GORENJSKI GLAS

Pogled iz hotela, Dimitrovgrad

Zbudili smo se v lep sončen dan. Po zajtrku v hotelu smo se pripravili na četrto etapo od Dimitrovgrada do Sofije. Prvi del naše poti nas je po evropski kolesarski poti EuroVelo 13 vodil čez srbsko-bolgarsko mejo in naprej proti mestu Dragoman. Do meje z Bolgarijo je bilo pet kilometrov. Na bolgarski strani smo počakali, da smo vsi prečkali mejo, in nato nadaljevali pot.

Za kolesarjenje po Bolgariji vinjete za kolo nismo rabili

Takoj po prehodu meje smo prišli na avtocesto, ki pelje proti Sofiji. Pri obmejnih policistih smo se pozanimali, kje je pot za kolesarje. Rekli so nam, da ni druge možnosti, kot da nadaljujemo po avtocesti. Tudi prometnih znakov, ki bi to prepovedovali, ni bilo, tako da smo kolesarjenje po Bolgariji začeli kar po avtocesti, ki je v tem delu speljana po ozki dolini, kjer je prostor le za avtocesto, železnico in potok. Vozili smo po odstavnem pasu, v delih, kjer ga ni bilo, pa po voznem pasu. Avtocesto smo po sedmih kilometrih zapustili na prvem možnem odcepu, a že po dobrem kilometru nam je bilo žal, kajti prišli smo na pot, tlakovano s kockami.

rimska Via Militaris

Kolesarjenje po kockah je bilo, čeprav nas je treslo, svojevrstno doživetje. Pot je speljana tik ob avtocesti po trasi stare rimske vojaške ceste Via Militaris, ki je čez Balkan povezovala Evropo in Malo Azijo. Via Militaris je vodila skozi kraje Niš, Dimitrovgrad, Sofija in naprej do Carigrada, ki se je v rimskih časih imenoval Konstantinopel. Kocke seveda niso bile iz rimskih časov, a pretresle so nas kar dobro. Po osmih kilometrih kolesarjenja po kockah smo prispeli do mesta Dragoman. Nastanek in razvoj mesta je povezan z rimskim cesarjem Trajanom in vojaško cesto Via Militaris. Legenda pravi, da ime mesta izvira iz besede dragoman, kot se je v času Osmanskega cesarstva imenoval uradni prevajalec in tolmač.

V Dragomanu se pot EuroVelo 13 obrne proti jugu in se nadaljuje ob meji s Srbijo, naša pot pa je vodila naprej ob avtocesti proti Sofiji. Spet smo bili na kockah, ki pa so se po sedmih kilometrih nehale in nadaljevali smo po lokalni asfaltni cesti skozi mesto Slivnica in naprej ob avtocesti. Po nekaj kilometrih se je lokalna cesta ob avtocesti končala, naša načrtovana pot pa je tu zavila stran od avtoceste proti kraju Hrabarsko čez hribovito pokrajino, delno po kolovozih, večinoma pa po lokalnih asfaltnih cestah.

Kam? Da ni spet razmočena ilovica!

Glede na slabo izkušnjo z druge etape, ko smo kolesarili po blatu in ilovici, nihče ni bil prav navdušen nad to potjo. S pomočjo navigacijskih naprav smo našli novo možnost. Prečkali smo avtocesto in nadaljevali po asfaltnih lokalnih cestah skozi kraje Petarč in Kostinbrod, nato pa po bolj prometni glavni cesti do cilja v Sofiji.

NEKAJ UTRINKOV IZ SOFIJE