Prvi kolesarski dan (75 km, 600 v.m.). Iz Martine France se po stranskih poteh odpeljemo do mesta Noci, kjer si med drugim ogledamo gotsko cerkev Marijinega rojstva, in Puttignana, kjer si v starem mestnem jedru ogledamo cerkev sv. Petra apostola. Zapeljemo se do znamenitih jam pri Castellani Grotte, zanimivega kraškega podzemlja s številnimi dvoranami, kapniki in drugimi kraškimi pojavi, ki se ga, v dolžini kakšnega kilometra, ogledamo v slabi uri. V bližnji Castellani Grotte si gledamo tudi staro mestno jedro s cerkvijo sv. Leona Velikega in si na polovici poti pripravimo dovolj dolg postanek za kakšno krajevno dobroto in pokušino rdečega vina Castellana D.O.C. Tudi nazaj proti Martini Franci kolesarimo po stranskih poteh, si mimogrede ogledamo cerkev in samostan sv. Marije iz Vetrana pod Castellano Grotte, podrobneje pa Alberobello, mesto trulov, okroglih bivališč s palčkovo kapo, vpisanih v Unescovo svetovno dediščino. Za ogled in postanek si lahko vzamemo dovolj časa, saj je do cilja še slabih 15 kilometrov

NOCI

(Nusce in barijsko, mesto in občina (19.477 preb., 148,82 km², Murge, dolina Itria, območje utrjenih kmetij, trulov in jam). Območje začno naseljevati od konca VI. stol., ko naj bi kapitan cesarja Justinjana II. Conone na vrhu griča leta 591 zgradil prvo utrjeno citadelo (Castellum Nucum). Verjetnejše je, da naselje zgradijo šele ob normanski prevladi okrog leta 1188.

Največje zanimivosti so predromanska jamska cerkev–samostan v Barsentu (591, nekakšen trulo, zgradil pa naj bi jo po nalogu papeža Gregorja I. Velikega vojvoda Tulliano), kakšnih šest kilometrov ven iz mesta ob Pirrovem kanalu, kapucinska cerkev–samostan (XVI. stol., slika Device Luca Giordana)), kolegijska cerkev (chiesa matrice) Marijinega rojstva z gotsko fasado (kasenje rahlo predelana v neoklasičnem slogu), s tremi ladjami, krstilnikom iz XIV. stol., kipom Marije na prestolu z otrokom kiparja Štefana iz Puttignana, baročnim razpelom in 14 velikimi slikami Križevega pota (1745) naslikanih pod vplivom Caravaggia), benediktinski samostan Marije stopnic (osnova iz XII. stol. je vključena v novo (1952)), svetišče Madone križa (XV. stol.), zanimiv pa je tudi mestni stol z uro z začetka XIX. stol. in gnostre, nekakšni mali križni hodniki, nekdaj prave uličice (XVIII. stol.) v starem mestnem središču … Morda se zaustavimo še na jutranjem kapučinu z rogljičem.

PUTIGNANO

(Putignàane po barijsko, naselje in občina (375 m n.m., 27.000 preb., 99.11 km²) v pokrajina Bari), poznano po antičnem karnevalu in kraških jamah. Arheološke najdbe (vaze, kovanci, orožje) nakazujejo, da se tu naselijo že Pevketi (Ilirsko pleme, ki se v južni Italiji naseli okoli leta 700 pr. n. št. (možno je tudi, da so se skupaj z Davni in Mesapi priselili že v XI. stol. pr. n. št.) , zagotovo pa je tu že naselbina v obdobju Velike Grčije (Magna Graecia). Po IV. stol. pr. n. št. postopoma postane rimska občina (municipij).

Danes si velja ogledati predvsem popolnoma okroglo staro mestno jedro s župno cerkvijo (chiesa madre) sv. Petra apostola na Trgu plebiscita zgrajena v slogu apulijske romanike (1085). Cerkev je bila samostojna in je bila neposredno (posredno tudi preko reda Malteških vitezov) podrejena papežu v Rimu.

