovno rodi gre v VIII. stol. zasluga sv. Rupertu, ko na željo Theoda Bavarskega leta 700 postane škof v mestu. Za lokacijo cerkve izbere rimski Juvavum, priključi še dvorec Piding in mesto poimenuje Salzburg. Veliko potuje po okolici in evangelizira pogane.

Neodvisnost od Bavarske si izbori v poznem XIV. stol. Postane sedež salzburške nadškofije in princ-škofije Svetega rimskega cesarstva. Med reformacijo med kmetovalci na območju v okolici Salzburga izbruhnejo nemiri. Mesto zasedejo med nemško kmečko vojno, nadškof mora zbežati v varno zavetje trdnjave, ki jo v letu 1525 oblegajo tri mesece.

Sčasoma napetosti popustijo, neodvisnost mesta pa privede do povečanja bogastva in blaginje, ki doseže vrhunec v XVII. stol., ko italijanski arhitekti (in Avstrijci, ki preučujejo baročni stil) obnovijo mestno središče. Ob 214 obletnici Lutrovih tez (1734) nadškof grof Leopold Anton von Firmian podpisal Odlok o izgonu, emigracije

Salzburg, grad Leopoldskron

31. oktobra 1731, 214. obletnici 95 tez, je nadškof grof Leopold Anton von Firmian podpiše Odlok o izgonu vseh protestantskih državljanov, ki ne bi opustili svojih ne-katoliških prepričanj. 21.475 državljanov to zavrne in so izgnani. Večina jih sprejme ponudbo Pruskega kralja Friderika Viljema I., in si v vzhodni Prusiji poišče novo domovanje, drugo se naselijo v drugih protestantskih državah v Evropi in v britanskih kolonijah v Ameriki.

Med letoma 1772 in 1803 je Salzburg pod nadškofom Hieronymus Graf von Colloredo središče poznega razsvetljenstva. Leta 1803 je cesar Napoleon sekulariziral nadškofijo, ozemlje pa prenesel na Ferdinanda III., toskanskega velikega vojvodo. Leta 1805 je Salzburg priključen avstrijskemu cesarstvu, leta 1809 pa je po porazu Avstrije pri Wagramu preneseno na Kraljevino Bavarsko. Po dunajskem kongresu se z Münchensko pogodbo (1816) dokončno vrne v Avstrijo. Leta 1850 Salzburg ponovno postane glavno mesto vojvodstva Salzburg, kot prestolnica kronskega ozemlja v avstrijskem cesarstvu pa leta 1866 postane del Avstro-Ogrske. Nostalgija romantične dobe privede do povečanega turizma in leta 1892 zgradijo vzpenjača, da olajšajo turistom dostop do trdnjave Hohensalzburg.

Salzburg, Hellbrunn

Po prvi svetovni vojni in razpadu avstro-ogrskega cesarstva postane Salzburg del nove nemške Avstrije. Anschluss (okupacija in priključitev Avstrije, vključno s Salzburgom v tretji rajh) poteka 12. marca 1938, dan pred načrtovanim referendumom o neodvisnosti Avstrije. Nemški vojaki se preselili v mesto. Politične nasprotnike, judovske državljane in druge manjšine aretirajo in deportirajo v koncentracijska taborišča. Sinagoga je uničena. Ko Nemčija napade Sovjetsko zvezo, je v mestu več taborišč zapornikov iz Sovjetske zveze in drugih sovražnih narodov.

V času nemške okupacije je v mestu romski “delovno-izobraževalni” kamp (Arbeitserziehung-slager), ki zagotavlja delavce-sužnje za krajevno industrijo, hkrati pa je tudi tranzitni kamp za Rome pred deportacijo v taborišča smrti ali gete na nemških okupiranih ozemljih v Vzhodni  Evropi.

V petnajstih bombardiranjih zaveznikov je uničeno 7.600 hiš (46% mestnih stavb, zlasti tistih v okolici železniške postaje) in ubitih 550 prebivalcev. Čeprav so mostovi v mestu in kupola katedrale uničeni, je velik del baročne arhitekture ostal nedotaknjen.  Ameriške čete vstopijo v mesto 5. maja 1945 in Salzburg postane središče ameriškega ozemlja v Avstriji, v mestu pa postavijo več taborišč za razseljene osebe.

ZANIMIVOSTI

Salzburg je prvotno zgrajen v romansko-gotskem slogu, med njimi tudi nekdaj največja cerkev severno od Alp, stolnica nadškofa Konrada I. von Wittelsbach, romansko-gotska Frančiškanska cerkev z dragocenim gotskim korom ali kolegijska cerkev “Nonnberg”. Pod vplivom Vincenza Scamozzija princ-nadškof Wolf Dietrich von Raitenau prenavljati srednjeveško mesto v skladu z renesančnimi ideali. renesanse. Ko pade princ-nadškof, delo nadaljuje Santino Solari in zgradi prvo zgodnje baročno cerkev v Salzburgu, ki kmalu služi kot vzgled za številne nove cerkve v južni Nemčiji in Avstriji. Markus Sittikus  in Paris von Lodron nadaljujeta s prenovo in zgradita glavne objekte kot palačo Hellbrunn, rezidenco princa-nadškofa, univerzitetne zgradbe, utrdbe in drugo. Pri prenovi sodelujejo še številni drugi arhitekti.

Salzburška stolnica

STARO MESTO:

BLIŽNJA OKOLICA:


Comments are closed