Trinajsto ar-kolo-navtsko avanturo začenjamo pred Brandenburškimi vrati v Berlinu. Verjetno bomo s kolesarjenjem sicer začeli kar pred hotelom, ker bomo razdaljo med središčem mesta in hotelom obdelali že dan prej pri ogledu samega mesta in bo zato prva etapa kakšnih šest kilometrov krajša. Čez Berlin vodijo ali se začenjajo številne kolesarke pori, npr. evropska EuroVelo 7 (EV 7), ki se začenja na Nordkapu na Norveškem in je speljana čez Københa-ven, Rostock, Berlin, Prago, Salzburg, Rim in Neapelj do Catanie in Vallette, v Berlinu pa se v smeri proti jugu začenja-ta npr. kolesarski poti Berlin-Leipzig (RBL) in Berlin-Dresden. Prva pot se z EV7 križa pri Friedrichstadtu, druga pa se pri Marschwitzu ob Labi priključi na 1260 kilometrov dolgo kolesarsko pot ob Labi D10 (Elberadwg), ki se začenja ob morju nekje pri Cuxhavnu severno od Hamburga in poteka vzporedno z EV7, le da po drugi strani Labe.

Za prvi del poti sem izbral kolesarsko pot Berlin-Dresden (RBL), od Dresdna do Melnika kolesarsko pot ob Elbi (D10), od Melnika do Prage pa kolesarsko pot ob Vltavi (EV 7). Pot je ravninska in v prvem delu vodi mimo številnih jezer, v drugem delu ob Labi, v zaključku pa kolesarimo ob Vltavi do Prage. Mogoče bomo zadnji ovinek Vltave v Pragi presekali in bomo raje kolesarili mimo Hradčanov.

Zanimivejša mesta ob poti: Meissen, Dresden, Dečin in Roudnice na Labi. Trase se bodo lahko nekoliko še spreminjale zaradi lokacij hotelov, ki jih bomo uspeli rezervirati. Morda bomo pot nekoliko skrajšali (30 km) in izpustili Bad Schandau ob Labi (če se soglasno odločimo, potem od Pirna ne bi kolesarili ob Labi, ampak bi udarili diretissimo do Usti nad Labem (in pri tem “zgrešili” sotesko ter Narodni park Češka Švica (Národní park České Švýcarsko) na češki in Narodni park Saška Švica (Sächsische Schweiz) na nemški strani meje, ki tvorita eno celoto in pokrivata t.i. Polabsko peščenjaško hribovje (češ. Děčínská vrchovina ali Labské pískovce)), drugi in četrti dan pa bi potem kolesarili po manj kot 80 km dnevno.

PREDVIDENE TRASE:

• Berlin (hotel) – Dachme/Mark (86) km, 140 v.m.),
• Dachme/Mark – Meissen (96 km, 180 v.m.),
• Meissen – Koeningstadt (64 km, 70 v.m.),
• Koeningstadt – Roudnice na Labem (94 km, 310 v.m.) (krajše, 80 km, 450 v.m.),
• Roudnice nad Labem – Praga, Karlov most (79 km, 340 v.m.) (krajše, 54 km, 260 v.m.).

ZANIMIVEJŠI KRAJI:

DAHME/MARK (87 M N. M., 4.900 PREB.)

se prvič omenja leta 1186 kot središče grajskega okrožja, ki ga prevzame nadškof Wichmann iz Magde-burga. Med letoma 1150 in 1300 se na območju, kasneje imenovanem Flaming, južno pod Berlinom naseljujejo Flamci in gradijo vasi in mesta. Še danes v Dahmeju ohranjajo stare flamske običaje, npr. praznujejo karneval, pripravljajo pecivo na odprtem ognju na ljudskih festivalih in se ob posebnih prilož-nostih oblečejo v slavnostna oblačila. Leta 1265 se Dahme v dokumentu omenja že kot mesto. S praškim mirom leta 1635 Dahme vključijo v Kursachsen, po Dunajski konferenci leta 1815 pa v Kraljevino Prusijo. Da bi ga razlikovali od istoimenskega mesta v Holsteinu, imenu dodajo Mark.

ZANIMIVOSTI:

• Zgodovinsko staro mestno jedro, obdano z mestnim obzidjem zgrajeno iz trave in kamna, znanem kot železni zid, je omenjeno v dokumentih leta 1265 in je 80% ohranjeno;
• cerkev sv. Marije (sredina XIII, stol., obnovljena leta 1670 v baročnem slogu, oltar je iz leta 1678);
• vaška cerkev Niebendorf je iz poznega romanskega obdobja, v XVII. stol. močno spremenjena in barokizirana;
• Mestna hiša je zgrajena z opeko med letoma 1893 in 1894 po zasnovi arhitekta Maxa Jacoba v neo-renesančnem slogu. Pred tem se na starem trgu nahaja saški poštni miljnik (kursächsische Postmeilensäule);
• Ptičji stolp pripada eni od obeh mestnih vrat, močno poškodovan leta 1563 v mestnem požaru obnovljen leta 1892;
• ostanki baroćnega gradu (XVIII. stol.);
• Kašča, zgrajena leta 1724 (se uporablja do leta 1989).

SCHLIEBEN (89 M N. M., 2.400 PREB.)

Prva omemba mesta bi se lahko nanašala na donacijo cesarja Otta samostanu Moritz iz Magdeburga leta 956, se pa Schlieben v dokumentu omenja 5. junija 973, v katerem cesar Otto II. potrdi donacijo iz tega leta. Okrog leta 1200 cistercijanski menihi zgradijo kapelo sv. Marina. Kot prvega duhovnika v mestu se leta 1228 omenja duhovnika Waldvogla. V XIII. ali XIV. stol. zgradijo še cerkev sv. Martina, v XIV. stol pa grad in cerkev v Lebuši. Leta 1425 postane Schlieben grajska vas in ima v lasti ovčjo kmetijo, leta 1510 pa se prvič omenjajo vinske kleti. Leta 1606 Schlieben prejme mestne pravice. Leta 1631 mesto uniči cesar Ferdinand II., kuga leta 1634 izkorenini cele družine., v tridesetletni vojni pa ga leta 1637 uniči še švedska vojska.

V drugi svetovni vojni je bil v bližini kraja Berga zgrajen zunanji kamp koncentracijskega taborišča Buchenwald, v katerem je bilo za prisilno delo v tovarni streliva “Hasag Hugo Schneider AG” bivalo 2.000 zapornikov. Mrtvi v kampu počivajo na pokopališču Am Langen Berg v Schliebenu, na kar opominja tudi  spomenik postavljen leta 1952.

Po združevanju obeh Nemčij leta 1991, v Schliebenu ponovno oživijo vinogradništvo.

