BLATNA BREZOVICA

by
No comments yet

BB_02Blatna Brezovica (326 m n.m., 328 preb.) je razpotegnjeno gručasto naselje na slemenu nizkega barjanskega osamelca (video), ki se nad Barjem dviga skoraj 30 metrov. Vaško jedro ima ohranjeno fevdalno parcelacijo (vas se sicer začne razvijati v XVI. stol.), hiše so zgrajene z ožjo fasado proti vaški cesti, značilno za vse hiše pa je, da imajo v podaljšku prizidana gospodarska poslopja. Ob izgradnji vaškega jedra še ni potrebe po sušenju pridelkov v kozolcih – potreba se pojavi šele v hladnem obdobju, ki Slovenijo zajame predvsem ob koncu XVII. stol. in ob uvedbi druge setve, strniščne ajde BB_03–, zanje pa za hišo večinoma  zmanjka prostora in jih tako kmetje postavljajo ob svojih posestvih (predvsem) na vrhu osamelca.

V vasi si, poleg podružnične cerkve sv. Jakoba, ki je, zanimivo, ena redkih v Sloveniji, ki ni zgrajena v vrhu griča (in je za to obstajala možnost), ampak pod njegovim robom, velja ogledati še nekaj zgradb vpisanih na seznam nepremične kulturne dediščine (NKD) – leseno razpelo[1] z dvokapno strešico in polihromiranim litoželeznim korpusom (začetek XX. stol.) pri šoli, ljudsko šolo[2] –
BB_NKDenonadstropna stavba pravokotnega tlorisa z dvoriščnim tlorisnim zamikom, neoklasicistično oblikovanimi fasadami in s simetrično dvokapno streho s čopi (začetek XX. stol.), hišo na št. 7[3]  – vbrežna in vrhkletna zidana hiša s podaljšanim napuščem nad vhodom, okenskimi okviri iz ometa in profiliranim zidcem med pritlično etažo ter trikotnim čelom zatrepa (zasnova iz XIX. stol.), domačijo na št. 11[4] (sestavljata jo nadstropna hiša, pokrita s štirikapno opečno streho (letnica na portalu je 1855) in vzporedno z njo stoječe zidano, nadstropno gospodarsko poslopje – hlev z opečnimi mrežami), domačijo na št. 16[5] BB_04(sestavljata jo pritlična hiša z zatrepom nad vhodom z letnico 1866 in hlev s senikom za hišo z značilnimi opečnatimi dekorativnimi mrežami in lesenim zatrep v dveh horizontalnih nivojih), kapelica odprtega tipa[6] s kamnitimi stebri in poudarjeno atiko ter z bogato poslikavo vrhniškega slikarja Simona Ogrina, razpelo[8] z dvokapno strešico in večjim lesenim polihromiranim korpusom na vaškem BB_06križišču (prva polovica XX. stol.), ter pritlično, delno podkleteno podolžno hišo[9] z bivalnimi in gospodarskimi prostori pod skupno streho (sredina XIX. stol.) na št. 32. Še nedavno tega je pri domačiji stala (Umkova) kašča[10] – enocelična zidana, podolžna in podkletena kašča krita s simetrično dvokapno streho z letnicama 1870 in 1834.

BB_07Morda se velja sprehoditi še do rojstne hiše znane slovenske zeliščarice Terezije Nikolčič in do hiše št. 23 s spominsko ploščo[7] odkrite leta 1981, ki nas spominja, da je tu oktobra leta 1941 ustanovljen prvi odbor Osvobodilne fronte.

Meni osebno je, čeprav ni vpisana na seznam NKD, od vsega najzanimivejša mežnarjeva domačija (št. 61) pod cerkvijo – pritlična hiša z ohranjenimi značilnimi majhnimi, lesenim vhodnim portalom na daljši fasadi in v celoti lesenim podstrešjem, svinjaki in druga gospodarska poslopja. Zanimiva sta tudi dva ohranjena in lepo vzdrževana (ne bi sicer trdil, da sta obnovljena v skladu z izvirnim videzom) vaška vodnjaka ob obeh vznožjih vasi.BB_08

Z vrha osamelca je lep razgled na okoliške hribe in gore, od Krima (1107 m n.m.), Planine z razglednim stolpom (733 m n.m.) in Korene (oziroma Greben (726 m n.m.) do Kamniških Alp (od Ljubljanskega vrha – zakriva ga, lahko vidimo le kupolo vojaškega radarskega sistema), pogled pa nam nese tudi do kar 28 cerkev. Splača se sprehoditi še po barju okrog osamelca in si zgodaj spomladi ogledati številne (zaščitene) močvirske tulipane, kasneje pa čudovite in barvite travnike ter številne močvirske rastline.

