DRUGI DEL: OD ŠĆEPAN POLJA DO DRAČA IN TRSTA
.
9. Z raftom po Tari, 14. 9. 2015
Na dan »počitka« smo izbrali poldnevno raftanje po Tari. V slabih štirih urah bomo preveslali zadnjih 18 
kilometrov Tare pred izlivom v Drino, v tem delu pa kar 21 brzic. Današnji progam pa bo takle:
- 10.30h – zajtrk v kampu Modra reka na obali reke Piva
- 11.00h – prirpava za raftanje – »oboro-žitev« z rešilnimi jopiči, čeladami, nepre-pustno obleko in čevlji
- 12.00-12.30h – vožnja s terenskimi vozili do startne točke pri Brštanovici.
- 12.30-16.00h – Raftanje na najzanimi-vejšem delu Tare (Borovi, Varda, Ćelije, Vjernovića buk…), z nekaj vmesnimi postanki.
- 16.00h – Prihod v Šćepan Polje s kosilom v restavraciji na obali reke Pive. Postregli nam bodo s tradicionalno črnogorsko hrano izpod »sača« (postrv, ovčje ali goveje meso s krompirjem), seveda poleg začetne hladne jedi, juhe splavarjev, solate in sladice.
Po dnevu »lenarjenja« se bo prilegla najnapornejša etapa na celotni balkanski avanturi, trasa ob Pivi, zaradi številnih predorov, imenovana kar Črnogorska podzemna. Prvih 50 kilometrov je zelo hribovitih, po vsakem dokaj strmem klancu se spustimo nekoliko manj in tako na koncu »pristanemo« Donji Brezni (dobro, da ne kolesarimo še mimo Gornje Brezne – se pa lahko do tam zapeljemo, saj je v bližini čudovit kanjon Komarnice, desnega pritoka Pive) na višini 1201 meter. Zaradi zajezitve Pive in izgradnje hidroelektrarne (1982), je nastalo precejšnje Pivsko jezero (kolesarimo 
tudi čez jezero), prestavili so cesto, pri Plužinah pa tudi pomemben samostan Piva iz XVI stol., enostavno zgradbo z bogatimi freskami v notranjosti. Na Jesenovem polju se cesta nekoliko zravna, za tem pa sledi spust, z nekaj manjšimi vzpetinami (največja med njimi ne presega 75 višinskih metrov), vse do Vidovdana, kjer prikolesarimo do Zete, naprej proti Nikšiću pa se cesta ponovno zravna. Poleg čudovitih gora, Nikšića in umetnega jezera na Pivi, si velja ogledati tudi Krupačko jezero, imenovano tudi Nikšićko morje (če bomo do tja našli bližnjico čez Miločane, bomo prespali kar v motelu Krupac – cesta (bolj kolovoz) je vidna na Google Earth, ni pa vrisana v kartah) in Slansko jezero malo pred ciljem današnje etape v Nikšiću.
Na območju današnjega Nikšića Rimljani v IV. stol. zgradijo vojaški tabor (castrum) Anderba, po letu 459 pa se tu naselijo Vzhodni Goti, ki utrdbo preimenujejo v Anagastum. V VI. ali VII. stol. se začno priseljevati Slovani, naselje pa preimenujejo v Onogošt. V srednjem veku je naselje vključeno v južni slovanski pokrajini Travunija, oziroma Duklja, v lasti gosposke Vlastimirović, ki jo nasle-
dijo Nemanjići s Štefanom Nemanja. V Kraljevino Bosna ga priključijo leta 1373, ki ji vlada gosposka Kosača, od leta 1448 pa je, kot cela Hercegovina, vključena v Otomansko 
cesarstvo in ostane pod ood otomansko oblastjo več kot štiristo let.
Od tega časa je le malo ostankov, današnji videz daje gradbeni načrt iz leta 1883, ki ga na zahtevo kralja Nikole projektira hrvaški arhitekt Josip Slade – mesto dobi tako podobo pajkove mreže. Nikšić je danes predvsem industrijsko mesto, ima pa vseeno bogato tudi kulturno dediščino – Kulturni center, Mestni muzej, Umetnostna galerija, Gledališče, ipd.
