4. dan: Bad Honningen – Koblenz – Mainz

by
No comments yet

KOBLENZ (113.000 PREB.)

leži na bregovih Rena ob sotočju z Mozelo, kjer je Nemški vogal (Deutsches Eck) s konjeniškim spomenikom (1897) cesarju Viljemu I. Ime izvira iz latinskega (ad) confluentes, sotočje ali (ob) združitvi rek. Kasneje se pojavlja tudi ime Covelenz in Cobelenz, v krajevnem narečju pa Kowelenz.

Prve človeške sledi – bronastodobno nahajališče žarnih grobišč (okrog leta 1000 pr.n.št.) – odkrijejo na Goloringu blizu mesta. Okoli leta 1000 pr.n.št. na hribu na drugi Mozele zgradijo trdnjavo Ehrenbreitstein, okrog VIII. stol. pr. n. št. pa je tu eden Druzovih vojaških položajev Castellum Apud Confluentes, Leta 55 pr. n. št. rimski vojaki pod vodstvom Julija Cezarja dosežejo Ren in zgradijo most med Koblenzom in Andernachom (49 pr. n. št.; ostanki so vidni še danes). Za zaščito mostu zgradijo tudi dva gradova, Confluentes za zavarovanje ceste Mainz–Köln–Xanten in utrdbo Niedernberg (II. stol., jo uničijo Franki leta 259). Severno od Koblenza je stal tempelj Merkurja in Rosmerte (galsko-rimska boginja), v uporabi do V. stol.

Koblenz, bazilika sv. Kastorja

Po padcu zahodnega rimskega cesarstva imajo Franki v mestu kraljevski sedež. Leta 860 in 922 je Koblenz prizorišče cerkvene sinode. Mesto so 882 opustošijo Normani. Leta 925 je postane del vzhodnega nemškega kraljestva, kasnejšega Svetega rimskega cesarstva. Leta 1018 da cesar Henrik II. mesto s posebno listino nadškofu, volilnemu knezu Trierja. V lasti njegovih naslednikov ostane do konca XVIII. stol., tu je tudi njihovo glavno prebivališče do XVII. stol. Leta 1138 je v Koblenzu izvoljen cesar Konrad II. Leta 1198 je v bližini bitka med Filipom Švabskim in Otom IV. Leta 1216 knezoškof Theodoric von Wied podari del zemljišča bazilike in bolnišnice nemškemu viteškemu redu, ki se pozneje imenuje Nemški vogal (Deutsches Eck). Med letoma 1249 in 1254 nadškof Arnold II. Isenburški obzida mesto, prestrašeni zaradi nemirnih meščanov, pa njegovi nasledniki zgradijo in okrepijo trdnjavo Ehrenbreitstein nad mestom.

Do tridesetletne vojne mesto doživlja razvoj in blaginjo, vojna pa povzroči hiter upad. Po Filipu Kristoferju, volilnem knezu iz Trierja, je trdnjava Ehrenbreitstein predana Francozom, mesto pa leta 1632 dobi cesarsko stražo. Leta 1688 Koblenz oblegajo Francozi pod vodstvom maršala de Boufflersa in uničijo Staro mesto (Altstadt), med drugim Staro trgovsko dvorano (Kaufhaus, obnovljena v svoji sedanji obliki leta 1725). Mesto je med letoma 1690 in 1801 rezidenca nadškofa, volilnega kneza iz Trierja.

