PRVI DEL: VRHNIKA – TARA (ŠĆEPAN POLJE)
1. Vrhnika–Osilnica (82 km, 1.400 v.m.), 6.9.2015
Do Cerknice ne bomo kolesarili mimo Logatca in Rakeka, ampak čez Verd (Petkovšek, Sternen. Kotnik–Lenarčičevo posestvo in park, Miklčeva kašča)) in že kmalu za propadlo tovarno stolov LIKO zarinemo v prvi klanec na Menešijo (z asfalta se odcepimo malo pred verdsko železniško postajo, makadam pa je nato vse do Begunj pri Cerknici). Po kakšnih 400 višinskih metrih se cesta na planoti nekoliko zravna, 
proti Pokojišču (spominsko obeležje prve bitke Šercerjev e brigade, cerkev sv. Štefana) pa se počasi že začnemo tudi nekoliko spuščati. Po manjši vzpetini pri Padežu se cesta spušča vse do Cerknice.
Se ne spustimo v Cerknico (tabor, cerkev Marijinega rojstva, srednjeveški obrambni stolpi) in na Cerkniško polje, ampak kolesarimo čez Velike Bloke, Novo Vas in Hrib Loški Potok, v zaključku pa se mimo Čabra spustimo (po hrvaški strani) do Kolpe in Osilnice. Prenočevanje pri Kovaču v Selah.
Varianta: morda kolesarimo do Begunj čez Suho štirno (je nekaj kilometrov krajša, manj pa je tudi višinskih metrov)
2. Osilnica–OGULIN (71 km, 1.080 v.m.), 7.9.2015
Nekaj časa kolesarimo še po slovenski strani Kolpe, cesta je vseskozi razgibana, čaka nas tudi manjša vzpetina malo pred Srobotnikom ob Kolpi. Slovensko–hrvaško mejo prečkamo v Brodu na Kolpi, se pa takoj za mejo, čim se začnemo oddaljevati od reke (Čedanj), začnemo opazneje vzpenjati v hrib (300 v. m.) , vrh pa dosežemo nekje pri Lokvici (530 m n. m.). Od tam se cesta začne (rahlo valovito) spuščati po dolini reke Dobre, ponovno pa se začne rahel vzpon (120 v. m.), ko v Vrbovski prečkamo reko (507 m n. m.). Do cilja v Ogulinu je le še rahel spust. Prenočevanje v Guesthouse Neno.
Od večjih krajev je ob poti le Ogulin (320 m n. m., 8.200 preb.). Zgradijo ga okrog trdnjave plemiške družine Frankopan ob koncu XV. stol., in se na prvi karti Stjepana Glavača iz leta 1673 imenuje še Julijin grad (po legendi o Juliji, ki zaradi neuslišane ljubezni skoči v ponor in se utopi, nad tem ponorom pa zraste Ogulin). Domačini so poznani kot dobri borci, izkažejo pa se tudi v bitkah proti Turkom, zaradi tega pa jih Vuk II. Krsto Frankopan leta 1622 za vse čase odveže od tlake – v Ogulinu se leta 1909 rodi tudi španski borec in general JLA Ivan Gošnjak, v mestu pa službujeta tudi Josip Jelačić, hrvaški ban in general, in Franjo Jelačić, hrvaški general avstrijske vojske,
3. ogulin–Bihać (91 km, 590 v.m.), 8.9.2015
Proti Bihaću ne kolesarimo mimo znamenitih Plitviških jezer (tako ali tako se jih nismo imeli namena ogledati), ampak po manj prometni cesti mimo Slunja, ki pa je s srednjeveško trdnjavo Frankopanov, Napoleonovim skladiščem in slapovi na reki Radtoke pravtako zanimivo mestece. Celotna trasa je rahlo valovita, po krajšem spustu se dve tretjini poti narahlo vzpenjamo in se na koncu spustimo proti Bihaću, (pri Petrovačkim Selom prečkamo hrvaško-bosansko mejo), kjer pa ne bomo ravno razvili jugoslovanske zastave, ampak se bomo vseeno spomnili dogodkov med II. sv. vojno – po osvoboditvi Bihaća in nastanku obsežnega osvobojenega ozemlja (t.i. Bihaćka republika) je tu leta 1942 prvo zasedanje AVNOJA (postane najvišji organ oblasti v Jugoslaviji, njegov izvršni odbor je imel vse značilnosti vlade), na katerem pa Slovenci niso prisotni.
