(informacije so (večinoma) povzete po wikipediji)
cerkev sv. Frančiška. Alghero (wikipedia)
(44.000 preb., 7 m n.m.) je mesto na severozahodni obali Sardinije. Območje današnjega Alghera je poseljeno že v prazgodovini. Kultura Ozieri je tu prisotna v 4. tisočletju pr. n. št. (nekropola Anghelu Ruju), medtem ko se civilizacija Nuragov naseli okoli leta 1500 pr. n. št. Feničani pridejo v VIII. stol. pr. n. št. in kovinsko predelovalno mesto Sant’Imbenia – na območju poznejšega Alghera – se z mešanim feničanskim in nuraškim prebivalstvom ukvarja s trgovino z Etruščani na italijanski celini. Ime mesta izvira iz Aleguerium, ki je srednjeveška latinska beseda za morsko pozejdovko (Posidonia oceanica). Prebivalstvo je znano po tem, da obdrži jezik vladarjev Aragonske krone od konca srednjega veka. Algherese (katalonsko narečje, ki se tam govori) je tudi uradno priznano kot manjšinski jezik.
Mesto je obdano s starodavnim obzidjem znano po svojem tlakovanem starem mestnem jedru. Med njegovimi katalonsko gotskimi stavbami so katedrala sv. Marije (XIV. stol., mogočen zvonik, marmornat glavni oltar (G. Massetti, 1727), neoklasično pročelje), palača Guillot zgrajeno v katalonskem slogu in cerkev sv. Frančiška XIV. stol. Bližnja cerkev sv. Mihaela ima barvito kupolo s ploščicami. Muzej koral v Algheru hrani razstave rdečih koral.
plaža Scrivu, Arbus (wikipedia)
(6.000 preb., 311 m n.m.) leži na jugozahodni obali Sardinije in je znan po več arheoloških in nedelujočih industrijskih najdiščih, kot so rudniki Montevecchio, kot tudi po svoji obali Costa Verde, katere glavna plaža Piscinas vključuje enega največjih peščenih sipin (dune) v Evropi.
Izvor imena mesta je še vedno precej kontroverzen, prva hipoteza meni, da ime izvira iz besede albus (kar pomeni bel) in se nanaša na pomembno prisotnost belih granitnih kamnin na območju mesta, druga meni, da ime izvira iz besede arburis in se nanaša na veliko količino dreves, ki bi bila takrat značilna za ozemlje mesta, zadnja pa, da bi ime lahko izviralo iz besede arabus, ki se nanaša na saracensko hordo, za katero se domneva, da je v preteklosti napadala obalni del ozemlja mesta. Naseljen je od neolitika in vključuje gorsko okrožje, ki ločuje Medio Campidano od morja. V okrožju Capo Pecora in na drugih območjih ozemlja je veliko grobov velikanov. Dejanski datum ustanovitve mesta trenutno ni znan. Med prenovo trga sv. Luksuza v središču mesta leta 2009 odkrijejo večplastno arheološko najdišče, sestavljeno iz ostankov termalnih kopališč in rimske nekropole, pa tudi pokopališče in špansko cerkev, ki segajo vsaj v XVII. stol.
S kolesi se sicer peljemo mimo, a zelo blizu mesta, se v mesto zapeljemo na kavo in si morda ogledamo župnijsko cerkev sv. Sebastijana (konec XVI. stol.; zavetnik mesta, prezbiterij pokriva balustrada (okoli leta 1770, Battista Spazzi), glavni oltar (1845, Fiaschi), edina ladja cerkve se odpira v številne kapele, med katerimi si zaradi svoje posebnosti zasluži omeniti tisto, posvečeno Lurški Materi Božji), Montegranatico (»Pšenični grič«, nekdanja skupna žitnica v središču mesta še vedno ohranja precejšen zgodovinski in moralni pomen za tamkajšnje prebivalstvo, na prelomu (prejšnjega) stoletja preurejen v prizorišče za sejme, verska in poganska praznovanja ter druge dogodke v organizaciji občine, danes Kmečka kreditna banka) jn ruševine cerkve sv. Luksuza (domnevno iz rimskih časov).
cerkev sv. Janeza, Assemini (www.tripadvisor.com)
(25.577 preb., 6 m n.m.) leži v nižini rek Cixerri, Flumini Mannu in Sa Nuxedda. Vključuje gozdna območja, ki so del regionalnega parka Sulcis. Mesto ima dolgo tradicijo v proizvodnji keramike, ki se začne v kartaginskem obdobju.
Glavne znamenitosti so zgodovinske hiše kampidanskega tipa, cerkev sv. Petra (XI. stol., večinoma obnovljena v gotskem slogu pod aragonsko oblastjo v XVI. stol.; kvadratna fasada in spodnji del zvonika sta iz XVIII. stol, v notranjosti pa je ladja s stranskimi kapelami v gotskem slogu), predromanska cerkev in oratorij sv. Janeza (IX.-X. stol., nenavadna je po svojem križnem tlorisu, zaprtem v kvadratu, ki ga krasi kupola, kraki križa pa so obokani).
(1.176 preb., 202 m n.m.). Ozemlje je naseljeno že od nuraškega obdobja, kar dokazuje zelo pomembno najdišče Su Nuraxi. V srednjem veku pripadal Giudicatu iz Arboree in je del kuratorija Marmille, katerega glavno mesto je bil. Po bitki pri Sanluriju (1409) preide pod aragonsko oblast, postane del kraljestva Sardinija in fevd, ki je leta 1541 vključen v baronijo Las Plassas, dodeljeno Azoru Zapati. Leta 1839, z zatiranjem fevdalnega sistema, je mesto odkupljeno od zadnjega fevdalnega gospoda Lorenza Zapate Spige Vivaldija, markiza Las Plassasa, da bi postalo občina, ki jo upravljata župan in občinski svet. Grb in prapor občine Barumini sta bila podeljena z odlokom predsednika republike z dne 13. novembra 2002.
Su Nuraxi Barumini (visititaly.eu/unesco)
Mesto je le še štiri kilometre pred hotelom v Tuiliju, zato si lahko v miru ogledamo glavne zanimivosti:
- Palačo Zapata (zgradi jo aragonska družina Zapata konec XVI. in v začetku XVII. stol., zgrajena pa je bila na ruševinah kompleksa nuragov (Nuraxi ‘e Cresia). Danes je v palači muzej razdeljenega na arheologijo, zgodovino in etnografijo,
- retabel neznanega mojstra, ki verjetno izhaja iz šole Stampace,
- polikromirana predela (oltar) v zakristiji župnijske cerkve Brezmadežnega spočetja in
- cerkev sv. Janeza Krstnika (XIII. stol.),
- zahodno od mesta na hribu na cesti v Tuili je dobro ohranjena naselbina nuragov Su Nuraxi, ki je uvrščen na Unescov seznam svetovne dediščine.
