Tudi Locorotondo (Okroglo mesto) je poznan predvsem po trulih, vredno ogleda pa je tudi baročna cerkev sv. Jurija mučenika in poizkusiti (sicer bo še malo zgodaj) krajevno vino Locorotondo D.O.C. V bližnjem, kot Vrhnika velikem Cisternino si bomo ogledali predvsem mestno središče s številnimi palačami, stolpom Capece, 17 metrov visokim stolpom pri Velikih vratih in cerkev sv. Nikolaja.
Daljši odmor za ogled kraja in/ali kosilo načrtujemo v Martina Franca z zanimivim Trgom plebiscita, Vojvodsko palačo, antičnimi vrati v staro mestno jedro in baročno baziliko sv. Martina. Tudi v Martini so poznani po dobrem vinu. Čas za kosilo in malo podrobnejši ogled mesta. Popoldan kolesarimo proti zadnjemu večjemu kraju tega dne – Noci (Kapucinska cerkev, cerkev sv. Marije rojstva). Pa si pobližje oglejmo glavne zanimivosti.
Curdúnn po barijsko (kraj in občina s 14.000 preb.) je uradno priznan kot eno najlepših italijanski mestec in je eno najbolj turistično razvitih v slikoviti doline Itria (Valle d’Itria – dolina ne dobi ime po reki ampak po Madoni iz Odegitrie) in je del dežele trulov. Ime kraja izvira iz latinske besede Locus Rotundus, okrogel prostor (do konca XVIII. stol. se še imenuje Luogorotondo) – staro mestno jedro je skoraj popoln krog. Leži na vrhu hriba s čudovitim razgledom po zeleni dolini proti Martini Franci. Starinsko mestno jedro je slikovito in v celoti pobarvano na belo, v ozkih uličicah pa lahko občudujem portale in balkone. V središču zgodovinskega mesta si lahko ogledamo cerkev sv. Jurija mučenca.
Začetki mesta segajo v leto 1000 in je povezano s čudežem sv. Jurija mučenika (domačini mu takoj postavijo kapelo), ki je od XVII. tudi zaščitnik mesta. Svetniku je posvečena tudi vsakoletna procesija (dono), sprva prinašajo krono iz cvetja in svečo k sveti podobi svetnika, zadnja tri stoletja pa se spremni v prinašanje zlatih ključev iz svetnikovega mesta. Leta 1790 (narod traži, in) zgradijo nad kapelo mogočno stolno cerkev (chiesa madre).
Tudi sv. Rok ima svojo cerkev, zasluga pa mu gre, ko leta 1700 čudežno odvrne kugo od mesta. V mestu in okolici je še precej drugih zanimivih cerkev, od sv. Marije v verigah, Marijinega oznanjenja, Žalostne Matere božje, sv. Antona padovanskega, sv. Nikolaja iz Barija itd. Vredno ogleda je še stolp z uro (1819), mestna hiša, nekaj palač, ekomuzej doline Itria, truli…
Glavna proizvajalka vina je zadružna vinska klet Cantina Sociale del Locorotondo, datira v leto 1930, in proizvaja vino s kontroliranim geografskim poreklom Locorotondo D.O.C.
Cistraníne v krajevnem dialektu (kraj in občina z 12.000 preb.) Območje občine je naseljeno že v stari kameni dobi, o tem pričajo ostaline povezane z lovom in nabiranjem sadežev in gomoljev, naseljeno je pa tudi v bronasti dobi.
Sedanje staro mestno jedro se razvije v srednjem veku, zasluga pa gre menihom reda sv. Bazilija. Naselje imenujejo Cis-sturnium (Pri Sturniumu (današnji Ostuni) – po Trojanski vojni ga zgradi trojanski junak Sturnoi, Diomedin spremljevalec). Pod romansko cerkvico sv. Nikolaja nedavno odkrijejo malo krščansko svetišče iz okrog leta 1000. V mestnem jedru bomo našli številne zgodovinske palače (Guvernerjevo palačo, Škofovsko palačo, palače Amatijev, Lagravinesov in Devitofranceshov, stolp Capece. Srednjeveški obrambni stolp pri Velikih vratih (oziroma Normansko-švabska vrata), predstavlja glavni vhod v mesto, je visok 17 metrov in z manjšim kipom sv. Nikolaja na vrhu.
Stolna cerkev sv Nikolaja je iz XIV. stol. in je zgrajena nad starejšo, starokrščansko cerkvijo bazilijcev. V cerkvi je treba omeniti dve skulpturi iz XVI. stol., tabernakelj in Marija z otrokom znamenitega Stephanusa Abulie Poteniani (Štefan iz Pittignana). Tri kilometre iz Cisternina je svetišče Ibernijske Madone (Madonna de Bernis), povezano pa je z legendo, da se prav tu prikaže Devica Marije in pokaže, kje naj ji zgradijo svetišče. V okolici je bogato najdišče keramike in grobov iz rimskega in srednjeveškega obdobja. V okolici so številne masserije, utrjene kmetije – Masseria Montereale, Villa Cenci, Masseria Devitofranceschi, Masseria Costa, Masseria Montanaro…
tudi samo Martina ali Martène v krajevnem narečju (kraj in občina s 50.000 preb., z 295 km² je občina na 39 mestu po velikosti med italijanskimi občinami), znamenito po baročnih zgradbah in glasbenem festivalu. S 431 metrov nad morjem je lep pogled na dolino Itria. V okolici so številne jame (Grotta Cuoco, Grotta Monte Fellone), v gozdovih in predelih zaraščenih z mediteransko makijo, kjer rastejo znamenite gobe cardoncello, živijo tudi divji zajci, volkovi, ježki, nočne ptice roparice in številni netopirji .