Malo krajša in lažja etapa. Do Danilovgrada se rahlo spuščamo, nato pa je vse do Titograda, ops… Podgorice pretežno ravnina. Med turističnimi zanimivostmi tega dne je nekaj ostankov srednjeveškega naselja Gradina pri Danilovgradu in eno največjih romarskih samostanov v Črni gori – samostan Ostrog – do katerega nas pripelje 400-metrski klanec (7,5 km). Prvi del poti je tako bolj razgiban, drugi del pa, po daljšem spustu, je povsem ravninski.
Samostan Ostrog (ime dobi po istoimenski planini na kateri stoji) je vklesan v živo skalo, zgradiri pa ga da v XVII. stol. zdravnik in čudodelec Vasilij Jovanović. Vasilij se rodi leta 1610 na Popovem polju. Izhaja iz srbske družine Jovanović iz vzhodne Hercegovine. Je episkop v samostanu Tvrdoš pri Trebinju, dokler ga ne uničijo Turki, zato se preseli v samostan Ostrog. Nekaj let po smrti ga razglasijo za svetnika, v samostanu pa so pokopani tudi njegovi posmrtni ostanki
Samostan je najpomembnejši romarski kraj v Črni gori, poleg pravoslavnih vernikov pa ga obiskujejo tudi katoličani in muslimani, ki iščejo zdravilo za dušo in telo. Današnji videz samostana je iz obdobja med letoma 1923 in 1926, ko ga obnovijo po požaru, ki uniči velik del kompleksa. Freske v Marijini cerkvi v sklopu samostana so izvirne iz XVII. stol. Obe cerkvi v sklopu samostana sta vklesani v živo skalo. Freske so delo srbskih umetnikov in prikazujejo svetega Savo in svetega Vasilija Ostroškega.
Danilovgrad (5.200 preb.) leži na rodovitni ravnici Bjelopavlići ob reki Zeta. V bližini ležijo ostanki srednje-veškega naselja Gradina, ki izvirajo iz časa vladavine Petra Gojnikovića (870–917), zgradil pa naj bi ga princ Mutimir iz dinastije Vlasti-mirović (Višeslavić), ki je bil nekdaj tu tudi pokopan. Gradina je nekdaj pomembno središče v obdobju vladavine Nemanjićev, nekateri menijo, da se je tu rodil tudi princ Rastko, poznan tudi kot sveti Sava, ustanovitelj srbske pravoslavne cerkve. Temelje za modernejši Danilovgrad (ime dobi po princu Danilu) položijo, na zahtevo kralja Nikole I., leta 1870. Predviden je bil za glavno mesto Črne Gore, a, ko kasneje priključijo (bosanski) Nikšić in (albansko) Podgorico, to namero opustijo.
Podgorica je glavno mesto Črne gore in je s približno 136.000 prebivalci tudi največje mesto v državi. Nahaja se v dolini Skadarskega jezera ob srednjem delu doline reke Morača (oziroma v severnem delu prostrane Zetske ravnice), čez katero zgradijo štiri mostove, najnovejši med njimi je Milenijski most. Ime dobi posvoji legi, leži namreč pod vzpetino Gorica.
Kakšne tri kilometre severno od današnje Podgorice se ljudje v sotočju Morače in Zete naselijo že v predrimskem času. Prvotno se naselje imenuje Doclea, rimski cesar Dioklecijan pa ime popravi v Dioclea. Je največje naselje ilirskega plemena Dokleatov in spada med velika mesta, saj šteje med 8.000 in 10.000 prebivalcev. Relativno velika gostota prebivalstva na površini s polmerom nekaj več kot deset kilometrov je posledica ugodnega geografskega položaja, primernih klimatskih pogojev, pozitivnih gospodarskih 
tokov in dobrega obrambnega položaja, ki je v tistem času še kako pomemben. Po novi upravni delitvi Rimskega cesarstva leta 297 postane glavno mesto novoustanovljene province Prevalitanije (latinsko Praevalitana ali Prevalis). Na začetku V. stol. jo opustošijo Ostrogoti, leta 518 pa jo poruši še močan potres. Ko si mesto nekoliko opomore, jo leta 620 opustošijo Slovani (naselje preimenujejo v Duklja), ki se v njeno okolico naseljujejo od VI. stol. dalje. Po tem opustošenju dokončno izgubi svoj antični značaj. Po uvedbi krščanstva postala sedež škofije. Danes si na arheološkem najdišču lahko ogledamo 
obrambni zid, javni trg (forum), temelje več krščanskih bazilik, pokopališče, več raznih kipov in plošč z napisi ter druge predmete.