Vredno ogleda:
  • Soteska Rena (leta 2002 razglašena za del Unescove svetovne dediščine, v Koblenzu ima svoj

    Zgornja srednja dolina Rena

    severni konec);

  • bazilika svetega Kastorja (Kastorkirche; leta 836 da cerkev s štirimi stolpi zgraditi Ludvik Pobožni in posvečena Kastorju iz Kardna. Sedanja romanska stavba je dokončana leta 1208, gotskoobokana streha pa je iz leta 1498);
  • Palača volilnega kneza (Residenzschloss, 1778–1786, zgrajena po načrtu francoskega arhitekta P. M. d’Ixnarda. Danes je muzej, med drugimi zanimivostmi je v njej tudi nekaj tapiserij. Ob palači so lepi vrtovi in promenada (objekti cesarice Avguste), ki se raztezajo vzdolž brega Rena, v njih je spomenik pesniku Maxu von Schenkendorfu. Kip cesarice Avguste, katere najljubša rezidenca je bil Koblenz, stoji na Luisenplatzu.
  • Nemški vogal (Deutsches Eck; Križniki na sotočju Rena in Mozele zgradijo dvorec Bailiwick. Leta 1897 je na 14 metrov visokem konju nameščen spomenik nemškemu cesarju Viljemu I. Nemškemu (arhitekt Bruno Schmitz), ki ga slavnostno odkrije njegov vnuk Viljem II.

    Koblenz, Nemški vogal – Koblenz Eck

  • cerkev svetega Florijana z dvema stolpoma na pročelju (1110);
  • mestni obrambni sistem (močne utrdbe na hribih na zahodu, trdnjava Ehren-breitstein, obzidje je porušeno);
  • gotski kamniti most s 14 loki čez Mozelo (1344);
  • stavbe zgodovinskega pomena v starem delu Koblenza.
  • cerkev Naše ljube gospe (Liebfrauen-kirche; ladja je iz leta 1250, kor 1404–1431, visoki poznoroman-skimi stolpi.
  • Grad volilnih knezov iz Trierja (1280; danes gosti občinsko zbirko slik);
  • Centralna železniška postaja (Koblenz Hauptbahnhof, zgrajena leta 1890 zunaj nekdanjega obzidja na križišču železnice Köln–Mainz in ob strateški progi Metz–Berlin);
  • Rojstna hiša kneza in avstrijskega državnika Klemensa Wnezla von Metternich, avstrijski državnik (1773–1859);
  • nekdanji jezuitski kolegij (baročna zgradba J. C. Sebastianija (1694–1698), danes mestna hiša);
  • grad Lahneck (nad krajem Lahnstein v bližini Koblenza);

 POVEZAVE

 

WIESBADEN (289.000 Preb.)

je glavno mesto zvezne države Hesse. Je eden najstarejših zdraviliških krajev v Evropi. Mesto se smatra za deseto najbogatejše v Nemčiji.

Wiesbaden

Prve naselbine segajo v neolitik, v dokumentih pa se pojavi leta 6, ko Rimljani tu zgradijo utrdbo. Termalne vrelce v Naturalis Historia – Zgodovina narave opisuje že Plinij st., v izviroh pa se že kopajo tako Rimljani kot njihovi konji! Toplice se prvič omenjajo leta 121 kot Aquae Mattiacorum – vode Mattiacijev (Mattiaci iz Germanskega plemena), naselje pa kot Mattiacum. Severno od Wiesbadna (v kraju Taunus) Rimljani zgradijo del rimskega Limesa Germanicus, V VIII. stol. v Wiesbadnu zgradijo kraljevo palačo Frankov-skega kraljestva. Ko kraljestvo razpade (888) postane Wiesbaden del Vzhodne Francije. Leta 1170 dobi širše območje v fevd Walram I., vojvoda iz Nassaua. Ko v XIII. stol. Franconia razpade na številne državice, postane Nassau (Wiesbaden pa leta 1232 cesarsko mesto) neodvisna država v Svetem rimskem cesarstvu. Ko se cesar Friderik II. spopade  papežem, mainški nadškof Siegfried III. leta 1242 zahteva, da se Wiebaden poruši. Wiesbaden se vrne pod kontrolo Dvora iz Nassau (grof Walram II.) leta 1270.  Wiesbaden in grad v Sonnenbergu sta v sporu z Eppsteini ponovno porušena leta 1283. V naslednjih desetletjih si posestva delijo številni knezi, pretežno iz vojvode iz Nassaua.