BAD LIEBENWERDA (86 M N. M., 9.300 PREB.)

se kot Lievenwerde prvič omenja leta 1231. Je sestavljenka besed Lieb (življenje ali ljubko) in werde oziroma werda (otok ali vzpetina nad vodo). V dokumentu omenja Otta iz Ileburga, Vogta iz Lievenwerda in duhovnika Plebanusa Walterusa.

Liebenwerda je grad obkrožen z obrambnim jarkom in stražnim stolpom poznanem kot Lubwartturm, prvič omenjen leta 1304. Liebenwerda je del Kraljevine Saške do leta 1815, ko po Dunajskem kongresu območje postane okrožje v Kraljevini Prusiji. Mesto ima od leta 1905 zdra-vilišče in zaradi tega leta 1925 imenu mesta dodajo Bad.

MEISSEN (106 M N. M., 28.000 PREB. )

Meissen je včasih znan kot “zibelka Saške”. Mesto nastane iz zgodnje slovanskega naselja Mišni, ki ga naseljuje pleme Glomacze in ga kot nemško mesto leta 929 ustanovi kralj Henrik I. Leta 968 je  ustano-vljena episkopska škofija Meissen. Zaprejo jo leta 1581, potem ko sprejme protes-tantsko reformacijo (1559). Leta 968 postane Meissen mejna grofija, saj ima v mestu sedež mejni grof, leta 1000 pa dobi še tržne pravice.

Leta 1002 Meissen preide v vojvodino Poljsko Boleslava I. Hrabrega, nato pa nekaj mesecev kasneje v roke Henrika II. in leta 1089 v hišo Wettin. Leta 1015 Meissen obkrožajo Poljaki pod vodstvom (bodočega) kralja Meška II. Lamberta. Leta 1241 mesto napade in uniči manjša mon-golska vojska pod vodstvom Orda Khan. Po smrti Ögedeia Khana se Mongoli iz Nemčije umaknejo brez nadaljnjega uničevanja. Mesto je v ospredju Ostsiedlunga, intenzivnega nemške-ga poseljevanja podeželskih slovanskih dežel vzhodno od Elbe in ob sprejemanju mestnih pravic do leta 1332.

Na istem hribu kot grad Albrechtsburg začno leta 1260 graditi stolnico in je zaradi pomanj-kanja prostora ena najmanjših stolnic v Evropi. Cerkev je znana kot eden najčistejših primerov gotske arhitekture. Leta 1423 Meissen postane glavno mesto volilnega okrožja, ko Saške, do leta 1464 sedež prestavijo v Dresden. Leta 1759 Avstrijci v bitki pri Meissnu premagajo Pruse. Med drugo svetovno vojno je v Meissnu podkampna koncentracijskega taborišča Flossenbürg.

PORCELAN

Meissen je znan po izdelavi porcelana ob bogatih krajevnih nahajališčih porcelanske (kaolina) in lončarske gline in je prvi visokokakovosten porcelan, ki se je proizvajal izven Orienta. Začno ga izdelovati leta 1710, ko z odlokom kralja Augusta II v Albrechtsburgu odprejo večjo tovarno kraljevsko-poljskih in volilno-saksonskih porcelanov (Königlich-Polnische und Kurfürstlich-Sächsische Porzellan-Manufaktur). Leta 1861 proizvodnjo preselijo v dolino reke Triebisch v Meissenu, kjer je še vedno mogoče najti tovarne porcelana. Poleg porcelana se proizvaja tudi druga keramika.

ZNIMIVOSTI

Albrechtsburg, nekdanja rezidenca v Wettinovi hiši, velja za prvi grad, ki se uporablja kot kraljevska rezidenca v nemško govorečem svetu. Zgrajena je med letoma 1472 in 1525 in je lep primer poznega gotskega sloga. V XIX. stol.  grad poslikajo s freskami z zgodovino Saške. Danes je v grad muzej. V bližini je gotska stolnica iz XIII.. stol. S hriba, kjer stojita grad in stolnica, se ponuja lep pogled na strehe starega mestnega jedra. Zgodovinsko jedro Meissna je večinoma okrog trga ob vznožju griča. Stavbe so pretežno renesančne. V starem trgu stoji cerkev Naše Gospe (Frauen-kirche), prvič omenjena leta 1205, a na novo zgrajena leta 1450 v poznogotskem stilu, s 57-metrskim zvonikom. V njemu je prvi kariljon iz porcelana na svetu. Izdelajo ga leta 1929 ob 1000-letnem jubileju mesta. Druga priljubljena turistična znamenitost je seveda svetovno znana tovarna porcelana.

DRESDEN (113 M N. M., 551.000 PREB.)

(zastarelo slovensko Draždani, lužiškosrbsko Drježdźany) je glavno mesto nemške zvezne dežele Saške. Leži v dolini reke Labe (Elbe). Zaradi arhitekturnih biserov mu pravijo tudi »Firence na Labi«. Ena od njegovih največjih znamenitosti je most Waldschlößchenbrücke. Mesto je znano po dogodku iz druge svetovne vojne, ko ga zavezniki z bombardiranjem povsem uničijo. Leta 2004 je bil Dresden skupaj z okoliško kulturno krajino ob Labi vpisan v Unescov seznam svetovne kulturne dediščine, a zaradi načrto-vanega sodobnega mostu čez Labo leta 2009 status izgubi, saj naj bi most v središču mesta uničil njegov zgodovinski značaj.

Dresden je v preteklosti dolgo časa prestolnica in kraljevska rezidenca volilnih knezov iz Saške, ki mesto spremlja stoletja s kulturnim in umetniškim razkošjem. Zaradi baročnega in rokokojsko središča mesta se ga oprime ime Jewel Box. Ameriško in britansko bombardiranje Dresdna ob koncu druge svetovne vojne ubije približno 25.000 ljudi, večinoma civilistov in uniči celotno mestno središče. Po vojni so obnovitvena dela pripomogla k rekonstrukciji delov zgodovinskega mestnega jedra, vključno s katoliško cerkvijo, baročno palačo Zwinger in opero Semperoper.

Po združitvi Nemčij je Dresden ponovno kulturno, izobraževalno in politično središče Nemčije in Evrope in sodi med najperspektivnejša mesta v Nemčiji. Dresdensko gospodarstvo in njeno strnjeno naselje sta med najbolj dinamičnimi v Nemčiji. Prevladujejo visokotehnološke podružnice, ki se pogosto imenujejo “Silicon Saxony”. Mesto je s 4,3 milijona nočitev na leto tudi eno najbolj obiskanih v Nemčiji. Kraljeve stavbe so med najbolj impresivnimi stavbami v Evropi. 

