Takole sem se leta 2002 pri Doberdobu “kolesaril” v Rim

Že dobrih deset let je od tega, ko sem šel stavit, da se bom z Vrhnike zapeljal s kolesom do Rima. Po dobrih 30-tih letih sem si kupil novo kolo, cenejši češki Lumberjack, malo potreniral okrog Vrhnike in se leto kasneje (2003) s prijateljem, soimenjakom, zapeljal do Rima. Na Hrušico sem že pešačil, od Ogleja do Chioggie sem že bolj malo sedel, od tam naprej pa je šlo, kot da bi se rodil s kolesom. Ker sem z Arkolonavti v naslednjih desetih letih prekolesaril celo Evropo, sem se odločil, da mojo prvo (zgodovinsko) kolesarko turo ponovim še peš. Skoraj zagotovo se mi bo na vandranju pridružil še kakšen (največ pa šest).

Do Ravene bomo pešačili po najini stari kolesarski poti, tam pa se odcepimo od kolesarske, ki je peljala mimo Riminija, San Marina, Urbina, Gubbia, Assisija in Narnija, in pešačimo proti Rimu po stari vii Flaminia mimo Perugie, Todija in Ort. Vse od Vrhnike do Rima se bomo bolj ali manj držali stare romarske vie Romea, ki je v srednjem veku romarje vodila od Baltika do Ogleja (tudi Jantarjeva pot – ta del smo leta 2009 v celoti prekolesarili (1.850 km)) in naprej proti Rimu in Brindisiju (Jeruzalem).

Oglej

Ne spomnim se, kdaj sem nazadnje prepešačil več kot deset kilometrov v enem dnevu, še manj, kdaj sem na hrbtu nosil še nahrbtnik. Da ne bi preveč napovedoval pešačenja do Rima, potem pa me že za prvim ovinkom zvije, sem se odločil, da del poti prehodim za pokušino in z bratrancem Tomom, ki sem mi na poti priključi, določiva delni cilj v Ogleju.

Lanišče

Lanišče

Stara pošta

V petek zjutraj se z avtom zapeljeva do bifeja v Kalcah (do tam sva dva, oziroma tri dni prej prepešačila po različnih poteh, Tomo iz Stare Vrhnike po tankovski poti in čez Cesarjev vrh, jaz pa iz Blatne Brezovice po Barju, čez Vrhniko po Stari cesti in do Kalc po stari rimski vii Gemina pod Štampetovim mostom in mimo rimske poštne postaje Mansio Longaticum (21 km). Cesta verjetno dobi svoje ime po XIII. rimski legiji – Legio XIII Gemina, ki jo zgradijo med letoma 14 in 9 pr.n.št. Sredi I. stol. pr. n. št. Rimljani povežejo Akvilejo z Navportom čez prelaz Ocra (Razdrto) pod Nanosom. Po najdbah (naselbina Dolgi grič nad Stranami, Jama pod Jamskim gradom) sklepamo, da se od Ocre cesta nadaljuje po severnem robu Pivške kotline, mimo Predjame in Studena do Planine, od tam pa bodisi čez Planinsko polje do Laz in pod Brestom ob avtocesti do Štampetovega mostu (t.i. dolinska cesta), bodisi čez Grčarevec do Vodic pri Kalcah (488 m n.m.), kjer naj bi stala postaja In Alpe Iulium. Do konca Logatca (med I. in IV. stol. stoji v bližini Narodnega doma pomembna poštna postaja Mansio Longatico) pelje rimska cesta po trasi sedanje glavne ceste, tam pa zavije desno čez preval med Raskovcem in Ljubljanskim vrhom (450 m n.m.) in se tako izogne keltskim potem speljanih čez prevala Cesarski vrh (486 m n.m.) in Prezid (546 m n.m.), še pod nadzorom gradišča na Strmici (626 m n.m.), dolinski cesti pa se priključi v bližini Štampetovega mostu.

