Trasa na Mapy.cz

Gominikanska cerkev, Elblag (en.wikipedia.org/wiki)

Tretji dan kolesarjenja po Poljski bo etapa dolga 86 km in s 430 v.m. Prvi del je rahlo valovit, dve tretjini do cilja pa se spuščamo do nivoja morja. Trojka nam je očitno usojena, tudi danes nas čakajo trije večji kraji – Milakowo (2.600 preb., cerkev sv. Elizabete in sv. Adalberta, cerkev povišanja svetega križa s samostanom očetov frančiškanov mlin, vodni stolp), Pasłęk (12.300 preb., cerkev blaženega Jerzyja Matulewicza, cerkev sv. Jerneja, pogrebna kapelica, grškokatoliška cerkev, ostanki mestnega obzidja s Kamnitimi vrati, Mlinska vrata, maketa starega mestnega jedra, tudi grad tevtonskih vitezov seveda (seveda tudi številna jezera v okolici) – po obzidanem staremu mestnemu jedru se bomo malo sprehodili peš in morda se bo pri izhodu prilegel še odmor pri Zadnjem zvoncu kraft pivovarne Pasłęcki).

V ciljnem Elblagu (118.000 preb., meli bomo dovolj časa za ogled starega mestnega jedra – stolnica sv. Nikolaja, tržna vrata, cerkev sv. Marije (nekdanja Dominikanska cerkev), cerkev sv. Duha, grškokatoliška cerkev dv Janeza Krstnika, Božja cerkev v Kristusu, samostan Klaris večnega češčenja, cerkev sv. Sveti Bruno Querfurtski, visoki dvižni most, Kanal Elbląg, kapelice, parki itd.).Kolikor je cerkev na Poljskem se ne čudim, da so imeli še papeža Vojtylo.

Cmoki z raco / pierogi z kaczka v restavraciji Zmysly

Hotel Sowa leži dober kilometer od starega mestnega jedra Elblaga (Staro mesto) s številnimi restavracijami (Studnia Smakow, Metamorfoza, Zmysły, Propaganda) in pivnicami, je pa tudi v hotelu restavracija z značilnimi poljskimi jedmi in še nekaj jih je tudi v bližini.

<<< NAZAJ   NAPREJ >>>


Trasa na Mapy.cz

Proti koncu so trase vedno krajše, noge pa težje. Današnja etapa premore le 80 km in je malo bolj razgibana (552 v.m.). Najvišja točka je na 217 me n.m. za vasjo Kolno, čez vrh pelje označena kolesarska pot po kolovozu, ki ga bomo verjetno obšli (deluje malo bolj optimistično), najnižja pa na 70. Tudi danes si bomo lahko ob poti ogledali tri malo večja mesta, Reszel (4.900 preb., vredno ogleda: grad varminskih škofov (sicer pa, le katero poljsko mesto ga nima), cerkev sv. Petra in Pavla, nekdanja Jezuitska cerkev, grškokatoliška cerkev sv. Spremenjenje Gospodovo,  gotski most čez reko Sajna), Jeziorany (3.400 preb., ogledali si bomo mastni trg s cerkvijo sv. Jerneja, cerkev blaženega Jadwiga, kapelica sv. Križa) in ciljno Dobro mesto (Dobre Miasto, 9.900 preb., večje zanimivosti: kraljestvena dvorana Jehovovih prič, grškokatoliška cerkev sv. Nikolaja, bazilika sv. Odrešenika in Vseh svetnikov, nekdanja evangelistična cerkev, ), kjer v centru prespimo v hotelu Kopczynski.

Hotel ima tudi dobro restavracijo Wiktoria (za Tripadvisor Nº1 v mestu), nudijo predvsem ribe, npr. Mazursko juho z ribjimi kroglicami ali krompirjeve palačinke z ostrižem, pa tudi ne-ribje (poljske) dobrote kot raco pečeno v medu in postrežena z jabolkom, suhimi slivami in marelicami, Warminske lovske cmoke ali svinjski file, mariniran v zeliščih z omako iz gozdnih gob.  Sliši se dobro, cene so normalne, recimo, veliko pivo je 3.00 €. V okolici je kar nekaj picerij in kebabov, zraven hotela  pa je tudi dobro ocenjen grški Grill Bar suvlaki.