Območje Dresdna, relativno mladega mesta germanskega porekla, ki nasledi prvotna slovanska ljudstva, je naseljeno že v mlajši kameni dobi, v času t. i. linearne keramike sredi osmega tisočletja pr. n. št. Ustanovitev in prvotni razvoj (nemškega) Dresdna pa je povezana s širitvijo germanskih ljudstev na vzhod, rudarjenjem v bližnjih rudnikih in z ustanovitvijo mejne grofije Meissen. Ime izvira iz slovanske naselbine Drežyany, ki nastane okrog XII. stol. na južnem bregu in pomeni bodisi močvirje bodisi prebivalec nižinskega gozda. Na severni obali je obstajalo še eno naselje, vendar njegovo slovansko ime ni znano.

Do leta 1350 se Dresden imenuje Antiqua Dresdin, kasneje pa Altendresden (»stari Dresden«). Meissenški mejni grof Dietrich izbere leta 1206 Dresden za začasno rezidenco mejne grofije, kot je zapisano v zapisu z naslovom “Civitas Dresden”, glavno mesto mejne grofije pa postane po letu 1270. Po smrti Henrika III. leta 1288 je grofija dana v fevd Frideriku Klemu, leta 1316 pa pripade mejni grofiji Brandenburg. Po smrti Valdemarja Velikega leta 1319 ponovno pripade dinastiji Wetti. Od leta 1485 je tu sedež saških vojvod, ki so od leta 1547 tudi volilni knezi

Volilni knez in vladar Saksonije Friderik Avgust I. Saški postane poljski kralj Avgust II. Močni leta 1697. Zbere veliko najboljših glasbenikov, arhitekte in slikarje iz vse Evrope v Dresdnu, glavnemu mestu novonastale kraljevsko-poljske države. Njegova vladavina zaznamuje začetek nastanka Dresdna kot vodilnega evropskega mesta za tehnologijo in umetnost. Med vladavino kraljev Avgusta II.  in Avgusta III. je zgrajenih večina mestnih baročnih znamenitosti. Med njimi so kraljeva palača Zwinger, japonska palača, palača Taschenberg, grad Pillnitz in dve znameniti cerkvi, katoliška Hofkirche in luteranska Frauenkirche. Poleg tega so ustanovljene pomembne umetniške zbirke in muzeji. Pomembna je tudi zbirka dresdenskega porcelana, zbirka natisov, risb in fotografij, Grünes Gewölbe in Matematično-fizični salon. Leta 1729 je z odlokom kralja Avgusta II. ustanovljena prva poljska vojaška akademija ki se že leta 1730 preseli v Varšavo. Dresden je v sedemletni vojni (1756-1763) močno uničeno, potem ko ga zasedejo pruske sile. Za dresdensko prostozidarsko ložo napiše Friederich Schiller leta 1785 napiše Odo radosti (literarna podlaga Evropska himna).

Dresden je imelo značilno veduto, ujeto v znamenite slike Bernarda Bellotta in norveškega slikarja Johan Christiana Dahla. Med letoma 1806 in 1918 je Dresden mesto glavno mesto Kraljevine Saksonije (od leta 1871 del nemškega cesarstva). V času Napoleonovih vojn je Dresden središče za vojne operacije, v katerih francoska vojska 27. avgusta 1813 zmaga v znameniti bitki v Dresdnu. Po novembrski vstaji leta 1831 številni Poljaki, med njimi pisatelji Juliusz Słowacki, Stefan Florian Garczyński, Klementyna Hoffmanowa in skladatelj Frédéric Chopin, pobegnejo iz ruskega dela Poljske v Dresden. Tudi pesnik Adam Mickiewicz ostane v Dresdnu več mesecev in tam napiše poetično dramo Dziady, III. del. V Dresden pribežij Poljaki tudi po vstajah proti Rusom v letih 1848 in 1863, med drugimi sem pribežijo avtorji Teofil Lenartowicz, Józef Ignacy Kraszewski in Wawrzyniec Benzelstjerna Engeström. Dresden je središče nemških revolucij leta 1848 z majsko vstajo, ki je stala številna človeška življenja in poškodovala zgodovinsko mesto Dresden. 

V XX. stol. mesto postane glavno središče gospodarstva, med drugim zraste proizvodnja avtomobilov, predelovalna industrija hrane, bančništvo in proizvodnja medicinske opreme. V začetku XX. stol. je posebej znan po svojih kamerah in tovarnah cigaret. Med letoma 1918 in 1934 je bil Dresden glavno mesto prve svobodne dežele Saške. Dresden je bil središče evropske sodobne umetnosti vse do leta 1933.

GLAVNE ZANIMIVOSTI

Dresden je poznan kot mesto umetnosti in kulture, mnogi kulturni spomeniki pa so obnovljeni po II. sv. vojni. V mestu so delovali poznani umetniki, npr. Richard Wagner, Ernst Ludwig Kirchner, Otto Dix, Oskar Kokoschka, Richard Strauss, Gottfried Semper in Gret Palucca. Danes nastajajo moderne zgradbe znanih arhitektov kot sta Daniel Libeskind in Norman Foster. Glavne zanimivosti:

• Zwinger, baročna palača, ki jo zgradi arhitekt Matthäus Daniel Pöppelmann. (1710-1728). Služil kot zimski vrt s pomarančevci, razstavna galerija in festivalska arena Dresdnskega dvora. Zgrajena je ob nekdanji utrdbi, od katere je ohranjen še del zidu. Danes je v palači muzej starih slikarskih mojstrov, zbirka dresdenskega porcelana in kraljevi kabinet fizikalnih in matematičnih priprav. Ime izvira iz nemške besede za utrjen prostor med zunanjim in notranjim obzidjem;
• Dresdenski grad ali Kraljeva palača (Dresdner Residenzschloss ali Dresdner Schloss) sodi med najstarejše zgradbe v mestu. Skoraj štiri stoletja je sedež volilnih knezov (1547–1806) in saških kraljev (1806–1918) iz hiše Wettin. Zgrajena je v različnih arhitekturnih slogih, od renesanse in baroka do klasicizma. Danes je v njemu muzej s številnimi zbirkami. Prvi grad zgradijo v romanskem slogu okrog leta 1200. Hausmannsturm prizidajo v začetku XV. stol. Med letoma 1468 in 1480 stražnemu stolpu prizidajo glavno štiri-krilno stavbo (Arnold von Westfalen). Po hujšem požaru leta 1701 ga Avgust II.  obnovi grad pretežno v baročnem slogu. V zahodnem krilu med letoma 1723 in 1729 zgradijo sobane za zbirke, med drugimi sobo za dragulje, sobo za srebrnino in Heraldično sobo.
• Semperoper, saška državna opera in koncertna dvorana.Prvotno opero zgradi leta 1841 arhitekt Gottfried Semper v zgodnje renesančnem in baročnem stilu z grškimi korintskimi stebri, tipični za grško klasično obdobje. Že leta 1869 je opera v požaru močno poškodovana, a se že takoj lotijo obnove, ko jo ponovno zaupajo Semperju, čeprav živi v izgnanstvu zaradi Dresdenske vstaje maja 1849. Zgrajena je leta 1878 v neorenesančnem slogu. Opero smatrajo za prvovrstni primer Dresdenskega neobaroka; 