Bosa, stari center
(8.000 preb., 2 m n.m.) sodi med najlepše italijanske vasi (I Borghi più belli d’Italia). Območje je naseljeno že od prazgodovine, kar dokazuje prisotnost več domusov de janas in nuragov. Verjetno ga ustanovijo Feničani, čeprav je o tem znanega le malo. Pod Rimljani je bil municipij. Sedanjo mesto Bosa v XIII. stol. ustanovi družina Malaspina, 2,5 km od antičnega mesta. V zgodnjem srednjem veku je kot del Giudikata Logudoro glavno mesto province. Po izgradnji gradu Malaspina se prebivalstvo postopoma preseli z obale bližje gradu. V rokah Malaspine Bosa ostane do XIV. stol., ko ga prevzame aragonska krona. Skupaj s preostalo Sardinijo je kasneje pod špansko oblastjo. Čeprav je Bosa manjša od večjih mest na Sardiniji, ponuja več muzejev (Muzej Casa Deriu, Muzej usnjarstva) in kulturnih znamenitosti, ki ponujajo vpogled v edinstveno dediščino in tradicijo mesta
Bosa je vsekakor vredna obiska, slikovito mesto je znano po svojih barvitih hišah, zgodovinskih znamenitostih in mirnem vzdušju. Bosa, ugnezdena ob reki Temo in pod gradom Malaspina, ponuja pristen okus sardinskega šarma brez gneče. Z bogato zgodovino, slikovitimi razgledi na reko in bližnjimi plažami, kot je Bosa Marina, je skriti biser, ki ponuja tako kulturne kot naravne znamenitosti.
Cabras, pogled z ribnika (wikipedia)
(9.200 preb., m n.m.) se prvič omenja v XI. stol., ko je mesto Tharros zapuščeno zaradi napadov severnoafriških piratov. Prebivalci se najprej naselijo v bližini gradu, katere redke ostanke je mogoče videti v bližini župnijske cerkve. Pod vladavino Arboreje ima nekaj več pomena, saj sodišče sodnika (vojvode) poteka v tem gradu. Po padcu vladavine je mesto pod oblastjo več fevdalcev. V XIX. stol. je vključen v provinco Oristano, dokler ni leta 1859 priključen provinci Cagliari. Cabras se leta 1974 vrne v Oristano.
V mestu je več cerkva, med njimi župnijska cerkev svete Marije vnebovzete v baročnem slogu in cerkev Svetega Duha iz leta 1601 z dvema gotskima ladjama. Tu se nahaja feničansko arheološko najdišče Tarrros, k občini pa sodi tudi več plaž na polotoku Sinis in v Oristanskem zalivu.
(155.000 preb.) je mesto z dolgo zgodovino in je doživelo vladavino različnih civilizacij. Pod stavbami sodobnega mesta je neprekinjena plast, ki priča o poselitvi človeka približno pet tisoč let, od neolitika do danes. Zgodovinska mesta so prazgodovinski Domus de Janas, ki ga je jamska dejavnost zelo poškodovala, velika nekropola iz kartažanske dobe, amfiteater iz rimske dobe, bizantinska bazilika sv. Santurnina, trije stolpi iz pisanske dobe (Torre di San Pancrazio (1305, arhitekt Giovanni Capula), Torre dell’Elefante (1307) in Torre del Leone (XIV. stol.), močan sistem utrdb, zaradi katerega je mesto postalo jedro španskih Habsburžanov imperialne oblasti v zahodnem Sredozemskem morju. Njegovi naravni viri so bili vedno zaščiteno pristanišče, pogosto močno utrjen hrib Castel di Castro, sodobni Casteddu, sol iz njegovih lagun, iz zaledja pa pšenica iz nižine Campidano ter srebro in druge rude iz rudnikov Iglesiente.
kolaž Cagliarja (wikipedia)
Cagliari je glavno mesto Kraljevine Sardinije od leta 1324 do 1848, ko Torino postane formalna prestolnica kraljevine (in leta 1861 postane Kraljevina Italija). Danes je mesto regionalno kulturno, izobraževalno, politično in umetniško središče, znano po raznoliki art nouveau arhitekturi in številnih spomenikih. Je tudi gospodarsko in industrijsko središče Sardinije, ki ima eno največjih pristanišč v Sredozemskem morju, mednarodno letališče in 106. najvišjo raven dohodka v Italiji (med 8092 občinami), primerljivo z več severnoitalijanskimi mesti. Je tudi sedež Univerze v Cagliariju, ustanovljene leta 1607 in rimskokatoliške nadškofije Cagliari od V. stol.
Najzanimivejši je stari, grajski del Cagliarija (Casteddu). Ponuja številne razloge za obisk, saj se ponaša s številnimi zgodovinskimi in umetniškimi zakladi. Najbolj znani, skoraj obvezni za vsakogar, ki obišče mesto, so nedvomno katedrala, pisanski stolpi in bastion sv. Remija, vendar pa morda najbolj sugestivne kraje v gradu najdemo, če se sprehajamo po ozkih ulicah, po stopniščih in čez majhne trge, ki se kot terase odpirajo v čudovite razglede.
Sakralna arhitektura. Poleg omenjene katedrala Pisančanov (XIII. Stol.) si morda ogledamo zvezdni križni obok v cerkvi sv. Marije del Monte (tipičen arhitekturni element katalonske gotike se nahaja tudi v cerkvah Najčisteje in sv. Lucije), štiri cerkve zgrajene v XVI. stol. v katalonskem gotskem slogu (Najčistejša, sv. Lucija, Madona upanja, plemiška kapela markizov Aymerich di Laconi in nekdanji oratorij najstarejše bratovščine v Cagliariju sv. Marije del Monte, zdaj sedež Suverenega vojaškega malteškega reda), v baročnem slogu pa baziliko sv. Križa reda svetih Mavricija in Lazarja ter cerkev sv. Jožefa Calasanzio, prej piaristična cerkev. Pregled verskih stavb gradu Cagliari pa ne more zaključiti brez omembe dveh obsežnih kompleksov jezuitskega kolegija v bližini bazilike Santa Croce (XVIII. stol.), ki ga danes delno uporablja Fakulteta za arhitekturo Univerze v Cagliariju, in kolegija Scolopi (XVIII. stol.), v kateri je danes Državna umetniška šola.
Kraljeva palača, Cagliari
Civilna arhitektura. Kraljeva ali podkraljevska palača (palača moči, je sedež in rezidenca podkralja Kraljevine Sardinije, med letoma 1799 in 1814 gostilkraljevo družino v izgnanstvu iz Piemonta, ki so ga zasedle Napoleonove čete), Mestna palača (starodavni sedež občine Cagliari od XIII. do konca XIX. stol.), Nadškofova palača (sedež nadškofa in cerkveni sedež starodavnega sardinskega parlamenta), Palazzo delle Seziate (stavba ob stolpu San Pancrazio, je bila kraj, kjer so potekale seje (seziate), med katerimi je podkralj poslušal prošnje zapornikov v bližnjem stolpu), Univerzitetna palača (obsežen kompleks iz XVIII. stol., gosti pisarne rektorja univerze, velik avditorij za uradne slovesnosti, univerzitetno knjižnico in sardinsko zbirko Luigija Pilonija), Konzervatorij Hčera Providence (nekdaj kolidž za plemiče, v XIX. stol. pa dom dobrodelne ustanove za sirote in neoklasicistična Palača Boyl, ena najlepših plemiških palač v gradu.
