V Estoniji bomo “preživeli” le en dan, dovolj, da se lotimo vsaj kakšne njihove dobrote. V Estonijo, v Pärnu, prispemo po treh dneh vožnje s kombijem in verjetno nam bo prijala kakšna dobra večerja. V mestu s 000 preb. bomo zagotovo našli kakšno dobro restavracijo (še menjalni tečaj za oceno koliko tam stane hrana: 1€ = 15,65 EEK in 100 EKK = 6,40 € (ha, ha, od 1.1.2011 je uradna valuta evro)) in se nam s preračunavanjem kot v Srbiji in Turčiji ne bo treba ukvarjati, je pa res, da so cene ponekod (kot pri nas) kar zasoljene. Evro imata tudi Litva in Latvija, Poljska pa še vztraja pri svojem zlotu.
ZAJTRK
Zajtrk v Estoniji je običajno sestavljen iz kruha, narezka in sira, ki se pogosto jedo skupaj kot sendvič. Nekateri Estonci jedo tudi kašo iz zdrobov in krompirja. Črni rženi kruh, ki ga vsak dan jedo v Estoniji, je težek in krepak ter, tako kot mnogi estonski siri, lahko vsebuje majhna semena.
KOSILO
HLADne predjedi
Prva jed je v tradicionalni estonski kuhinji hladna jed – kisle kumarice, meso in klobase se postrežejo s krompirjevo solato (kartulisalat) ali rosoljo, značilno estonsko jedjo, ki je skoraj enaka švedski sillsallad, na osnovi rdeče pese, krompirja in sleda. Priljubljena so tudi majhna peciva, imenovana pirukas – sorodnik piroškov – polnjena z mesom, zeljem, korenčkom, rižem in drugimi nadevi ali mešanicami, ki jih pogosto postrežejo z bujonom. Sled je pogost med drugimi ribami kot del estonske hladne mize. Dimljena ali marinirana jegulja, jedi iz rakov ter uvoženi raki in kozice veljajo za dobrote. Ena od estonskih nacionalnih jedi je räim (baltski pritlikavi sled), skupaj s papalinami. Priljubljeni so tudi iverka, ostriž in smuč.
V XX. stol. postane priljubljen poseben sendvič, imenovan kiluvõileib. Sendvič je sestavljen iz tradicionalnega odprtega sendviča z rženim kruhom. tanko plastjo masla in vürtsikila, vložene baltske papaline. Neobvezni dodatki so rezine kuhanih jajc, majoneza in zelišča.
JUHE
Juha s čebulo in česnom (travelfoodatlas.com/estonian-food)
V Estoniji se juhe lahko je bodisi pred glavno jedjo bodisi kot glavni obrok in so najpogosteje mesne ali piščančje juhe s primešano različno, pogosto pa se primeša kislo smetano, mleko in jogurt. Precej priljubljena je tudi grahova juha. Edinstvena estonska juha je leivasupp(kruhova juha), vrsta sladke juhe, pripravljene iz črnega kruha in jabolk in običajno postrežene s kislo smetano ali stepeno smetano ter pogosto potreseno s cimetom in sladkorjem.
Hernesupp Suitsukoodiga je tradicionalna juha, pripravljena s čebulo, česnom (nekateri dodajo tudi korenje) in prekajenimi svinjskimi kostmi. Po kuhanju v juho dodamo posušen grah in kuhamo še toliko časa, da se grah zmehča. Nekateri čebulo in česen pretlačijo v pire, da dobi juha bolj kremasto strukturoe. Hernesupp Suitsukoodiga se običajno pripravlja na silvestrovo in v njej običajno uživajo starejše generacije Estoncev. Menijo, da jih okus prekajene svinjine in lebdeči vonji spominjajo na otroštvo.
Metssiga (Divji prašič): če si ljubitelj divjačine, je Estonija za to prava država. Meso je zelo močno, a tudi zelo okusno, pripravljajo pa ga na različne, največkrat kot golaž. Divji prašič je eno tistih vrst divjadi, ki jo lahko najdemo po vsej državi. Če si ljubitelj divjačine bodo jedi iz mesa divjega prašila prava izbira.
Verivorst,estonska krvavica, je priljubljena nacionalna jed. V božičnem času je zrak prežet z dišečo aromo slastne klobase, ki cvrči na odprtem ognju. Ta kulinarična mojstrovina je sestavljena iz mešanice ječmena, čebule, pimenta, majarona in krvi, polnjene v prašičje črevo in kuhane (nič pečenja?), pogosto pa jo postrežejo s kislim zeljem ali marmelado iz brusnic. V zadnjih letih so tudi sodobni kuharji začeli eksperimentirati z novimi kombinacijami okusov in kuharskimi tehnikami, s čimer so tej tradicionalni estonski jedi vdahnili novo življenje.
Krvavice je moč najti v številnih drugih kulturah in kuhinjah, kot so španska morcilla, francoski boudin noir, nemški blurwurst, irsko-angleški black pudung (ga dobiš kar v tradicionalnem angleškem zajtrku), poljska kaszanka ali finska nustamakkara, a avtor članka pravi, da se nobena od teh ne more primerjati z vrhunsko odličnostjo estonskega verivorsta (morda še pokusil slovenske krvavice, mi bomo estonsko zagotovo, če jo bomo le pred zimo kje našli!).
Svinjska pečenka s krompirjem (toidutee.ee)
Seapraad Ja Hautatud Hapukapsadje svinjska jed, pripravljena iz pražene svinjine, kislega zelja in korenja. Svinjino najprej pečemo v pečici, dokler ni dobro pečena in postane mehka. Po pečenju mesa odcedimo sok in obrezke. Nato jih dodamo v lonec s kislim zeljem in korenjem. Jed nato pustimo kuhati toliko časa, da se kislo zelje zmehča. Svinjska pečenka s kislim zeljem je jed, ki izvira iz Poljske, kjer je znana kot „Żeberka Wieprzowe“. V Estoniji se običajno uživa pozimi in velja za idealno jed za hranjenje velikih družin in srečanj.
Sült — svinjski žele je tipična estonska jed, domača na podeželju. Žele nastane iz vrenja svinjskih kosti z mesom. To je pogosta konzervirana mesna jed, shranjena za zimo.
Marineeritud Angerjay — marinirana jegulja je pravzaprav jegulja v želeju, pripravljena po podobni metodi, kot se uporablja za sült. Je zelo priljubljena in tradicionalna hrana v Estoniji, kjer so jegulje v izobilju in jo jedo tako svežo kot konzervirano, ima močan ribji okus, ki je nenavaden in značilen. Marinirano jeguljo lahko najdete v estonskih domovih in restavracijah. Jed se vedno postreže hladno.
Võrtsjärv Suitsukala — enolončnica iz bučk je tipična, krepka estonska jed. Plasti bučk, paradižnika, začinjene čebule in ostankov mesa, kot je mleta govedina ali prekajene ribe, pečemo z jajci in mlekom.
SLADICE
Karask — sladica iz polnozrnate pšenične in ječmenove moke, ta estonski recept je značilen za tradicionalne slavnostne jedi.
Kissel — sladkano mleko, smetana ali sok, ki je zgoščen s škrobom, da nastane želeju podoben puding, priljubljen v severni in vzhodni Evropi. Če porabimo manj škroba, lahko poljub uporabimo tudi kot omako ali kot juho ali napitek.