• protestantska cerkev Naše Gospe (Frauenkirche). Prvotna cerkev je zgrajena zunaj mestnega obzidja v XI. stol. v romanskem slogu. Leta 1727 jo porušijo in med letom 1726 in 17443 zgradijo novo v baročnem slogu. Med drugo sv. vojno je popolnoma uničena. Obnovijo jo med letoma 1994 in 2005. Pred cerkvijo postavijo tudi obnovljen bronasti kip reformatorja Martina Luthra. delo kiparja Adolfa von Donndorfa (1885);
• katoliška stolnica Svete Trojice (Hofkirche, zgrajena po načrtih arhitekta Gaetana Chiaverija (1738-1751)), prej katoliška cerkev saškega kraljevega dvora in je najpomemb-nejša katoliška cerkev v mestu. Zgradijo jo na zahtevo saškega volilnega kneza in poljskega kralja Avgusta III. Večina prebivalcev je sicer protestanti, a so njihovi vladarji katoličani. Avgust III. jo zgradi zase in za uporabo drugih visokih uradnikov in jo poveže s svojim dom, Dresdenskim gradom, z bogato sprehajalno potjo. Cerkev je med bombar-diranjem Dresdna februarja 1945 močno poškodovana. Sredi osemde-setih let jo obnovi vzhodnonemška vlada, ponovno pa jo obnovijo, vključno z mostom do gradu, še po družitvi Nemčij. Danes je stolnica škofije Dresden-Meissen. Katedrala ima skrbno obnovljene orgle, zadnje delo uglednega graditelja Gottfrieda Silbermanna;
• luteranska cerkev sv. Križa (Kreuzkirche). Je glavna cerkev in sedež (Landesbischof) evange-listične-luteranske cerkve na Saškem, je tudi največja cerkvena zgradba na Saškem. Prvotna romanska cerkev je posvečena sv. Nikolaju in je prvič omenjena leta 1168.  Stranska kapela sv. Križa, poimenovana po relikvijah, ki jih sem prinese mejna grofica Kostanca Babenberška (1212–1243), je prvič omenjena leta 1319, čez desetletja pa po kapeli dobi ime tudi cerkev (1388). Leta
  

  cerkev sv. Križa

  Leta 1401 jo začno graditi na novo v nemškem gotskem (Sondergotik) slogu in jo dokončajo okrog leta 1447. Leta 1391 pogori do tal. Glavno dvorano prenovijo leta 1499 v gotskem slogu, a je med letoma 1579 in 1584 prenovijo v renesančnem slogu. Med sedemletno vojno je ob pruskem topovskem obstreljevanju močno poškodovana, zato jo po vojni prenovijo v baročnem slogu Johann George Schmidt (1707-1774). Ravno veliko uspeha nimajo, saj se cerkev poruši in jo med letoma 1788 in 1800 prenovijo v neoklasicističnem slogu. Po požaru leta 1897 notranjost prenovijo v slogu Art Nouveau. Ponovno je porušena ob zavezniškem bombardi-ranju leta 1945 (obnovljena 1955); 

• Gemäldegalerie je ena najpomembnejših pinakotek na svetu, v njej si lahko ogledamo mojstrovine Italijanov (Antonello da Messina, Raffaelo, Giorgione, Bellotto, Tiziano, Correggio, Veronese, Guido Reni), Špancev (Diego Velázquez, Murillo, El Greco), Francozov (Poussin) ter flamskih in holandskih slikarjev; 
• Brühlsche Terrasse. S terase lahko občudujemo panoramo Labe in jo je kot Evropski balkon opeval Johann Goethe, nekdaj utrdba, ki jo volilni knez Avgust II. podari grofu Heinriku von Brühlu po katerem dobi ime;
• Schwebebahn (vzpenjača). ki povezuje četrti Loschwitz in Oberloschwitz, dolga 274 metre in se povzpne za 84 metre,je zgrajena leta 1901;
• Blaues Wunder (Modri čudež), uradno se sicer imenuje Loschwitzev most, je zgrajen med letoma 1891 in 1893. Jeklen most je dolg 141,5 metra je sprva prebarvan zeleno, a po določenem času postane iz nerazumljivega razloga popolnoma moder;
• krematorij Tolkewitz (1874);
• mlekarna Pfund (Pfunds Molkere) se smatra za najlepšo mlekarno na svetu, tako da je celo vpisana v Quinessovo knjigo rekordov(1988;
• Dreden ima tudi številne moderne zgradbe, med njimi sta kontroverzna palača UFA in nova sinagoga, številne spomenike, med njimi sta zanimiva pozlačen konjenik volilnega kneza Avgusta II. (Goldener Reiter) in spomenik Martinu Luthru. 

Najdbe orodja iz kremena dokazujejo, da se na tem območju ljudje naseljujejo že v poznem paleolitiku (XIII.–IX. tisoč. pr.n.št.). Zaradi dobrega podnebja se tu naselijo poljedelci in živinorejci v kulturi Linearne keramike (VI. – V. tisoč. pr.n.št.), okrog leta 600 pr. n. št. pa slovanski ribiči in kmetje iz plemena Lužiških Srbov in v dolini reke Elbe nasledijo germanska plemena, ki tu živijo od IV. stol. pr. n. št.

Ime Pirna izhaja iz lužiške fraze »na pernem« (ta trdem (kamnu), povezano pa je tudi s slovanskim božanstvom Perunom, ki je prisoten na vseh slovanskih in baltskih ozemljih in ga kasneje heraldično predstavljajo s hruško v grbu. Tudi nemška beseda za hruško (birne) je podobno imenu kraja.

Z osvajanjem slovanskih ozemelj (Henrik I. Nemški leta 929 zavzame grad Meissen) Nemci ustanovijo mejno grofijo in v grofijo vključijo tudi Pirno. Grad verjetno zgradijo v XI. stol. (prva pisna omemba je iz leta 1269).

Mesto ustanovi mejni grof Henry III. Ulice so poravnane od vzhoda proti zahodu in od severa proti jugu, samo ulice vzhodno od cerkve niso v teh smereh zaradi Burgberga. Leta 1233 je Pirna prvič omenjena v dokumentu. Leta 1293 kralj Bohemije Václav II. kupil mesto in grad od meissenskega škofa in Pirna pripada Bohemiji do leta 1405. Leta 1502 začno graditi novo cerkev (Peter Ulrich von Pirna). Leta 1544 Mavricij Saški, saški volilni knez strateško pomemben grad spremeni v utrdbo, ki tri leta kasneje zdrži obleganje Ivana Friderika I., saškega volilnega kneza v Šmaldaldenski vojni. 23. aprila 1639 mesto napadejo švedski vojaki pod vrhovnim poveljnikom švedske vojske Johana Banérja in v petmesečnem obleganju trdnjave je zelo uničeno, kakšnih 600 ljudi pa umorjenih.