Restaracija Kopczynski (FB)

<<< NAZAJ   NAPREJ >>>


9rasa na Mapy.cz

grad v Ketrzynu (zamkipolskie.com/starakamienica)

Etapa s 84 km in 316 v.m. in z manj kolesarjenja po gozodvih, še vedno pa med številnimi jezeri in z malo omembe vrednimi večjimi mesti – Banie Mazurskie (3.800 preb., kongregacija sester sv. Jožefa, ženina blažene Device Marije, cerkev sv. Miklavža, cerkev sv. Antona Padovanskaga), Wegorzewo (11.600 preb., turistično mesto ob reki Angrapa, za pogledati: marino, cerkev sv. Petra in Pavla, etnografski park, grad, mesto hišo) in ciljni Ketrzyn (37.500 preb., ruševine gradu, mestna hiša, cerkev sv. Katarine Aleksandrijske, cerkev sv. Janeza, staro mestno jedro s sedežem okraja, bunker iz II. sv. vojne).

Spimo v hotelu Wanda blizu mestnega središča. V bližini so tudi restavracije (med njimi picerija Cois – ni samo picerija, lahko poskusimo prave poljske pierogeStara Kamienica (lep ambient, zanimiva ponudba, zanimiva je tudi Stołówka w Kętrzynie (menza) – v reklami sicer “Poceni večerje, domače jedi, dobra hrana” – a je odprto le za kosilo), tudi v  restavraciji Kardamon bo kakšna tradicionalna poljska jed, recimo rdeči boršč, domačo hrano ponuja tudi restavracija in picerija Malenkain dnevni bari. 

restavracija in picerija Malenka, Ketrzyn (restaurantguru.com)

<<< NAZAJ   NAPREJ >>>


Trasa na Mapy.cz

Cerkev v Kalvariji (en.wikipedia.org/wiki)

Osma tapa je malo daljša (95 km) in z malo več višinski metri (642 vn), do polovice poti se počasi vzpenjamo do najvišje točke je pri 261 m n.m. (začnemo na 67 m. n.m.) malo pred litovsko-poljsko mejo, nato pa spuščamo vse do cilja v Goldapu. Nekaj časa kolesarimo zelo blizu meje z rusko enklavo Kaliningrad.

Ob poti je v Litvi eno malo večje mesto – Kalvarija (4.000 preb., z Veliko (1713, obnovljena 2015) in zimsko sinagogo  – nekdaj je tu živelo veliko Židov, a so jih veliko leta 1941 pobili nacisti (Gestapo) in krajevni junaki (litovska policija), cerkev samogitske kalvarije ), na Poljskem pa kmalu za mejo Wižajny (1.000 preb., ime naj bi dobil po bližnjem jezeru Weyze, cerkev sv. Terezije) in Žiykiejmy (900 preb.), Pred današnjim ciljem v Goldapu (letoviško mesto s 16.000 preb., opazovalna stolpa, Konkatedrala Mater Ecclesiae, cerkev sv. Leona, vodni stolp) kolesarimo mimo številnih jezer, morda se v njih kdo celo namaka.

<<< NAZAJ   NAPREJ >>>


Trasa na Mapy.cz

Povsem ravninska etapa z najnižjo točko zjutraj, ko pri Kaunasu prečkamo reko Nemunas (20 m n.m.), najvišja pa pri 128 m n.m. malo pred vasjo Dambava, Prekolesarili bomo le 71 km z vsega 224 v.m. Morda si v Kaunasu še kaj ogledamo. ker bo na drugi strani reke bolj malo zanimivega.

Že kmalu pedala vrtimo mimo letalskega muzeja (Lietuvos aviacijos muziejus), morda nas zapelje do ograje, da si pobliže ogledamo letala, ali pa si ga ogledamo v miru že doma. Malo naprej so na desni strani ostanki t.i. druge utrdbe od desetih okrog Kaunasa, ki so še z dvema obzidjema tvorili ščitil rusko cesarstvo pred zahodom ob koncu XIX. stol.

