About potepinko

jagerPribližuje se Martinovo in marsikdo si je že ogledal raco ali gos za praznično večerjo. Lovci na Barju so strašili in pokali že prejšnji eden, ne vem sicer, koliko so nastrelili, ker sem raje držal varnostno razdaljo. Raco pa so znali dobro pripraviti že staroselci, Kelti, oziroma bolj natančno, Tavriski, ki so se v naših krajih zadrževali do prihoda Rimljanov. Froach_Beer2

(vir: Reuters)

Kelti so bili znani kot dobri jedci, pa tudi kot pivci medice in piva, saj je njihov recept za resjevo pivo (Fraoh Ale) star že skoraj tri tisočletja.

Svojo raco sicer še čakam, sem pa treniral z ribami v glini (rabim še malo vaje). …

POLNJENA RACA V GLINI PO KELTSKO

V kameni dobi seveda električnih ali plinskih pečic še, ogenj pa že je..

Continue reading


Po Frankovski poti v Rim 02 Picture 143

Celotno traso, od Londona in vse do Brindisija, smo prekolesarili med leti 2010 in 2012 (del poti, od prelaza Veliki Bernard do Rima, je že popisana, drugi dve reportaži (London–Veliki sv. Bernard in Rim–Brindisi) pa sta še v pripravi), počasi pa se spodobi, da jo vsaj del, tudi prepešačimo. V dvanajstih (začetek v San Gimignanu, 320 km), enajstih (Monteriggioni (293 km) ali Colle di Val d’Elsa (305 km)) ali desetih (Siena (270 km)) dneh bomo premagali zadnje kilometre pred večnim mestom, med potjo pa si ogledali zanimive kraje v Toskani in Laciju in čudovito naravo, od tipične toskanske s cipresami, do tipične lacijska (oziroma rimske) s pinjami na vrhu gričev. Da o izvrstni hrani in vinu ob poti niti ne govorim (več…).


zuppa-di-cozze-alla-tarantina-origwmApulija ima na stotine svojevrstnih jedi, dediščina bogate zgodovine – svoje jedi so sem prinesli Grki, Rimljani in Bizantinci, na koncu še Normani in ne nazadnje tudi Španci. Zbral sem le nekaj najbolj tipičnih in v Apuliji še danes priljubljenih jedi. Marsikatero dobroto bomo tudi preizkusili, saj bomo končno v Apuliji preživeli cel teden.

(PREBERI VEČ)

juha z dagnjami po tarantsko (cookaround.com)


Pod_MateroDo sedaj smo (Arkolonavti) kolesarili pretežno po Toskani, Umbriji in Laciju, v Apulijo pa smo lani prikolesarili iz Rima po ali ob stari konzularni Apijski cesti mimo ter Matere (še v Bazilikati), Taranta, S. Marie di Leuce in Otranta do Brindisija – po Apuliji pa kolesarili smo pretežno po delu imenovanem Salento. Za drugo leto imamo v načrtu spoznavanje bolj kraškega dela Apulije – Murgio.

Murgia je slikovita pokrajina s številnimi kulturnimi, arhitekturnimi, zgodovinskimi in drugimi turističnimi zanimivostmi – naj omenim samo znamenite stožčaste hiše (trullo), megalitske (mega – velik, lithos – kamen) grobnice (dolmen), kamnite stebre (menhir)masserie  (utrjene kmetije) in številne cerkve iz romanskega obdobja

PREBERI VEČ

 

 


Vsakdo pozna zgodbo o vitezih okrogle mize, kralju Arturju in o njegovem meču Ekskaliburju, ki ga potegne iz skale in s tem postane vodja Sarmatov v boju s Sasi, da imajo pravi meč v skali tudi Toskanci, pa le malokdo. Legenda govori o Galganu Guidottiju (1148–1181), rojenem v Chiusdinu, sinu fevdalnega gospodarja Chiusdina. ZN_Meč v skali3

Vročekrvnemu in divjemu mladeniču hitre jeze, ki stalno dokazuje tlačanom in kmetom, kdo je gospodar, njihovih zemljišč kot žena in hčera, se nekega dne prikaže nadangel Mihael in mu pokaže pot k odrešitvi in tudi kam bi moral iti. Kot kaže, je Mihael dovolj prepričljiv, da se Galgano res odpravi do jame in postane puščavnik… (PREBERI VSE)

 


ZN_Mali_Jeruzalem1

Pitigliano je zanimivo toskansko mestece (4.200 preb.), zgrajeno na pečini, ki se dviguje visoko nad reko Lente in potokom Meleta, hiše pa so videti, kot bi zrasle iz tufa. Najlepši razgled na zanimivo in nekdaj pomembno mesto, nad katerim se dviguje visok zvonik mestne stolnice, je pred cerkvijo Madone milosti. Ime izvira iz gens petilia, premožne rimske družine, vendar sega zgodovina Pitigliana brez dvoma nazaj v etruščanske čase, številna najdišča ob potoku Meleta pa pričajo o še starejših prebivalcih.

