BB_Jakob1Cerkev se prvič omenja leta 1526 (prezidana sredi XVIII. stol., vhodna vrata pa imajo letnico 1884), po ljudskem izročilu naj bi jo zgradili bistriški menihi, ki jo sicer želijo zgraditi na vrhu osamelca (kot je značilno za vse cerkve – tako je cerkev vidna le z Barja), a domačini gradbeni material ponoči vsakokrat znosijo nazaj do zamočvirjenega Barja.

Cerkev stoji sredi vaškega pokopališča obdanega z zidano ograjo (del je še ostanek taborskega obzidja) in je obrnjena proti vzhodu. Zvonik (v njem gnezdi mali podkovnjak, v Sloveniji med bolj razširjenimi vrstami netopirjev) je z dvema zidcema razčlenjen v tri enake pasove. Nad baldahinom je okrogla čebulja z vitkim izrastkom, ki drži jabolko in križ. V zvoniku so trije novejši bronasti zvonovi težki od 286 do 569 kg, njihovi predniki pa končajo na Soški fronti.

Notranjost cerkve je enoladijska z ožjim prezbiterijem. Iznad ogredij nad pilastri v kotih se dvigajo štiri sosvodnice, ki nosijo svod z medaljonom za podobo sv. Duha. Glavni oltar ima zadaj napis 1753 pod tem 1833 in še 1884. Nad preprosto menzo je predela, lomljena navzven kot podstavek za stebre in pilastre, ki oklepajo srednjo globoko nišo,v kateri stoji kip sv. Jakoba. Na konzolah sta kipa sv. Janeza Evangelista in sv. Andreja. Nad gredo vrh nastavka je atika s kipom Žalostne Matere Božje, vrh nje pa je majhen baldahin. Stranska oltarja sta naslonjena v ladji ob slavolok. V levem oltarju je v niši kip BB_molitevsv. Ane, ob straneh sv. Marjete in sv. Barbare, v atiki je sv. Tomaž. V desnem oltarju je v niši kip sv. Notburga, ob straneh sv. Miklavža in sv. Valentina, v atiki pa je prikazano Vstajenje.

besedilo ljudske pesmi, ki jo vaške žene že tradicionalno odpojejo za uvod v žegnanjsko sveto mašo za god (25. julija) ali prvo nedeljo po godu sv. Jakoba st.

 

Čez Blatno Brezovico je speljan tudi slovenski del Jakobove poti.

Vir: www.zupnija-vrhnika.rks.si


Okoli 250 metrov severno od mostu čez prekop Zrnica odkrijejo pri širjenju prekopa (1944) kakšen meter pod površjem ostanke bakrenodobnega kolišča, pri tem odkrijejo tudi kamnite sekire, jelenje rogovje, kose lončenine, živalske kosti in drugo, vendar je večino artefaktov propadlo. Malo naprej, na isti strani ceste, odkrijejo ostanke kolišča Konec. Gre za enega najmlajših, s tem pa tudi enega zadnjih kolišč na Barju. Kolišče je še neraziskano, zato je od tam je le malo najdb, med njimi so zanimive predvsem zelo grobe posode, ki spominjajo na poznovinkovško kulturo. Z radiokarbonsko metodo kolišče datirajo v čas okrog leta 1780 (±100 let) pr. n. št. Desno odkrijejo ob prekopu še kolišče Za strugo (nekaj kolov in lončenine), malo južneje od kolišča pa še deblak. Deblak je sicer že iz mlajšega razdelka bronaste dobe, ko na Barju ni več kolišč (relativno okrog leta 1200 pr. n. št.).

BB_Kolišče_za_MežnarjemNa Barju je do sedaj odkritih kakšnih 60 deblakov, le nekaj od njih pa je radiokarbonsko ali absolutno datiranih – pet jih je iz srednjega oziroma novega veka, pet iz rimskega in predrimskega obdobja, eden je iz železne dobe, dva iz bronaste in le trije ali štirje iz obdobja kolišč – v bližini kolišča Veliki mah (kilometer severneje od kolišča Konec) izkopljejo drevak iz III. tisočletja pr. n. št., dva pa na kolišču Stare gmajne, prvi relativno iz okoli leta 3150 pr. n. št. (dolžina je neznana – preiskan je kos v dolžini 150 cm, višina 30 cm, širina 55 cm,), drugi pa relativno iz okoli leta 3190 pr. n. št. (dolg 330 cm, na najširšem delu širok 55 cm, najvišja višina 36 cm). Deblak neznanega datuma, naloženega s kamni, odkrijejo tudi pri izlivu Borovniščice (1888) in ga odpeljejo v Narodni muzej.

Tudi nasproti izlivu Bistre v Ljubljanico so menda našli ostanke kolišča, ki ga pri kasnejšem terenskem pregledu ni bilo mogoče ugotoviti. Tu se kasneje vdre breg Ljubljanice in pri tem najdejo rimsko vazo, skledo millefiori, osti kopij in sulic ter črepinje prazgodovinskih in srednjeveških posod (Jutro, 2. 4. 1938). Najdbe so inventarizirane v Narodnem muzeju pod geslom Bevke, zapuščina Lichtenberg.