Cerkev sv. Vincenca, Mariampole

Prve večje mesto ob poti bo Garliava (10.200 preb., cerkev sv. Trojice), pri evangeličanski luteranski cerkvi zavijemo proti avtocesti in od tam kolesarimo po malo večji “divjini”. Do Mauruciaia kolesarimo ob avtocesti, prečimo drugo malo večje mesto, Veiveriai (1.200 preb., zgodovinski muzej), cikcakamo po naravi, tudi skozi gozd in po kolovozih do cilja v Mariampoléju (36.000 preb., za ogledati: mestno središče s cerkvijo sv. Vincenca (1920), univerza, gledališče, Palača kulture, železniška postaja, romarska hiša, cerkev nadangela sv. Mihaela), v mestu prvič omenjeno leta 1337. Kratka etapa nam bo omogočila daljše postanke in uživanje v naravi.

Spimo v neposredni bližini centra z večino glavnih zanimivosti, tudi restavracijami (če preskočimo picerije, kebabe in kitajske restavracije, recimo: Stara mestna legenda, Vinska restavracija TEN, Mary J. Pub, ali 9 metrov južno) in dnevnimi bari.

Meni (del) Stare mestne restavracije (FB)

<<< NAZAJ   NAPREJ >>>)


Trasa na Mapy.cz

cerkev sv. Janeza Krstnika (XVI. stol.), Zapyškis (architekturalietuvoje.lt/en)

Hiša Perkunasm, Kaunas (en.wikipedia.org)

Ravnina, njive gozd, reke. V bližini vasice Stakiai (170 preb.; cerkev sv. Antona Padovanskega (1806)) prečimo reko Mituvo, deset kilometrov kolesarimo po popolnoma ravni cesti, nato zavijemo desno proti reki Nemunas in ob njej kolesarimo 60 km do cilja v Kaunasu. Kolesarimo mimo manjših krajev – Veliuona (730 preb., eno najstarejših naselij v Litvi (1291) najdbe pa kažejo, da so ljudje tu živeli že v kameni dobi, trdnjava Veliuona XIII.-XIV. Stol., cerkev Marijinega vnebovzetja 1636-1644), Seredžius (590 preb.), Vilkija (1750 preb., eno najlepših območij v okolici Kaunasa, opečnata neogotska cerkev sv. Jurija (1901)), kjer levi za desni breg, Zapyškis (260 preb., cerkev sv. Janeza Krstnika (XVI. stol.), Kačerginè (9.900 preb.) in Akademija 2.800 preb.), bo pa zato ob poti z lahkoto najti primeren prostor za opoldansko malico. Kraje ob reki so zaznamovali tudi masovni poboji Židov leta 1941 nemških operativih skupin in domačih nacionalistov.

Kaunas na slikan leta 1875 (en.wikipedia.org)

Do hotela v Kaunasu, ki bo isti kot prvič (upam da je bad v imenu le za štos), preko starega mestnega jedra (senamiestis po litovsko) – tam bomo »sestopili« s kolesa – in si ogledali zanimivosti, ki smo jih prvič preskočili (gotska hiša Perkunas, cerkev Vytautasa Velikega (1400), cerkev sv. Frančiška Ksaverija (1720), Mestna hiša (1542), ki bolj spominja na kakšno Plečnikovo cerkev, s 53 m visokim stolpom in Muzejem keramike. Muzej literature, cerkev sv. Trojice (1683), cerkev mučenika sv. Jurija (1471), srednjeveški grad (XIV. stol.)).

<<< NAZAJ  NAPREJ >>>


Trasa na Mapy.cz

Prvih 15 km kolesarimo ob avtocesti in ni kaj hudo zanimivega. Ko prečimo reko Dubysa zavijemo levo in lep čas kolesarimo ob njej. Ob reki naj omenim mestece Bazilionai (390 preb.) in malo večje mesto Kelmé (7.500 preb.) z kar nekaj zanimivostmi – dvorcem (XV. stol.), Evangeličanska reformirana cerkev (1615), Cerkev Marijinega vnebovzetja (1416), Mestna hiša in gimnazija Jonasa Graičiunasa – kjer se ločimo od reke. Do hotela, ki leži ob ribnikih Gabišiy, kolesarimo mimo krajev Lioilai (z zanimivo malo cerkvijo) in Raseiniai (8.700 preb.; pravoslavna cerkev, cerkev Vnebovzetja, Pokrajinski zgodovinski muzej, mestni park., v mestu je tudi veliko bifejev, če si bomo zahoteli sprehoda). Prenočujemo v malo bolj “elitnem” KARPYNĖ Restaurant & Bed & Breakfast z dvema bazenoma, SPAjem in wellnessom. V hotelu je tudi restavracija, tako da se kam prav daleč ne bomo premikali.