Kamavaht je sladica pripravljena iz mlete moke in kombinacije pražene ržene, ovsene, grahove in ječmenove moke. Včasih se oves namesto tega nadomesti s pšenično moko. Dodamo s sladkorjem stepeno sladko smetano in potresemo s svežim sezonskim jagodičevjem. Kamavaht je tradicionalno povezan z rusko kuhinjo, kjer se imenuje “толокно“, in s finsko kuhinjo, kjer je znan kot “talkkuna” in se uživa že stoletja. Čeprav kamavaht velja za sladko jed, ga mnogi uživajo za zajtrk ali kot prigrizek, skupaj z mlekom ali kefirjem.
ŠE NEKAJ JEDI, KI JIH MORAte POSKUSITI
Vürtsikilu Suupiste je vrsta sendviča, pripravljenega s papalinami in kremnim sirom s strtim česnom. Za okras se pogosto dodajo koper, zelena čebula in kuhani beljaki. Običajno se ga uživa kot prigrizek ali predjed. Papaline so vrsta majhnih mastnih rib, ki so precej podobne sardelam in se pojavljajo v številnih drugih tipičnih estonskih jedeh. Prodajajo se dimljene, konzervirane ali vložene v začinjeni slanici. Tradicionalno ta slani prigrizek spremljajo močne žgane pijače, kot je estonska vodka.
Krompirjeva solata (travelfoodatlas.com)
Eesti Kartulisalat je krompirjeva solata, pripravljena iz kuhanega krompirja in korenja (ki sta narezana na majhne koščke), narezanega kuhanega jajca, narezanih kumar in prekajene klobase. V mešanico se običajno doda tudi grah v pločevinkah, vse te sestavine pa se nato združijo s kislo smetano in majonezo. Zadnja dodana sestavina je narezano jabolko, ki solati doda malo sladkobe. Eesti Kartulisalat velja za glavno estonsko jed in je tudi ena najbolj znanih živil v državi.
Mulgikapsadje preprosta estonska enolončnica, pripravljena iz kislega zelja, ječmena in mesa (običajno slanine ali prekajenih svinjskih izdelkov). Enolončnico pustimo počasi kuhati, dokler se kislo zelje in ješprenj ne zmehčata. Običajno postrežemo kot glavno jed, občasno pa tudi kot prigrizek ali predjed. Mulgikapsad velja za nacionalno jed Estonije. Čeprav se uživa skozi vse leto, ga Estonci običajno pripravijo ob velikih praznovanjih, kot sta božič in novo leto. Najpogosteje ga postrežemo s praženo čebulo in rezinami svinjine.
Kruubipuder je tipična kaša, ki jo skuhamo tako, da v toplo osnovo ali vodo dodamo ječmen. Kasneje med postopkom dodamo česen in druge sestavine. Naslednji korak je, da zmes zapečemo v pečici in počakamo, da zrna postanejo mehka. Kruubipuder je na splošno goste konsistence in je poln pomembnih hranil. Jed sega v srednjeveško obdobje, ko so kmetje predstavljali glavno prebivalstvo estonske regije. Včasih so se preživljali predvsem z žiti in majhnimi porcijami mesa. Zdaj velja, da je bolj tolažilna hrana.
Mannavaht je tipična kaša, pripravljena iz brusnic in zdroba. To rožnato jed pripravimo tako, da brusnični sok zavremo z vodo in sladkorjem, nato pa v mešanico postopoma dodajamo zdrob. Ko zmes dobi gosto strukturo in je zdrob popolnoma kuhan, ga pustimo na strani, da se ohladi. Za klasično penasto strukturo kašo nato z mešalnikom spenite, dokler ne postane puhasta.
Kaneelirull (ohtuleht.ee/toidutare)
Peno razporedimo po mleku, po vrhu pa dodamo še sezonsko jagodičevje. To estonsko poslastico so pogosto stregli v vrtcih in šolah. Menijo, da je privlačna rožnata barva te jedi staršem olajšala hranjenje otrok s kašo.
Kaneelirull je sladka žemljica s cimetom, pripravljena iz moke, cimeta, sladkorja in masla. Jed je znana še pod številnimi drugimi imeni, kot so cimetova rolada, cimetova žemljica, cimetov vrtinec, cimetov danski in cimetov polž. Priljubljen je po vsej Skandinaviji in drugih delih severne Evrope.
Na Češkem, v Ostravi, preživimo le en večer, tako bomo verjetno “šli” le na češko pivo, piva največjih pivovarn lahko sicer uživamo tudi doma (Pilsner, Budvar, Staropramen, Bernard ali Černá Hora – tu mimo smo kolesarili iz Gdanska po Jantarjevi poti), vendar bomo tu raje poiskali kakšno krajevno pivo, morda kar Ostavarja, ali pa najdemo kakšno kraft pivo. Kje in kakšno pivo lahko pijemo pa na tej povezavi. Poleg piva Čehi redi pijejo tudi:
vino Pálava. Palava je češka sorta grozdja, ki je nastala kot križanec med Müller Thurgau in Gewürztraminer (Tramín červený). Leta 1977 je bil ta hibrid uradno priznan kot sorta grozdja. Gojijo jo predvsem na Moravskem, ob vznožju istoimenske gore, kjer je tudi nastala. Vina Pálava so običajno polnega telesa in aromatična, in čeprav so subtilno sladka, so najboljši primerki običajno dobro uravnoteženi s kislino in svežino. Ta zlato-rumena vina se nagibajo k aromam vrtnic, vanilije in tropskega sadja, njihova značilnost pa je subtilna pikantnost, ki spominja na poper in muškatni orešček.
grozdje Moravski kabernet (commons.wikimedia.org)
vino Cabernet Moravia (Moravski kabernet), hibrida grozdja iz Češke, ki je nastal s križanjem sort Zweigelt (Zweigeltrebe) in Cabernet Franc. Grozdje je ustvaril Lubomír Glos iz Moravská Nová Ves, in čeprav so ga prvič križali v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja, je bilo uradno registrirano leta 2001.
vino Muškát moravský(Moravski muškat) je češka sorta grozdja, ki je nastala s križanjem Muscat Ottonel in redke sorte Prachtraube. Čeprav je grozdje primerno tudi za pridelavo sladkih in penečih vin, se največ uporablja kot mešanica in pri pridelavi suhih sortnih vin. Suha vina, pridelana iz Muškát moravský, so zlate barve z značilnimi začimbnimi notami ter cvetnimi, zeliščnimi in citrusnimi aromami. Običajno so lahki in aromatični, najboljši primerki pa bodo imeli odlično ravnovesje ostankov sladkorja in kislosti.
Becherovka. Od alkoholno močnejših pijač je na prvem mestu Becherovka. Ustvaril jo britanski zdravnik Frobrig in recept je posredoval Josefu Becherju, ki ga je izpopolnil in ga leta 1807 dal na trg kot medicinsko zdravilo pod imenom English Bitter. Kljub političnim in vojnim nemirom v 20. stoletju je Becherovka ostala vodilni češki izdelek in se še vedno proizvaja po originalnem, tajnem receptu. Narejen je iz kombinacije 20 različnih začimb in zelišč, ki jih maceriramo v alkoholu, da ustvarimo osnovo, ki jo nato razrežemo z vodo in sladkorjem ter pustimo starati v hrastovih sodih. Becherovko tradicionalno uživamo čisto ali z ledom, dobro pa se obnese tudi v koktajlih, med katerimi je najbolj priljubljen Beton – kombinacija Becherovke in tonika /da se ga dobro zabetoniraš?).