Rimska utrdba na Hrušici

Ob koncu avgustejske dobe (prva polovica I. stol. n. št.) cesto iz Akvileje speljejo čez višji prelaz Ad Pirum (Hrušica, 867 m n.m.) – nova cesta v Akvileji zavije do Fare d’Isonzo (Pons Sontii) z mogočnim mostom čez Sočo, pelje mimo postaje Mutatio ad Fornulos nekje med Biljami in Bukovco) do Castra (Ajdovščina), od tu pa v strmino čez Col do Hrušice. Pri postaji In Alpe Iulium naj bi se cesta priključila cesti speljani čez Grčarevec. Pot čez Ocro je v uporabi do sredine I. stol., potem pa na njej promet proti Akvileji zamre, saj je nova cesta krajša za dan hoje (25 kilometrov).

Rimska utrdba na Hrušici

Od Štampetovega mostu, kjer se odcepi stranska cesta (via vicinalis) proti Verdu, se Via Gemina strmo spusti do Hriba, teče po južni strani cerkve sv. Pavla, Hribski potok preči južneje od današnjega mostu, nato pa je speljana bolj desno, oziroma vzhodneje od današnje Voljčeve ceste, se na Staro cesto priključi v bližini nekdanje kovačije (Stara cesta 35), nato teče po trasi Stare ceste do cerkve sv. Lenarta, od tam pa do rimskega vicusa Nauportus pri izvozu na avtocesto. O trasi pričajo odkriti rimski grobovi in deli rimske ceste na Hribu, Stari cesti, Klisu in ob Ljubljanski cesti.

1. Kalce–Hrušica–Ajdovščina (29 km, 490 v.m.)

Opoldanski odmor v Podkraju

Po obveznem jutranjem kapučinu se malo po osmi uri podava na prvo etapo. Kmalu za razcepom cest Hrušica–Idrija zavijeva na bolj strmo gozdno pot, ki naju nazaj na asfaltno pripelje pri rimski utrdbi na Lanišču. Po ogledu pešačiva proti prelazu pri Stari pošti kar po glavni cesti, saj kakšnih pretiranih (in neasfaltiranih) bližnjic ni. Na vrhu (858 m n.m.) si najprej ogledava ostanke stare rimske utrdbe Ad Pirum (video), nato pa se zapodiva do gostilne v prepričanju, da je že odprta. Pa še ni bila. Počakava do desete ure, pa se še ne odpre (odpiralnega časa ni na vratih, tako, da sem se šele kasneje podučil, da se med tednom odpira šele ob 11. uri), načneva vojne zaloge (kruh, sir in jabolka), počakava še petnajst minut in nadaljujeva proti Podkraju. Cesta sicer ni bog-ve-kako prometna, ampak je precej tovornjakov, ki prevažajo hlode (verjetno) v Italijo. Nekdaj je pri vsaki cerkvi bog roko ven molil, tudi v Podkraju jo, vendar sva tudi tu, za picerijo, skoraj eno uro prezgodnja. Starejši par, kasneje izveva, da sta oba navdušena planinca, pobarava, če je v vasi kakšen bife, da končno prideva do kaj bolj konkretnega (vode sva imela že vrh glave), pa je bil odgovor žal nikalen, naju pa povabita na pivo k njima domov, pa še s slanino, pršutom in z domačim kruhom naju postrežeta. Po prijetnem klepetu nadaljujeva pot do Cola, kjer takoj najdeva vaški bife. Preden pa naročiva drugo pivo izveva, da je stara furmanska gostilna ponovno odprta, in se raje odločiva, da tam pojeva nekaj na žlico in zraven popijeva kakšno primorsko belo kapljico. Rečeno, storjeno – gobova juha, bograč, pa litrček domačega belega vina.

