Za testni odsek koliščarske koloceste predlagam 700 metrov dolg odsek, ki bi bil v celoti speljan po (ali ob) starem koritu Ljubljanice Strženu. Stržen teče po meji med občinama Vrhnika in Brezovica pri Ljubljani. Je povsem zapuščeno, zanemarjeno in zaraščeno korito z invazivno kanadsko rozgo. Odsek bi se začel pri brvi, ki prečka staro korito in se Učna pot Bevke preseli v občino Brezovica pri Ljubljani in bi se končal pri drugi brvi, kjer se Učna pot Bevke vrne v Občino Vrhnika. Korito je plitko, tako da (verjetno) ne bi rabili prav dolgih betonskih pilotov (o dolžini seveda statiki). Ker odsek očitno nikogar ne moti (pri tem mislim predvsem organe, ki skrbijo za ohranjanja avtohtonosti in prvobitnosti Ljubljanskega barja), menim, da ob upoštevanju predlagane vrste gradnje poti na kolih, ne bi smeli naleteti na pretiran odpor teh strokovnih institucij.

Odsek ob Strženu je za testiranje kolesarske poti na kolih, ugotavljanje dejanskih stroškov izgradnje (ne glede na to, kako dobro planiraš, se kakšna stvar (ponavadi ne ne ravno najcenejša) vedno pozabi) je prav idealen, še sprejemljiva je tudi dolžina 700 metrov. Odsek je tudi povezan z že urejenimi potmi (kolovozi) na obeh straneh, tako v smeri proti Vrhniki (Bevke, Blatna Brezovica, Drenov Grič) kot proti Ljubljani (Notranje Gorice, Podpeč, Ig, Borovnica).

Tisto pa, kar ni ravno idealno in bo za celotno pot ključnega pomena, pa je, da celotna trasa poteka po zasebnih zemljiščih, samo korito pa nima, tako kot Ljubljanica, lastne parcelne številke. Pričakoval sem namreč, da je tudi Stržen posebnega državnega pomena v celotni dolžini in da je korito pravzaprav v državni lasti. Koliko je dejansko lastnikov seveda v tem trenutku ne vem, vem le, da je spomladi na desnem bregu Učna pot Bevke pregrajena s kakšnimi petimi električnimi pastirji, zemljišča na levi strani pa z enim ali dvema. Že takoj na začetku nas torej čaka ne samo problem pridobivanja najrazličnejših soglasij, temveč rudi problem urejanja lastniških razmerij. Gre približno za 2.100 m2 zemljišča, tržna vrednost le tega pa je manjša od 2.000 evrov. Ker gre tudi meja med lastniki parcel enako kot občinska meja po sredini Stržena, se trasa začrta tam, kjer bo z lastniki dalo lažje  dogovoriti.

Ob samem koritu Ljubljanice bi moralo biti teh problemov manj, bo pa skoraj enak problem pri (morebitnem) urejanju poti od ceste Notranje Gorice–Podpeč pri spomeniku NOB proti vodovodnemu »mostu«.

Ne glede na izbrani testni odsek so postopki in problemi vsaj podobni, če ne že identični. Kot prvo se ugotovijo lastništva parcel (po GIS-u je na desni strani Stržena blizu 100 parcelnih številk, na levi precej manj), za tem se pregleda teren in začrta (skicira) idealno traso. Sledijo razgovori in prepričevanja lastnikov bodisi za služnostno pravico, bodisi za odkup zemljišča (sicer sem mnenja, da bi korito Stržena morali »podržaviti« in ga razglasiti za naravno znamenitost posebnega pomena (seveda vključno s pravico zgraditve koliščarske poti). Po privolitvi lastnikov v eno od predlaganih variant pridejo na vrsto tudi geometri (trasiranje in točne izmere zemljišč posameznih lastnikov) ter seveda pisanje vlog in zbiranje soglasij od lokacijskega do gradbenega dovoljenja. Ko je vse to uspešno za nami, je pravzaprav problem rešen (seveda razen financiranja, ki pa bi moral biti za testni odsek zagotovljen že z ustanovnimi deleži zadruge). Svoje bodo seveda povedali statiki, pripravi se ustrezna tehnična dokumentacija, k sodelovanju se pridobi čim več prostovoljcev in se začne z delom …. Seveda je vmes še nekaj postopkov ampak o teh na sejah sveta zadruge.