Fernet je še ena zeliščna pijača, ki jo Čehi (pa ne le oni) zelo cenijo. Na voljo je v različnih različicah, Stock (ali grenka), Citrus (Limona) in je najbolje postrežena hladna ali z ledom.
Pálenka. Na Češkem in Slovaškem je pálenka katera koli destilirana pijača, predvsem pa sadno žganje ali brandy. Izraz se pogosto uporablja generično za vse vrste žganih pijač, vključno z vodko, ginom in borovičko. Beseda izhaja iz slovanskega glagola paliti (goreti; destilirati). Podobni izdelki obstajajo na Madžarskem pod imenom pálinka in v Romuniji pod imenom palincă. Izdelek pogosto primerjajo tudi z rakijo, žgano pijačo, ki jo najdemo po večjem delu Balkana.
Tuzemák (en.wikipedia.org)
Slivovice (slivovka) je alkoholna pijača iz sliv. Različne različice te vrste pijače so narejene iz drugega sadja in so na voljo v aromah, kot so: hruške (hruškovice), marelice (merukovice) itd. Je močnejša in bistrejša od zeliščnih likerjev in je zelo priljubljena predvsem na Moravskem. Za najboljše slivovke štejejo Žufánek, Zubří, Hildprandt Zralá Švestka, Rudolf Jelínek, Kleiner Silver Plum, Kosher Silver in Spiš Original Slivka.
Tuzemák, tradicionalna češka pijača je v XIX. stol. služila kot nadomestek za originalni karibski rum. Običajno se destilira iz krompirja ali sladkorne pese, da se ustvari osnova, ki se nato obogati z esenco ruma. Pijača je bila sprva razvrščena kot rum in je nosila ime tuzemský rum (domači rum), ker pa ni destilirana iz sladkornega trsa, so evropski predpisi prepovedali njeno prvotno ime in klasifikacijo. Tuzemák se še vedno proizvaja na enak način in je glavna pijača po vsej državi. Uživamo ga lahko čisto ali v koktajlih, uporabljamo pa ga tudi pri pripravi sladic, zlasti tradicionalnih čeških božičnih piškotov (vánoční cukroví).
ESTONIJA
Ali so spletne strani tako uboge, ali pa pri pijačah niso ravno izvirni. Vsekakor bomo izbor pijač preverili na terenu, vsaj kakšnega sadnega vina!
Vana Tallinn, liker (zakaz.ua/en/products)
Vana Tallinn, liker. Je tradicionalna estonska alkoholna pijača. Liker s svojim značilnim okusom je ena najbolj znanih estonskih blagovnih znamk. Nežen, a pikanten okus likerja izhaja iz bogatega jamajškega ruma, skrbno izbranih aromatičnih začimb in eksotičnih citrusov. Za izdelavo Vana Tallinn se uporabljajo samo naravne sestavine je tradicionalna estonska alkoholna pijača, ki je temno rjav liker z blagim okusom po rumu.
Handsa, brandy. Je starodavna obrtno izdelana žgana pijača iz organske rži. Močno alkoholno pijačo destilirajo v Estoniji od konca XVIII. stol. po tradicionalnih metodah. Destilarne so izdelovale pijačo zase, pa tudi za tihotapljenje.
Silver Swan, vodka. Ta vodka vas popelje nazaj v klasične vodke iz XVII. in XVIII. stol. Brez poznavanja klasike je nemogoče razumeti naravo sodobnih vodk. Jasno, kompleksno in izjemno čisto. Prvi vtis neprekosljive blagosti je izkušnja, zaradi katere se druge vodke zdijo zastarele. Silwer Swan ni filtrirana, kot ni bila tradicionalno vodka v Estoniji. Narejena je samo iz najboljšega zimskega sadja – le okus najboljše rži živi v okusu vodke po dolgem potovanju skozi kašo, proces fermentacije in počasno destilacijo. Srebrni labod uporablja ozimno žito iz nekdanjih posesti graščine, ki ima močan značaj. Zemlja je obdelana preprosto, trajnostno in okolju prijazno. Dragoceni sadeži so obrani le ob najboljšem času, zelo skrbno sortirani in skrbno posušeni. Tako se srečata preteklost in sedanjost.
Stön, vodka. Aroma je značilna za pšenično vodko, občutek alkohola je nekoliko podoben ostri opeklini. Okus je rahlo sladek in zrnat. Je pa pekoč občutek presenetljivo močan in ga je čutiti tudi dolgo v pookusu. Oster okus je nekoliko presenetljiv pri vrhunskem izdelku, kot je ta, domnevali bi očitno mehkejši okus. Ostrina se čuti tudi v pijači, zmešani s soda vodo, kjer se jasno razloči tudi zrnato sladkast okus. Sam okus je dober, čist in lepo zrnat, a ostra zapečenost zmanjša užitek. Vodka ni preveč filtrirana, dobra stran je zrnat okus, a ostrina je takšna, kot jo pri vodki tega cenovnega razreda le redkokdaj srečaš. Stön se priporočamo predvsem za mešane pijače, za katere je zaradi zrnatega in močnega okusa zelo primeren.
Blue Diamond, vodka je blagovna znamka vodke na osnovi žitaric. 40% vodka je narejena iz rženega zrna, uvoženega s Finske, voda pa je pridobljena iz arteškega vodnjaka
Vinske ture po Estoniji (ecb.ee/blog/best-distilleries=
Starodavne korenine estonskega vina. Estonci so vina iz sadja in jagodičja začeli izdelovati že v srednjem veku, vendar so uradne kleti jagodičja odprli v dvajsetih letih prejšnjega stoletja. Iz tega izhajajoče tradicije so se prenašale iz roda v rod in ni bilo redkost videti vina, stisnjena v velike steklenice v kotih domov v času Sovjetske zveze. Od craft revolucije leta 2010 so novi proizvajalci začeli izdelovati vina iz vsega, kar ponuja narava. Najpogostejše osnove so regrat, rabarbara, jeglič, jeglič, črni ribez in lokalne sorte grozdja. To vodi do slajših okusov kot vino na osnovi grozdja. Posledično ima Estonija obsežen izbor desertnih vin. Vinska cesta po počakala za drugič.
Med brezalkoholnimi pijačami je najbolj priljubljena Kali.
LATVIJA
Kvas (ilgezeem.lv)
Kvass, brezalkoholna pjača iz fermentira-nega rženega kruha. Rženi kruh se skuha v vodi in pusti stati, dokler ne fermentira. Običajno kruh in voda nista edini sestavini, v njej je lahko tudi sadje, kot so rozine ali jabolka, ki dajejo pijači sladko komponento. Kvas je sprva prišel iz Rusije in je postal priljubljen v številnih državah srednje in vzhodne Evrope in se razširil celo do zahodne Kitajske, kjer ga radi pijejo lokalni Ujguri.
Na poletni solsticij Latvijci praznujejo Jāņi, čaroben praznik, ko Latvijci skačejo čez kresove, pijejo pivo in iščejo praprotni cvet in odrasli pijejo pivo, otroci pa kvas! Pijača je iz ekstrakta slada, vode, sladkorja, kvasa in skorje rženega kruha.V otroštvu so latvijski otroci vedeli, da ima malo alkohola, zato so se med pitjem radi pretvarjali, da so odrasli.Danes lahko kvas kupite v trgovini. Ne glede na to, kako nenavadno se sliši, je kvas odlična pijača, ki jo bomo morali poskusiti v Latviji.