Okrog leta 1670 zgradijo moderno vojaško utrdbo Sonnenstein. 29. avgusta 1756 mala saška vojska pobegne pred Prusi, ki napadejo brez razglasitve vojne in se preda 16. oktobra, dva dni po predaji Sonnensteina. Leta 1758 trdnjavo oblegajo avstrijske enote in cesarska vojska.

V Pirni odprejo prve proizvodne obrate leta 1774, leta 1811 pa zdravnik Ernst Gottlob Pienitz odpre zelo veliko bolnišnico za duševne bolnike v gradu Sonnenstein. 14. septembra 1813 francoska vojska okupira Sonnenstein in prisili izselitev 275 pacientov. Septembra 1813 cesar Napoleon začasno živi na trgu Marienhaus.

Leta 1837 začno na zgornji Elbi voziti parniki, nekaj ​​let kasneje odprejo železniško progo, ki Pirno poveže z Dresdnom. Leta 1880 odprejo še progo od Pirne do Gottleuba. Pirna postane industrijsko mesto s tovarnami za proizvodnjo strojne opreme, proizvodnje stekla, celuloze… Leta 1875 je zgrajen peščen most Elbbrücke. Po prvi svetovni vojni Pirna posrka številne okoliške občine – Posta, Niedervogelgesang, Obervogel-gesang, Copitz, Hinterjessen, Neundorf, Zu-schendorf, Rottwerndorf in Zehista.

Od začetka leta 1940 do konca junija 1942 večji del bolnišnice za duševne bolnike na gradu Sonnenstein spremenijo v center za evtanazije. To je prvič preizkušena in uporabljena rešitev za uporabo v okviru t.i. končne rešitve. V klet moški sanitarij namestijo plinsko komoro in krematorij, visoka opečna stena na dveh straneh kompleksa je zaščitila od zunaj, medtem ko je na drugi strani postavljena velika kopalnica. Od konca junija 1940 do septembra 1942 je v okviru programa evtanazije ubitih približno 15.000 invalidnih ljudi. Danes na to spominja manjša spominska plošča in spomenik. Tu šolajo tudi kader za druga taborišča smrti.

DEČIN (135 M N. M., 49.500 PREB.)

Območje Děčína (Tetschen) naseli slovansko pleme Děčané v IX. stol. V X. stol. je območje v lasti přemyslovskih vojvod iz Bohemije, ki zgradijo trdnjavo na levem bregu Elbe. Po poplavi leta 1059 zgradijo novo na desnem bregu. Naselje na trgovski poti iz rudniških gričev na zahodu v sosednji pokrajini Zgornje Lužnice se v listinah prvič omenja leta 993. Češki kralj Ottokar II. Přemysl (1253-1278) na zahtevo nemških naseljencev postavi Děčín za upravno središče okoliških posestev. Prebivalstvo, zgodovina in kultura so nemške vse do množičnega izgona leta 1945. Med letoma 1305 in 1534 je območje pod oblastjo gosposke Stráž pod Ralskem (Wartenberg). Gosposka na območju uvede protestantizem in mesto dobro cveti. V času protireformacije so izgnani po Beli bitki leta 1620, leta 1628 pa Habsburžani mesto prodajo gosposki iz Thuna. V tridesetletni vojni je mesto večkrat uničeno.

V XVIII. stol. Tetschen sledi modi in pod baronom Johanom Joseph Thun, ki preišče območje in primeren izvir odkrije leta 1768 v bližnji vasici Horní Žleb (Obergrund), naj bi postalo zdraviliško mesto. Zaradi preobreme-njenega trgovskega središča, mesto ni ravno idealno za izgradnjo zdravilišča., tako zamisel opustijo leta 1922. Dokončanje železniška proga v dolini rele Elbe (1851) spodbudi razvoj na levem bregu reke. Sosednji Bodenbach (Podmokly) raste hitreje kot Tetschen in leta 1901 dobila mestne privilegije.

Po prisilnem münchenskem sporazumu leta 1938 obe mesti vključijo v  Reichsgau Sudetenland v nacistični Nemčiji in leta 1942 obe mesti združijo. Po drugi svetovni vojni etnično nemško prebivalstvo razselijo in izženejo v skladu s Potsdamskim sporazumom iz leta 1945 in Benešovimi odredbami.

Na levem bregu v Labi leži šest m2 velik bazaltni kamen, ki je ga vidi le ob zelo nizkem vodostaju. Reka  tedaj ni prevozna in ker je v mestu ponavadi zavladala lakota, se ga oprime ime kamena lakote. Najnižje ravni vode so na kamnu označene od leta 1417, oznake iz leta 1616 pa so še vedno berljive. Kamen nosi napis, v nemščini, “Če me vidiš, potem jočeš” (Wenn Du mich siehst, dann weine.)

ZANIMIVOSTI

• Sinagoga (1907),
• Renesančni most,
• cerkev sv. Križa (1687–1691),
• “Ovčji most” (1620),
• Děčínski grad (zámek Děčín, 1305) je najzanimivejša turistična atrakcija v mestu. Zgrajen je na hribu v bližini središča mesta in in ima lep  pogled na reko Labo. V XII. stol. je zgrajen kot lesena utrdba, ki ga v XIII. stol. nadomesti kraljevski kamniti grad. V XVI. stol. na tem mestu zgradijo veliko renesančno palačo, ki jo v XVII. stol. prenovijo v baročnem slogu. Nenavadna značilnost gradu je dolga, ravna stena, ki vodi do nje, znana pod imenom Dlouhá jízda.

Ime Ústí nad Labem nastane iz stare češke besede usta (“ustje rečnega ustja”) in Labe (reka Elba), tako da mesto, ki leži v sotočju rek Elbe in Biline, dobesedno pomeni »Usta na Elbi«. Češko ime je latinizirano kot Usk super Albium in germanizirano kot Aussig ali Außig. Je pomembno industrijsko mesto in prometno križišče in je sedmo največje mesto na Češkem.

Prvič se omenjena leta 993 kot trgovsko središče. V drugi polovici XIII. stol. kralj Bohemije Otakar II. povabi nemške priseljence v državo, jim podeli nemško obliko občinskih ustanov in tu zgradijo mesto. Leta 1423 da kralj Bohemije Sigismund mesto saškemu volilnemu knezu Frideriku I. iz Meissna. Husiti oblegajo mesto leta 1426. Obleganim pride na pomoč nemška vojska s 70.000 vojaki, a jih 25.000 Husitov premaga in pokolje, naslednji dan pa napadejo in razrušijo še mesto. Usti ostane opuščen do leta 1429, ko se začne obnova.