BB_09Blatna Brezovica postane širše znana, ko leta 1942 odkrijejo kolišče na Lipavcu, za ižanskimi kolišči in koliščem v Notranjih Goricah, tretje v Sloveniji, sicer pa jih v naslednjem pol stoletja v neposredni okolici odkritih še vsaj deset, nekateri pa k Blatni Brezovici prištevajo še kolišči Hočevarica in Stare gmajne že na drugem bregu Ljubljanice.

Zelo aktivni v vasi tudi gasilci, udeležujejo se tudi številnih tekmovanj, predvsem mlajši pa dosegajo lepe rezultate. Enkrat letno pripravijo tudi tradicionalno Marostarsko noč, ki zadnja leta, pod šotorom, traja kar tri dni. Letošnje zvezde petkovskega večera namenjenega prvenstveno mladim (2014), so bili Big Foot Mama (video).

MOČVIRSKI TULIPAN (MOČVIRSKA LOGARICA)

by
No comments yet

Tulipan_močvirsk_2

Močvirski tulipan cveti konec marca in v začetku aprila. Prepoznamo ga po cvetovih s šestimi venčnimi listi v obliki zvona, obrnjenih navzdol in obarvanih v značilnem škrlatno–rdečem vzorcu šahovnice (na Hrvaškem ga imenujejo tudi kockavica, njegov vzorec pa povezujejo z rdeče–belo šahovnico, hrvaškim državnim simbolom – tudi v Sloveniji je tulipan upodobljen v grbih občin Brezovica, Ig, Dobrovnik, Trnovska vas in Trzin). Močvirski tulipan je strupen zaradi alkaloidov, ki jih vsebuje (v angleško govorečih območjih njegova imena pogosto nakazujejo smrt – mrtvaški zvonec, vdovina tančica, čemerna dama, gospa Grda, ipd.).Tulipan_močvirski_3

Naj vas na tisoče cvetov ne zavede, da bi ga trgali, saj je zaščiten po Uredbi o zavarovanih prosto živečih rastlinskih vrstah in kot prizadeta vrsta uvrščen v Rdeči seznam praprotnic in semenk. V Sloveniji raste, poleg Barja, le še v Krakovskem gozdu, sicer pa raste od zahodne Evrope do Kavkaza, vendar je ponekod, zaradi osuševanja in obdelovanja barij (rastejo le na zelo vlažnih rastiščih), že zelo redka.

ZELIŠČA TEREZIJE NIKOLČIČ

by
No comments yet

BB_zel2Barje je izredno bogato z raznovrstnostjo rastlinskih vrst (preko 60), ki imajo ob pravilni uporabi tudi zdravilne učinke. Nabiranja se lotimo le, če jih znamo tudi pravilno uporabljati (velja enako kot za gobe), saj so nekatere med njimi, npr. jesenski podlesek ali rženi rožiček, tudi zelo strupene. Med ogrožene zdravilne rastline sodijo predvsem barska vijolica, divja mačeha, hermelika, grenka detelja, pravi kolmež, navadni rosnica, zdravilni čistilec in smetlika, okroglolistna rosika in ušesnik, med bolj razširjena zelišča pa sodijo angelika (gozdni koren), baldrijan, gosji petoprstnik, visoki jeglič, jagodnjak, več vrst kopriv, močvirski oslad, madronščica, navadni repik, lakota, regelj, pljučnik, rman, sporiš, zdravilni čistec in potrošnik (cikorija), njivska BB_zel1preslica, poletni veliki zvonček, poljski mak, prava lakota, smrdljička, ozkolistni in širokolistni trpotec, veliki zvejnik in šentjanževka.

Zdravilne so tudi nekatere mejašne ali obrobne rastline in drevesa (bela vrba, črni trn, črna jelša, črni bezeg, hrast (dob), navadna breza, navadni glog, navadni krhlika, bršljan in hmelj, malinjak, konjska griva, robida, beliki jesen) in nekatere plevelne rastline (bršljanasta grenkuljica, deljenolistni trodelni mrkač, navadni gabez, kurja cevca (navadna zvezdica), navadna plešec in plotni slak, ptičja dresen, plazeča pirnica, zvinek (okroglolistna pijavčnica)).