.-
Riški črni balzam (www.liveriga.com)
Rīgas Melnais balzams (Riški črni balzam) je latvijski balzam, ki se pogosto šteje za latvijsko nacionalno pijačo. Ta močan alkohol je narejen iz zelišč, tekočina pa je prav tako črna, kot pove že ime. Prvotni recept sega v leto 1752 in še danes naj bi natančen način izdelave pijače poznali le destilarni mojster in njegova dva vajenca. Danes Rīgas Melnais balzams proizvaja JSC Latvijas Balzams in je v svoji zgodovini prejel več kot 100 nagrad na različnih mednarodnih sejmih. Vsako leto se proizvede več kot 2 milijona steklenic te pijače in izvozi v 30 držav. Obstaja več različic balzama, s črnim ribezom, češnjami in celo žganjem.
Zeliščna grenčica je močna (45%), tako da, če imate raje kaj blažjega, se lahko odločite tudi za koktajl s Riškim črnim balzamom.
Farmhouse ale (Mājas alus, kmečko pivo)je starodavna vrsta piva, ki so ga varili evropski kmetje, ki so sami gojili žita in hmelj. Ti zvarki so bili narejeni s tehnikami, ki se v sodobnem pivovarstvu ne uporabljajo, in ker so bili zvarjeni v različnih evropskih regijah, so primerki neverjetno vsestranski in vključujejo vrsto različnih vrst in so običajno zelo posebni za vsako regijo. Kmečko pivo so izdelovali v krajih, kjer so ljudje gojili žitarice in je v začetku XX. stol. prevladuja vrsta po vsej severni Evropi. Ta piva so bila del vsakdana. Ponekod so jih pripravljali in uživali ob posebnih priložnostih, tam, kjer je bilo žita v izobilju, pa vsak dan (nekaj znamk: Burdock, Salaus alus, Jovarų alus, Bačkorių alus).
Imperial Baltic Porter (shop.pohjalabeer.com)
Baltski porter so razvili iz britanskega porterja, nanj pa so delno vplivali močna cesarska piva (imperial stout). Piva, ki spadajo v to kategorijo, imajo visoko vsebnost alkohola, običajno med 5,5 in 9,5 %, njihova barva pa sega od mahagoni rdeče do temno rjave. So polnega in gladkega zvarka s tipičnimi sladnimi okusi, ki jih običajno dopolnjujejo arome toasta, karamele, sladkega korena, suhega sadja, čokolade in kave. Baltski porter se je prvič pojavil, ko so v Rusijo poslali močnejše in hmeljaste različice britanskega porterja. Pošiljke najprej dosežejo baltska, skandinavska in severnoevropska pristanišča, vključno s tistimi v Latviji. Domače pivovarne kmalu začno proizvajati svoje različice z uporabo lager kvasa in krajevnih sestavin, sčasoma pa ustvarijo slog, ki se pojavlja v številnih krajevnih izrazih. Baltski porterji se odlično podajo k obilnim jedem, predvsem pečenemu mesu ali mesu na žaru ter enolončnicam. Odlično se podajo tudi k sladicam s čokolado ali orehi ter sirom.
Tējas kokteiļi (čajni koktajli) so sestavljeni iz čaja in različnih drugih sestavin, običajno sokov in različnega sadja. V čaju se znajde tudi kakšen rum, viski, … Pozimi so ti čajni koktajli odličen način, da se pogrejemo in hkrati uživamo v okusni pijači, poleti pa, ko so dnevi vroči, ni strahu, v številnih kavarnah strežejo tudi hladen čajni koktajl.
Kefir je gost mlečni napitek, ki se dobro prileže po obilnemu kosilu ali večerji. In poleg tega naj bi bil tudi zdrav! Če kefirja ne pijete redno, je Latvija idealen kraj za to.
LITVA
Litva ponuja več kot le mineralno vodo, od tradicionalnega gira, pijače iz fermentiranega rženega kruha, podobne koreninskemu pivu, do osvežujočega brezovega soka, spomladanske vitaminske bombe, se bomo našli nekaj za vsakega.
Gira (pintplease.com/en/beer)
Gira (kvas). Sladka in bogata pijača iz fermentiranih ostankov rženega kruha in kvasa, tradicionalno z majhnim odstotkom alkohola, ki ostane od fermentacije in tega odstotka se še vedno držijo pri obrtni izdelavi. Večino časa pa je bolj kot koreninsko pivo. V mnogih državah v regiji je bil nadomestek za kolo in je bil na voljo v ogromnih cisternah na vsakem uličnem vogalu. To je razlog za nostalgijo, ki je z njim povezana do danes. Pijačo lahko sladkamo s sladkorjem ali za izrazitejši okus z medom, brezovim sokom ali sadjem in jagodami. Kaj drugega reči? Ugotovili boste, da ga bo točila večina barov, zaradi česar je odlična brezalkoholna alternativa pivu, vsaka mikropivovarna po vsej državi pa izdeluje svojo različico, tako da je na izbiro veliko.
Beržų sula (brezova kri). V Litvi pomlad ponuja edinstveno sezonsko poslastico: drevesni sok. Ta rahlo sladek eliksir iz javorjevih ali brezovih dreves je bil cenjena poslastica že stoletja, tradicija pa sega celo do prve dokumentirane uporabe izraza “sula” leta 1642. Domačini ga uživajo čistega, v juhah ali celo fermentiranega z malinami trsov, kar mu je dalo igriv vzdevek “brezova kri”. Toda na dan svetega Jurija (23. april) folklora pravi, da je prepovedan, saj naj bi se v njem kopale čarovnice. Če ste na obisku in želite poskusiti to naravno pijačo, številne kmetije, kot sta Žalioji stotelė in Duburiai, ponujajo degustacije sokov. Vendar vedno preverite vnaprej, saj lahko hladni sunki ustavijo pretok soka. In če ste na poti, so to olajšala sodobna litovska podjetja, ki ponujajo pasterizirane sokove v supermarketih in celo kinematografih. Doživite to edinstveno litovsko tradicijo na svojem naslednjem potovanju!
Mead (medica). Litovci so pili različne vrste medice od »antike« do XVIII. stol. (medica se šteje za najstarejšo alkoholno pijačo), zato velja medica za narodno pijačo. Medica je naravna fermentirana z nizko stopnjo alkoha. Medica Šušvės midus je narejena iz naravnega medu, ki so ga čebele nabrale v lastnem čebelnjaku, tako da vedno zagotavlja visoko kakovost medice.
alaus (pivo (lokys.lt/en/a-la-carte-menu)
Alaus (pivo). Litovsko pivo ima nekaj nepričakovanih okusov za vsakega, od IPA jantarne barve, hmelja in sadja do piv, prepojenih s posebnimi sestavinami, kot so grah, rože ali maline. Skrivna sestavina je… tradicija. Krajevni pivovarji prenašajo tradicijo izdelave kvas iz ene generacije. Praksa sega v poganske čase in obstaja celo bog piva, imenovan Ragutis, ki ima majhen oltar, posvečen njemu v prestolnici Vilni. Medtem ko so številne države v regiji opustile svojo pivovarsko tradicijo v korist masovne proizvodnje ležakov, se je Litva obdržala – tudi med sovjetsko okupacijo. rezultat? Živahna tapiserija mikro pivovarn po vsej državi, od katerih vsaka varuje svoje stoletja stare skrivnosti. Ne glede na to, ali gre za lokalni pilsner ali kmečko pivo, litovska piva ponujajo topel, vabljiv značaj, ki je popoln za lagodno uživanje. Torej, ko ste v Litvi, ne pijte samo piva – izkusite ga.