Vhod v cerkev je lesen, lepo rezbarjen (rastlinski motivi), rozeta, prav tako lepo rezbarjena, pa je iz XV. stol. Zvonik je iz leta 1615. V notranjosti je ena sama ladja z mogočnim, dvonadstropnim oltarjem. Zanimive so tudi jaslice, vklesane v skalo. Ne daleč je še nekaj desetin zanimivih cerkev – sv. Filipa, sv. Marije grške, sv. Marije iz Konstantinopla, sv. Kozme in Damijana, sv, Blaža …).

GROTTE DI CASTELLANA IN CASTELLANA GROTTE

V kraški planoti (330 m n.m.), kjer prevladuje predvsem apnenec (pretežno kalcijev karbonat), se jame pri Castellani oblikujejo pred 90–100 milijoni let. Vhod v jamo predstavlja ogromno, šestdeset metrov globoko brezno , imenovano La Grave, kar v lokalnem narečju pomeni velik prepad (tudi soteska). Od tu se pride v Belo jamo, kjer se pred nami nenadoma pojavijo stalaktiti in stalagmiti. Od tu se lahko odpravimo po različno dolgih poteh (1–3 km) in si ogledamo Črno jamo (imenovana tudi Kapitolska volkulja), Jamo spomenikov, Nogavico, Sovino jamo, Kačji in Rdeči hodnik, Prepadno jamo, Puščavski hodnik ali Veliki kanjon, jamo Stolp v Pisi in na koncu če podzemno jezero.

Podzemni svet začno raziskovati že konec XVIII. stol., ampak se zaustavijo že po nekaj korakih po spustu v brezno. Celotno podzemlje razišče speleolog Franco Anelli šele leta 1938, po njem pa leta 2000 poimenujejo tudi jamarski muzej (projektiral arhitekt Pietro Favia (1895–1972) leta 1952.

V jami odkrijejo številne (endemične) vrste živali, značilne za kraški podzemni svet – rakci, psevdo–škorpijoni, hrošči, še posebej razširjeni pa so neke vrste jamske kobilice in netopirji.

Po ogledu jam se zapeljemo v staro mestno jedro bližnje Castellane Grotte, Casteddóne po barijsko, mesta in občine z 20.000 prebivalci. Prvič je kot Castellano omenjeno v X. stol. in je dolgo podložno samostanu sv. Benedikta v Conversanu. Za ogled je zanimivo staro mestno jedro (razvijati se začne v XVI. stol. – značilne so dolge in vzporedne ulice), bogato s palačami iz XVII. in XVIII. stol., cerkev  sv. Leona Velikega, cerkev sv. Roze, “umetnostna galerija” v cerkvi sv. Marije del Fato, cerkev sv. Marije del Suffragio ter številna vrata (Porta Gabella (1792), ime dobi po pšenici, ki jo vozijo skozi vrata, Porta Grande z obrambnim stolpom, Porta Nuova, Porta delle Olive (1700) in Porta Pèntimi (1700)) in obrambnih stolpov ( Torre Nuova ali Castello (cilindrična utrdba iz XV. stol.) v srednjeveškem obzidju.

Cerkev sv. Leona Velikega zgradijo leta 1383 na starejši romanski cerkvi s prizidanim obrambnim stolpom, kasneje predelan v zvonik. Na pročelju sta dva kipa, sv. Leon Veliki in sv. Janez Krstnik. Notranjost je podeljena v tri ladje, zanimivih pa je nekaj poznogotskih fresk, kipi (Aurelio Persio (1518-1593)), nekaj slik (Andrea Miglionico, Vincenzo Fato (1705-1788)), kapela Sv. zakramenta in mogočne orgle.