Vir: http://barjanskicvet.si/

KOZOLCI

by
No comments yet

BB_Kozolec0Za slovensko podeželje in arhitekturo (pa tudi za sosednje dežele s slovenskim prebivalstvom) je značilna po navadi lesena, s strani odprta stavba za sušenje žita in trave – kozolec (v raznih narečjih: kazuc, kzoc, stog ali kozu). Poznamo enojni ali stegnjen kozolec (ena vrsta stebrov), dvojni kozolec ali toplar (pravi, nizki in s hodnikom), kozolec na osla ali psa, kozolec s plaščem ali nadstreškom in prislonjen kozolec. Najbolj znani so v Studorju blizu Bohinjskega jezera, v Šentrupertu po novem obstaja tudi (eko)muzej kozolcev v naravi (Simončičev toplar (1936) ima edini status BB_Kozolec1kulturnega spomenika državnega pomena), v NKD je vpisna tudi skupina treh kozolcev pri Bevkah, ena redkih večjih skupin kozolcev je tudi v Blatni Brezovici, ki pa (še) ni zaščitena niti kot kulturna dediščina krajevnega pomena.

Kozolci imajo lesen ali iz opeke zidane stebre. Razdalje med stebri, povezanimi z prečnimi latami, so med štirimi in petimi metri, prostor med stebri pa imenujemo okno ali štant. Gruntarji seveda postavljajo kozolce z več okni, saj imajo neprimerno več pridelka od malih kmetov. Prvi kozolci BB_Kozolec2nastajajo v XVI. stol. (najstarejše pričanje o kozolcu je iz leta 1558), uveljavijo se v XVII. stol., tipsko raznolikost in razcvet pa doživijo v XVIII. stol. V zgodnjem srednjem veku ni bilo potrebe po kozolcih, saj je bil na slovenskem poglaviten pridelek proso, ki bi se ob morebitni hrambi v kozolcu preveč samo otreslo. Kozolci so tesno povezani s potrebo po sušenju. Pred poznim srednjim vekom je bila topla in poleti suha, ohlajevanje pa se začne v XIV. stol. in traja dve stoletji, ko se v žetvenem obdobju izmenjujejo suha in deževna obdobja, do začetka XVIII. stol. pa v mali ledeni dobi nastane klima stalnih deževnih poletij. Pojavi se potreba po dodatnem sušenju požetega žita ali trave, v poznem srednjem veku še občasna, v novem veku pa že kot stalna in kozolec je bil pravi odgovor. Potreba po dodatnem sušenju se od XVII. dalje pokaže tudi zaradi gojenja strniščne ajde (pomembna za kruh in kašo) in se žito ni moglo več posušiti na njivi, če se je želelo ajdo pravočasno posejati. V fevdalno zasnovanih vaseh (oziroma srednjeveške načrtne kolonizacije) ob hiši po navadi ni bilo dovolj prostora za postavitev BB_Kozolec4kozolca in so tako postavljeni bližje poljem, bodisi v gruči ali posamično.

V Blatni Brezovici si lahko ogledamo vse vrste kozolcev, večinoma pa so bili postavljeni  sredi XIX. stol. (nekaj je tudi mlajših, nadomestili pa so večinoma pogorele v požarih – tudi zaradi udara strele). 

BB_Kozolec3

Vir:Makarovič G. (2007): Kdaj so nastali kozolci, Etnolog 17, str. 209–248, Slovenski etnografski muzej, Ljubljana.

BB_Kozolec5

BB_Kozolec6

 

BB_Kozolec7


CAM04379

CERKEV SV. JAKOBA APOSTOLA

by
No comments yet

BB_Jakob1Cerkev se prvič omenja leta 1526 (prezidana sredi XVIII. stol., vhodna vrata pa imajo letnico 1884), po ljudskem izročilu naj bi jo zgradili bistriški menihi, ki jo sicer želijo zgraditi na vrhu osamelca (kot je značilno za vse cerkve – tako je cerkev vidna le z Barja), a domačini gradbeni material ponoči vsakokrat znosijo nazaj do zamočvirjenega Barja.

Cerkev stoji sredi vaškega pokopališča obdanega z zidano ograjo (del je še ostanek taborskega obzidja) in je obrnjena proti vzhodu. Zvonik (v njem gnezdi mali podkovnjak, v Sloveniji med bolj razširjenimi vrstami netopirjev) je z dvema zidcema razčlenjen v tri enake pasove. Nad baldahinom je okrogla čebulja z vitkim izrastkom, ki drži jabolko in križ. V zvoniku so trije novejši bronasti zvonovi težki od 286 do 569 kg, njihovi predniki pa končajo na Soški fronti.