Etruščane nasledijo Rimljani, po stoletju barbarskih vpadov pa Langobardi. Zgodovina je od IX. stol. močno povezana s Sovano, sedežem grofije Aldobrandeschov. Pitigliano postane pomemben šele s poroko (1293) zadnje iz rodbine Aldobrandeschi, Anastazije, hčerke zadnje dedinje Margarete in Gvida iz Monforta, gvelfskega vikarja Karla Anžujskega, z Romanom Orsinijem in ko sedež grofije iz Sovane preselijo v varnejši Pitigliano… (PREBERI VSE)


Kostanjev_PicnicZa konec (moje) kolesarske sezone, za soboto, 19.10.2013 (v primeru slabega vremena pa en teden kasneje) napovedujem tradicionalen (8.) kolesarki kostanjev piknik – krajše kolesarjenje (TRASA) po zaključku pa druženje ob hrani in pijači (in kostanjem) v Ribiškem domu (po novem v Rajskem vrtu) – pred domom je ob 10. uri tudi start. Mahnili jo bomo po Barju, se seznanili z njegovo bogato zgodovino in naravnimi znamenitostmi (koliščarji, Tavriski, Mali plac, Jurčevo šotišče, mezolitska nahajališča, stara vaška jedra, …), nato pa zavili na bolj razgiban teren – Polhograjske dolomite (Zaklanec, Dvor, Polhov Gradec, Šentjošt, Samotorica, Horjul).KostanjevPiknik_2013

Kot kaže današnja (15.10.2013) napoved, bo v soboto vreme lepo!


Vodnik_Rim naslovnica

V vodniku je opisan poldrugi dan bivanja v Rimu in je namenjen 24 km dolgem pohodu, oziroma romanju k sedmim glavnim cerkvam po poti romarjev iz sredine XVI. Stol. – sv. Petra, sv. Pavla pred obzidjem, sv. Sebastjana, sv. Janeza v Lateranu, sv. Križa, sv. Lovrenca in sv. Marije snežne. Moj namen ni bil posegati v versko plat, ki jo ponujajo klasična romanja, ampak sem želel le dodati novo idejo v osiromašeno in suhoparno ponudbo turističnih agencij. Obhoditi Rim (skoraj) v celoti, ne pa se le voziti od ene znamenitosti do druge! Pri pešačenju se bolje vtisne podoba Rima, njegova enkratnost in razsežnost, celodnevna hoja pa pripomore, da se še malo razmigate po, verjetno, celonočni vožnji z avtobusom ali vlakom. Kakšen žuljček, dobljen kar mimogrede, pa lahko ostane za celjenje v domovini. Vodnik je bil spisan pred letom 2000, ko je bilo o tej temi objavljenega še zelo malo, od tega leta dalje pa je Rim oblepljen s trasami te znamenite poti, ki konec koncev zaključuje znamenito romanje po Frankovski poti iz Canterburryja v Rim (Via Francigena).

Continue reading


Vodnik_Umbrija naslovnica

Ko sem se večkrat odpravil kolesarit v Umbrijo, so me mnogi znanci spraševali, kje je to, in tako mi je bilo popolnoma jasno, da ni nič čudnega, če Umbrijci ne vedo, kje je Slovenija. Malo bolje je s sosednjo Toskano, saj vsi predvsem iz številnih filmov (Angleški pacient, Romeo in Julija, Gladiator) poznamo vitke ciprese, pa Firence, Sieno, Piso, da o kakšnem Michelangelu, Rafaelu ali Botticelliju niti ne govorim. Seveda, kdo še ni slišal za kjanti, mnogi tudi za neprimerno kakovostnejši vini Brunello in Vino Nobile, prvi iz Montalcina, drugi iz Montepulciana, pa za florentinski zrezek, testenine in pice. Kaj pa za kakšnega divjega zajca po etruščansko ali divjega prašiča po lovsko? Pa pustimo Toskano.

Continue reading


KOLESARSKI-KULINARIČNI TEDEN V TOSKANI IN UMBRIJI (2013)
Toskana_2013_1_Antipasto

Tokratno kolesarjenje po srednji Italiji (25.6.–1.7.2013) smo zastavili nekoliko drugače. Dnevne etape smo skrajšali (nobena ni bila daljša od 70 km, a klanci so ostali, v povprečju se jih je dnevno nabralo za 900 m), večji poudarek pa smo dali raziskovanju krajevnih dobrot – toskanskemu narezku (Antipasto Toscano) s pršutom, salamami in klobasami (insacatti), siri, opečenimi kruhki (bruschetta, crostini alla toscana) in ocvrto zelenjavo, razno–raznim oblikam domačih testenin (pici, umbricelli, strangozzi) pripravljene na raz-lične načine (z ragujem, gomoljikami) in picam, glavnim jedem – klobase, različnim obaram, in pečenju, seveda, da niti ne govorim o slastnih slaščicah … (preberi več v Reportaža Toskana 2013).