Póltorak Staropolski Tradycyjny (medica), proizvajajo na Poljskem v skladu s staro poljsko tradicijo, ki sega več kot tisoč let nazaj. Njegova vsebnost alkohola se giblje od 15 do 18 % vol. in je fermentiran iz medične pivine. Da bi se medica imenovala Póltorak, mora biti medica pripravljena v razmerju en del medu in 0,5 dela vode (alternativno voda, pomešana s sadnim sokom). Ime dobi po številki „1,5“ (poljsko póltora), ki se nanaša na razmerje med medom in vodo. Ta alkoholna pijača je zlate do temno jantarne barve, z nežno aromo in okusom po medu, ki ga je mogoče izboljšati z začimbami, kot so ingver, muškatni orešček, cimet ali nageljnove žbice.
Dwójniak Staropolski Tradycyjny (medica) je tradicionalni medični proizvod z vsebnostjo alkohola od 15 do 18 vol. %, fermentiran iz medične pivine in proizveden po vsej Poljski. Da se medica imenuje Dwójniak, mora biti narejena iz enega dela medu in enega dela vode. Ime je dobil po številki 2, ki se nanaša na razmerje medice in vode. Je bistra alkoholna pijača z edinstveno aromo in okusom po medu, ki ga je mogoče izboljšati z začimbami, kot so nageljnove žbice, ingver, muškatni orešček in cimet. Je zlate do temno jantarne barve, odvisno od vrste medu, uporabljene v procesu.
Trójniak staropolski Tradycyjny(medica) je proizveden na Poljskem v skladu s staro poljsko tradicijo, ki sega več kot tisoč let nazaj. Njegova vsebnost alkohola se giblje od 12 do 15% vol. in je fermentiran iz medične pivine. Da se medica imenuje Trójniak, mora biti narejena v razmerju en del medu in dva dela vode (alternativno voda, pomešana s sadnim sokom). Ime dobi po trzy, poljski besedi za številko „3“, ki se nanaša na razmerje medu in vode v izdelku. Trójniak je zlate do temno jantarne barve, z nežno aromo in okusom po medu, ki ga je mogoče okrepiti z začimbami, kot so ingver, muškatni orešček, cimet ali nageljnove žbice.
Czwórniak Staropolski Tradycyjny(medica) je tradicionalni izdelek iz medice z vsebnostjo alkohola od 9 do 12%, fermentiran iz medične pivine in proizveden po vsej Poljski. Da se medica imenuje Czwórniak, mora biti narejena iz enega dela medu in treh delov vode. Je bistra alkoholna pijača z edinstveno medeno aromo in okusom, ki ju lahko nadgradite z izbranimi začimbami, kot so nageljnove žbice, ingver, muškatni orešček in cimet. Je zlate do temno jantarne barve, odvisno od vrste medu, uporabljene v procesu.
Goldwasser (goldwasser.pl/en/produkt)
Goldwasser(zeliščni liker) prihaja iz Gdanska, je zlahka prepoznaven po kosmičih pravega zlata. Po pisnih zapisih se prvič pojavil leta 1598, izumi pa ga Nizozemec Ambrose Vermollen, ki ustvari recept, ki temelji na skrivni kombinaciji 20 različnih zelišč in korenin. Goldwasser, ki velja za enega najstarejših likerjev na svetu, ima 40-odstotno vsebnost alkohola in ima tako sladke kot pikantne arome cimeta, z osnovnimi notami sladkega korena in mete. Čeprav je njegova zgodovina tesno prepletena s Poljsko, se po političnih pretresih in drugi svetovni vojni Goldwasser zdaj proizvaja v Nemčiji, vendar ostaja simbol mesta Gdańsk.
Baltski porter Ta stil piva se razvije iz britanskega porterja, nanj pa delno vplivajo imperial stouti. Piva v tej kategoriji imajo običajno visoko vsebnost alkohola, med 5,5 in 9,5%, njihova barva pa sega od mahagonij rdeče do temno rjave. So polnega in gladkega zvarka s tipičnimi sladnimi okusi, ki jih običajno dopolnjujejo arome toasta, karamele, sladkega korena, suhega sadja, čokolade in kave. Baltski porter se je prvič pojavil, ko v Rusijo pošljejo močnejše in hmeljaste različice britanskega porterja. Baltski porter proizvajajo številne poljske pivovarne, prva ga proizvede pivovarna Żywiec leta 1881.
Szarlotka (ali Tatanka) je poljski koktajl, ki združuje jabolčni sok in Żubrówko, priljubljeno poljsko vodko z okusom bizonske trave. Razmerje je 2:1 v korist jabolčnega soka. V kozarec, napolnjen z ledom, se vlije žlico vodke, nato pa doda jabolčni sok. Pijačo se običajno postreže v kozarcu highball. Pijačo naredite iz bistrega ali motnega jabolčnega soka, medtem ko lahko različice včasih vključujejo limonin ali limetin sok. Prav tako se ga lahko potrese s cimetom. Szarlotka je poljski izraz za jabolčni kolač.
Grozdiskie, pivo (facebook.com/StrefaPiwa/photos)
Grodziskie je zgodovinska vrsta piva iz Grodziska. Ko je mesto pod prusko oblastjo, je znano tudi kot Grätz, zato je slog znan kot Grätzer. Slog je izginil v zgodnjih devetdesetih letih prejšnjega stoletja in čeprav je še vedno redek, ga počasi ponovno uvajajo predvsem ljubitelji domačega piva in več pivovarn. Grodziskie lahko variira od svetlo slamnate do zlato rumene barve. Tradicionalno je bilo to pivo varjeno iz pšeničnega sladu, prekajenega s hrastom. Običajno gre za lahkoten in visoko gazirani stil z nizko vsebnostjo alkohola (2,5–3,3 %). Vonj in okus odražata note dimljenega hrasta, ki jih pogosto spremljajo zeliščni, cvetlični ali začimbni odtenki.
Krupnik (zeliščni liker) izdelujejo že od XVI. stol., legenda o njegovem nastanku pa je običajno povezana z benediktinci v beloruskem samostanu v Niaśvižu. To z medom prepojeno pijačo lahko uživate čisto ali na kockah ledu, medtem ko je rahlo pogreta različica priljubljena možnost pozimi. priljubljena pijača, temelji na nevtralni žgani pijači, običajno vodki sadnega žganja, ki je obogatena z medom. Na Poljskem priljubljeno pijačo običajno pripravljajo doma, vsaka družina ali pridelovalec pa ima edinstven recept, ki lahko vključuje različna zelišča in začimbe.
Żubrówka je poljska vodka z okusom bizonove trave (Hierochloe odorata), vsaka steklenica pa vsebuje list te trave. Prvotni recept za to vodko naj bi izhajal iz XIV. stol., komercialna proizvodnja pa se je začela leta 1928. Narejena je iz ržene osnove in bizonove trave, nabrane na vrhuncu poletja. Żubrówka je bistra in ima rahel zelen odtenek. Je zaokrožena in osvežilna s subtilnimi zeliščnimi in zemeljskimi notami ter kančkom začimb. Zaključek je mehak in blag z dolgotrajnimi zeliščnimi in vanilijevimi odtenki.
