Plošča v kapelici pri Veharših označuje polovico poti med Idrijo in Vrhniko

Cesto, ki poveže Idrijo z Vrhniko zgradijo okrog leta 1508, kmalu po odkritju živega srebra (1493) in je do leta 1721 edina cestna povezava iz Idrije. Namenjena je za oskrbovanje idrijskega rudnika z lesom, opremo, živili ter tovorjenju živosrebrne rude v svet. Speljejo jo od gradu Gewerkenegg v Idriji čez Kovačev Rovt do Zaplane in Vrhnike. Ustno izročilo pravi, da pot kmalu po začetku rudarjenja v Idriji izmeri kaplan iz Rovt in je dolga 13.994 idrijskih klafter. To dolžinsko mero (klaftra) so uporabljali v rudniku živega srebra in je višina enega lesenega jamskega podpornika ali približno 1,6 metra. Uporabi jo tudi arhitekt Podrecca pri ureditvi mestnega trga v Idriji. Ko zgradijo Južno železnico s postajo v Logatcu, tovorništvo po tej cesti skoraj zamre.

Skladišče živega srebra na Vrhniki (XVI. stol.)

Živo srebro tovorijo in hranijo v tesno zaprtih železnih posodah v obliki steklenic, imenovanih jeklenke (vir: CUDHg Idrija)

Za potrebe skladiščenja živega srebra pred prevozom po Ljubljanici do Ljubljane, nasproti nekdanjega tovornega pristanišča Nauportus, leta 1510 sezidajo skladišče, enajst-osno dvonadstropno stavbo s simetrično dvokapnico s čopi, s kamnitimi okvirji, kovanimi mrežami in lesenimi polknicami ter polkrožnimi kamnitimi portali na dvoriščni strani. Skladiščenje živega sreba in prevoz po Ljubljanici izgubi svoj pomen, ko je zgrajena Južna železnica od Dunaja do Trsta in vlogo pretovorne postaje prevzame Logatec, ki ga železna cesta ni obšla.

Pot začenjamo pred skladiščem živega srebra na Vrhniki, prečimo glavno cesto in se obrnemo v smeri centra Vrhnike. Pred bencinsko črpalko zavijemo desno na Jelovškovo cesto – ime dobi po enem najuspešnejših vrhniških županov in podjetniku Gabrijelu Jelovšku -, nadaljujemo po Stari cesti, ki jo zgradijo že Rimljani in pri gostilni Turšič zavijemo desno na Idrijsko cesto. Pri nekdanjem Elektronu zavijemo levo v klanec, prekolesarimo Kurjo vas in malo po koncu naselja zavijemo levo na tankovsko pot, Po stotih metrih pot zapustimo levo in sprva po makadamski cesti, nato pa po kolovozu prikolesarimo do Strmice. Cesta je od tu asfaltirana vse do meje z logaško občin pri Prezidu, ob poti (ali zelo blizu) pa si lahko ogledamo še Napoleonov vodnjak in nekaj bunkerjev na Rupnikovi liniji, zavijemo pa lahko tudi v gostilno Mesec oziroma Pr’Čon.

Naša kolesarska pot se konča na občinski meji, lahko pa s kolesarjenjem nadaljujemo mimo Petkovca, Rovratskih Žibrš in  Medvedjega Brda, pa čez naselji Gore in Dole do Idrije.

Poleg začetne table sta ob poti še dve pojasnjevalni:

• Marija Terezija, vladarica habsburšhih dežel
• Živo srebro

Z roba osamelca je lep pogled proti Vrhniki in taboru Tavriskov na Tičnici

Sinja Gorica (558 preb., 2,28 km²) je krajevna skupnost in kraj v občini Vrhnika, ki se funkcijsko deli v Sinjo Gorico in Sap. Na območju se naseljujejo že v stari železni dobi in na vrhu hriba, zahodno od cerkve sv. Joba zgradijo gradišče, o čemer pričajo izoblikovanost terena in prazgodovinske drobne kovinske najdbe. Z vrha je bil odprt pogled tako na gradišče Tavriskov na Tičnici kot na gradišče pri Bevkah, kar je bilo za nadzor poti čez Barje zelo pomembno že pred prihodom Rimljanov

Cerkev sv. Joba je edina cerkev v Sloveniji posvečena temu svetniku, zavetniku čebel

Staro vaško jedro se oblikuje pod cerkvijo. Prvič se naselje omenja kot Sweinpuhel (v prevodu Svinja Gorica) leta 1414, štiri leta kasneje se jo omenja kot Sweinpůhel, leta 1474 kot Singa Goriza, leta 1496 pa kot Sweinpuhl. Na vojaškem zemljevidu (1763–1787) je vpisana kot Suina Goritza, v Franciscejskem katastru (davčni popis, ki ga po reformah cesarja Franca I. izvedejo med letoma 1818 in 1828) je zapisana Lepa Gorica, kasneje v XIX. stol. pa se jo omenja kot Schweinbüchl. V nemščini se vsa imena nanašajo na svinje, ki so se pasle v okolici. Nekateri, ki se s svinjami ne strinjajo menijo, da naselje dobi ime po svibi, vrsti drena, torej Gorica, kjer raste sviba – Svibnja Gorica (konec koncev sta v bližini tudi Drenov Grič in Lesno Brdo), a se pri izgovorjavi izgubi črka b, zaradi česar so napačni tudi nemški prevodi. 

Ribiški dom ob Ljubljanici

Med večje zanimivosti v KS Sinja Gorica sodi cerkev sv. Joba. Prvič je omenjena v protokolu cerkvenih dragocenosti iz leta 1526, sedanja stavba pa je plod prezidave po letu 1821. Je edina cerkev na Slovenskem posvečena sv. Jobu, zaščitniku čebelarjev. Job je biblijska oseba in je sinonim za ljudi, ki trpijo po krivici. Potrjuje, da Bog svojim bitjem želi le najboljše, je pa lahko izvajanje božje volje zelo trpeče. Za cerkvijo je pokopališče z obzidjem. Nagrobni spomeniki so iz XX. stol. Na severni strani obzidja kapelica zaprtega tipa (konec XIX. stol.) s kipi Križani z Marijo in Janezom Evangelistom v oltarni niši.

Bajer je nastal s kopanjem gline za prvo opekarno na Vrhniškem

V okolici naselja so pomembna mokrišča in rastišča z zakonom zavarovanih rastlin (npr. močvirska logarica). Večji del krajevne skupnosti je vključen v okoljevarstveno območje pod zaščito EU Natura 2000. Večji del kraja je vključen v okoljevarstveno območje Natura 2000 pod zaščito Evropske unije.

Po krajevni skupnosti Sinja Gorica so v petih tisočletjih potekale vse vrste transportnih poti in se uporabljala vsa prevozna sredstva omenjena na tej kolesarski poti, od drevakov za vožnjo po koliščarskem jezeru, čolnov in ladij od antike do danes za prevoze po Ljubljanici, kočije za prevoz po rimski cesti Gemina in obeh cesarskih cestah do prevoza blaga in ljudi po železnici in avtocesti, ki danes krajevno skupnost deli v dva dela, v Sinjo Gorico in Sap.