• Trasa:    Madžarovo – Odrin (Mapy.Cz)
• Dolžina: 93 km
• Vzponi:  1.040 m

OPIS POTI:

Ko zapustimo vas, se takoj zapodimo v klanec in se na 15.-tih kilometrih povzpnemo za 500 metrov. Po kratkem spustu sledi še en krajši klanec (150 v.m.), nato pa se na 30 kilometrih spustimo do 750 metrov nižje ležečega Ivajlovgrada. Do tu je precejšnja divjina, upajmo, da tu ni toliko medvedov kot med Krimom in Menišijo, Ob poti je le nekaj manjših krajev – Malko Popovo (že malo stran), Glunovo, Zborino, Planinec in Černi Rid. Malo-prometna cesta deluje asfaltirana (Google Earth), lahko da pa bo tudi kakšen makadamski odsek na najvišjem delu trase! Druga (slaba) polovica poti je precej ravninska, Tudi od Ivaylovgrada se zdi, da je na cesti bolj malo prometa.

Pri vasi Slaveevo prečimo Železno zaveso in nekaj (kakšnih 30) kilometrov prekolesarimo po Grčiji. Takoj za mejo, v Kyprinosu, zavijemo v prvo grško restavracijo – recimo v Žarotaverno To Steki (po slikah sodeč je bolj morska hrana, ampak je zraven še ena, če tu ne, pa  v bližnji (štiri km) vasi Ammovouno) na souvlaki s tzatzikijem – za večerjo bomo že v Odrinu v Turčiji. Do tam je ob poti še nekaj manjših krajev (tudi z restavracijami) kot Fylakio, Rizia in Kastanies. Malo pred Odrinom prečimo grško-turško mejo.

ZANIMIVOSTI:

Bizantinsko-bolgarska utrdba Ljutica (wikipedija)

IVAJLOVGRAD (Ивайловград, 3.100 preb, 104 m n.m.) leži blizu reke Arda v najbolj vzhodnem delu gorovja Rodopi. Meja z Evrosom v Grčiji je le tri kilometre od središča mesta. Bizantinski eparhijski seznami iz IX, in X. stol. omenjajo škofovsko središče z imenom Ljutica na mestu današnjega Ivajlovgrada. Naselje uničijo otomanski Turki med svojim vdorom na Balkan v XIV. in XV. stol. Podatki o mestu iz časov osmanske vladavine so redki, vendar je bilo središče kaza pod imenom Ortaköy v provinci Edirne. Velik del bolgarskega prebivalstva se izseli iz regije zaradi organiziranih ropov in medsebojnih vojn v imperiju. Kljub osvoboditvi Bolgarije leta 1878 in združitvi leta 1886 je mesto ostalo del Otomanskega cesarstva do balkanskih vojn v letih 1912–1913 in je močno trpelo zaradi napadov baši-bazuka.

Med zanimivosti mesta in okolice sodijo vodno zajetje, rimska vila Armira iz II. do III. stol. srednjeveška bizantinsko-bolgarska trdnjava Ljutica, most Aterenski iz XVI. stol., številna starodavna tračanska mesta v okolici in cerkve iz XIX. stol. 

ODRIN (Turško: Edirne, , video1, video2, video3), prej znan kot Adrianople ali Hadrianopolis, leži sedem kilometrov od grške in dvajset od bolgarske meje. V Otomanskem cesarstvu je med letoma 1369 in 1453 prestolnica, preden to postane Konstantinopel. Mesto je komercialno središče tkanega tekstila, svile, preprog in kmetijskih proizvodov ter ima rastočo turistično industrijo. Ima privlačno lego ob rekah Meriç in Tunca in je uspe upreti nekaterim neprivlačnim razvojem, ki kazijo obrobja številnih turških mest. Mesto zgradi rimski cesar Hadrijan kot Hadrianopolis (Adrianople) na mestu tračanske naselbine z imenom Uskudama. Otomansko ime Edrine izhaja iz grškega imena. Leta 1928 Edirne postane mednarodno priznano ime.

Selimova mošeja (wikipedia)

Bogata zgodovina mesta, od Tračanov do Rimskega in Otomanskega cesarstva, mestu zapustijo številne turistične zanimivosti. Selimova mošeja (video) je zgrajena leta 1575 in jo zasnuje največji turški arhitekt Mimar Sinan (okoli 1489/1490–1588). Je najpomembnejši spomenik v mestu in je leta 2011 vpisana Unescov seznam svetovne dediščine. Ima najvišje, 70,90 m visoke minarete v Turčiji. Sinan je verjel, da je kupola višja od kupole Hagije Sofije, nekdanje bizantinske pravoslavne katedrale v Istanbulu, vendar se zdi, da sodobne metode merjenja kažejo drugače. Mošeja, imenovana po sultanu Selimu II. (vlada med letoma 1566 in 1574), ki jo naroči, ni dočakal njenega dokončanja, je okrašena s turškim marmorjem in veličastnimi ploščicami İznik. Dela na Eski Cami (stara mošeja) se začno leta 1403 in dokončana leta 1422 je zasnovana v stilu Burse. Še lepša je mošeja Üç Şerefli (mošeja s tremi balkoni), zgrajena med letoma 1437 in 1447 za sultana Murata II. Bila je največja mošeja, zgrajena v otomanskih provincah pred osvojitvijo Konstantinopla. V mestu si poleg mošej lahko ogledamo še Veliko sinagogo iz leta 1909 ter rimskokatoliško in dve bolgarski pravoslavni cerkvi.

Malo ven iz središča je kompleks sultana Bejazida II. (video) zgrajen med letoma 1484 in 1488. Je najpopolnejši ohranjeni mošejski kompleks v Edirnu, ki ga sestavljajo imaret (ljudska kuhinja), darüşşifa (bolnišnica), timarhane (azil), hospic, tıp medrese (medicinska šola), tabhane (prenočišče za derviše), pekarna in različni depoji. V nekaterih delih kompleksa je zdaj muzej zgodovine islamske medicine. 

Palača Edirne (wikipedija)

Palača Edirne (otomansko turško: Saray-ı Cedid-i Amire za “novo cesarsko palačo”) je zgrajena v času vladavine Murata II. (vladal ned letoma 1421 jn 1444), vendar je uničena med rusko-turško vojno leta 1877. Vrata palače in kuhinja so bili od takrat obnovljeni. Kasr-ı Adalet (“Grad pravičnosti”), prvotno zgrajen kot del kompleksa palače, stoji nedotaknjen ob majhnem mostu Fatih čez reko Tunca. 

Makedonski stolp v rimskem obzidju (wikipedija)

Edirne ima tri zgodovinske pokrite bazarje: Kavaflar Arastası poleg Selimove mošeje, Bedesten poleg Eski Camija in Semiz Ali Paşa Çarşısı, še eno Sinanovo delo iz leta 1568. Od prvotnega rimskega Hadrianopolisa pa so ohranjeni le manjši ostanki utrdb v bližini tako imenovanega Makedonskega stolpa.

Muzej Edirne (Edirne Müzesi) vsebuje zbirke lokalne arheologije in etnografije. Na zunanjem zemljišču je mogoče videti primer dolmena, ki ga lahko vidite v bližnji Lalapaşi. V središču mesta stojita karavanseraja Rüstem Pasha (1560-61) in Ekmekcioğlu Ahmed Pasha, zasnovana za sprejem popotnikov 

Mesto je znano po jetrih, Ciğer tava (panirana in globoko ocvrta jetra), ki se običajno postrežejo s prilogo cacık, jedjo iz razredčenega precejenega jogurta s sesekljano kumaro.