V okolici mesta že v neolitiku poselijo jame pri gori Fellone, in tam arheologi odkrijejo ostaline, ki segajo še vse v IV. stol. S tega obdobja so ohranjenje številne gomile, med katerimi je najbolj znana Specchia Tarantina. Sicer pa, kot za druga območja velja, da Rimljane zamenjajo Langobardi, Langobardi si oblast (nekajkrat) izmenjajo z Vzhodnorimskim cesarstvom, v X. stol. se bojujejo proti Saracenom (iz tega časa so še vidni ostanki obrambnega zidu), vse do priključitve k Italiji pa si mesto in okolico lastijo različne gosposke. Prvič se kraj kot Martina omenja okrog leta 1000, prebivalci se naselijo na hribu San Martino in častijo sv. Martina iz Toursa. Filip Anžujski doda leta 1310, ko mestu prizna različne privilegije, pred ime še Franca (franchigie), tako, da se naselje imenuje Franca Martina. V XIV. in XV, stol. se tu naselijo tudi Judje.
Martina Franca ima eno najlepših zgodovinskih jeder v vzhodni Italiji, zvečine zgrajeno v baročnem in rokokojskem slogu. Zanimive so tudi ulice (na sredi so udrte, da odteka voda), številna vrata v staro mestno jedro (mesto je obzidano z obzidjem, 12 kvadratnimi in 12 okroglimi obrambnimi stolpi (veliko je uničenih ob širjenju dostopa, seveda pa imajo danes tudi drugo namembnost). Namesto vrat ostajajo le slavoloki – pri vratih sv. Štefana, sv. Marije iz Carmina, sv. Petra, in sv. Nikolaja. Največja zanimivost je bazilika sv. Martina, zgrajena sredi XVIII. stol. na mestu stare romanske kapiteljske cerkve.
Mogočna fasada s kipom svetnika na vrhu, v notranjosti pa pomemben glavni oltar v barvastem marmorju (1773), kapelica Presvetega zakramenta, jasli kiparja Štefana iz Puttignana, različne slike Domenica Antonia Carelle, relikvije sv. Komazije (II ali IV. stol.).Seveda pa cerkev ni edina, vsaj nekaj deset jih je, med njimi zanimivejše cerkev sv. Dominika (1750, sv. Marijo iz Carmela ali Carmina pripisujejo Štefanu iz Puttignana)), neoklasična cerkev sv. Anton Padovanskega (1835), samostan in cerkev sv. Antona pri kapucinih (XVI. stol., freska Madone iz Odegitrie in številne druge slike), cerkev sv. Frančiška iz Paole (začetek XVII. stol.), in druge (si jih bomo izbrali na licu mesta).
Na desetine je tudi pomembnih palač – grofa Barnaba (1719), konjenika Semerara (1733), Delfini (1776), Ancona, Carucci (1777), Magli (1759), Marinosci (1744), Blasi (1774) …
Noci
(Nusce in barijsko, mesto in občina (19.477 preb., 148,82 km², Murge, dolina Itria, območje utrjenih kmetij, trulov in jam). Območje začno naseljevati od konca VI. stol., ko naj bi kapitan cesarja Justinjana II. Conone na vrhu griča leta 591 zgradl prvo utrjeno citadelo (Castellum Nucum). Verjetnejše bo, da naselje zgradijo šele ob normanski prevladi okrog leta 1188.
Največje zanimivosti so pred-romanska jamska cerkev–samostan v Barsentu (591, nekakšen trulo, zgradil pa naj bi jo po nalogu papeža Gregorja I. Velikega vojvoda Tulliano), kakšnih šest kilometrov ven iz mesta ob Pirrovem kanalu, kapucinska cerkev–samostan (XVI. stol., slika Device Luca Giordana)), kapiteljska cerkev (chiesa matrice) sv. Marije rojstva z gotsko fasado (kasenje rahlo predelana v neoklasičnem slogu), s tremi ladjami, krstilnikom iz XIV. stol., kipom Marije na prestolu z otrokom kiparja Štefana iz Puttignana, baročnim razpelom in 14 velikimi slikami Križevega pota (1745) naslikanih pod vplivom Caravaggia), benedik-tinski samostan Marije stopnic (osnova iz XII. stol. je vključena v novo (1952)), svetišče Madone križa (XV. stol.), zanimiv je tudi mestni stol z uro z začetka XIX. stol. in gnostre, nekakšni mali križni hodniki, nekdaj prave uličice (XVIII. stol.) v starem mestnem središču …
(7.2.2014)
Comments are closed