(5.600 preb., 114 m n.m.) je mesto in občina na Sardiniji v Italiji, ki se nahaja na severozahodu otoka znotraj metropolitanskega mesta Sassari in je vpisan na seznam najlepših vasi v Italiji. Arheološka izkopavanja razkrijejo človeško prisotnost na območju Castelsarda že od prednuragijskih in nuragijskih časov, pa tudi v rimskem obdobju na Sardiniji.
Castelsardo (charmingsardinia.com)
Po padcu Zahodnega rimskega cesarstva je v bližini zgrajen samostan Naše gospe iz Terguja, vendar sedanje mesto izvira iz gradu, ki ga tukaj leta 1102 (ali 1270) zgradi genovska družina Doria. Grad in vas, ki se postopoma raste okoli njega, sta bila sedež fevda Doria na otoku, imenovanem Castel Doria ali Castelgenovese. V XV. stol. (1448) ga zavzamejo Aragonci in preimenujejo v Castillo Aragonés. Ob otočju Maddalena je zadnje mesto na otoku, ki se pridruži Kraljevini Sardiniji. Castelsardo je del Savojske kraljevine Sardinije, ki jo pridobi po oporoki kralja Karla Emanuela III.
Glavne znamenitosti: Slonova skala, eden od simbolov Sardinije (vstop je prost), prednuragični megalitski zidovi, Nuragi Paddaju in drugi, grad Doria (1102; višina gradu je 114 m n.m.), Sostolnica, posvečena sv. Antonu opatu (1503; v kriptah je muzej “Maestro di Castelsardo”), cerkev sv. Marije Milosti z lesenim Črnim Kristusom, palača Doria, palača La Loggia (mestna hiša od leta 1111), palača Eleonore Arborejske, zelo znane osebnosti na Sardiniji in morsko obzidje.
(2.500 preb., 479 m n.m) je mesto, ki se kot amfiteater nahaja na hribu Bardoso. V času rimske prevlade na Sardiniji je znano kot Gurulis Nova, na njegovem ozemlju pa se nahajajo ostanki feničansko-punskega mesta Cornus, ki je med drugo punsko vojno glavno središče protirimskega upora Ampiskore.
Cuglieri, panorama (wikipedia)
Prva naselja na območju Cuglieri segajo v zgodnji neolitik (5700–5300 pr. n. št.). Na širšem območju je odkrito 64 nuragov, večinoma z enim stolpom in dvanajst grobnic velikanov iz nuragične civilizacije. Po rimskem in bizantinskem obdobju je Cuglieri okrožja Torres, kjer je tudi glavno mesto kuratorija Montiferru. Leta 1160 Ottocorre, brat sodnika Barisoneja iz Torresa, zgradi grad Castello del Montiferru (kasneje Casteddu Ezzu), da bi zaščitil mejo okrožja pred napadi sosednjega okrožja Arborea. Leta 1259, s koncem okrožja Torres, Cuglieri preide v last družine Arborea, s predajo sv. Martina pred obzidjem leta 1410 pa Cuglieri in grad preideta v last Kraljevine Sardinije in Korzike. Grad je izgubi svojo obrambno funkcijo in doživi več sprememb lastništva. Leta 1417 Cuglieri postane fevd Monteferru.
Cuglieri, Marija milosti božje (wikipedia)
Občina je znana po baziliki Mariji snežni (XIV. stol.), ki s svojo impozantno prisotnostjo dominira nad mestom. kapucinski samostan s cerkvijo (1610, odprta vsak dan), posvečeno svetnikoma Antonu in Edvardu, poleg tega stoji še deset drugih cerkva – kolesarimo tudi mimo sv. Marije milosti božje (XIV. stol.) in sv. Križa (XIV. stol.) -, nekatere od njih se nahajajo zunaj mesta. Cerkve sv. Ane, sv. Antona Opata (na današnjem trgu Piazza Ampicora) in druge so izgubljene.
(2.500 preb., 888 m n.m.) je mesto v osrčju gorovja Gennargentu, ki leži na približno 1000 m n.m. na zahodnem pobočju gorskega masiva. V Desulu lahko uživamo v lepoti narave in široki paleti stoletnih tradicij. Gozdovi, ki obkrožajo mesto, ponujajo čudovito pokrajino, barve, ki se spreminjajo z letnimi časi in številne čudovite pohodniške poti. Hiše, zgrajene iz krajevnega skrilavca, okrašene z vrati in okni, pobarvanimi v modro barvo, se vrstijo ob ozkih ulicah središča in ponujajo brezčasne razglede.
tradicionalno oblačilo, Desulo (sardegnaturismo.it)
Tukaj lahko vidimo elegantna tradicionalna oblačila, vezene dragocene tkanine, kot so žamet, damast in škrlatna (rdeč volnen filc). Barve tega mesta so žive. Tradicija narekuje rdečo, modro in rumeno barvo, ki predstavljajo tri pokrajine Barbagia (Ollollai, Belvì in Seulo). Desulo je edina alpska vas na Sardiniji in je 90 odstotkov gorata.
Etimološki pomen imena ni zanesljiv. Ime kraja – ‘Esulu v krajevni različici sardinskega jezika – je verjetno predrimskega izvora. Po mnenju strokovnjakov ime izvira iz feničanske besede desce, trava, pašnik in torej ‘primerno mesto za pašo’, ali iz nuraškega idioma, ki je vztrajen v toponomiji, esulue, ‘sončno mesto, zaščiteno pred vetrom’.
Desulo iz zraka (wikipedia)
Okolica, naseljeno že od prednuragijskih časov, vsebuje številne domus de Janas (hiša vil ali čarovnic) in arheološko območje iz nuragiške dobe Sa Sedda ‘e Sena, bolj znano kot Sa Tanchitta. Obiskati je mogoče tudi Ura ‘e Sole, najvišje ležeči nurag na Sardiniji, na 1331 m, na vrhu gore Bruncu Nurage. Posebej dragocena je stara poznogotska cerkev sv. Antona Opata (XV. stol.), ki je zaradi hidrogeološke nestabilnosti že več desetletij zapuščena in je trenutno v fazi arhitekturne in funkcionalne obnove. Lesena dela iz XVI. stol. so vidna v cerkvah sv. Križa in Karmela. Vredno si je ogledati tudi monumentalno pokopališče Ovolaccio.
(2.450 preb., 35 m n.m.) je majhna vasica v osrednje-vzhodnem delu Sardinije, nedaleč od Oroseija, priljubljene počitniške destinacije. Galtellli (stare slike) je znan tako po svoji lokaciji, spektakularnih razgledih kot tudi po zgodovini, ki je močno povezana s katoliško vero. To ni ravno priljubljena turistična destinacija, a redki tujci, ki se odločijo za obisk, bodo našli kraj, ki je ostal zvest samemu sebi, z več čudovitimi cerkvami in obdan z dih jemajočo naravo.