Po lahkem kosilu le še spust v dolino. Nekaj časa bijeva s podplati po asfaltu in ko imava dovolj tako šleparjev kot asfalta, nekje zavijeva v gozd, se po gozdni poti spustiva v dolino in se po stranskih poteh (in v mestu po pločniku) prebijeva do hotela v Ajdovščini. Krajši postanek sva sicer imela še v enem, očitno kvartopirskem, bifeju na začetku mesta. V hotelu pa tuširanje, večerja, domače pivo, spanje!

Ajdovščina ima prav bogato zgodovino. V IV. stoletju na območju naselja obstaja utrjen vojaški tabor z obrambnimi stolpi Castra Ad Fluvium Frigidum (Ob mrzli reki), ki služi kot cestna postaja na poti iz Italije v Panonijo in na Balkan. Pri Vrhpolju okrog leta 394 poteka bitka pri Mrzli reki med Teodozijem I. in Evgenijem. Leta 451 hunski vojskovodja Atila na pohodu v Italijo postojanko poruši. Naselje se ponovno omenjena šele leta 1507, ko naj bi mu Maksimilijan I. dal trške pravice. Znotraj antičnega obzidja nastane značilno srednjeveško mesto. Razcvet kraja se začne, ko zgradijo cesto iz Logatca čez Hrušico in leta 1664 še kamniti most, ki poveže deželi Kranjsko in Goriško, meja med njima pa je potekala prav po potoku Hublju (vir: wikipedia).

Križ – Žablje

2. Ajdovščina–Zavino–Škrbina–Opatje Selo (37 km, 590 v.m.)

Vinska cesta – Branica

Soška fronta (Doberdob)

Po obilnem zajtrku v hoteli Iz Ajdovščine pešačiva nekaj kilometrov po glavni cesti proti Novi Gorici, malo pred Vipavskim Križem pa zavijeva levo na stransko cesto proti Malemu in Velikemu Žablju. Proti Zavinu (ne vem od kod ime, midva za seboj nisva mogla pustiti vina, saj ni niti enega bifeja) jo mahneva med vinogradi in po ozki soteski pritoka reke Branice (na srečo ni imel veliko vode, saj sva ga po kamenčkih prečkala trikrat), v Spodnji Branici pa se pri vinarju Jejčiču zaustaviva na pokušini vina (sauvignon, chardonnay, rose, pa še domača grenčica, ki naj bi pomagala proti potenju) v njegovi kleti. Ko klet zapustiva, bi lahko zapela Život je lep, če ne bi izvedela, da je najina bližnjica do Lukovca neprehodna in imava tako vsaj štiri kilometre daljšo pot. Pešačiva po lepi makadamski in lepo razgledni poti nad Lukovcem, na načrtovano pot in asfalt pa se vrneva malo nad gradom Rihenberk nad Branikom. In pred nama je še 17 namesto 11 kilometrov in od Ajdovščine (če odmislimo vinsko klet) do Opatjega Sela niti enega bifeja ali gostilne. Proti Škrbini (tam dopolniva vodne zaloge) udariva bližnjico po kolovozu, si do tam nekje na polovici poti na topli travi malo poravnava hrbta, v Lipi pa že imava prvo (pivsko) krizo, ki pa jo uspeva z dobro polovičko domačega belega vina ublažiti šele na kmetiji v Novelu (v sili gre hudič tudi fehtat). Mimo Kostanjevice na Krasu do Opatjega Sela (gručasta kraška vas, med I. sv. vojno popolnoma porušena, jo po vojni obnovijo po načrtu znamenitega arhitektaMaksa Fabianija) skoraj poletiva. Po namestitvi v sobi in tuširanju (še prej pa sva planila na domači narezek in vino) sva z domačini hitro našla stik in smo skupaj modrovali pozno v noč. Domačinom se nisva pustila prepričati, da bi naslednji dan odšla z njimi še na slavje pri pomniku na Cerju.

.