Duklja je izpeljanka staroindoevropske besede dhoukl, ki pomeni temen ali črn, in iz tega pomena naj bi kasneje dobili besedo Črna Gora, Črnogorci pa se imajo za Dukljane.
Na današnji lokaciji mesto, poimenujejo ga Birziminium, zaživi že pred XI. stol. V srednjem veku dobi ime Ribnica, kot Podgorica pa se ga prvič omenja leta 1326. Med letoma 1945 in 1992 se v čast predsednika Tita imenuje Titograd. Območje 
je pod bizantinsko upravo od leta 1478 do Berlinskega kongresa leta 1878, ko pripade Črni Gori. Iz časa Otomanskega cesarstva sta najstarejša dela mesta – Stara Varoš in Drač, z mošejami, Sahet kulo paše Osmanagića (stolp z uro), ki velja za enega najlepših primerkov islamske arhitekture XVII. stol.. in značilnimi ozkimi ulicami. Kljub temu, da je Podgorica med II. sv. vojno razrušena, saj je bila bombardirana kar sedemdesetkrat, je stari del dokaj dobro ohranjen. Vreden ogleda je tudi rimski most čet Ribnico, najstarejši v Podgorici, ki ga danes imenujejo tudi Adži-pašin most, ker ga v XVIII. stol. da obnoviti Adži-paša Osmanagić.
12. Podgorica–Lezhe (101 km. 270 v.m.), 17. 9. 2015
V Podgorici zapeljemo na t. i. mediteransko kolesarsko pot (EuroVelo 8), ki do Podgorice pripelje iz španskega pristaniškega mesta Cadiz, vodi pa mimo Beziersa, Montpellierja, Nice, Torina in Pavie do kolesarskih pot na nasipih reke Pad, Chioggie in po otokih pred Benetkami do Punte Sabbiona in naprej do Trsta, od tam do Kopra in Poreča po parenzani, se nadaljuje mimo Pule, Reke, Zadra, Splita, Dubrovnika do Podgorice, Tirane in Drača, v Grčiji pa se konča (kolesari se tudi po Peloponezu ) v Atenah (pot še ni v celoti dokončana – pravzaprav je prav ta pot najmanj dokončana in najslabše označena), 
vsega skupaj pa se nabere nekaj manj kor 6.000 kilometrov s 30.000 višinskimi metri (sled od Montpellierja do Aten). PO EV8 kolesarimo do črnogorske-albanske meje (pravzaprav jo bomo mahnili po nekoliko »krajši« bolj zahtevni etapi), prečkamo mejo (o Shqipëriji, deželi orlov, več na tem linku), del poti kolesarimo v smeri urinega kazalca okrog Skadarskega jezera (tudi narodni park), največjega na balkanskem polotoku, se na dobri polovici poti za daljši odmor zaustavimo v Skadru, etapo pa zaključimo s kolesarjenjem po stranskih poteh v kraju Lezhë, kjer si pred večerjo ogledamo še razvaline grškega polisa Lissusa.
Skadar (Shkodra, 75.000 preb.) leži ob Skadarskem jezeru in je glavno mesto Skadarskega okrožja z 217.000 preb. Je eno od najstarejših in zgodovinsko najpomem-bnejših albanskih mest ter pomembno kulturno in gospodarsko središče. Na antičnih kovancih, kovanih v Skadru med vladanjem kralja Gencija, je napis ΣΚΟΝΔΡΙΝΩΝ [SKONDRION], za katerega nekateri zgodovinarji menijo, da je ime latinskega, drugi pa, da je ilirskega porekla. 
Njegovo italijansko ime je Scutari, grško Skoutarion ali Skodra, srbsko in črnogorsko Skadar ter turško Iškodra. Ljudska etimologija izvaja ime iz izraza »Ško-drin«, ki v albanščini pomeni »kjer teče Drim«. Reka Drim, ki je povezana z reko Bojano, teče pod skadarskim Rozafskim gradom (Kalaja e Shkodrës). Nekateri poznavalci menijo, da je ime nastalo iz izraza »Shko në Kodër«, ki v albanščini pomeni »pojdi na hrib« in simbolizira grad Rozafa na griču pred Skadrom.