Galtelli, ruševine gradu (wikipedia)
Naseljen je že v prazgodovini, kot lahko vidimo iz ostankov domus de janas iz Malicasa iz leta 3800 pr. n. št. ter nekaterih nuragov in dolmenov na zemljišču, ki obdaja vas, se je v zgodovino zapisal s kronikami srednjega veka, povezanimi z ustanovitvijo škofije sv. Petra v Giudicatu v Galluri od leta 1138 do 1495; nato med XV. in XVIII. stol. preide pod aragonsko oblast, vpliv katere je prisoten v arhitekturi župnijske cerkve sv. Križa in v dediščini lesenih kipov, ter pod piemontsko oblast med XVIII. in XIX. stol., kar dokazujeta grad Malicas, lovska utrdba barona Guzzettija s parkom in zadnja baročna reforma župnijske cerkve. V mestu lahko kolesarimo (z ogledom) mimo cerkev (vse) sv. Frančiška, presvetega Križa (XV. stol., največja), sv. Križa, sv. Janeza, sv. Petra in Blažene device vnebovzeta, Tudi v Galtelliju je, kot skoraj v vsakem mestu, Etnografski muzej, najdemo pa tudi nekaj nuragov in tumulusov (grobov) in precej restavracij – končno je več kot pol poti za nami – za tiste, ki jih kamni preveč ne zanimajo.
Območje ima bogato naravno dediščino in divje živali, ki se začnejo od bregov reke Cedrino do apnenčastega gorovja gore Tuttavista, kjer rastejo črni hrast, mastika, stoletna brinova drevesa in redki endemizmi, na 635 metrih nadmorske višine pa najdemo še naravni spomenik Sa Preta Istampata (perforirani kamen, žal predaleč).
(10.600 preb., 137 m n.m.) v kotlini na pobočjih hribovja Monte Santa Margherita-Su Montixeddu. Občinsko ozemlje je pretežno ravno, z več hribovitimi območji, višinski razpon pa sega od 725 m nadmorske višine na Monte Maiori do izliva v morje preko ribnika San Giovanni in lagune Marceddì.
sv. Marija malteška, Guspini (it.wikipedia.org)
Dokazi o človeški poselitvi na območju Guspinija segajo v prednuragično, nuragično, feničansko-punsko, rimsko in bizantinsko obdobje. Mesto ima zgodnjesrednjeveško strukturo, najstarejši dokaz pa je romanska cerkev sv. Marije malteške (od X. stoletja naprej, nekdaj del samostana grško-bizantinskih menihov), ki jo zgradijo Malteški vitezi. V srednjem veku je vas del Giudicata Arborea v kuratoriji Bonorzuli. Nedaleč stran, na gori Arcuentu, imajo Giudicati v lasti grad iz leta 1100, ki ga Giudice Barisone I. leta 1164 podaril Genove-žanom. S padcem Giudicata (1420) postane del markiza Oristano, s končnim porazom Arborejcev (1478) pa pride pod aragonsko oblast. Od sredine XIX. stol. je Guspini povezan z rudniki v Montevecchiu.
Poleg malteške cerkve se od sakralne arhitek-ture omenjajo cerkev sv. Nikolaja in Mire (zgrajena v poznogotskem slogu v prvi polovici XVII. stol. z veliko kamnito rozeto na pročelju), od civilne pa Casa Murgia, Montegranatico (stavbe zgrajene v XVII. stoletju so služile pomoči ljudem v stiski pri pridelavi pšenice), Mestna hiša in nekdanje vodno skladišče (Su Depositu)
(2.300 preb., 26 m n.m.). Izvor imena je nejasnega izvora, čeprav ga znanstveniki pripisujejo protosardinskemu jezikovnemu sloju. Etimologija, ki izhaja iz dveh feničanskih besed: Hir, kar pomeni mesto, in Ghol, kar pomeni izvir, pa velja za zelo domiselno. V srednjem veku znan kot Santo Stefano di Ligori, je kmetijsko in pastoralno središče, ki se nahaja v osrednje-vzhodnem delu province Nuoro, v obalnem zaledju, na visoki ravnini Cedrino, prav tako na levem bregu reke in je obdan z nežnimi griči, vinogradi in oljčnimi nasadi.
Monte Tuttavista (sardegnaturismo)
Hribovita občina s prazgodovinskim poreklom, njeno gospodarstvo temelji na primarnem sektorju in zmerni industrijski proizvodnji. Primarni sektor vključuje gojenje žit, pšenice, zelenjave, krme, oljk, nasadov citrusov, vinske trte in drugega sadnega drevja, pa tudi goveda, prašičev, ovac, koz in perutnine. Razvita industrija deluje v živilskem, opekarskem, medicinskem in gradbenem sektorju. Terciarni sektor ni pomemben. Njegovo gospodarstvo temelji tudi na proizvodnji sira, vendar je Irgoli še posebej znan po odličnih suhomesnatih izdelkih, tako klobasah kot pršutu.
Staro mestno jedro je fascinanten labirint ozkih tlakovanih ulic in tradicionalnih kamnitih hiš. Tudi tu je veliko cerkev (vse), kolesarimo pa mimo sv. Janeza Calibita (XVIII. st.), sv. Križa (XVI. st.) in sv. Nikolaja iz Barija (1634), sv. Brigita (1600), sv. Janez Krstnik (1600/1700), sv. Mihael nadangel (1200) in sv. Antioco (1600) pa so predaleč. V Irgoliju in okolici je mogoče obiskati več kot dvajset cerkva, od katerih jih več kot polovica izvira iz bizantinskega obdobja. Tudi občudujoča naravna lepota, ki zaznamuje okolico, privablja veliko število obiskovalcev, še posebej zanimivi pa so številni prazgodovinski ostanki, ki si jih je mogoče ogledati na različnih lokacijah na tem območju.
Nuoro, center (sardegnaturismo)
(33,100 preb., m n.m.) je mesto in občina v osrednjevzhodni Sardiniji in leži na pobočjih gore Ortobene. Je glavno in največje mesto province Nuoro. Pred današnjim ciljem bomo naredili manjši ovinek in kolesarili čez Lollove, eno najlepših vasi v Italiji.
Nuoro, rojstni kraj številnih priznanih umetnikov, vključno s pisatelji, pesniki, slikarji in kiparji, gosti nekatere najpomembnejše muzeje na Sardiniji. Velja za pomembno kulturno središče regije in ga imenujejo “sardinske Atene”. Nuoro je tudi rojstni kraj Grazie Deledda, edine Italijanke, ki je leta 1926 prejela Nobelovo nagrado za književnost.