Cerkev Marijinega Vnebovzetja // Evangelistična cerkev (wikipedia)

V Litvi je ogromno i-jev v imenu, izvira še iz časov, ko so imena klesali v kamen in je bil i najlažje vklesati, haa, ha.

 

<<< NAZAJ  NAPREJ >>>


Trasa na Mapy.cz

Rdeča sinagoga (en.wikipedia.org/wiki/Red_Synagogue)

Prava “gorska” etapa, saj se z devetih metrov nad morjem povzpnemo na 190 metrov. Ob poti je eno večje – Joniškis (9.900 preb.; Bela sinagoga (1823), poleg Rdeča sinagoga (1855), cerkev Vnebovzetja Blažene device Marije (1901), košarkaški muzej,) in nekaj manjših naselij – Jekabnieki (230 preb.), Vilce (1.400 preb.) in Meškuičiai (860 preb.) ter ciljni Šiauliai s preko 100.000 prebivalci. Prvo polovico poti kolesarimo ob reki Svête, dobrih deset kilo-metrov pred ciljem pa je edina večja zanimivost, Gora križev (Križiy kalnas), eden najpomembnejših latvijskih romarskih ciljev. Tu si bomo vzeli malo več časa za ogled in počitek. 

Stolnica sv. Petra in Pavla (cepelinas.eu)

V Šiauliaiju bomo pretegnili noge in si pred večerjo ogledali kakšno od predlaganih zanimi-vosti – stolnico svetih učencev Petra in Pavla, cerkev sv. Jurija, Trg z uro s petelinom, Kolesarski, Fotografski in Mačji muzej, Muzej čokolade Ruta Sokolado, angelov ter radio in televizije, Fotografski muzej (očitno nori na muzeje !), Vila Chaimas Frankelis, mestni park in Botanični vrt.

Za večerjo pa lahko izbiramo, v centru je kar veloko retavracij, podajam pa seznam šestih, ki nam jih predlaga Tripadvisor: Black bar, Leja, Katpedele, Charlie Pizza, Cask 215Rock ‘N’ Roll pub, Žemaitis.

Gora križev (wikipedia)

<<< NAZAJ  NAPREJ >>>

 


Trasa na Mapy.cz

Hiša Črnoglavih (commons.wikimedia.org)

Še ena “razgibana” etapa (seveda, če bi dodali ničlo na višinske metre), ki pa se že oddalji malo od Baltskega morja. Trasa je malo krajša (75 km) in je namenjena daljšemu raziskovanju glavnega mesta Latvije Rige. Nekje pri kombijih bomo parkirali kolesa in se peš podali malo na okrog. Pravijo, da si moramo ogledati naslednjih deset zanimivostistaro mestno jedro s Hišo črnoglavihglavno tržnico, spomenik svobode, zgradbe v stilu Art Nouveau, Državno opero in balet, luteransko katedralo s trgom, Etnografski muzej na prostem, Muzej motornih vozil, Državni muzej umetnosti in Zoološki vrt. Več pa v opisu glavnih zanimivosti. Dve do tri ure bo dovolj!

cerkev sv. Trojice s stolpom (visit.jelgava.lv)

Do cilja ni večjih zanimivosti, šele ciljni kraj Jelgava je malo večji (56.000 preb.) in zanimivejši – palača oziroma grad Jeglava, cerkev sv. Trojice z devetnadstropnim stolpom, pravoslavna cerkev sv. Simona in sv. Ane, most za pešce čez reko Mitava, Zgodovinski in umetnostni muzej, rimo-katoliška katedrala device Ane,… Spimo v hotelu Karklu Miuža v naravi in malo ven iz mestnega obzidja.