Notranjost cerkve je enoladijska z ožjim prezbiterijem. Iznad ogredij nad pilastri v kotih se dvigajo štiri sosvodnice, ki nosijo svod z medaljonom za podobo sv. Duha. Glavni oltar ima zadaj napis 1753 pod tem 1833 in še 1884. Nad preprosto menzo je predela, lomljena navzven kot podstavek za stebre in pilastre, ki oklepajo srednjo globoko nišo,v kateri stoji kip sv. Jakoba. Na konzolah sta kipa sv. Janeza Evangelista in sv. Andreja. Nad gredo vrh nastavka je atika s kipom Žalostne Matere Božje, vrh nje pa je majhen baldahin. Stranska oltarja sta naslonjena v ladji ob slavolok. V levem oltarju je v niši kip BB_molitevsv. Ane, ob straneh sv. Marjete in sv. Barbare, v atiki je sv. Tomaž. V desnem oltarju je v niši kip sv. Notburga, ob straneh sv. Miklavža in sv. Valentina, v atiki pa je prikazano Vstajenje.

besedilo ljudske pesmi, ki jo vaške žene že tradicionalno odpojejo za uvod v žegnanjsko sveto mašo za god (25. julija) ali prvo nedeljo po godu sv. Jakoba st.

 

Čez Blatno Brezovico je speljan tudi slovenski del Jakobove poti.

Vir: www.zupnija-vrhnika.rks.si

KOLIŠČA MED BLATNO BREZOVICO IN BEVKAMI

by
No comments yet

Okoli 250 metrov severno od mostu čez prekop Zrnica odkrijejo pri širjenju prekopa (1944) kakšen meter pod površjem ostanke bakrenodobnega kolišča, pri tem odkrijejo tudi kamnite sekire, jelenje rogovje, kose lončenine, živalske kosti in drugo, vendar je večino artefaktov propadlo. Malo naprej, na isti strani ceste, odkrijejo ostanke kolišča Konec. Gre za enega najmlajših, s tem pa tudi enega zadnjih kolišč na Barju. Kolišče je še neraziskano, zato je od tam je le malo najdb, med njimi so zanimive predvsem zelo grobe posode, ki spominjajo na poznovinkovško kulturo. Z radiokarbonsko metodo kolišče datirajo v čas okrog leta 1780 (±100 let) pr. n. št. Desno odkrijejo ob prekopu še kolišče Za strugo (nekaj kolov in lončenine), malo južneje od kolišča pa še deblak. Deblak je sicer že iz mlajšega razdelka bronaste dobe, ko na Barju ni več kolišč (relativno okrog leta 1200 pr. n. št.).

BB_Kolišče_za_MežnarjemNa Barju je do sedaj odkritih kakšnih 60 deblakov, le nekaj od njih pa je radiokarbonsko ali absolutno datiranih – pet jih je iz srednjega oziroma novega veka, pet iz rimskega in predrimskega obdobja, eden je iz železne dobe, dva iz bronaste in le trije ali štirje iz obdobja kolišč – v bližini kolišča Veliki mah (kilometer severneje od kolišča Konec) izkopljejo drevak iz III. tisočletja pr. n. št., dva pa na kolišču Stare gmajne, prvi relativno iz okoli leta 3150 pr. n. št. (dolžina je neznana – preiskan je kos v dolžini 150 cm, višina 30 cm, širina 55 cm,), drugi pa relativno iz okoli leta 3190 pr. n. št. (dolg 330 cm, na najširšem delu širok 55 cm, najvišja višina 36 cm). Deblak neznanega datuma, naloženega s kamni, odkrijejo tudi pri izlivu Borovniščice (1888) in ga odpeljejo v Narodni muzej.

Tudi nasproti izlivu Bistre v Ljubljanico so menda našli ostanke kolišča, ki ga pri kasnejšem terenskem pregledu ni bilo mogoče ugotoviti. Tu se kasneje vdre breg Ljubljanice in pri tem najdejo rimsko vazo, skledo millefiori, osti kopij in sulic ter črepinje prazgodovinskih in srednjeveških posod (Jutro, 2. 4. 1938). Najdbe so inventarizirane v Narodnem muzeju pod geslom Bevke, zapuščina Lichtenberg.

Vir: Erič M. (1994): Nova datiranja deblakov in čolnov, Arheo 16, str. 74–77, Glasilo slovenskega arheološkega društva, Ljubljana