Starka je alkoholna pijača, ki običajno temelji na rženem žganju. Izvira iz XV. stol. in je tradicionalno povezana s Poljsko, Litvo in Belorusijo. Njen izvor je večinoma povezan s poljskimi plemiškimi družinami, ki so destilat zakopavale in starale v lesenih sodih v spomin na rojstvo otroka. Starko so uživali le ob posebnih priložnostih, največkrat na otrokov poročni dan. Danes je večina vrst te stare pijače narejena iz rženega destilata in številnih skrivnih sestavin, najboljše različice pa še vedno zorijo v hrastovih sodih. Obdobje staranja se lahko giblje do nekaj desetletij za najboljše primerke. Staranje v hrastu bo dalo karamelno barvo, pijači pa bo omogočilo, da razvije finejše okuse ter pikantne in sadne note, ki spominjajo na vanilijo, les in suho sadje. Starka se prodaja v različnih sortah, ki jih določa dolžina zorenja. Opozoriti je treba, da nekateri proizvajalci ne uporabljajo tradicionalnih tehnik in dodajajo arome rženemu destilatu. Ta aromatizirana različica je običajno nizke kakovosti in cenejša od sort, staranih v hrastu.
Inka je instant topel napitek iz mešanice pražene rži, cikorije, žitaric in sladkorne pese, razvita na Poljskem v poznih šestdesetih letih prejšnjega stoletja in proizvedena v Skawini, središču proizvodnje kave od začetka XX. Stol. Na začetku je bila mišljena kot kavni nadomestek v časih, ko je bilo kave malo, a ostaja priljubljena izbira brezkofeinskih pijač do danes za tiste, ki uživajo v okusu kave, a se želijo izogibati kofeinu.
Żętyca(slovaška mlečna pijača iz ovčjega mleka) je sladko-kisla pijača, proizvedena iz sirotke, ki je običajno stranski produkt izdelave ovčjega sira bryndza. Žinčica ima dolgo tradicijo, vendar jo do sredine XX. stol. pripravljajo in uživajo predvsem pastirji v gorskih predelih, kjer jo še vedno tradicionalno postrežejo v tradicionalni leseni skodelici, imenovani črpák. Uživajo jo tudi na Češkem, kjer mu pravijo žinčice, in na Poljskem, kjer se imenuje żętyca. Danes se žinčica prideluje tudi komercialno, vendar se po tradicionalnih receptih in tehnikah izdelujejo le sorte, ki so označene kot solatna žinčica. Skodelica žinčice se pogosto postreže krompirjevi svaljki z ovčjim sirom in slanino (bryndzové halušky).
Pečena raca z zeljem (willflyforfood.net/czech-food)
Češka kuhinja ima številne podobnosti s kuhinjami svojih sosed, kot kislo zelje in cmoki iz Nemčije ali zrezki in golaž iz Avstrije in Madžarske, naj bi mnoga peciva in torte, ki so se razširila po srednji Evropi, izvirala iz Češke. Tipični češki obroki so sestavljeni iz več hodov, kar naj bi bil vpliv francoske kuhinje in je pogosta navada po vsem nekdanjem habsburškem imperiju. Prva jed v češkem obroku je običajno juha, sledi glavna jed in nato sladica. Glavno jed običajno sestavljajo meso, kruhovi cmoki in škrobna korenasta zelenjava. Meso je pogosto praženo (ali pečeno) in nato prelito s kremastimi omakami ali močnimi omakami. Številne češke obroke spremlja pivo. (več >>>)
Tradicionalna estonska kuhinja v veliki meri temelji na ribah ter mesu in krompirju, je pa sodobna kuhinja pod vplivom številnih drugih kuhinj, predvsem nanjo vpliva tradicionalna kuhinja sosednjih držav, tako skandinavska in nemška kuhinja kot ruska, latvijska in litovska. Najbolj tipična živila v Estoniji so nekdaj rženi kruh, svinjina, krompir in mlečni izdelki, prehranjevalne navade so skozi zgodovino tesno povezane z letnimi časi. Estonija trdno sodi v evropski “pas” piva, vodke, rženega kruha in svinjskega mesa. (več >>>)
Latvijci so čvrsti, srčni in ustvarjalni ljudje, ki imajo radi vse, kar jim lahko podari dežela. Ustvarjalnost prehaja tudi v kuhanje. Ni naključje, da krompir v Latviji imenujejo “drugi kruh”, saj znajo narediti veliko jedi z le nekaj sestavinami. enako pa velja tudi za številne druge latvijske jedi. Obožujejo svinjino, ribe, mlečne izdelke, zelenjavo, jagode in vse, kar je narejeno iz moke. O raznolikosti latvijske kuhinje bi se dalo govoriti dneve, vendar že samo predstavljanje vonja po sveže pečenem rženem kruhu nas očara, olajšanje ob hladni juhi v vročem poletnem dnevu pa bo poskrbelo, da bomo pozabili na druge osvežilne pijače. Kuhinja je sorodna litovski, zato se marsikatera jed kot narodna jed dobi v obeh državah le ime je nekoliko drugačno (več >>>).
Litovska kuhinjavsebuje pridelke, ki ustrezajo hladnemu in vlažnemu severnemu podnebju Litve: ječmen, krompir, rž, pesa, zelenjava, jagodičevje in gobe so lokalno pridelane, mlečni izdelki pa so ena od njenih specialitet. Za konzerviranje hrane za zimo so uporabljali različne načine kisanja. Juhe so izjemno priljubljene in na splošno veljajo za ključ do dobrega zdravja. Ker deli podnebje in kmetijske prakse s severno Evropo, ima litovska kuhinja veliko skupnega s svojimi baltskimi sosedami in na splošno s severnimi državami.
Na litovsko kuhinjo je močno vplivala nemška tradicija, saj so uvedli jedi iz svinjine in krompirja, kot so krompirjev puding (kugelis ali kugel) in čreva, polnjena s pire krompirjem (vėdarai), pa tudi baročno drevesno torto, znano kot Šakotis. Litovski plemiči so običajno najemali francoske kuharje; Na ta način je vpliv francoske kuhinje prišel v Litvo. Najbolj eksotičen vpliv ima vzhodna (karaitska) kuhinja in jed kibinai, ki je postala priljubljena v Litvi. Litovci in drugi narodi, ki so živeli v Veliki kneževini Litvi, si delijo tudi nekatere jedi in pijače, litovska kuhinja pa vplivala tudi na rusinsko in poljsko kuhinjo. (več >>>)
Ko smo leta 2009 kolesarili od Gdanska do Ogleja, so mi v spominu ostale predvsem krače (Golonka Gotowana) in pivo (pri številnih znamkah se spomnim niti ene), tako da bo treba tokrat preskusiti še kaj drugega, saj bomo tam kolesarili kar nekaj dni.