Mesto je poznano že v antiki, od srede III. stol. pr. n. št. je prva prestolnica ilirskega 
Ardijejskega kraljestva, v klasičnem obdobju pa je prvič omenjeno kot mesto ilirskih Labeatov ter prestolnica kralja Gencija in kraljice Tevte. Leta 168 pr. n. št. mesto zasedejo Rimljani in v tem obdobju postane pomembno trgovsko in vojaško središče. Sprva spada v rimsko provinco Ilirik, kasneje v provinco Dalmacijo, po letu 395 pa je vključen v provinco Prevalitanije, ki je zajemala današnjo Srbijo, Črno Goro in Albanijo.
Na začetku srednjega veka začno na južni Jadran prihajati prva slovanska plemena. De administrando imperio, ki ga je napisal bizantinski cesar Konstantin VII. Porfirogenet, opisuje, da cesar Heraklij v prvi polovici VI. stol. da Skadar z okolico Srbom. Srbi kmalu zatem na tem ozemlju ustanovijo kneževino Dukljo, podložna severni sosedi, kneževini Raški. V prvi polovici X. stol. obe kneževini priznata vrhovno oblast bolgarskih carjev. (več o Skadru preberi na tem linku).
V mestu in okolici je več naravnih in kulturnih znamenitosti. Med najbolj privlačnimi je mestna četrt Pjaca v samem središču mesta, kjer sta spomenika materi Terezi in politiku in pisatelju Luigju Garakuqiju, in Gjuhadol okoli ene od najbolj živahnih mestnih ulic, ki povezuje stolnico sv. Štefana in središče mesta. Najbolj prepoznavna mestna znamenitost je trdnjava Rozafa, zgrajena je bila v obdobju Ilirov (IV. stol. pr. n. št.) in je povezana z legendo, da je bila Rozafa, nevesta najmlajšega 
od treh bratov, živa zazidana v mestno obzidje, da bi odvrnila zlega duha, ki ga je vsako noč porušil. Mlečno bela voda, ki teče preko kamenja na glavnem vhodu, naj bi bila Rozafino mleko, s katerim je dojila svojega novorojenega sina. Rozafa je namreč od zidarjev zahtevala, naj ji ne zazidajo prsi, ene noge, da bi lahko zibala sinovo zibko in ene roke, da bi ga lahko pobožala pred spanjem. V trdnjavi je muzej, posvečen zgodovini gradu in njegovim legendam in mošeja sultana Fatiha Mehmeta (Xhamia e Sulltan Mehmet Fatihut)), oziroma cerkev-mošeja sv. Štefana (Kisha-xhami e Shën Stefanit)., utrdba Kakšnih pet kilometrov severovzhodno ta zanimivi ilirsko naselje z utrdbo Kratul in kamniti Vmesni most (Ura e Mesit) iz okrog leta 1780 na reki Kir., še nekaj kilometrov naprej ob Kiri pa še ruševine srednjeveške utrdbe Drisht (Kalaja e Drishtit) nad srednjeveškim naseljem Drivastum Že kakšnih petnajst kilometrov vzhodno ven iz mesta je še ena veča turistična zanimivost – ruševine mesta Sarde, srednjeveškega mesta na otoku Shurdhah na Drimu, nekoč poletno zatočišče ene od najpomembnejših albanskih fevdalnih gosposk – Dukagjini.
Lezhë (27.500 preb.). Na tem območju stoji prvo naselje že v VIII. stol. pr. n. št., leta 385 pr. n. št. pa zgradi Dionizij I. sirakuški grško kolonijo (polis) Lissos (danes je tu arheološki park), kot del strategije za zagotovitev varnih potih ob Jadranu za sirakuške trgovce in mesto utrdi z obrambnim zidovom (diateichisma). Kasneje pade pod ilirsko upravo (leta 211 pr. n št. ga za krajši čas zavzame Filip V. Makedonski), v Lissosu se Perzej Makedonski z ilirskim kraljem Gencijem, zadnjim kraljem ilirskega Ardiejskega kraljestva (vlada med letoma 181 in 168 pr. n. št.) pogaja o zavezništvu v boju proti Rimljanom in prav tu 
Gencij zbere vojsko za spopad z Rimljani. V času ilirske in makedonske uprave ima Lissos precej svobode in kuje celo lasten denar. Mesto igra zarjupomembno vlogo tudi v rimski civilni vojni, ko ga zavzame Juliju Cezarju zvesti Mark Antonij. V rimskem obdobju je polatinjen Lissus vključen v pokrajino (provinco) Novi Epir. V arheoloških izkopavanjih leta 2004 v akropoli Lissosa in okolici Skenderbeginega spominskega parka odkrijejo številne stavbe iz grškega, rimskega in zgodnjega bizantinskega obdobja.