Vredno ogleda:
POVEZAVE

MAINZ (200.000 PREB.)

je glavno mesto nemške zvezne dežele Porenje – Pfalška. Mesto stoji nasproti Wiesbadna na sotočju Rena in Majne in je poleg Frankfurta najpomembnejše mesto v regiji. Rečno pristanišče na Renu ga povezuje z mesti ob Renovih pritokih kot so Neckar, Majna in Mozela in pristaniščem Rotterdam v Severnem morju. Po zadnji ledeni dobi reke v dolini Rena ustvarijo velike peščene sipine, na katerih stoji zahodni del mesta. Mainške sipine (Großer Sand) v bližini mesta so naravni rezervat z edinstveno pokrajino in stepskim rastlinjem, ki je za to področje redkost.

Mainz, pogled s citadele

Rimljani z generalom Druzom (v mestu lahko vidimo njegov mogočen nagrobni spomenik) leta 13 ali 12 pr. n. št. zgradijo utrdbo (castrum) Mogontiacum. Četudi mesto stoji nasproti izliva Majne v Ren, njegovo ime ne nastane iz imena reke (nemško Main), pač pa iz njenega latinskega imena Menus. Ime je keltskega izvora, v Germanijo pa ga verjetno iz Galije prinesejo vojaki, ki sprejmejo za svojega galskega boga Mogonsa (Mogounus, Moguns, Mogonino). Ime lahko pomenilo velik, podobno kot latinsko magnus, ali pa bog moči. Mogontiacum, upravno središče province Gornje Germanije, je celo rimsko obdobje pomembno mesto, predvsem zaradi svojega strateškega položaja na sotočju rek, je castrum bazni tabor številnih vojaških enot – legij, tu je tudi baza rimskega rečnega vojnega ladjevja (Classis Germanica). Leta 1982/86 odkrijejo ostanke rimskih ladij za prevoz vojakov (navis lusoria) in patrolnega čolna iz poznega IV. stol., ki so sedaj razstavljeni v Muzeju antičnega ladjarstva v Mainzu. Leta 368 mesto izropajo Alemani. Po letu 400, verjetno prav v Mainzu, preko Rena prehajajo Vandali, Svebi, Alani in druga germanska plemena. Po padcu Mainza imajo napadalci odprto pot do Trierja in naprej v Galijo.

Zdi se, da rimski kastrum kot vojaški objekt nikoli ni bil povsem opuščen, saj so zgradbe zgrajene v različnih časovnih obdobjih, sedanja citadela iz leta 1660 pa je kot nadomestilo za starejšo utrdbo.

Mainz, ostanki rimskih vrat

Po padcu Rimskega cesarstva leta 476 Franki pod Klodvikom I. do leta 496 prevzamejo oblast v zahodni Evropi in leta 508 pripojijo Kölnsko kraljestvo. Mainz postane zaradi svojega strateškega položaja ena od vojaških baz Frankovskega kraljestva, pomemben pa postaja tudi za krščanstvo. Dagobert I. okrepi mestno obzidje in ima v mestu enega od svojih sedežev. V Mainzu med letoma 534 in 548 kujejo solidus Teodeberta I. (vladal 533-548). 

V zgodnjem srednjem veku postane Mainz središče pokristjanjenja germanskih in slovanskih ljudstev. Prvi nadškof v Mainzu je sveti Bonifacij, ki ga med poskusom pokristjanjenja leta 754 ubijejo Frizijci. Druga zgodnja mainška nadškofa sta učenjak in pisec Raban Mavr in sveti Viligis (975–1011), ki začne graditi mainško stolnico in ustanovi samostan svetega Štefana. Od Viligisa do razpustitve Svetega rimskega cesarstva leta 1806 so mainški nadškofje tudi nadkanclerji cesarstva in najpomembnejši med sedmimi volilnimi knezi nemškega cesarja. Mainška dioceza je poleg rimske danes edina v svetu z episkopskim sedežem, imenovanim Sveti sedež (sancta sedes).