Za večerjo nam ne bo treba biti lačni, res pa so restavracije na drugem koncu mesta, okrog tri kilometre od našega hotela. (peš-kombi?) ⊗ Tripadviser priporoča restavracije (po oddaljenosti): Brokastnica, Otto PusdieniParks, (N°1), Chocolate & Peppers (N°2), po slikah deluje še najbolj zanimiva, Prospekts 9 (piše si sicer “za sabo” in bolj na koncu tudi zanimiva Tornis (N°11).

<<< NAZAJ  NAPREJ >>>

 


V Estoniji bomo “preživeli” le en dan, dovolj, da se lotimo vsaj kakšne njihove dobrote. V Estonijo, v Pärnu, prispemo po treh dneh vožnje s kombijem in verjetno nam bo prijala kakšna dobra večerja. V mestu s 000 preb. bomo zagotovo našli kakšno dobro restavracijo (še menjalni tečaj za oceno koliko tam stane hrana: 1€ = 15,65 EEK in 100 EKK = 6,40 € (ha, ha, od 1.1.2011 je uradna valuta evro)) in se nam s preračunavanjem kot v Srbiji in Turčiji ne bo treba ukvarjati, je pa res, da so cene ponekod (kot pri nas) kar zasoljene. Evro imata tudi Litva in Latvija, Poljska pa še vztraja pri svojem zlotu.

ZAJTRK

Zajtrk v Estoniji je običajno sestavljen iz kruha, narezka in sira, ki se pogosto jedo skupaj kot sendvič. Nekateri Estonci jedo tudi kašo iz zdrobov in krompirja. Črni rženi kruh, ki ga vsak dan jedo v Estoniji, je težek in krepak ter, tako kot mnogi estonski siri, lahko vsebuje majhna semena.

KOSILO

HLADne predjedi

Prva jed je v tradicionalni estonski kuhinji hladna jed – kisle kumarice, meso in klobase se postrežejo s krompirjevo solato (kartulisalat) ali rosoljo, značilno estonsko jedjo, ki je skoraj enaka švedski sillsallad, na osnovi rdeče pese, krompirja in sleda. Priljubljena so tudi majhna peciva, imenovana pirukas – sorodnik piroškov – polnjena z mesom, zeljem, korenčkom, rižem in drugimi nadevi ali mešanicami, ki jih pogosto postrežejo z bujonom. Sled je pogost med drugimi ribami kot del estonske hladne mize. Dimljena ali marinirana jegulja, jedi iz rakov ter uvoženi raki in kozice veljajo za dobrote. Ena od estonskih nacionalnih jedi je räim (baltski pritlikavi sled), skupaj s papalinami. Priljubljeni so tudi iverka, ostriž in smuč.

V XX. stol. postane priljubljen poseben sendvič, imenovan kiluvõileib. Sendvič je sestavljen iz tradicionalnega odprtega sendviča z rženim kruhom. tanko plastjo masla in vürtsikila, vložene baltske papaline. Neobvezni dodatki so rezine kuhanih jajc, majoneza in zelišča.

JUHE

Juha s čebulo in česnom (travelfoodatlas.com/estonian-food)

V Estoniji se juhe lahko je bodisi pred glavno jedjo bodisi kot glavni obrok in so najpogosteje mesne ali piščančje juhe s primešano različno, pogosto pa se primeša kislo smetano, mleko in jogurt. Precej priljubljena je tudi grahova juha. Edinstvena estonska juha je leivasupp (kruhova juha), vrsta sladke juhe, pripravljene iz črnega kruha in jabolk in običajno postrežene s kislo smetano ali stepeno smetano ter pogosto potreseno s cimetom in sladkorjem.

Hernesupp Suitsukoodiga je tradicionalna juha, pripravljena s čebulo, česnom (nekateri dodajo tudi korenje) in prekajenimi svinjskimi kostmi. Po kuhanju v juho dodamo posušen grah in kuhamo še toliko časa, da se grah zmehča. Nekateri čebulo in česen pretlačijo v pire, da dobi juha bolj kremasto strukturoe. Hernesupp Suitsukoodiga se običajno pripravlja na silvestrovo in v njej običajno uživajo starejše generacije Estoncev. Menijo, da jih okus prekajene svinjine in lebdeči vonji spominjajo na otroštvo.