Na Pojskem lahko lahko na ulici izbiramo predvsem med različnimi sendviči, v lokalih pa izviramo med številnimi juhami, od belega in rdečega boršča do paradižnikove ali piščančje juhe z rezanci – Poljakom so juhe tako pomembne, da jih postrežejo celo za zajtrk! Te jedi so pripravljene z mlekom in so bile v poljskih domovih pred dobo koruznih kosmičev in drugih hladnih kosmičev, ki se je začela nekje v 80. letih prejšnjega stoletja – za glavno jed se lahko poleg krače mastimo tudi s kotleti pripravljeni na različne, mesnimi ruladami ali klobasami, lahko pa se tudi posladkamo, saj imajo pa bogato ponudbo slaščic. (več >>>)
Najnižja točka na poti bo 3 m n. m., najvišja pa 28 metrov, pa se bo vseeno nabralo skoraj 400 višinskih metrov. Večinoma kolesarimo v bližini morja v zalivuLiivi Laht(naj bi pomenilo Zaliv Riga oziroma Livonia) zneskončnimi plažami in po precej gozdnati pokrajini. Tudi Koidulapark Hotell, kjer bomo prespali noč pred startom, leži le 500 metrov od morja. Nekaj mestec ob poti nas ne bodo ravno pretresle, opazil bomo nekaj manjših cerkvic, tudi muzej (verjetno bomo kolesarili mimo).
Za krajši čas (za ogled in kakšno pijačo) se bomo zaustavili v dveh večjih mestih, v Ainažiju (severni pomol, Gasilski muzej, Mornariški muzej, slikoviti travniki) takoj za estonsko-latvijsko mejo in v Salacgrivi (Munchhausen Landgut Dunte (morski muzej, Vecznejmu Klintis (skalni rob na obali), Lamprey Weirs (slikovito območje ob reki), svetilnik, pa še en muzej…)
V vasi Vitrupe z nekaj hišami in zanimivo okolico ni restavracije, ima pa nastanitev žar (bomo pekli ribe?) ali pa se bomo zapeljali tri kilometre do hotela z restavracijo Viesu nams Karle (tudi hotel, imajo žal le pet sob za 10 oseb) – so pa zelo skrivnostni, kaj nudijo, stran z meniji namreč ne dela, drugih informacij na spletu pa ni – ali malo nazaj, pred Ainadžijem, do Hesburgerja (jasno, fast food). Spanje (predvideno) v apartmajih Berzini 50 metrov od plaže oziroma Baltika.
Na ar-kolo-navtskem rednem po-novoletnem srečanju, ko se odloča o trasi kolesarskega potepanja smo precej govorili, dobro jedli, kot se v gostilni Turšič spodobi, a bolj malo dogovorili (no ja, dogovorili bolj okvirno). Od vseh predlaganih različic so prevladale baltiške različice(nekaterim je bilo žal za Španij), a se za končno še nismo odločili, ker so eni navijali bolj za jugo-zahodni del Baltika (Gdansk-Amsterdam), drugi pa bolj z severni del (Litva-Latvija-Estonija).
Utrinek s kolesarjenja po Balkanu
Smo pa se vseeno dogovorili:
da so dnevne trase dolge do 90 kilometrov (odvisno od hotelov, ki so bivših sovjetskih republikah redki kot biseri),
da lahko 11 kolesarskih etap raztegnemo za dva ali tri dni,
da pripravim dnevne terase z dnevnimi cilj in ocenim stroške prenočevanja in
da predlagam eno varianto, o kateri se glasuje s prijavami (da se oceni zanimanje) in nato potrdi s plačilom akontacije.
Ravninska trasa (1.311 km, 1.530 vm) nas popelje po Estoniji, Latviji, Litvi in Poljski. Začnemo jo v Tallinnu in se počasi vračamo proti domu. Do Tallinna lahko tisti ki se jim ne bo dalo dva dni presedeti v kombiju, časovno skrajšajo z vožnjo po zraku (in tudi iz Varšave nazaj). Štiri države, štiri glavna mesta.
Ravninska trasa (1.362 km, 1.814 vm) nas popelje po Estoniji, Latviji, Litvi in Poljski. Začnemo jo v Tallinnu in počasi kolesarimo proti začetku III. avanture Po jantarjevi poti (Gdansk-Oglej). Do Tallinna lahko tisti ki se jim ne bo dalo dva dni presedeti v kombiju, časovno skrajšajo z vožnjo po zraku (in tudi iz Gdanska nazaj). Štiri države, tri glavna mesta. Avantura bi bila zanimivejša, če bi jo lahko speljali čez Kaliningrad! Kombi: Ljubljana-Tallinn, 2.200 km (spanje v Varšavi, 1.200 km), Gdansk-Ljubljana, 1.450 km (morda spanje v Krakovu, 700 km). 12 etap po 114 km (oziroma 11 po 124 km).
Povsem ravninska trasa (1.246 km, 1.340 vm) je speljana le po treh baltskih državah, od Tallinna do meje s Kaliningradom ob Baltiku, potema pa ob rusko-litovski meji mimo Kaunasa do Vilniusa. Tudi iz Vilniusa lahko kakšen leti z letalom. Tri države, tri glavna mesta.
Trasa je ravninska, a za 13 etap malo dolga (1.643 km, 1.872 vm), zato jo bomo odrezali bodisi na začetku bodisi na koncu. Trasa nas pelje po Litvi, Poljski in Nemčiji. V Gdansku prečimo začetek naše Jantarjeve poti.
Trasa je ravninska (1.461 km, 2.200 vm), a malo dolga, zato jo bomo odrezali bodisi na začetku bodisi na koncu. Trasa nas pelje po Litvi, Poljski in Nemčiji in na naš zemljevid ne dodaja nove države. V Gdansku prečimo začetek naše Jantarjeve poti.
Trasa je ravninska (1.374 km, ? vm), s to traso pa povežemo začetke Jantarjeve poti (2009) v Gdansku, Berlin-Dunaj (2019) v Berlinu in Amsterdam-Kranj (2018). v Amsterdamu. Trasa nas pelje po Poljski, Nemčiji in Nizozemski in na naš zemljevid ne dodaja nove države. Za neučakane iz Amsterdama v Ljubljano tudi z letalom. 12 etap po 114 km (oziroma 11 po 124 km).
Malo daljša trasa je ravninska (1.504 km, ? vm), z njo pa povežemo začetke Jantarjeve poti (2009) v Gdansku in Amsterdam-Kranj (2018). v Amsterdamu. Trasa nas pelje po Poljski, Nemčiji in Nizozemski in na naš zemljevid ne dodaja nove države.
Trasa je ravninska (1.392 km, ? vm), z njo pa se povežemo s traso Berlin-Dunaj (2019) v Berlinu. Trasa nas pelje po Poljski in Nemčiji in na naš zemljevid ne dodaja nove države.
Trasa je najkrajša in ravninska (1.126 km, 1.694 vm), z njo pa se v Gdansku povežemo na povežemo s traso Jantarjeve poti (2009). Trasa nas pelje po Latviji, Litvi, Poljski in Nemčiji in na naš zemljevid dodaja dve novi državi (brez Kaunasa 1.014 km). Kombi: Ljubljana-Riga, 1.900 km (spanje v Čestohovu, 880 km), Gdansk-Ljubljana, 1.450 km (morda spanje v Krakovu, 700 km). 12 etap po 94 km (krajša, 85 km).
Ravninska trasa (1.311 km, 1.530 vm) nas popelje po Estoniji, Latviji, Litvi in Poljski. Začnemo jo v Tallinnu in se počasi vračamo proti domu. Do Tallinna lahko tisti ki se jim ne bo dalo dva dni presedeti v kombiju, časovno skrajšajo z vožnjo po zraku (in tudi iz Varšave nazaj). Štiri države, štiri glavna mesta.