V srednjem veku je Lissus poznan kot Alessio, ko ga leta 1386 zasedejo Benečani, v turške roke pa pade po obleganju Skadra leta 1478. Leta 1444 je tako še pod bemeško upravo, zato tukaj Skenderbeg skliče posvet z albanskimi, srbskimi. Dalmatinskimi in drugimi plemiče s ciljem organizirati skupno obrambo proti Turkom. Lezhë se tako smatra kot ustanovni sedež Protiturške lige, kjer Skenderbeg združi albanske prince v boju proti Otomanskemu cesarstvu. Skenderbeg je pokopan v mestni stolnici posvečeni sv. Nikolaju.
13. Lezhë–Tirana (73 km, 190 v.m.), 18. 9. 2015
Kratka in ravninska etapa, kolesarimo pretežno po stranskih poteh, da se izognemo (malo večjemu?) prometu. Klanec je le zadnjih deset kilometrov, ko se »povzpnemo« v Tirano (110 m n.m.). Ob poti bomo zagotovo odkrili še kakšne zanimivosti – ena od teh je tudi grad Prezë (Keshtjella e Prezës, XIV.–XV. stol.) nad istoimenskim krajem, če ne drugega, pa vsaj enega od 700.000 bunkerjev (po novem se v nekaterih bunkerjih že da tudi prespati). Kolesarimo tudi precej blizu gradu Krujë (Kalaja e Krujës; 557 m n.m.; središče bojev Skenderbega proti Otomanskim Turkom – 
»preživi« kar tri masovna turška obleganja, čeprav utrdbe ni nikdar branilo več kot 3.000 vojakov)) – pomembna utrdba gosposke Toptani, ki ima pod kontrolo tudi Tirano –, na vzpetini nad istoimenskim naseljem – morda se zapeljemo do tja (pot si podaljšamo le za 10 kilometrov, pač pa je več višinskih metrov, vsaj 600), časa bo dovolj, in se morda še okrepčamo v tamkajšnji restavraciji Kalaja pod gradom?. V albansko glavno mesto prikolesarimo dovolj zgodaj, da si, vsaj mestno jedro, podrobneje ogledamo.
Tirana (Tiranë), glavno in največje mesto 
Albanije (110 mn.m.; 420.000 preb.), industrijsko središče in kulturni center, leži na jugu doline reke Ishm in le 30 kilometrov stran od Jadranskega morja. Na območju Tirane se naseljujejo že v stari kameni dobi, večji pomen pa dobi s cesarjem Justinijanom I. Velikim, ko leta 520 zgradi Tiransko utrdbo (Kalaja e Tiranës). Po otomanskem štetju ima Tirana leta 1431 60 naselij z 2.028 hišami in 7.300 prebivalci. »Moderno« Tirano z džamijo, trgovskim centrom in hamamom (kopališčem) zgradi ob pomembnih karavanskih poteh osmanski general Sulejman Paša Bargjini leta 1614. Od začetka XIIX. stol. se začno 
priseljevati prvi kristjani, ortodoksini – Vlahi iz bližnjih vasi Korçë in Pogradec. V času Balkanskih vojn Tirano začasno okupira srbska vojska. Po I. sv. vojni avstrijski arhitekti pripravijo regulacijski načrt, italijanska arhitekta Florestano de Fausto in Armando Brasini pa začrtata mestno središče in postavita temelje današnje razporeditve ministrstev. Načrt kasneje nekoliko dopolnijo še albanski arhitekt Eshref Frashëri, italijanski arhitekt Castellani in avstrijska arhitekta Weisse in Kohler. Poleg že omenjene Tiranske utrdbe, si bomo ogledali še urni stolp (Kulla e Sahatit), 
mošejo Et’hem Bey (Xhamia e Tiranës), most Tabak (Ura e Tabakëve), zagotovo Skenderbegov trg s številnimi spomeniki, razgledno avenijo italijanskih arhitektov Dëshmorët e Kombit, rimske mozaike (III. stol.), modernejšo katoliško stolnico sv. Pavla, katoliško cerkev sv. Srca (Zemra e Krishtit, 1865), ortodoksno cerkev sv. Evangelista, tudi kakšno tradicionalno hišo (v muzej jih je preurejenih šest) in Veliki park na umetnem j
ezeru. Nekatere zanimivosti, kot stari otomanski most (Ura e Brarit), kanjoni, jame (npr. Pëllumbas (Shpella e Pëllumbasit) in slapovi (Shengjergji), bodo počakali boljše čase, ker bodo tokrat za nas predaleč. Morda bomo zašli še v kakšen muzej (Zgodovinski, Arheološki ali Naravoslovni muzej) ali se z vzpenjačo (manj kot pet kilometrov od središča mesta) »zapeljali« na najvišjo albansko goro Dajt (Mali i Dajtit, 1,613 m). Ish-Blloku (Blok), središče nočnega življenja pa nas verjetno ne bo zanimal. Tiransko letališče se imenuje po albanski redovnici in svetnici Materi Terezi, ustanoviteljici reda Misijonark ljubezni (Skopje, 1910 – Kalkuta, 1997).