GLAVNE JEDI

Metssiga (Divji prašič): če si ljubitelj divjačine, je Estonija za to prava država. Meso je zelo močno, a tudi zelo okusno, pripravljajo pa ga na različne, največkrat kot golaž. Divji prašič je eno tistih vrst divjadi, ki jo lahko najdemo po vsej državi. Če si ljubitelj divjačine bodo jedi iz mesa divjega prašila prava izbira.

Estonska krvavica (worldcuisines.co/europe/estonia)

Verivorst, estonska krvavica, je priljubljena nacionalna jed. V božičnem času je zrak prežet z dišečo aromo slastne klobase, ki cvrči na odprtem ognju. Ta kulinarična mojstrovina je sestavljena iz mešanice ječmena, čebule, pimenta, majarona in krvi, polnjene v prašičje črevo in kuhane (nič pečenja?), pogosto pa jo postrežejo s kislim zeljem ali marmelado iz brusnic. V zadnjih letih so tudi sodobni kuharji začeli eksperimentirati z novimi kombinacijami okusov in kuharskimi tehnikami, s čimer so tej tradicionalni estonski jedi vdahnili novo življenje.

Krvavice je moč najti v številnih drugih kulturah in kuhinjah, kot so španska morcilla, francoski boudin noir, nemški blurwurst, irsko-angleški black pudung (ga dobiš kar v tradicionalnem angleškem zajtrku), poljska kaszanka ali finska nustamakkara, a avtor članka pravi, da se nobena od teh ne more primerjati z vrhunsko odličnostjo estonskega verivorsta (morda še pokusil slovenske krvavice, mi bomo estonsko zagotovo, če jo bomo le pred zimo kje našli!). 

Svinjska pečenka s krompirjem (toidutee.ee)

Seapraad Ja Hautatud Hapukapsad je svinjska jed, pripravljena iz pražene svinjine, kislega zelja in korenja. Svinjino najprej pečemo v pečici, dokler ni dobro pečena in postane mehka. Po pečenju mesa odcedimo sok in obrezke. Nato jih dodamo v lonec s kislim zeljem in korenjem. Jed nato pustimo kuhati toliko časa, da se kislo zelje zmehča. Svinjska pečenka s kislim zeljem je jed, ki izvira iz Poljske, kjer je znana kot „Żeberka Wieprzowe“. V Estoniji se običajno uživa pozimi in velja za idealno jed za hranjenje velikih družin in srečanj.

Sült — svinjski žele je tipična estonska jed, domača na podeželju. Žele nastane iz vrenja svinjskih kosti z mesom. To je pogosta konzervirana mesna jed, shranjena za zimo.

Marineeritud Angerjay — marinirana jegulja je pravzaprav jegulja v želeju, pripravljena po podobni metodi, kot se uporablja za sült. Je zelo priljubljena in tradicionalna hrana v Estoniji, kjer so jegulje v izobilju in jo jedo tako svežo kot konzervirano, ima močan ribji okus, ki je nenavaden in značilen. Marinirano jeguljo lahko najdete v estonskih domovih in restavracijah. Jed se vedno postreže hladno.

Võrtsjärv Suitsukala — enolončnica iz bučk je tipična, krepka estonska jed. Plasti bučk, paradižnika, začinjene čebule in ostankov mesa, kot je mleta govedina ali prekajene ribe, pečemo z jajci in mlekom.

SLADICE

Karask — sladica iz polnozrnate pšenične in ječmenove moke, ta estonski recept je značilen za tradicionalne slavnostne jedi.

Kissel — sladkano mleko, smetana ali sok, ki je zgoščen s škrobom, da nastane želeju podoben puding, priljubljen v severni in vzhodni Evropi. Če porabimo manj škroba, lahko poljub uporabimo tudi kot omako ali kot juho ali napitek.