03. Opatje Selo–Doberdob–Ronchi–Oglej (28 km, 110 v.m.)

Doberdob

Iz Opatjega Sela (tokrat sva ostala brez zajtrka) se po markirani planinski poti spustiva do Paljkov v dolini med Krasom in Doberdobsko planoto, prečkava glavno cesto med Gorico in Trstom in se po cikcakasti cesti povzpneva do Doberdoba. Cesta je verjetno zgrajena v I. sv. vojni in je služila za prevoz vojakov, ranjencev, orožja in hrane. Na stoletnico začetka I. sv. vojne (soška fronta, ki se pri Gorici odcepi od Soče (oziroma preseli na levi breg) in se podaljša po dolini do Trsta, se sicer začne leto kasneje) kažejo oznake številnih spominskih poti in informacijske table, ob poti pa si lahko poleg vojaških cest (po eni od teh pešačiva vse do Sredipolja z velikanskim pokopališčem padlih v I. sv. vojni) ogledamo še številne jarke in bunkerje. Prav Doberdobska planota s Šmihelom (Monte San Michele) je prizorišče najhujših bitk na soški fronti, v teh spopadih pa umre tudi veliko Slovencev (Doberdob – slovenskih fantov grob).

Doberdob

Doberdob

Tiho jutro v Doberdobu zmotijo psi, ki začno, ko naju zavohajo, skoraj sočasno lajati po celi vasi. V Dobrem dolu – Doberdobu (prvič omenjen leta 1179 kot Dobradan) – se še vedno lahko marsikje pogovorimo kar v slovenščini (tudi v barčku v samem vaškem središču, ki pa sva ga na žalost zgrešila), presenetijo (vsaj mene) slovenska imena ulic – Ivana Cankarja, Lojzeta Bratuža, Gradnikove brigade… V dolino se spustiva pri Sredipolju (Redipuglia), prečkava glavno cesto (še prej pa opaziva napis Bar – aperto in kapučino z grapo se je dobro prilegel), ki iz Trsta pelje proti Benetkam, v San Pieru zavijeva do Soče in po nasipu pešačiva do prvega naslednjega mostu.

Doberdob

Ob Soči

Prečkava Sočo in takoj za mostom zavijeva s prometne SS14 na krajevno cesto proti Ogleju. Malo pospešiva korak, saj naju k temu spodbudi napis Špageterija, ampak do nje so bile še kakšne tri table in dva kilometra (so pa šli besni peresniki toliko bolj v slast), po krajšem odmoru pa prepešačiva še tri kilometre do cilja v Aquliei (Ogleju), nekdaj pomembnega staro-rimskega (rečno) pristanišča – njihovo ozemlje se je raztezalo vse do Kamina pod Bevkami (ob sotočju Ljubljanice in Borovniščice je odkrit mejni kamen med Emono in Oglejem), kasneje pa pomembno krščansko središče (Oglejski patriarhi). Tu se nekdaj zaključuje tudi (že) predrimska jantarjeva pot.

Ogledati si seveda velja tako stari rimski forum (UNESCO) kot mogočno baziliko Marijinega vnebovzetja, zgrajene že v času Teodozija in predelane leta 1031, še posebej talne mozaike (750 m², Salomonov vozel, Dobri pastir)). Pri cerkvi pa naju že čaka Robi in naju odpelje domov.

Oglej

Nekaj ugotovitev:

Sklepi, mišice in hrbtenica so zdržali, če pa bom čez zimo še malo več hodil, bom verjetno uspel prepešačiti do Rima. Pohodni čevlji so se dobro izkazali, saj nisem dobil žuljev.

Oglej

Prve tri etape bom nekoliko prilagodil in priključil še uvodno etapo do Kalc. Cilj prve etape bo na Hrušici (Stara pošta), v drugi etapi se bomo namesto po cesti do Cola in Ajdovščine spustili v dolino že v Podkraju (mimo Sanabora in Vrhpolja), že pred Ajdovščino zavili proti Velikim Žabljam in (verjetno) prenočevali na kmetiji Birsa (Brje). Tretji dan pešačimo mimo Branika in Pedrova do Opatjega Sela, od tam pa pot do Ogleja ostaja nespremenjena.