Ravninska trasa (1.362 km, 1.814 vm) nas popelje po Estoniji, Latviji, Litvi in Poljski. Začnemo jo v Tallinnu in počasi kolesarimo proti začetku III. avanture Po jantarjevi poti (Gdansk-Oglej). Do Tallinna lahko tisti ki se jim ne bo dalo dva dni presedeti v kombiju, časovno skrajšajo z vožnjo po zraku (in tudi iz Gdanska nazaj). Štiri države, tri glavna mesta. Avantura bi bila zanimivejša, če bi jo lahko speljali čez Kaliningrad! Kombi: Ljubljana-Tallinn, 2.200 km (spanje v Varšavi, 1.200 km), Gdansk-Ljubljana, 1.450 km (morda spanje v Krakovu, 700 km). 12 etap po 114 km (oziroma 11 po 124 km).
Povsem ravninska trasa (1.246 km, 1.340 vm) je speljana le po treh baltskih državah, od Tallinna do meje s Kaliningradom ob Baltiku, potema pa ob rusko-litovski meji mimo Kaunasa do Vilniusa. Tudi iz Vilniusa lahko kakšen leti z letalom. Tri države, tri glavna mesta.
Trasa je ravninska, a za 13 etap malo dolga (1.643 km, 1.872 vm), zato jo bomo odrezali bodisi na začetku bodisi na koncu. Trasa nas pelje po Litvi, Poljski in Nemčiji. V Gdansku prečimo začetek naše Jantarjeve poti.
Trasa je ravninska (1.461 km, 2.200 vm), a malo dolga, zato jo bomo odrezali bodisi na začetku bodisi na koncu. Trasa nas pelje po Litvi, Poljski in Nemčiji in na naš zemljevid ne dodaja nove države. V Gdansku prečimo začetek naše Jantarjeve poti.
Trasa je ravninska (1.374 km, ? vm), s to traso pa povežemo začetke Jantarjeve poti (2009) v Gdansku, Berlin-Dunaj (2019) v Berlinu in Amsterdam-Kranj (2018). v Amsterdamu. Trasa nas pelje po Poljski, Nemčiji in Nizozemski in na naš zemljevid ne dodaja nove države. Za neučakane iz Amsterdama v Ljubljano tudi z letalom. 12 etap po 114 km (oziroma 11 po 124 km).
Malo daljša trasa je ravninska (1.504 km, ? vm), z njo pa povežemo začetke Jantarjeve poti (2009) v Gdansku in Amsterdam-Kranj (2018). v Amsterdamu. Trasa nas pelje po Poljski, Nemčiji in Nizozemski in na naš zemljevid ne dodaja nove države.
Trasa je ravninska (1.392 km, ? vm), z njo pa se povežemo s traso Berlin-Dunaj (2019) v Berlinu. Trasa nas pelje po Poljski in Nemčiji in na naš zemljevid ne dodaja nove države.
Trasa je najkrajša in ravninska (1.126 km, 1.694 vm), z njo pa se v Gdansku povežemo na povežemo s traso Jantarjeve poti (2009). Trasa nas pelje po Latviji, Litvi, Poljski in Nemčiji in na naš zemljevid dodaja dve novi državi (brez Kaunasa 1.014 km). Kombi: Ljubljana-Riga, 1.900 km (spanje v Čestohovu, 880 km), Gdansk-Ljubljana, 1.450 km (morda spanje v Krakovu, 700 km). 12 etap po 94 km (krajša, 85 km).
Trasa je hribovita, kar je seveda bilo pričakovati, a zato nekoliko krajša od prejšnjih ravninskih (1.156 km, 7.723 vm), z njo pa ne povezujemo dosedanjih tras. Kolesarili bi le po Španiji, mimo zanimivih krajev kot so Granada, Cordoba, Madrid in Valencia, na dosegu pa je tudi Toledo, in na naš zemljevid ne dodaja nove države. Tudi z letalom v Malago in nazaj iz Valencije. Kombi: Ljubljana-Malaga 2.470 km (spanje v Montpellieru, 1.200 km) – morda bo treba pot do tja razdeliti v tri potovalne dni po 800 km -, Valencia-Ljubljana 1.880 km (spanje v kraju Frejus, 940 km).
12 etap po 96 km/644 vm, (oziroma 11 po 105 km/602vm).
Prenočili smo v hotelu v središču mesta Kirklareli. Po zajtrku smo prinesli prtljago do kombija, ki nas je spremljal na poti, in se dogovorili, da kolesarjenje začnemo čez pol ure v parku Şevket Dingiloglu nasproti hotela. Park se imenuje po turškem politiku in dolgoletnem županu mesta (1922–1930), ki ima v parku tudi spomenik. V bližini parka je verski kompleks, ki ga je leta 1383 zgradil Kösemihalzâde Hizir Bey. Verski kompleks sestavljajo Hizir-begova mošeja, turška kopel in bazar.
Kirklareli zjutraj
Provinca Kirklareli v Marmarski regiji, po kateri je bila speljana etapa, je pravi raj za ljubitelje kolesarjenja, čudovita pokrajina in neprometne asfaltirane ceste. Podobno kot na predhodni etapi smo spet okusili čar turškega podeželja. Vozili smo med njivami in travniki skozi neskončno pokrajino, obarvano z značilno rjavo barvo. Požeta polja so sicer odsevala konec kmetijske sezone, a prizori sončnic, ki so že odcvetele, so bili kljub temu očarljivi. Namakalni sistemi so v določenih predelih poskrbeli za zelene oaze, ki so v kontrastu z okoliškimi rjavimi polji in travniki še dodatno poudarile lepoto in pestrost pokrajine. Poseben čar pa so dodala še zelena drevesa med njivami.
Tudi kaj zelenega se je našlo, ne samo posušene sončnice
Predzadnja etapa je bila ravninska in najkrajša, dolga je bila le 46 kilometrov, skupnega vzpona pa je bilo samo tristo metrov. Kolesarili smo v smeri jug proti mestu Lüleburgaz skozi majhne vasice Asilbeyli, Degirmencik, Erikleryurdu in Çeşmekolu. Opoldanski odmor za malico smo imeli med vasema Hamitabat in Kirikköy deset kilometrov pred ciljem. Kombi nas je pričakal v senci podvoza pod avtocesto, ki povezuje Odrin in Carigrad. Po malici, ki nam je povrnila energijo, smo se podali še na zadnjih deset kilometrov etape.
Vsaka senca prav pride, odmor za malico pod AC
Po lokalni neprometni cesti smo prispeli do glavne ceste. Prometnega znaka, ki bi prepovedoval vožnjo kolesarjem, ni bilo. Tako smo zadnji kilometer do hotela Burgaz Resort Aquapark kolesarili po odstavnem pasu zelo prometne štiripasovnice. Na cilj smo prispeli zelo zgodaj, tako da smo lahko preostanek popoldneva izkoristili za sprostitev ob in v bazenih, ki so na voljo v sklopu hotela.
Ravno stradali nismo
Nekateri pa so se odločili še za izlet v deset kilometrov oddaljeno mesto Lüleburgaz, ki je bilo nekoč glavno mesto rimske province Evropa, ki jo je leta 294 ustanovil rimski cesar Dioklecijan. Najbolj znana znamenitost v mestu je mošeja iz 16. stoletja, poimenovana po velikem vezirju Otomanskega cesarstva Mehmedu Paši Sokoloviću. Bil je srbskega porekla, rojen v pravoslavni družini in je bil kot mlad deček rekrutiran kot janičar.
