Tretji kolesarski dan (86 km, 600 v.m.). Začnemo pred hotelom Diffuso Rococo’. Po krajevnih cestah kolesarimo do Ostunija, ki velja za enega najlepših in tudi najbolj prijetnih mest Apulije. Ogledali si bomo središče z nenavadno arhitekturo snežno belih hiš, mestni trg, stolnico, cerkev sv. Marije Magdalene z barvito kupolo, samostan karmeličank s cerkvijo sv. Vita mučenca in cerkve sv. Jakoba iz Compostele, nadaljevali po malo prometnih poteh mimo Carovigna (mimo mogočnega gradu Dentice di Frasso) do San Vita dei Normanni, kjer si bomo ogledali staro mestno jedro, še en grad Dentice di Frasso in mestni park.

Mimo Sv. Mihaela Salentinskega in cerkve sv. Marije v jami (morda uspemo nedaleč najti tudi gomilo (specchia) Miano) prikolesarimo v Mesapsko Celje – Ceglie Messapica. Po ogledu prekolesarimo še nekaj kilometrov nazaj do hotela.

Če bo komu trasa predolga, se za avtomobili zapelje do Sierre (Pescarosa) ter tam začne in konča kolesarski krog (65 km). Continue reading

Drugi kolesarski dan (75 km, 770 v.m.). Tudi Locorotondo (Okroglo mesto) je poznan predvsem po trulih, vredna ogleda pa je tudi baročna cerkev sv. Jurija mučenika in poizkusiti (sicer bo še malo zgodaj) krajevno vino Locorotondo D.O.C. Do Selve di Fasano (kjer si lahko ogledamo celo minaret (1918)) kolesarimo pretežno po valoviti planoti (okrog 350 m n.m.), pri gozdu (Selvi) pa se mimo živalskega vrta (safarija) in Fasana na hitro spustimo na nadmorsko višino nič. Srednji del etape je povsem raven, kolesarimo pa mimo znamenitega svetišča Seppannibale (XI. stol.), arheološkega območja Egnazia in ribiškega naselja Savelletrija do letoviškega kraja Torre Cane, poznanega po čudovitih belih plažah. Tu napravimo malo daljši odmor in si morda v eni od številnih restavracij privoščimo špagete z morskimi ježki ali hobotnico na žaru ali pa samo namočimo noge v morju. Po kosilu se odpeljemo do Montalbana (malo pred naseljem si ogledamo dolmen, grobnico v obliki velike kamnite mize iz III.–II. tisočletja pr. n. št.)), tu pa se začnemo dvigovati nazaj n osnovno raven kraške. Continue reading

Miklavžev recept za mineštro (Minestra di San Nicola)

Monteleone di Spoleto (wikipedia, Zyance)

Monteleone di Spoleto (978 m n. m., 700 preb.),  vas se v antiki imenuje Brufa, je zaradi precejšnje nadmorske višine in bližine reke Corno priljubljena turistična točka predvsem tistih, ki v poletni vročini iščejo osvežitev. Območje je naseljeno že v bronasti dobi (v bližini so izkopali 44 grobov), do tu pridejo tudi Etruščani (bližnji Poveljnikov hrib, Colle del capitano, je pomembno arheološko najdišče), iz tega obdobja pa so tudi lesena dvovprega iz hrasta, danes v Metropolitanskem muzeju v New Yorku, in dva keliha (okrog 530 pr. n. št.). V vasi pritegne pozornost stolp z uro – nekdanja vrata v srednjeveški grad, ogledati pa si je vredno še Bernabòjevo palačo (XV. stol.), samostan in cerkev sv. Frančiška (XIV. stol.) z dvema neenako visokima ladjama in s freskami iz istega časa ter cerkev sv. Nikolaja z oltarnima slikama, ki ju pripisujejo Ghezziju in Masucciju.

Monteleonesi so še posebej ponosni na piro (farro) z zaščitenim geografskim poreklom (DOP – Denominazione di Origine Protetta), iz katere skuhajo mineštro na predvečer praznika zaščitnika kraja, sv. Miklavža iz Mirte oziroma sv. Nikolaja iz Barija, 5. decembra.

SESTAVINE: štiri pesti pire, veliko čebule, zelena, malo oljčnega olja, pelati ali paradižnikova mezga in po želji še dva krompirja.

PRIPRAVA: na drobno sesekljajte čebulo in zeleno, ju v loncu popražite na olju, da čebula zarumeni, popražite še paradižnik, nato pa prilijte veliko vode. Ko zavre, ji dodajte piro. Da jedi ne prismodite, jo stalno mešajte, po kakšni uri je mineštra kuhana. Na koncu ji lahko dodate še ščepec pekoče paprike.

Povzeto po vodniku:                                   

 S kolesi po srednji Italiji – I. del:        Umbrija (2009)

Ko zjutraj ali v poznem popoldnevu peljem na sprehod našega psa in ko dvo-kilogramsko zverino spustim s povodca, da se zapodi po okoliških travnikih in njivah, imam čas, da si na sprehodu od kozolcev do cerkve sv. Jakoba in nazaj od daleč ogledujem številne cerkve, ki krasijo barjanske osamelce in vzpetine na obrobju Barja.

V pozni jeseni, ko krona dreves, ki obkroža barjanski osamelec Blatna Brezovica, odvrže listje, se prikaže še nekaj cerkev (skupaj je vseh, vključno s cerkvijo sv. Jakoba v Blatni Brezovici, tako kar sedemindvajset(!)), za katere pa je treba imeti tudi nekaj fantazije in sokolje oko, da jih skozi goste veje tudi opazimo (PREBERI VEČ)

Kelti, skupno ime za ljudstva in plemenske skupnosti železne dobe v srednji Evropi, ki govorijo keltske jezike in imajo podobno kulturo, so eno največjih antičnih ljudstev v Evropi, bivajo severno od Alp ter v delu zahodne Evrope od pozne bronaste dobe naprej. Kelti kljub visoki stopnji kulturne enotnosti, ki povezuje vse dele keltskega sveta v celoto, ne ustvarijo enotne države – obstajajo le manjše državne enote, okraji, z vodji, sodniki, vojaškimi guvernerji in nižjimi vojaškimi poveljniki, ki za svoje delo odgovarjajo senatu, najvišjemu predstavništvu sodne oblasti.

Po letu 450 pr. n. št. se zaradi prenaseljenosti okoli 300.000 Keltov začne seliti na ozemlje od Pirenejev do Britanskega otočja na zahodu, na vzhodu do Male Azije in na jugu na Apeninski polotok in na Balkan. Preseljevanje Keltov se konča na začetku III. stol. pr. n. št. in na vrhuncu zasedajo prostrano ozemlje od Atlantskega oceana pa vse do Črnega morja.

Gradišče na Tičnici (vir: Gaspari, Masaryk (2009))

Kelti pridejo v Slovenijo v IV. stol. pr. n. št., od Koroške do Karavank, pretežno ozemlje Bojev, jo naselijo Noriki, Ljubljansko kotlino, Gorenjsko, Dolenjsko in severni del Bele krajine Tavriski in proti jugu potisnejo Ilire, Karni pa se naselijo na idrijskem in notranjsko–kraškem ozemlju in proti zahodu potisnejo Venete. Continue reading