Kamavaht je sladica pripravljena iz mlete moke in kombinacije pražene ržene, ovsene, grahove in ječmenove moke. Včasih se oves namesto tega nadomesti s pšenično moko. Dodamo s sladkorjem stepeno sladko smetano in potresemo s svežim sezonskim jagodičevjem. Kamavaht je tradicionalno povezan z rusko kuhinjo, kjer se imenuje “толокно“, in s finsko kuhinjo, kjer je znan kot “talkkuna” in se uživa že stoletja. Čeprav kamavaht velja za sladko jed, ga mnogi uživajo za zajtrk ali kot prigrizek, skupaj z mlekom ali kefirjem.

ŠE NEKAJ JEDI, KI JIH MORAte POSKUSITI

Vürtsikilu Suupiste je vrsta sendviča, pripravljenega s papalinami in kremnim sirom s strtim česnom. Za okras se pogosto dodajo koper, zelena čebula in kuhani beljaki. Običajno se ga uživa kot prigrizek ali predjed. Papaline so vrsta majhnih mastnih rib, ki so precej podobne sardelam in se pojavljajo v številnih drugih tipičnih estonskih jedeh. Prodajajo se dimljene, konzervirane ali vložene v začinjeni slanici. Tradicionalno ta slani prigrizek spremljajo močne žgane pijače, kot je estonska vodka. 

Krompirjeva solata (travelfoodatlas.com)

Eesti Kartulisalat je krompirjeva solata, pripravljena iz kuhanega krompirja in korenja (ki sta narezana na majhne koščke), narezanega kuhanega jajca, narezanih kumar in prekajene klobase. V mešanico se običajno doda tudi grah v pločevinkah, vse te sestavine pa se nato združijo s kislo smetano in majonezo. Zadnja dodana sestavina je narezano jabolko, ki solati doda malo sladkobe.
Eesti Kartulisalat velja za glavno estonsko jed in je tudi ena najbolj znanih živil v državi.

Mulgikapsad je preprosta estonska enolončnica, pripravljena iz kislega zelja, ječmena in mesa (običajno slanine ali prekajenih svinjskih izdelkov). Enolončnico pustimo počasi kuhati, dokler se kislo zelje in ješprenj ne zmehčata. Običajno postrežemo kot glavno jed, občasno pa tudi kot prigrizek ali predjed.
Mulgikapsad velja za nacionalno jed Estonije. Čeprav se uživa skozi vse leto, ga Estonci običajno pripravijo ob velikih praznovanjih, kot sta božič in novo leto. Najpogosteje ga postrežemo s praženo čebulo in rezinami svinjine. 

Kruubipuder je tipična kaša, ki jo skuhamo tako, da v toplo osnovo ali vodo dodamo ječmen. Kasneje med postopkom dodamo česen in druge sestavine. Naslednji korak je, da zmes zapečemo v pečici in počakamo, da zrna postanejo mehka. Kruubipuder je na splošno goste konsistence in je poln pomembnih hranil. Jed sega v srednjeveško obdobje, ko so kmetje predstavljali glavno prebivalstvo estonske regije. Včasih so se preživljali predvsem z žiti in majhnimi porcijami mesa. Zdaj velja, da je bolj tolažilna hrana.

Mannavaht je tipična kaša, pripravljena iz brusnic in zdroba. To rožnato jed pripravimo tako, da brusnični sok zavremo z vodo in sladkorjem, nato pa v mešanico postopoma dodajamo zdrob. Ko zmes dobi gosto strukturo in je zdrob popolnoma kuhan, ga pustimo na strani, da se ohladi. Za klasično penasto strukturo kašo nato z mešalnikom spenite, dokler ne postane puhasta.

Kaneelirull (ohtuleht.ee/toidutare)

Peno razporedimo po mleku, po vrhu pa dodamo še sezonsko jagodičevje. To estonsko poslastico so pogosto stregli v vrtcih in šolah. Menijo, da je privlačna rožnata barva te jedi staršem olajšala hranjenje otrok s kašo.

Kaneelirull je sladka žemljica s cimetom, pripravljena iz moke, cimeta, sladkorja in masla. Jed je znana še pod številnimi drugimi imeni, kot so cimetova rolada, cimetova žemljica, cimetov vrtinec, cimetov danski in cimetov polž. Priljubljen je po vsej Skandinaviji in drugih delih severne Evrope.

.