Najstarejše sledi človeške naselitve so tako imenovani Domus de janas, skalne grobnice iz tretjega tisočletja pred našim štetjem, vendar odkrijejo tudi fragmente keramike kulture Ozieri, ki so datirani v približno 3500 pr. n. št. Nuoro je bii središče nuragične civilizacije, ki se je na Sardiniji razvila od približno 1500 pr. n. št. do približno 250 pr. n. št. Na območju odkrijejo več kot 30 nuragičnih najdišč, vključno z vasjo, odkrito na podeželju Tanca Manna pred Nuorom, ki je obsegala več kot 150 koč.
Bazilika sv. Simplicija, Olbia (wikipedia)
Čez Nuoro je vodila rimska cesta, ki je povezovala Karalis (Cagliari) z Ulbio (Olbia). Zapuščino rimske kolonizacije je mogoče najti predvsem v raznolikosti sardinskega jezika, ki se še danes govori v Nuoru. Nuorska sardinščina velja za najbolj konzervativno narečje sardinskega jezika in je posledično najbolj konservativen romanski jezik.
Cerkev sv. Pavla, Olbia (wikipedia)
(61.700 preb.) je mesto in občina, ki je skupaj s Tempio Pausania so-glavno mesto pokrajine Gallura severovzhodne Sardinije v zgodovinski deželi Gallura. V rimskem obdobju se imenuje Olbia, v srednjem veku (obdobje Judicates) Civita in do 40. let XX. stol. Terranova Pausania, od fašističnega obdobja pa je Olbia ponovno uradno ime mesta.
Čeprav je ime grškega izvora, saj je Olbia grško naselje od VII. stol. pr. n. št., se tu kažejo arheološke najdbe, najprej naselijo bodisi Nuragi bodisi Feničani. To so ruševine iz nuragične do rimske dobe, ko je pomembno pristanišče in srednjega veka, ko je glavno mesto Giudicata Gallura, ene od štirih neodvisnih držav Sardinije. Med prvo punsko vojno se blizu Olbije Rimljani borijo proti Kartažanom in Sardincem. Od leta 1113 je tu škofijski sedež škofije Cività (ki je nasledila škofijo Gallura, leta 1070 obnovljeno škofijo Fausania, ok. 500–750), ki se leta 1839 preimenovala v škofijo Civita–Tempio.
Glavne zanimivosti: romanska nekdanja katedrala sv. Simplicija (XI.–XII. stol.), cerkev sv. apostola Pavla (XVIII. stol.), Narodni arheološki muzej, ruševine gradu Pedres, več dolmenov, nuragov in menhir, ostanki rimskega foruma in akvadukta, ostanki kartažanskega obzidja, park Fausto Noce, največji na Sardiniji, rečni park Padrongianus in otok Tavolara.
(7.100 preb., 339 m n.m.). Ozemlje Oliene je bilo naseljeno že od paleolitika do danes o čemer dokaze odkrijejo v jami Corbeddu. Nuragična civilizacija imela vsaj 54 vasi, 30 nuragov, grobnice in zgradbe z verjetno sveto namembnostjo.
Poleg številnih ostankov nuragov in Domus De Janus v okolici, si lahko v samem mestu ogledamo še Cerkev Santa Maria iz pisanskega obdobja, nekdanjo cerkev sv. Ignacija, cerkev sv. Križa (Santa Rughe) in cerkev sv. Luksorija.
(30,000 preb., 10 m n.m.) je glavno in največje mesto pokrajine Oristano v osrednje-zahodnem delu avtonomne otoške dežele Sardinija.
Stolp Mariana II., Oristano (wikipedia)
Oristano Bizantinci poznajo kot Aristiánēs Límnē (‘Ribnik Oristano’) in je ustanovljen blizu starodavne feničanske naselbine Othoca (danes Santa Giusta). Pomen pridobi leta 1070, ko ga nadškof Torcotorio zaradi pogostih napadov Saracenov postavi za sedež škofije, ki da sem prestavi iz bližnjega obalnega mesta Tharros in postane tudi prestolnica “judikata” (enakovrednega kraljestvu) Arborea. Posledično so zasnovane utrdbe, vendar se njihova gradnja nadaljuje do prihoda na oblast sodnika Mariana II. V srednjem veku se Oristano poteguje za oblast nad celotnim otokom Sardinijo in zato vodil vojne proti drugim sardinskim kraljestvom, ki so dosegle vrhunec med vladavino Mariana IV. (1347–75), sina Huga III. (1376–1383) in hčerke Eleonore (1383–1404). Judikat Arborea je zadnje sardinsko kraljestvo in preneha obstajati leta 1420, približno 10 let po bitki pri Sanluriju. Aragonci ga preoblikuje v markizat, po uporu zadnjega markiza Leonarda Alagona pa ga leta 1478, po bitki pri Macomerju, osvojijo katalonske čete Aragonskega kraljestva. Potem je zgodovina Oristana zgodovina otoka Sardinije, za katero sta bili značilni aragonsko-španska (do leta 1708) in piemontska (od leta 1720) prevlada, nato pa združitev Italije.
stolnica sv. Marije, Oristano (wikipedia)
Glavne znamenitosti. Stolp sv. Krištofa (1290; znan tudi kot stolp Mariana II., je visok 19 metrov in je ohranjen dokaz starega obzidja zgrajenega v času judikata, saj je bil eden glavnih vrat), Torrione (“Veliki stolp”) iz Portixedde, stolnica sv. Marije (1130; obnovljena med vladavino Mariana II., potem ko je bila uničena med obleganjem. Od prvotne Marianove strukture so ostali le deli apside in podnožja zvonika ter gotska kapela Rimedio, v kateri so nekatere srednjeveške skulpture. Na dvorišču si lahko ogledamo dele starejše bizantinske zgradbe. K prenovi iz XVII. stol. spada kapela Archivietta (Kapela malega arhiva). Sedanji baročni slog večinoma izvira iz obnove iz XIX. stol.. V notranjosti je lesen kip Oznanjenja, ki ga pripisujejo Ninu Pisanu), cerkev sv. Frančiška Asiškega (1200; predelana v neoklasicističnem slogu. V njej je Kristus Nikodema, lesena skulptura, za katero velja, da je delo valencijskih mojstrov iz XIV. stol.), frančiškanska cerkev sv. Klare (posvečena leta 1428; v francosko-gotskem slogu z eno ladjo in kvadratno apsido), cerkev in samostan karmeličank (ena najboljših primerov baročno-rokokojske arhitekture v Oristanu), cerkev sv. Sebastijana (edina srednjeveška cerkev zunaj obzidja), cerkev svetega Dominika (1634; lesena retabla, ki je služila kot glavni oltar).
Orgosolo, panorama (wikipedia)
je občina v provinci Nuoro, v avtonomni deželi Sardinija. Znana je po svojih freskah (murales). Te politične slike najdemo na stenah po celem Orgosolu. Od približno leta 1969 freske odražajo različne vidike političnih bojev na Sardiniji, obravnavajo pa tudi mednarodna vprašanja.