14. Tirana–Drač (84 km. 480 v.m.), 19. 9. 2015
Iz Tirane kolesarimo do (vznožja hriba) ruševin Justinijanovega gradu Petrelë (329 m n.m.), nato pa ob reki Erzeni kolesarimo do ene od dveh glavnih cestnih povezav med Tirano in Dračem. Da se izognemo kar gostemu prometu, cesto prečkamo, nato pa bomo malo »telovadili« po gričevju med obema mestoma, čaka nas tudi nekaj malega makadama. Kolesarimo malo nad jezerom Ligumi i Kusit, sicer pa je območje do druge prometne cestne povezave med Tirano in Dračem, precej pust. Nekaj časa kolesarimo po stranski cesti, ki teče vzporedno z glavno, nato pa zavijemo stran od glavne ceste in kolesarimo po draškem predmestju z malimi družinskimi hišami do morja, kjer bomo imeli, če bomo pridno kolesarili, dovolj časa za zgodnjo »zadnjo večerjo« v Albaniji. Na trajektu za Trst moram biti verjetno že pred 19. uro.
Grad Petrelë (po albansko Kalaja e Petrelës) zgradi Justinijan I. Veliki (vzhodnorimski cesar od leta 527 do svoje smrti leta 565), rojen okrog leta 482 v Tauresiumu (danes Justiniana Prima) pri Leskovcu. Grad trikotne oblike z dvema obrambnima stolpoma (ohranjene zgradbe so večinoma iz XV. stol.), ena večjih albanskih zanimivosti, je bil del obrambnega in signalizacijskega sistema gradu Krujë. Kot zanimivost, v času prvega Skenderbegovega (Gjergj Kastrioti, bolje znan kot Iskander Skenderbeg), državnik, vojskovodja in albanski narodni junak (1405–1468)) odpora proti Turkom, je gradu poveljevala njegova 
sestra Mamica Kastrioti. Z gradu je čudovit pogled na dolino reke Erzen, ki ima v smeri proti proti izviru tudi številne čudovite kanjone.
Drač Durrës) je pristaniško mesto ob Jadran-skem morju in je eno najstarejših mest v Albaniji. Leta 627 pr. n. št. grški kolonisti s Korinta in Krfa na strateškem mestu, ki ga je bilo težko napasti tako s kopnega kot z morja, zgradijo kolonijo Epidamnos.
V času Peloponeške vojne med Atenami in Šparto je v bližini leta 431 pr. n. št. 
pomem-bna bitka, leta 312 pr. n. št. mesto zavzame ilirski kralj Glavkij Taviantski, leta 229. pr. n. št. pa ga zavzame kraljica Tevta, a ga še isto leto prepusti Rimljanom, ki Ilire tudi preže-nejo, mesto preimenujejo v Dyrrachium, od tu pa zgradijo magistralno Ignacijevo cesto (via Egnatia), ki poveže rimske province Ilirik, Makedonijo in Trakijo s Konstantinoplom, oziroma Jadransko morje z vzhodnim Egejskim morjem in je nekakšen podaljšek Apijeve ceste, ki je vodila od Rima do Brindisija. V IV. stol. postane Dyrrachium glavno mesto province Novi Epir (Epirus Nova). V mestu se okrog leta 430 rodi bizantinski cesar Anastazij I. Ko močan potres uniči obrambni sistem mesta, Anastazij I. zgradi dvanajst metrov visoko obzidje z najmočnejšo utrdbo na zahodnem Balkanu (nekaj malega ostankov lahko še vidimo, saj je obzidje v obdobju preseljevanja ljudstev močno poškodovano). Leta 481 mesto obkoli vzhodnogotski kralj Teodorik Veliki, kasneje pa ga večkrat napadajo tudi Bolgari.