Na območju Bihaća se naselijo že v bronasti in železni dobi, sem zaidejo tudi Rimljani in nekje v bližini današnjega Golubiću zgradijo Raetium. Po propadu Rimskega cesarstva se v tem prostoru med letoma 602 in 612 naselijo Slovani, kasneje pa si območje prilastijo Franki in Bizantinci, nekaj let pa v imenu ogrsko–hrvaškega kralja Ladislava Neapeljskega tudi bosanski kralj Tvrtko I. Pod kraljem Tomislavom je Bihać vse do hrvaško–ogrskega sporazuma leta 1102 središče hrvaške kraljevine. Hrvaško–ogrski kralj Bela IV. podeli Bihaću (tedaj se imenuje še Wyhygha ali Vihucha) leta 1262 status svobodnega kraljevega mesta s pravico do svobodnega trgovanja in obrti. Po bitki pri Jajcu leta 1463 Bosna preide pod osmansko oblast, s tem pa tudi Bihać in na območju spodnjega toka reke Une, Kolpe in Korane ustanovijo v okviru Bosanskog pašaluka Bihaćki sandžak. V XVIII. in XIX. stol. je glavna naloga Bihaća obramba najzahodnejšega dela Osmanskega cesarstva. Na Berlinskom kongresu leta 1878 dobi Avstro-Ogrska pravico, da okupira BiH, Bihać pa se okupaciji uspe upirati dvajset dni. Prenočevanje v Motelu Rio Mare.
V Bihaću zapeljemo čez Uno in nekaj čas kolesarimo ob desnem bregu reke, jo ponovno prečkamo in dobrih deset kilometrov kolesarimo po prometnejši povezavi Bihać – Jajce – Sarajevo. Na prelazu se odcepimo od te ceste in se spustimo v dolino reke Une. Kolesarimo prt zanimivemu mestecu Martin Brod (slapovi), vendar malo pred naseljem ponovno zakolesarimo v zelo strm breg. Cesta je povsem brez prometa (upam, da ni treba poudariti da je pravzaprav kolovoz). Zadnjih nekaj kilometrov se proti Drvarju cesta spušča. V Drvarju si ogledamo (od zunaj) znamenito Titovo špiljo (pečino) in se namestimo v hotelu (če dobim potrditev – v prvem se ne javljajo, drugi pa je bil lani prodan na dražbi, ker je šla firma bosanskega lesnega tajkuna v stečaj). Na Drvar Nemci 25.5.1944 izvedejo desant, t.i. Konjev skok, saj hočejo uničiti glavni štab NOB. Datum nam je ostal v spominu kot rojstni dan tovariša Tita in Dan mladosti. O tem dogodku je posnet tudi film (režiser Fadil Hadžić, 1963).
Že v Drvarju zapeljemo na stransko cesto in po njej kolesarimo po kraškem Glamoćkem polju mimo Glamoća (poseljen že v prazgodovini, pred Rimljani, ki zgradijo kastel Salvium (pri današnjem Halapiću – kolesarimo zelo blizu mimo) so tu Dalmati; za ogled je zanimiva srednjeveška utrdba in kakšna zgradba iz otomanskega obdobja, pa Stari in Gornji Grad) in naprej do Livna. Razgled bo lep, rovte bodo čisto prave, kot se za balkansko avanturo spodobi, cesta bo pa malo slabša (skromno rečeno).
Okolica Livna je poseljena že v prazgodovini, do prihoda Rimljanov (prvi pohod nad Dalmate je leta 156 pr. n. št.) pa tu prebiva ilirsko pleme Dalmati. Med večje zanimivosti, ki si jih lahko ogledamo sodijo staro mestno (otomansko) središče (Stara Čaršija) z džamijami, srednjeveška utrdba Vejs Kula nad mestom in Gornji Grad. Po ogledu se preselimo nekoliko ven iz mesta – v Motel Bacchus z obetavno restavracijo!
Če se glavna cestna povezava med obema mestoma izkaže za preveč prometno, jo bom udarili po divjini. Pot se nam sicer podaljša za dobrih deset kilometrov, pridobimo tudi nekaj sto višinskih metrov, bo pa zagotovo povsem neprometno. Od hotela kolesarimo do jezera Buškega jezera, ki naj bi bil po svoji površini največje evropsko umetno jezero (kolesarimo tudi mimo velikega karmeličanskega duhovnega centra sv. Ilije), pri Mesihovini prečkamo glavno cesto in zapeljemo v že kmalu klanec, pravzaprav nas do polovice poti čakajo štirje klanci visoki med dvesto in tristo metri. Zadnji trije prelazi presežejo višino 1000 metrov. Do Mostarja se najprej spustimo za 800 metrov, nato kolesarimo nekaj časa (20 km) po ravnini, do cilja v Mostarju pa se spustimo še za 200 metrov.
Mostar je največje in najpomembnejše mesto v Hercegovini in z okoli 130.000 prebivalci peto največje v BiH. Ime je dobo po Starem mostu (zgrajen v XVI. stol.) oziroma stražnih stolpih na obeh straneh (mostari). Leta 1993 so Stari most med vojno v tej državi porušili Hrvati, danes pa je most restavriran po starih načrtih. Vendar je v Mostarju še nekaj drugih zanimivosti – Stari grad (staro mestno jedro s Starim mostom), Karađozbegova džamija, cerkev sv. Frančiška z najvišjim zvonikom v BiH, Bišćevića sokak s poznano Turško hišo, zgodovinsko naselje s hišami starih mostarskih družin zgrajene v otomanskem stilu, staro naselje Blagaj z izvirom reke Bune in znamenito blagajsko Tekijo (svetišče, kjer obrede opravljajo derviši, služi pa tudi kot odmor in za prenočevanje) in srednjeveškim gradom (kolesarimo mimo naslednji dan), rojstna hiša pesnika Alekse Šantića, muzej zgodovine … Prenočujemo v penzionu Mostar Inn.