Usti pogori leta 1583, leta 1639 ga v tridesetletni vojni razrušijo Švedi, hudo poškodovan je med sedemletno vojno, blizu pa je tudi spopadom v Napoleonovih vojnah v bitki za Kulm leta 1813, ko se Francozi spopadejo z zvezo Avstrije, Prusije in Rusije. Kot del Kravljevine Češke je  sčasoma vključen v Avstrijo in močno industrializiran v XIX. stol. Po sporazumu iz leta 1867 Usti vodi okrožje Aussig, eno od 94 okrožnih komisij avstrijske Češke (Bezirkshauptmannschaften). Leta 1870 v mestu živi 11.000 ljudi, je bil glavni proizvajalec volnenih izdelkov, platna, papirja, ladij in kemikalij ter opravlja veliko prometa z žiti, sadjem, mineralno vodo, lesom in premogom. Množično priseljevanje do leta 1900 poveča število prebivalcev na skoraj 40 000, večinoma Nemcev. K svojim dejavnostim dodajo še steklarsvto in obdelava kamna. Rečno pristanišče postane eno najbolj obremenjenih v celotnem Avstro-Ogrskem cesarstvu in preseže celo promet v pristanišču Trst.

Tovarne v Aussigu so zgodnje središče gibanja nacionalističnega socializma (“nacisti”). Nemška delavska stranka v Avstriji (Deutsche Arbeiterpartei in Österreich) je ustanovljena 15. novembra 1903 in kasneje spodbudi dvig Sudetske nemške stranke in Avstrijskega nacionalnega socializma. Njihove knjige se tiskajo še po vključitvi Ústíja v Češkoslovaško leta 1918. V popisu leta 1930 v Ústí nad Labem živi 43.793 prebivalcev, od tega kar 32.878 Nemcev. Z Munchenškim dogovorom je Usti oktobra leta 1938 priključen Sudetom v nacistični Nemčiji. Na novoletni večer tega leta Nemci požgejo sinagogo in na tem mestu kasneje zgradijo tovarno za predelavo mesa.  Židovska skupnost v Ústí nad Labem je med drugo svetovno vojno zaradi holokavsta večinoma iztrebljena.

S Potsdamko konferenco po vojni in Beneševimi dekreti je mesto vrnjeno Češkoslovaški, večino nemškega prebivalstva pa izgnano.

ZANIMIVOSTI

Grad Střekov je zgrajen leta 1316 za Janeza Luksemburškega, očeta svetega rimskega cesarja Karla IV., da bi zaščitil pomembno trgovsko pot v Nemčijo. Po večkratni menjavi lastnikov ga leta 1563 dobi družina Lobkowicz. Z gradu je lep pogled na dolino reke Labe, da je najlepši v srednji Evropi razglasi tudi Goethe, navdihnil pa naj bi tudi  Richarda Wagnerja pri pisanju opere Tannhäuser.  Grad je najprej zaseže nacistični režim, kasneje še s komunis-tično vlado, vendar je v začetku devetdesetih let vseeno vrnjen družini Lobkowicz.

LITOMERICE (136 M N. M., 24.100 PREB.)

ležijo v sotočju rek Elbe in Ohře. Širša okolica je zaradi mile klime, primerne za uspevanje sadja in grozdja, poznana kot vrt Bohemije. V mestu je škofovski rimskokatoliški sedež, četrti najstarejši in tretji še obstoječi na Češkem.

Na območju Litoměřic se naseljujejo že v stari kameni dobi, tu živijo tudi velika keltska naselja t.i. latenske kulture, ki pa ne preživijo germanskih napadov. Območje naselijo germanska plemena, naselje pa je kot Nomisterium zapisano na Ptolemajevi karti iz II. stol. Ko se nemška plemena selijo na zahod, se za njimi naseljujejo Slovani. Eno najstarejših čeških mest Litoměřice je ustanovljeno v X. stol. na mestu zgodnje srednjeveške trdnjave dinastije Přemyslov. Območje naseli češko pleme Litoměřici, po katerem je mesto poimenovano.

V visokem srednjem veku slovanski vladarji v mesto privabijo manjšo skupnost nemških naseljencev, leta 1219 pa mestu češki kralj podeli mestne pravice. Med XII. in XVII. stol. so Litomerice pomemben trgovski center v Svetem rimskem cesarstvu. Po protestantskih napetostih s katoličani, ki sprožijo tridesetletno vojno in s porazom protestantov v bitki za Belo goro, so preživeli v mestu prisiljeni bodisi sprejeti katoli-cizem bodisi se soočiti z zaplembo premoženja in izgnanstvom. Leta 1655 postane mesto rezidenca katoliškega škofa, število čeških protestantov se močno zmanjša, mesto pa germanizira.

Leta 1918 postanejo Bohemija, Moravska in Češka Šlezija  sestavni deli novoustanovljene Češkoslovaške, skupaj z velikim obmejnim območjem naseljenim pretežno z Nemci, ki se skušajo pridružiti Nemški Avstriji, a jim oblasti to preprečijo. Sudeti so v naslednjih letih predmet stalnih političnih polemik. Slovani se na tem območju ponovno naseljujejo, vendar ostajajo manjšina. Nemška vojska okupira Sudete leta 1938, češko prebivalstvo, kakšnih 5.000, pa je ponovno izgnano.

ZANIMIVOSTI

• baročna stolnica sv. Štefana (1664-1668) na Katedralnem trgu (Dómské náměstí) je zgrajena namesto starejše romanske bazilike. Notranjost je z glavnim in šestimi stranskimi oltarji ter z veliko izvirnimi slikami. Ob kupoli je škofov dom, ki ga med letoma 1683 in 1701 zgradi Giulio Broggio;
• na Glavnem trgu si velja ogledati cerkev vseh svetnikov, cerkev svetega oznanjenja, mojstrovina, ki jo zgradil Octavio, sin Giulia Broggia, staro mestno hišo (zdaj mestni muzej), dom pri Črnem orlu (Dům u černého orla) na glavnem trgu, gledališki stolp na mestni hiši v obliki keliha (od tedaj je kelih simbol mesta) in, Severno-češko galerijo ustvarjalnih umetnosti z obsežno zbirko od XIII. Stol. do sodobnosti;
• starodavno mestno obzidje, zgrajeno v gotskem slogu.

Pod mestom so zgrajene številne kleti, ki jih povezuje mreža podzemnih poti dolgih približno tri kilometre, od tega je za javnost odprtih 336 metrov.

ROUDNICE NAD LABEM (105 M N. M., 13.300 PREB.)

Mesto se nahaja v bližini kraja Říp, kjer naj bi se naselili prvi Slovani pod vodstvom praočeta Čehov (legenda o treh bratih ustanoviteljih Poljske, Češke in Rutenije). 