Film Banditi iz Orgosolo (1961) režiserja Vittoria De Sete se osredotoča na pretekli način življenja v osrednji Sardiniji in na pojav razbojništva v regiji. Nekoč je bil Orgosolo zaradi visoke stopnje kriminala znan kot vas morilcev. Razbojniki iz okoliških gora so na cerkvena vrata postavljali obvestila o smrtni kazni, izrečeni svojim sovražnikom.
Kakšnih večjih zanimivosti razen cerkva ni, naj jih nekaj naštejem. Po mestnem jedru kolesarimo mimo cerkev sv. Antona Opata, sv. Antona Padovanskega, presvetega Rešitelja, sv. Nikolaja iz Mire, že ven iz mesta še mimo sv. Marka, levo ali desno ob poti bomo na kakšno naleteli še, če bomo iskali dnevni bar za kavo (cerkve sv. Petra Apostola na pokopališču, sv. Križa in svetišče-cerkev blažene Device vnebovzete (1634)).
Terme pri Kraljevi palači, Porto Torres (wikipedia)
cerkev sv. Gavina, Porto Torres (wikipedia)
(22.100 preb., 17 m n.m.) ustanovljen v I. stol. pr. n. št. kot Colonia Iulia Turris Libisonis in je prva rimska kolonija na celotnem otoku. Nahaja se na obali približno 25 kilometrov vzhodno od rta Falcone in v središču zaliva Asinara. Pristanišče Porto Torres je drugo največje morsko pristanišče na otoku, sledi mu pristanišče Olbia. Latinsko ime je sestavljenim iz Colonia (ime rimskih naselij), Iulia (ime rodu Julia), Turris (dobesedno stolp”, verjetno se nanaša na nurag, zgrajen nedaleč od mesta) in Libisonis (nanaša se na Libijo, ker je bilo na tem območju feničanska trgovska postojanka. Libija je sicer starodavno ime celotne severne obale Afrike). Po padcu Zahodnega rimskega cesarstva je mesto preprosto znano kot Turris. V srednjem veku, v času sodstva Logudoro, se ime pokvari v Torres, nato pa je v aragonskem obdobju mesto znano preprosto s katalonskim imenom Lo Port (Pristanišče). Med savojsko vladavino je mesto znano pod imenom Portotorre (pristanišče-stolp).
Mesto je prav nabito s turističnimi znamenitostmi:
Cerkve: Bazilika sv. Gavina, sv. Proto in sv. Gianuarija (1080; največja romanska cerkev na Sardiniji, posvečena obglavljenim svetnikom leta 303 pr. n. št. pod vladavino cesarja Dioklecijana in Maksimijana. Kripta hrani več rimskih sarkofagov. Je glavna katedrala rimskokatoliške nadškofije Sassari do leta 1441), neoklasicistična cerkev Blažene device Tolažnice (1826; nekdaj glavna cerkev zgodovinske pristaniške soseske), cerkev sv. Gavino pri morju (1850; znana tudi kot Balai Vino, da bi se razlikovala od zelo podobne cerkve Santu Bainzu Ischabizzaddu, je zgrajena v bližini plaže Balai. Na tem mestu so pokopani sv. Gavin, sv. Proto in sv. Gianuario, v notranjosti stavbe pa so tri niše svetnikov), cerkev Santu Bainzu Ischabizzaddu (znana tudi kot Balai far, zgrajena je iz apnenca in je videti kot rekonstrukcija starejše stavbe).
Rimski most, Porto Torres (wikipedia)
Civilna arhitektura: številne stavbe pričajo o urbanem in gospodarskem razvoju mesta skozi stoletja do šestdesetih let prejšnjega stoletja; obdobje lokalne zlate dobe industrijskega razvoja zaradi italijanskega gospodarskega čudeža. Številne od teh arhitektur, zlasti industrijske, niso v celoti obnovljene in dostopne za obisk. Neoklasicistična Markizova palača, Muzej morskega pristanišča (1872; prvotno železniška postaja, zdaj pa je muzej), Muzej Antiquarium Turritano, Osnovna šola E. De Amicis (1912; zgodovinska, v celoti delujoča šolska stavba, popoln arhitekturni primer italijanskih šol iz XIX. stol.), industrijski kompleksi Ferromin, nekdanja cementarna Alba (1957), postaja Porto Torres Marittima (1872), Kmetijski konzorcij Via Sassari, svetilnik Punta Scorno. Kraljeva palača Cala Reale, poletna rezidenca Savojcev med njihovim bivanjem v Asinari, Bolnišnica Cala Reale, pomorska karantenska zdravstvena postaja Cala Reale.
Stolp Abbacurrente, Porto Torres (wikipedia)
Vojaška arhitektura: zaklonišče pred zračnim napadom, nekdanja vojašnica karabinjerjev (1943), zaklonišče v šole De Amicis (1900), topniška postojanka rimskega mostu (1873), kazemat, ki se nahaja na plaži Marinella med mestom in industrijsko cono, grad Asinara (znan tudi kot Castellaccio, je starodavni srednjeveški grad na otoku Asinara), španski stolpi (1323–1720), aragonski stolp (1325), stolpa Cala d’Oliva in Abbacurrente, zaporniški kompleks Asinara (1885; znan kot italijanski Alcatraz, v katerem so bili pridržani najnevarnejši kriminalci sicilijanske mafije, Camorre, Anonimne sarde in Rdečih brigad).
Arheološka najdišča: nuragi Biunisi, Monte Elva, Margone in Nieddu, arheološki park Turris Libisonis -Rimski most Rio Mannu, palača “barbarskega kralja” in Orfejev dom, kopeli Maetzke, Palotinske terme (III. stol.) in mozaiki Domus (I. stol.), druga mesta – nekropola Su Crucifissu Mannu, Domus de Janas iz Campa Perdu (Asinara), hipogej in kolumbarij Tanca Borgona (II. stol.), hipogej Scoglio Lungo.
Posada, panorama (sardegnaturismo)
(2.400 preb., 37 m n.m.) prej znana tudi kot Feronia ali Pausata, je mesto in občina v pokrajini Nuoro in sodi v izbor najlepših vasi v Italiji. Na ozemlju Posade je nekdaj starodavno mesto Feronia ali Feronija, katerega ustanovitev pripisujejo Faličanom in v katerem je stal danes izgubljeni tempelj etruščanske boginje Feronije. V rimskem obdobju je pomen mesta upadel z ustanovitvijo bližnjega Portus Luguidonis. V srednjem veku je Posada glavno mesto zgodovinskega okrožja, imenovanega Baronia di Posada ali Baronia Alta (za razlikovanje od Baronia Bassa ali Baronia di Orosei/Galtellì), na tirenski obali otoka.
Starodavni del mesta se nahaja na spektakularni legi na vrhu hriba, kjer je ohranjeno posebno srednjeveško zgodovinsko središče z ruševinami gradu Fava in kvadratnim panoramskim stolpom iz XIII. stol. Grad je bil enakovreden počitniški rezidenci za Giudicato Eleonore iz Arboree in je bil predmet izmenične posesti Giudicato Arborea in Aragona med dolgim bojem pred špansko osvojitvijo. Grad postane sedež barona Posada, naslova in fevda ustanovljenega leta 1431 za Don Nicolòja Carroza, uradno pa je prenehal veljati leta 1856, ko ga je končno kot zadnjega od fevdov kupilo kraljestvo Sardinije.