Mesto zapustimo mimo svetišča – cerkve in samostana sv. Marije iz Vetrana (majhna cerkev je tu stala že v XII. stol. – slika te cerkve hrani bližnja cerkev v jami), zgrajene leta 1691 v zahvalo Mariji, ki deželo reši grozovite kuge leta 1690. Kugo so sem zanesli iz pristanišča Monopoli, verjetno zaradi okuženega tovora, in se, zaradi slabih higienskih razmer, hitro razširi po širšem območju. V noči med 11. in 12. januarjem 1691 dva duhovnika, Joseph Gaetano Lanera in Josaphat Pinto, celo noč neprekinjeno molita, da bi pregnala kugo in skupaj s svetnico prideta do rešitve – maziljenje bolnikov z oljem goreče svetilke.

ALBEROBELLO

Jarubbèdde po barijsko (naselje in občina s 11.000 preb., pokrajina Bari) leži v središču doline (Valle d’) Itria in je prepoznano predvsem po značilnih stožčastih domovanjih – trulih, od leta 1996 vpisanih v seznam Unescove svetovne dediščine.

Na območju Alberobella (Lepodrevo) se naselijo v začetku XVI. stol., ko grof Andrea Matteo III Acquaviva d’Aragona, sin slavnega grofa Giulia Antonia Acquaviva (padel v vojni s Turki pri Otrantu leta 1481), odstopi zemljo nekaj desetim družinam in od njih pobira desetino pridelka. Pravo poseljevanje se začne z grofom Giangirolamom II. (1600–1665), poznan kot škilavi Apulijec, ko tu postavi lovsko kočo. Grof na tem območju dovoli le gradnjo hiš iz kamna (tega tu ne manjka) in brez malte. Zrastejo številni truli (iz grške besede za kupolo – τροῦλλος trûllos), ki v mestu prevladujejo še sredi prejšnjega stoletja. Gradnja je podobna našim otroškim iglujem iz snega (ko ga je bilo pri nas še v izobilju, pa tudi temperature so bile precej nižje) – okrogla stavba s samostoječo kupolo. Stavbe so večinoma pobeljene z apnom, strehe pa okrašene z dekorativnimi elementi, mističnimi ali religioznimi, največkrat pa so narisana kar nebesna znamenja. Alberobello ostane v fevdu grofov Acquaviva d’Aragona do 27. maja 1797, ko kralj Ferdinand IV. Burbonski alberobelce odveže tlake.

Največji trulo, dvonadstropni, je vladarski (sovrano), zgradi pa ga družina Perta sredi XVIII. stol. Trulo gosti poleti različne gledališke predstave, koncerte komorne glasbe, večere kulture in poezije ter koncerte jazza. Največ trulov je v osrednjem delu Alberobella, med četrtjo Aia Piccola in Ljudskim trgom (Piazza del Popolo), najstarejši med njimi so iz XVIII. stol. (v okolici so tudi starejši, iz XVI. stol.) Najzanimivejši je popolnoma obnovljen trulo Casa Pezzolla v katerem je območni muzej.

V Alberobellu si velja ogledati novejšo cerkev sv. Antona (1926; grški križ, kupola v obliki trula je visoka 21 m) in malo baziliko sv. Medicev. Truli so kulisa številnim filmom, tudi za film Ženske brez imena (Donn senza nome) madžarskega režiserja Geze von Radvanyi, (1950), film, ki pripoveduje o mladi noseči jugoslovanski vdovi in o drugih ženskah iz drugih evropskih držav. Posnetih je tudi nekaj nadaljevank ameriške žajfice Beautiful (2012).

Po kupoli (trûllos) cesarske palače je imenovana tudi trulska sinoda v Konstantinoplu. Leta 692 jo skliče cesar Justinijan in hoče z njo uveljaviti svojo versko politiko. Cerkveni zbor razširi in razčisti sklepe Petega in Šestega ekumenskega zbora (zato tudi Concilium Quinisextium, peto–šesti zbor), pri osvetljevanju razlik med vzhodno in zahodno cerkvijo (celibat, sobotni post) pa je pride do kompromisov v korist vzhodne cerkve, čemur pa papež Sergij I. nasprotuje in ga zato da Justinjan aretirati.

vir: wikipedia, 20. 2. 2014