Roudnice nad Labem imajo dolgo in bogato zgodovino, saj gre za eno najstarejših čeških mest, ki se v dokumentih prvič pojavi v letih 1167 in 1176, vendar je območje poseljeno že v prazgodovini. Mesto dobi ime po rdeče obarvanem izviru v bližini. Mestne pravice dobi ob koncu XII. stol., takrat zgradijo tudi grad v romanskem slogu in je druga zasebna zgradba iz kamna na Češkem. Leta 1333 da škof Jan IV. zgraditi kamniti most čez Elbo, to je tretji kamniti most na Češkem )po Pragi in Piseku). V XV. stol. je mesto med husitskimi vojnami tarča več husitskih napadov. Mesto osvoji Jan Žižka leta 1421, Jan Roháč iz Duba leta 1425 in Václav Carda iz Petrovice leta 1428. Po husitskih vojnah se mesto večkrat prodalo, končno postane last Zdeneka Václava Popela iz Lobkowicza leta 1603. Med njegovo vlado bilo mesto obnovljeno in razširjeno. V tridesetletni vojni leta 1634 in 1639 mesto zažge in poruši švedska vojska.

Grad Roudnice zgradi v XII. stol. škof Jindřich Břetislav, nečak češkega kralja Vladislava I., da bi zaščitil pomembno trgovsko pot od Prage do Zgornje Lužice ob Elbi. Grajski kompleks vključuje več kmetijskih poslopij, zaščitenih z utrjenimi zidovi. Grad ima stene debele dve metre in stražne stolpe na vsakem vogalu. Sredi XIV. stol. je obnovljen v gotskem slogu in postane priljubljena poletna rezidenca praških škofov. Tu naj bi bil v duhovnika posvečen tudi Jan Hus. Leta 1652 Václav Eusebius Lobko-wicz preoblikuje grad v zgodnjo baročno palačo. Najame italijanska arhitekta Francesca Carattija in Antonia della Porta, ki med letoma 1652 in 1684 porušita prvotno strukturo skoraj v celoti in zgradita palačo z dvesto sobami. Od leta 1657 do druge svetovne vojne je v palači knjižnica imenovana Roudnice Lobkowicz Library.

MELNIK (215 M N. M., 19.200 PREB.)

Leži ob sotočju rek Labe in Vltave. V okolici je češko najpomembnejša kmetijsko območje, kjer pridelujejo sadje, zelenjavo, koruzo, sladkorna pesa in vino.

V V. in VI. stol. tu živijo številna slovanska plemena, pleme Pšovani pa v Mělníku zgradijo naselje. Iz tega plemena je tudi sv. Ljudmila, babica sv. Venceslava), ki se poroči s češkim knezom Bořivojem. Kovanci princese Emme so prvi dokaz obstoja Mělníka. Novembra 1274 Otokar II Přemyšl podeli Mělníku mestne pravice. Mesto kasneje darujejo kraljicam Bohemije.

96% čeških vin proizvedejo na Moravskem in prav v Melniku naj bi bili prvi vinogradi. Po legendi veliki moravski knez Svatopluk I. pošlje sod vina bohemskemu princu Bořivoju, da bi proslavil rojstvo svojega sina Spytihněva. Bořivojova žena Ljudmila žrtvuje nekaj vina boginji žetve Krosyně in se priporoči za dež. Njena želja se uresniči, pridelek je rešen in Bořivoj in Ljudmila posadita prve trte okoli Mělníka. Njun vnuk sv. Venčeslav se kasmeje nauči, kako se neguje vinska trta in prideluje vino. Češki vinogradniki ga častijo kot Supremus Magister Vinearum ob vsakoletnem prazniku sv. Venčeslava leto konec septembra. Mělník da ime eni najbolj opazni vinski regiji.

Mělník je eno največjih rečnih pristanišč na Češkem in pretovora kontejnerjev.

VEČJE ZANIMIVOSTI:

• renesančni grad Mělník je najpomembnejša znamenitost mesta. Pod gradom so velike vinske kleti. Po II. sv. vojni bil nacionaliziran, danes vrnjen prvotnim lastnikom, princem Lobkowicz;
• cerkev sv. Petra in Pavla začno graditi na prelomu X. in XI. stol. V notranjosti je velika in izdelana kostnica. Antropolog profesor Jindřich Matiegka med letoma 1915 in 1919 opravi raziskave v katerih uredil ostanke 10–15.000 ljudi;
• nekdanja šola za cerkvijo, danes spremenjena v restavracijo z lepim razgledom na reko in park Hořín.
• Vlla Carola z mestno knjižnico v bližini gradu.

ELBA

(češko Labe, nemško Elbe, dolnje nemško Elv) je ena glavnih rek Srednje Evrope. Izvira v pogorju Krkonoši na severu Češke, prečka večino Češke, nato Nemčijo in se izliva v Severno morje v Cuxhavnu, 110 km severozahodno od Hamburga. Njena skupna dolžina je 1094 kilometrov. Glavni pritoki Labe vključujejo reke Vltava, Saale, Havel, Mulde, Schwarze Elster in Ohře.

Povodje Labe in njenih pritokov znaša 148.268 kvadratnih kilometrov in je četrto največje v Evropi. Je v štirih državah, največji del v Nemčiji (65,5%) in na Češkem (33,7%). Veliko manjša dela sta v Avstriji (0,6%) in na Poljskem (0,2%). Povodje naseljuje 24,4 milijona ljudi.

NA ČEŠKEM

Laba izvira na višini 1386 metrov v Krkonošah (v nemščini Riesengebirge) na severozahodni meji Češke v bližini Labská bouda. Od številnih majhnih potokov, katerih vode sestavljajo mlado reko, je najpomembnejša Bílé Labe ali Bela Laba. Potem, ko se je spustila 60 metrov v slapu Labský vodopád, se tok združi s hudourniško Malé Labe, nato pa združen tok Labe sledi na jug, in iz planinskih hudournikov pri kraju Jaroměř prejme vode Úpa in Metuje.

Tu Laba vstopi v veliko dolino po imenu Polabí (kar pomeni ‘dežela vzdolž Labe’) in nadaljuje na jug skozi Hradec Králové (kjer dobi pritok Orlice), nato pa v Pardubice, kjer se močno obrne na zahod. Pri Kolínu se približno 43 kilometrov naprej postopoma obrne proti severozahodu. V vasi Káraný, malo nad Brandýs nad Labem, dobi pritok Jizera.

V Mělníku se njen tok več kot podvoji z Vltavo ali Moldau, glavno reko, ki se vije proti severu skozi Češko. Pred sotočjem je Vltava v resnici precej daljša (434 km proti 294 kilometrov Labe do sedaj), ima večji pretok in večjo drenažno kotlino. Kljub temu iz zgodovinskih razlogov reka ohranja ime Laba, tudi zato, ker je na sotočju Laba tista, ki teče skozi glavno, širšo dolino, medtem ko Vltava priteče v dolino skoraj pod pravim kotom v Labo.