Ogledamo si lahko še cerkvi sv. Antona Opata (XIX. st.) in Marije Pomočnice.
(8.000 preb., 135 m n.m.), Zgodovina naselja sega v XIV. stol. kot strateška lokacija med mogočnima judikatoma Cagliari in Arborea. Grad, znan kot grad Eleonore Arboreanske, je zgrajen med XII. in XIV. stol., stoji kot ikona moči in je živel skozi stoletja kot edini naseljeni grad na Sardiniji. Njegova vloga doseže vrhunec v epski bitki leta 1409, ko ga Peter IV., kralj Aragona, utrdi v samo 27 dneh pred ključnim spopadom s špansko vojsko in vojskami sardinskega judikata. Ta spopad se uprizarja vsako drugo leto konec junija. Danes je grad preurejen v muzej Duca d’Aosta. Vredno ogleda je tudi župnijska cerkev Naše Gospe milosti, zgrajene konec XVIII. stol. Druge cerkve, kot so cerkve sv. Petra, sv. Roka in sv. Martina, bogatijo versko dediščino Sanlurija.
Sanluri je znan po civraxuju, okusnem kruhu iz durum pšenice, Muzej kruha in peke civraxu pa pripoveduje vse o starodavnih tehnikah peke in lokalnih kulinaričnih tradicijah.
(10.451 preb., 10 m n.m.) je mesto in občina na istoimenskem otoku v jugozahodni Sardiniji. Tu je tudi starodavni Sulci, ki je v antiki veljal za drugo mesto Sardinije. Sant’Antioco je drugi največji otok v sardinski regiji, takoj za Sardinijo, s površino 109 km²; je tudi četrti največji v Italiji, takoj za Sicilijo, Sardinijo in Elbo.
Paleokrščanska bazilika Sant’Antioco (where,com)
Otok Sant’Antioco je naseljen vsaj od 5. tisočletja pred našim štetjem (tako imenovana kultura San Michele iz Ozierija), ki je temeljila predvsem na ribolovu in kmetijstvu. Najdene so tipične grobnice (imenovane domus de janas) in menhirji, ki pripadajo tej kulturi. Na otoku je živela tudi nuragična civilizacija: med najdbami je grob velikanov Su Niu de su Crobu (Vranje gnezdo). V VIII. stol. pr. n. št. so Feničani ustanovili novo naselje z imenom Sulky ali Solki, v katerem je bila izkopana nekropola tofetov (otroci). Kasneje (VI. stol. pr. n. št.) postane kartažanska kolonija, ki ji pripada še ena nekropola. Punska prevlada se konča v III. stol. pr. n. št., ko so Sulky osvojili Rimljani in ga z umetno ožino povezali s celino. Med državljansko vojno med Julijem Cezarjem in Pompejem se postavi na stran slednjega, po porazu pa je strogo kaznovan. V rimskih časih se imenuje Plumbaria po nahajališčih svinca.
Glavne znamenitosti: Paleokrščanska bazilika Sant’Antioco, obnovljena v letih 1089–1102 s katakombami, Rimski most (najdaljši preživeli na svetu), Rimski vodnjak, starodavna akropola, feničanska in punska nekropola, Tophet, hipogealna vas, Arheološki muzej Ferruccio Barreca in utrdba Su Pisu (1812).
menhir Perda Fitta, Serramanna (www.serramanna.info)
(9.500 preb., 38 m n.m.) leži med rekama Flumini Mannu in Leni. Ime izhaja iz sardinske besede serra, ki pomeni greben in pridevnika manna, ki pomeni velik. Prva naselja na tem območju, dokumentirana predvsem zaradi odkritja vasi Cuccuru Ambudu, segajo v obdobje med kulturo Ozieri in kulturo Monte Claro.
Pomembnega zgodovinskega pomena je menhir Perda Fitta, granitni balvan, ki predstavlja boginjo mater (višina 1,45 m; grobo izklesan z 10 kapicami v negativnem reliefu, ki predstav-ljajo prsi). V okolici odkrijejo tudi številne ostanke zgradb iz nuragijskega obdobja. Med rimsko vladavino je območje gosto poseljeno, obstajale so številne vasi, dokazi o njihovih naseljih pa so raztreseni po celotnem območju. V tem času je mesto središče precejšnjega pomena za kmetijsko proizvodnjo in je ostalo tako tudi med bizantinsko prevlado na Sardiniji.
Med zanimivostmi je treba omeniti župnijsko cerkev sv. Leonarda zgrajeno v dveh različnih obdobjih in tako predstavlja mešanico gotsko-katalonskega, aragonskega in poznobaročnega sloga (vzdolžna ladja in zvonik sta zgrajena med XV. in XVI. stol., kupola in apsida pa med XVII. in XVIII. stol. Cerkev ima izrazito visok osmerokotni zvonik), majhno podeželsko cerkev sv. Marije iz Monserrata (omenjena leta 1089 v donaciji sodnika Konstantina I. Salucija II. benediktinskim menihom opatije sv. Viktorja. V letih po drugi svetovni vojni je bila obnovljena, leta 1999 pa je razglašena za svetišče), cerkev sv. Angela (XVI. stol., cerkev hrani lesen kip sv. Angela iz XVII. stoletja našega štetja hrani), cerkev sv. Sebastjana, zgrajena kot zaobljuba po kugi in je od 1631 do 1854 dom dominikanskih menihov).
Grob velikanov SU PICANTU, Siniscola (wikipedia)
(11.100 preb., 38 m n.m.). Po številnih najdbah (geometrijski mikroliti iz kremena in obsidiana, oblikovani kot trapezoidni in polmesečasti kamni (6000 pr. n. št.), zbrani v sipinah Capo Comina) je območje naseljeno že vse od prednuragičnega obdobja in številni nuragi so vidni še danes, med zanimivejšimi – Domus de janas Cuccuru ‘e Janas se nahajajo na pokrajinski cesti med Siniscolo in La Caletto, medtem ko se grobnice velikanov Su piccante, Sas colovranas in Su itichinzu nahajajo med Capo Cominom in Irgolijem. Na najvišji točki dneva kolesarimo mimo nuraga Janna ‘e Pruna, zagotovo pa bomo kakšnega še srečali. Ob številnih arheoloških območij v okolici si bomo v Siniscolu ogledali le kakšno cerkev.
tempio pausania, panorama (wikipedia)
(12.900 preb., 566 m n.m.), mesto in občina ob vznožju gore Umbara, je skupaj z Olbio glavno mesto pokrajine Gallura v severovzhodni Sardiniji. Po nekaterih mnenjih je to srednjeveško mesto zgrajeno na ruševinah rimske Olbije ali v bližini, čeprav o tem (še) ni zgodovinskih ali arheoloških dokazov. So pa dokazi o prvih oblikah bivanja in naselitve na tem območju v prazgodovinskem prednuragičnem obdobju kremenova in obsidianova orodja iz neolitika ter keramične posode iz eneolitika, ki so se verjetno uporabljale za pašništvo. Več dokazov kaže na naselitev skupin v nuragičnem obdobju (od leta 1800 pr. n. .št.), kar dokazujejo skalna vas na gori Lu Finocchiu, grobnice Monte di Deu in nuragi Izzana,
Nurag Izziana, Tempio Pausania (wikipedia)
Po rimski osvojitvi Sardinije (238 pr. n. št.), v cesarskem obdobju (I. stol. pr. n. št.) identificirajo rimsko središče Gemellae v bližini današnjega Calangianiusa. Na območju Milizzane (Tanca di li Frati) v bližini industrijskega območja, najdejo rimske ostanke (mejnike, ostanke starodavnih cest in zidov). Druge najdbe, vključno z nagrobnim napisom vojaka iz kohorte, ki je tam služil 19 let, odkrijejo na območju sv. Lovrenca.