Mestne pravice, med katerimi je bila tudi pravica do izvolitve mestnega sveta, leta 1244 Mainzu podeli nadškof Zigfrid III.

V Mainzu so (bile) pomembne tudi judovske skupnosti, prve nastanejo že v X. stol.in so bile znane po svojem šolstvu. Med drugimi v mestu uči tudi slavni rabin Geršom Ben Juda (960-1040). Iz Mainza je tudi mučeniški rabin Amon Mainški, skladatelj molitve Unetanneh Tokef (Naj nam pove, kako velika [je svetost tega dne]), ki spada v bogoslužje med praznikoma Roš hašana in Jom Kipur. Judje v Mainzu, Speyerju in Wormsu v XII. stol, ustanovijo Vrhovni svet za določitev standardov judovske države in izobraževanja. Mestose  Mainz na judovske someščane odzivajo različno in bipolarno, včasih jim dovolijo svobodo in jih ščitijo, v drugih časih pa preganjajo, jih obsojajo tudi za izbruhe kuge in jih pobijajo (leta 1349 na grmadah sežgejo okoli 6.000 živih Judov), v letih 1012, 1462 in 1474 jih celo izženejo.

Mesto slovi po tem, da kmalu po letu 1450 natisnejo prvo knjigo na tiskarski stiskalnici s premičnimi kovinskimi črkami, ki jih leta 1439 izumi Johannes Gutenberg.

Vredno ogleda:
  • Rimsko-germanski muzej (Römisch-Germanisches Zentralmuseum), v katerem so razstavljeni rimski, srednjeveški in še starejši artefakti;
  • Muzej antičnega pomorstva (Museum für Antike Schifffahrt), v katerem je pet rimskih čolnov iz poznega IV. stol.;

    Mainz, stolnica sv. Martina

  • ostanki rimskih zgradb, med njimi Jupitrov steber, Druzov mavzolej ter ruševine gledališča in akvadukta;
  • Stolnica sv. Martina (Mainzer Dom), stara več kot tisoč let;
  • Mestno gledališče (Staatstheater Mainz);
  • železni stolp (Eisenturm), stolp na nekdanjem železnem trgu, v XIII. stol. stolp mestnih vrat;
  • leseni stolp (Holzturm), stolp na nekdanjem lesnem trgu, v XV. stol. stolp mestnih vrat;
  • Gutenbergov muzej, v katerem je razstavljena izvirna Gutenbergova Biblija in mnogo drugih knjig dz XV. stol. dalje;
  • del starega mestnega jedra južno od stolnice, kar ga je ostalo po bombardiranjih v drugi svetovni vojni.

    Mainz, Elektorska palača (Kurfürstliches Schloss)

  • Elektorska palača (Kurfürstliches Schloss), palača volilnega kneza;
  • Marktbrunnen, ena od največjih renesančnih fontan v Nemčiji;
  • Domus Universitatis (Stara univerza, 1615), več stoletij najvišja zgradba v Mainzu;
  • Kristusova cerkev (Christuskirche), zgrajena 1898–1903, porušena v bombardiranjih leta 1945 in zgrajena na novo leta 1948–1954;
  • cerkev sv. Štefana z okni Marca Chagalla, vgrajenimi po drugi svetovni vojni;
  • Citadela;
  • ruševine cerkve sv. Krištofa, spomin na II. svetovno vojno;
  • Schönborner Hof, baročna zgradba iz leta 1668;
  • Rokokojski cerkvi sv. Avguština (Augustinerkirche) in sv. Petra (Petruskirche);
  • cerkev sv. Ignacija (1763);
  • dvorec Erthaler Hof (1743);
  • baročni dvorec Bassenheimer Hof (1750);
  • Botanični vrt Univerze Johannesa Gutenberga v Mainzu, ki ga vzdržuje univerza;
  • Deželni muzej (Landesmuseum);
  • Televizijska hiša Zweites Deutsches Fernsehen (ZDF), ki je ena od največjih javnih televizijskih hiš v Nemčiji.

 POVEZAVE

Comments are closed