Nekoliko nižje dolvodno, v Litoměřicag, se vode Labe obarvajo z rdečkasto Ohře (Eger). Tako povečana in široka 140 metrov, Laba vreže pot skozi bazaltno maso Češkega sredogorja (České Středohoří), prebija svojo pot skozi slikovito, globoko, ozko in ukrivljeno skalnato sotesko.

V NEMČIJI

Kmalu po prečkanju češko-nemške meje in prehodu skozi Labsko peščenjakovo hribovje (nemško Elbsandsteingebirge, češko Labské pískovce), reka prevzame severozahodno smer, ki se ne spremeni do Severnega morja.

Rečni zavoji skozi Dresden in končno, zunaj Meissna, na dolgem potovanju prečkajo severno nemško ravnino, ki poteka vzdolž nekdanje meje vzhodne Nemčije in se na poti dotakne Torgaua, Wittenberga, Dessauja, Magdeburga, Wittenberga in Hamburga in pridobi vode Mulde in Saale z zahodne smeri in tiste z vzhoda kot so Schwarze Elster, Havel in Elde. V njenem severnem delu sta obe obali Labe značilno ploski, zelo rodovitna močvirja (Elbmarschen), nekdanja poplavna ravnica Labe, sedaj nasip.

V Magdeburgu je viadukt, Magdeburški vodni most (nemško Kanalbrücke Magdeburg), ki nosi kanal in njegov ladijski promet preko Labe in njenih bregov, kar omogoča, neprekinjen ladijski promet.

Od soteske Geesthacht (na kilometru 586) na spodnjem toku Labo doseže plimovanje, ta del se zato imenuje Spodnja Laba (Unterelbe). Kmalu pride do Hamburga. Znotraj mestne dežele ima številne krake, kot so Dove Elbe, Gose Elbe, Köhlbrand, Norderelbe, Reiherstieg, Süderelbe. Nekateri od njih so bili odklopljeni za plovila od glavnega toka z nasipi. Leta 1390 je bila Gose Elbe (‘plitva Laba’) ločena od glavnega toka z nasipom, ki je povezal dva otoka Kirchwerder in Neuengamme. Dove Elbe (‘gluha Laba’) je bila z nasipom prekinjena v 1437/38 pri vasi Gammer Ort. Ta hidravlična dela so bila izvedena za zaščito močvirja pred poplavami in za izboljšanje oskrbe z vodo v pristanišču Hamburg. Po močni poplavi iz Severnega morja leta 1962 je bil zahodni odsek Süderelbe ločen in postal Alter Süderelbe, medtem ko vode vzhodne Süderelbe zdaj združene v Köhlbrand, ki ga premošča most Köhlbrandbrücke, zadnji most čez Labo pred Severnim morjem.

Norderelbe teče mimo Elbphilharmonie in jo nato prečka predor Alter Elbtunnel, oba v mestnem središču Hamburga. Nekoliko nizvodno se dva kraka Spodnje Labe, Severna Laba in Köhlbrand ponovno združita južno od Altona-Altstadt v mestu Hamburg. Takoj po združitvi obeh krakov Laba teče preko predora Neuer Elbtunnel, zadnji cestni objekt, ki prečka reko pred Severnim morjem. V zalivu Mühlenberger Loch v Hamburgu na kilometru 634 sta se Severna in Južna Laba ponovno združila, zato je zaliv videti kot začetek Spodnje Labe (Niederelbe). Ko zapustiti mestno državo reka prehaja med Holsteinom in Elbe-Weser trikotnikom s Stadejem, dokler ne steče v Severno morje v Cuxhavnu. V bližini ustja v Brunsbüttelu teče mimo vstopa v Nord-Ostsee-Kanal, potem se stopi s Severnim morjem.

NARODNI PARKI

Status narodnega parka vzdolž Labe imajo štiri področja: Narodni park Krkonoše (370 km²) na območju izvira, Narodni park “Saška Švica” (93 km²) v Labskem peščenjakovem hribovju, Narodni park Hamburgisches Wattenmeer (138 km²) in Narodni park “Schleswig-Holstein Wattenmeer” (4410 km ²), od tega le majhen del na območju izliva Labe). Narodni park “Elbtalaue”, ki je bil leta 1998 določen v Spodnji Saški, je moral biti zaradi formalnih pravnih razlogov in zaradi pritožbe enega samega kmeta opuščen, ker ne izpolnjuje strogih mednarodnih meril v svojem osrednjem območju.

NARAVNI PARK

Naravni park je pretežno turistično območje. Ob Labi je treba omeniti naravni park Elbhöhen-Wendland (1160 km²) v Spodnji Saški. Ta del Labe, ki je bila od konca druge svetovne vojne v obmejnem območju med Nemčijama, je sedaj tudi del “zelenega pasu” – projekt, ki je ostal v naravnem stanju, dolg 1400 km, in želi obdržati in razširiti sistem biokoridorjev.

VLTAVA

(nemško Moldau) je s 430 km dolžine najdaljša Češka reka (porečje 28.000 km²). Z dvema krakoma (Teplá Vltava, Studená Vltava) izvira v Šumavi na meji z Nemčijo in teče sprva proti jugovzhodu, nato pa se njen tok obrne proti severu. Na svoji poti teče skozi Český Krumlov, České Budějovice in Prago (na 31 kilometrih jo prečka 18 mostov, vodo za pitje zajemajo v rekii do leta 1912, črpajo pa jo v vodni stolp Vinohrady ). V Labo se izliva v bližini mesta Mělník, od izvira do izliva pa se reka spusti za dobrih tisoč metrov. Reka s pritoki v preteklosti velikokrat poplavlja, zadnji hujši poplavi sta leta 2002, ko naredi veliko škode v Pragi, Českem Krumlovu in drugod, poplave pa zahtevajo tudi človeške žrtve i leta 2013.

Vltava je priljubljena za čolnarjenje in raftanje, v poletnem času pa so ob reki zrastejo tudi številni avtokampi s tisoči šotorov.

Na Vltavi leta 1950 zgradijo številne jezove, med njimi v Orlíku s po količini največjim hranilnikom vode in v Lipnu v Šumavi s po površini največjim umetnim  jezerom. Zajezitev pri Štěchovicah severno od Prage na brzicah sv. Janeza, ki jih v Moji domovini uporabi tudi Smetana. Na Vltavi zgradijo tudi devet jezov za hidroelektrarne, ki regulirajo tudi pretok reke.

Vltavi je znani češki skladatelj Bedřich Smetana namenil eno od šestih simfoničnih skladb v ciklusu šestih simfoničnih pesnitev z naslovom Má vlast (“Moja domovina”). Skladba opisuje tok reke Vltave po Češki.