Takoj iz Mostarja (ta je na nadmorski višini blizu nič) ven se začnemo dvigovati v smeri proti Nevesinju in se po kakšnih 30-tih kilometrih dvignemo za več kot 1000 metrov. Nevesinje so poznane po bosansko-hercegovski vstaji (1875-1878), poznani kot Nevesinjska puška, proti otomanski oblasti. V Nevesinju se malo oddahnemo, saj bo za nami že polovica višinskih metrov (kilometri pa nas še čakajo, čakajo). Pri 
Kifinu Selu se odcepimo od glavne ceste, ki pelje proti Gacku in Nikšiču in se ponovno zapodimo v Hribe z veliko začetnico. Tokrat se prvič dvignemo le za 400 metrov, drugič, ko prečimo Neretvo (in se pred tem kar nekaj časa spuščamo), pa še enkrat za 400 metrov. Neretva je vsem poznana predvsem po bitki na Neretvi in Bulajićevem filmu s svetovno znano igralsko zasedbo (Sergej Bondarčuk, Orson Welles, Yul Brynner, Sylva Koscina, Kurt Jürgens, Hardy Krüger, Franco Nero). Partizani sicer Neretvo prečijo pri Jablanici, kjer so še vidni ostanki v bitki porušenega mostu, a je tam v smeri proti Sarajevu cesta zelo prometna (je glavna povezava med Sarajevom in morjem (Ploće. Metković). V Kaliniću bomo prenočevali v hotelu Mockba (seveda, švasane črke, saj smo v Republiki Srpski, če bom uspel dobiti potrditev rezervacije (se zelo počasi dopisujem s turistično agencijo)
Če smo se dan prej nagarali, pa bo osmi kolesarski dan bolj sproščujoč, bo namreč najkrajši pa tudi višinskih metrov ni prav veliko. Do desetega kilometra se narahlo vzpenjamo (preval je 150 metrov višje) nato pa se na hitro spustimo do Dobrega polja in se ob Bistrici, le z manjšimi vzpetinami, spuščamo še naprej vse do Broda na Drini (tam reko tudi prečimo) v bližini bolj znane Foče in Andrićeve Drine. Do cilja tega dne nas čaka rahlo valovita pot ob Drini vse do sotočja Tare in Pive in Šćepan polja, ki pa leži že v Črni gori in kjer nas bodo gostitelji dva dni razvajali s pristno domačo hrano.
Foča (41.000 preb. (občina)) je nekdaj mesto s prepoznavno arhitekturo v bosanskohercegovskem slogu z orijentalskim pridihom, s sedemnajstimi muslimanskimi cerkvami, osemnajstimi mahali in čaršijo. V srednjem veku je Foča v dokumentih zapisana z različnimi imeni (prvič se naselje omenja leta 1366) – Choçe, Coçça, Choza, Coçe, Chozza, Coza, Chotza, Hoča, Hotča. 1444 je zapisana kot Hotče, leta 1467 pa kot Hotču. Predpostavlja se, da je naziv Hoča oziroma Hotča izpeljanka glagola hoteti. Že v rimskem času tod mimo vodi pomembna Dubrovniška pot (via Driena ali via Coze), ob tej, kasneje karavanski poti, pa v srednjem veku zraste pomembna trgovska postojanka.
Po razpadu Jugoslavije se aprila 1992 začne etnično čiščenje (zapiranje muslimanov v taborišča, pobijanje, sistematični posiljevanje) z vrhuncem januarja leta 1994, ko Srbi preimenujejo mesto v Srbinje in s tem imenom ostane do leta 2004.
(vir: wikipedia)
Slovenski El Camino de Santiago (z Arkolonavti smo prekolesarili celo pot od Vrhnike do Finisterra) je speljan tako po gozdnih in travnih stezah kot po asfaltu. Celotna infrastruktura za romarje ob poti še ni urejena, se pa zadeve počasi, a opazno izboljšujejo, tako je že mogoče prespati v nekaterih katoliških domovih, na morebitne romarje pa se pripravljajo tudi kmetje po nekaterih vaseh. Pot označuje počena školjka in ima že svoj romarski potni list.
pripelje na Vrhniško iz Ljubljane čez Gmajnico do Notranjih Goric, nato ob starem koritu Ljubljanice in mimo Kamina do cerkve sv. Jakoba v Blatni Brezovici, nato po vrhu čez vasjo do Sinje Gorice, pa mimo nekdanje Jelovškove opekarne do Vrhnike. Od tam nadaljuje pot čez Sveto Trojico, nato po Tankovski cesti do Štampetovega mostu in od tam naprej po stari rimski cesti do Logatca (trasa po Vrhniškem).