Po propadu Zahodnorimskega cesarstva igra Drač pomembno vlogo v Bizantinskem cesarstvu in je pomembna povezava med cesars-tvom in Zahodno Evropo do leta 1501, ko ga do leta 1912 zasedajo Turki – sicer pa je Drač turške zasedbe lastijo Neapeljsko kralje-stvo, Srbi in Benečani). Preko Drača se v I. sv. vojni leta 1916 na otok Krf umakne srbska vojska. Med letoma 1914 in 1920 je Drač glavno mesto Albanije. Na hribu nad mestom stoji poletna rezidenca Ahmeta Zoguja, nekdanjega kralja Albanije.
Glavne zanimivosti modernega Drača so ostanki mestnega obzidja, poimenovani tudi Draški grad (V. stol.) in največji rimski amphiteater (I. stol.) na Balkanu (vpisan tudi na seznam Unescove kulturne dediščine).
15a. DRAČ, 20. 9. 2015 (varianta trajekt)
To, da ladja odhaja en dan kasneje, sem ugotovil šele z mobine aplikacije za Booking.com, ko sem začel rezervirati hotele za tiste, ki se iz Drača do Trsta peljemo s kombijem. En dan sem naenkrat imel viška, po preverjanju kart za trajekte pa sem ugotovil, da po novem trajekt vozi ob nedeljah (!) in ne več ob sobotah, kot je še spomladi, ko sem začel s potrditvami rezerviranih hotelov. Ker se ni več dalo več ničitev v hotelil premakniti za en dan naprej in in bi tako iz Vrhnike startali dan kasneje, smo pridobili prost dan v Draču – bodisi za kolesarjenj. bodisi za kopanje, ob 19. uri pa vkrcavanje na trajekt.
15b. DRAČ–kotor–makarska, 20. 9. 2015 (varianta kombi)
polovica se nas proti Trstu odpelje s kombijem. Zapeljemo do Kotorja (ogled mesta), nato do Makarske (nekje pod Biokovo), kjer bo še nekaj časa za popoldansko kopanje. Prenočevanje.
16a. Trajekt Drač–Trst (36 ur), 21. 9. 2015
Me je začelo rahlo skrbeti, se mi zdi, da že na Susak vozi v večja ladja. Bomo pa vozili bolj ob obali, če bo treba za vsak slučaj to tja plavati. Upam, da imajo vsaj dobro hrano in da nam ne bo treba kaj delati!
16b. makarska–istra, 21. 9. 2015
Do zgodnjega popoldneva kolesarimo po narodnem parku Biokovo, popoldan pase “prestavimo do Hrvaške Istre. V Trst pridemo zgodaj zjutraj naslednji dan.
17. Trst–Vrhnika (87 km. 1.210 v.m.), 22. 9. 2015
Po poldrugem dnevu krmarjenja po Jadranskem morju, ob 7. uri zjutraj dosežemo kopno. Po izkrcanju nadenemo ponovno kolesarska oblačila, civilna oblačila stlačimo v spremljevalno vozilo in se (najprej obvezno na pravi kapučino) odpravimo proti domu. Sprva, do železniške postaje (pravzaprav samo do začetne postaje stare železniške proge do Kozine), bo precej prometa (čeprav je sedma ura za Italijane še precej rana ura), nato pa v povprečno 2% po stari železniški trasi prikolesarimo do Kozine. Začetni del, do prečkanja avtoceste, je kolesarska steza že lepo asfaltirana. Proti Divači kolesarimo po malo prometni cesti mimo Rodika, do Razdrtega pa nas čaka še en malo veški klanec, pravzaprav je tu tudi najvišja točka zaključne etape. Ko se začnemo mimo kamnolomom spuščati proti Razdrtem, smo tako rekoč že doma.
Vir
https://xx.wikipedia.org/wiki/geslo (xx = en, si, it, …)
zadnja sprememba: 24. 3. 2015