Naselje je prvič omenjeno kot Templo leta 1173 v listini med primasom Pise in škofom Civite (danes Olbia), nato pa kot Villa Templi, v obdobju Giudicatov postane glavno mesto Kuratorstva Gemini, v ta čas sodi tudi gradnja prvotnih cerkev sv. Petra (1519) in sv. Križa. Ko Sardinijo osvojijo Aragonci (1324), v obdobju kraljestva Sardinije pod krono Aragona, je v Rationes decimarum Italiae: Sardinija (1346-1350) omenjen kot de Tempio. Leta 1543 je na pobudo Donne Giovanne de Portugal, žene fevdalnega gospoda, ustanovljen frančiškanski samostan s cerkvijo v renesančnem slogu. Leta 1545 se tam naselijo manjši bratje observanti. Ko se leta 1720 konča vojna štirih zaveznikov in je Sardinija po Haaški pogodbi predana Savojski hiši, Tempio doživi znatno rast prebivalstva.
katedrala sv. Petra, Tempio Pausania (wikipedia)
Cerkve: srednjeveška cerkev sv. Križa (obnovljena v XVI. stol. in ima baročno fasado iz leta 1830, ladjo z opečnim banjastim obokom iz XIX. stol.; prej sedež Bratovščine svetega križa), katedrala sv. Petra (Santu Petru, XIII.-XIV. stol., obnovljena leta 1519 in znatno razširjena med letoma 1790 in 1833, z eno samo ladjo in apsido s stranskimi kapelami, gotskim aragonskim portalom in zvonikom iz XVI. stol.), oratorij Rožnega venca (XIII.-XVI. stol., obnovljen v zadnji četrtini XVI. stol. z zanimivo gotsko-aragonsko granitno fasado in lesenim oltarjem v notranjosti, stoji na mestu starodavnega poganskega in kasneje rimskega bogoslužnega prostora), cerkev sv. Frančiška (Santu Franciscu, zgrajena med letoma 1543 in 1548 v renesančnem slogu (najstarejši ohranjeni primer na Sardiniji), z eno ladjo, banjastim obokom in štirimi kapelami na vsaki strani), cerkev sv. Antona (Sant’Antoni) (1657, razširjena leta 1788), oratorij vic (Lu Pulgatoriu, 1679, da v španskem obdobju zgraditi plemič Jaimeja Misorra za odkupnino za hude zločine, ki jih je storil).
Civilna arhitektura: palača Scolopi, druga polovica XVII. stol.), ostanki rezidence pripisane sodniku Ninu Viscontiju di Gallura (XIII. stol.), omenjene v osmem spevu Božanske komedije, palača Antico Seminario Pes di Villamarina (prva rezidenca plemiške družine Pes, markizov Villamarina, iz Tempia, med letoma 1804 in 1933 postopoma predana škofiji, do leta 1966 je sedež škofa in škofovskega semenišča, danes so v njem uradi škofovske kurije in škofijski muzej Templense), palača Pes di Villamarina (XVII. stol.), palača Pes, neoklasicistična palača družine genovskih ladjarjev Sanguinetti (začetek XX. stol.), nekdanji zapor (1663), gledališče Carmine (1928–1929, secesijski slog), železniška postaja (1930/33, v secesijskem slogu (poudarek na granitu, opeki in ometu) in dekoracijah v slogu art deco z Železniškim muzejem v nekdanjih železniških delavnicah, kjer so razstavljene parne lokomotive), vojašnica Francesca Fadde (zgrajena leta 1913 kot velik obrat za predelavo plute), osnovna šola San Giuseppe (od leta 1956, prenovljena leta 1977), zgodovinsko mestno jedro, zgrajeno iz blokov sivega granita (večinoma iz XVIII. stol.; Corso Matteotti, Via Roma (Carrera Longa, Lu Runzatu, Lu Pultali), Piazza d’Italia, Parco delle Rimembranze, Fonte Nuova (Funtana Noa) in Parco di San Lorenzo …).
Arheološka najdišča: Nuraghi Maiori (Naracu Maiori, granitna struktura z dvema stožcema iz leta 1400 pr. n. št., Nuraghi Polcu (Naracu Polcu), Nuraghi Izzana.
Cerkev sv. Viktorije, Telti (it.wikipedia.org)
(2,300 preb., 325 m n.m.), sedanji toponim je izražen v gallurskem narečju, vendar izhaja iz izvirnega “Tertis”, izraženega v sardinskem jeziku in je v tej obliki znan že od srednjega veka. Telti se nahaja na kraju rimskega Tertiuma, po katerem dobi ime in postane skromno rimsko središče, ki živi od odbite svetlobe pomembnega pristanišča Olbia.
Med večjimi zanimivostmi se omenja nurag Lu Naracu, muzej nuragov, cerkev sv. Viktorije zgrajena na ruševinah stare (morda VI. stol.), v bližini pa je tudi vinska klet La Neula, kjer lahko za pol stotke degustiramo La Nuelo (Vermentino di Gallura DOC Julie) in Cannonau.
villa Asquer, Tuili (wikipedia)
(886 preb., 208 m n.m.) je mesto in občina ob vznožju planote Giara, v zgodovinski pokrajini Marmilla. Območje je naseljeno že od nuragijske dobe, kasneje pa je rimsko središče. Legenda sicer pravi, da rimsko vilo Tuili ustanovi sestra pretorja Usella Tulliola, ki umre na Sardiniji, vendar pa najstarejši dokumenti, ki razkrivajo zgodovino mesta in se nahajajo v vatikanskih arhivih, segajo šele v srednji vek.
V Tuiliju bomo prepali, a za ogled ni prav veliko zanimivega, razen dveh muzejev (olja in glasbenih inštrumentov) in dveh cerkev (sv. Antona Opata(1981), sv. Petra (1489, oltar mojstra iz Castelsarda, bolj znan kot oltar Tuili), ni videti, tudi za večerjo ne bomo prav izbirčni (Jara Green Life, Domu Cancedda, Bar Sa Jara).