Vir: Erič M. (1994): Nova datiranja deblakov in čolnov, Arheo 16, str. 74–77, Glasilo slovenskega arheološkega društva, Ljubljana


BB_CaminoSlovenski El Camino de Santiago (z Arkolonavti smo prekolesarili celo pot od Vrhnike do Finisterra) je speljan tako po gozdnih in travnih stezah kot po asfaltu. Celotna infrastruktura za romarje ob poti še ni urejena, se pa zadeve počasi, a opazno izboljšujejo, tako je že mogoče prespati v nekaterih katoliških domovih, na morebitne romarje pa se pripravljajo tudi kmetje po nekaterih vaseh. Pot označuje počena školjka in ima že svoj romarski potni list.

Pot, ki poteka od Slovenske vasi na meji s Hrvaško do Dola pri Vogljah na meji z Italijo, BB_PotrdiloJakobBB_Kamino_NultiKamenpripelje na Vrhniško iz Ljubljane čez Gmajnico do Notranjih Goric, nato ob starem koritu Ljubljanice in mimo Kamina do cerkve sv. Jakoba v Blatni Brezovici, nato po vrhu čez vasjo do Sinje Gorice, pa mimo nekdanje Jelovškove opekarne do Vrhnike. Od tam nadaljuje pot čez Sveto Trojico, nato po Tankovski cesti do Štampetovega mostu in od tam naprej po stari rimski cesti do Logatca (trasa po Vrhniškem).

>>> Jakobova pot (Camino de Santiago di Compostela)


Kolišče Hočevarica odkrijejo potapljači arheologi leta 1992 na desnem bregu Ljubljanice pri izlivu odvodnega kanala Hočevarica. Med letoma 1995 in 1998 na kolišču raziskujejo les (za gradnjo kolišča tedanji prebivalci uporabijo pretežno jesenov in hrastov les) in z dendrokronološkimi raziskavami ugotovijo, da je kolišče obljudeno, s krajšimi prekinitvam, med letoma 3650 in 3550 pr. n. št., leta 1998 pa arheologi ob jarku postavijo še 8 m2 veliko sondo z namenom globljega spoznavanja tedanjega življenja.

Glede na najdena semena in kosti strokovnjaki ugotovijo, da se koliščarji ukvarjajo s poljedelstvom (gojijo ječmen in pšenico, poznajo pa tudi mak) in nabiralništvom (v okolici nabirajo plodove robide, drena, hrasta in vodnega oreška), na travnikih pa pasejo živino (redijo predvsem prašiča, manj je najdenih kosti ovac, koz in goveda), v okoliških gozdovih pa lovijo srne, jelene in divjega prašiča, občasno uplenijo tudi kakega medveda. Predvsem za krzno pa lovijo tudi manjše živali – bobre, vidre, jazbece, lisice in divje mačke. Jezero je tedaj še bogato s krapi, rdečeperkami, navadnimi ostriži, ščukami in rdečeokami, med ptiči pa se na jedilniku največkrat znajde raca.

BB_kolišče_keramikaMed pomembnimi najdbami so odlomka talilne posode in košček bakra, ki dokazujejo, da so na kolišču v tistem času že delovali kovači (je eno prvih v tem delu Slovenije), skoraj cel lesen lok iz tisovine (3600 pr. n. št.; ob najdbi je veljal za edinega te vrste v Sloveniji), kamnite puščične osti in t.i. ravni trnek, odkrijejo pa tudi ogrlične obročke iz metamorfne kamnine in jagode iz kalcita in lesa.

Koliščarska naselbina Stare gmajne je naseljena dvakrat, prvič v poznem XXXIV. stol. (manjša naselbina) in drugič v drugi polovici XXXII. stol. pr. n. št. Gre za kolišče razpršenega tipa, pri katerem zahodni (starejši del, leži tudi bližje trdinskemu svet, kar dokazuje, da se jezero počasi krči) in vzhodni del ležita vsaj sto metrov narazen. Raziskave kažejo, da je kolišče postavljeno v močvirsko oziroma barjansko okolje 600–700 metrov od trdinskega obrobja, kar nakazuje, da je stalo tik ob robu ali v neposredni bližini koliščarskega jezera. Nedaleč proč od naselbine se v jezero izliva predhodnica današnje Ljubljanice. Za nosilne kole uporabijo predvsem jesenov in hrastov les, precej manj pa je kolov iz lesa topola, bukve, jelše ali javorja.

Naselbina vzbudi veliko zanimanje strokovnjakov in laične javnosti, saj tu odkrijejo najstarejše leseno kolo z osjo in dva (od treh ali štirih odkritih iz koliščarskega obdobja na Barju) deblaka iz hrastovega lesa (pri obeh je ohranjena prečna ojačitev). Na kolišču odkrijejo tudi manjšo ploščato sekiro iz čada oziroma eklogita (sem jo verjetno zanesejo iz severozahodne Italije), skoraj kilogram težko kladivasto sekiro z ušesom, orodja, izdelana iz kosti, rogovij in zob (predvsem bodala in šila), skoraj v celoti ohranjen 64 cm dolg otroški lok iz grčave tisine veje, številne kamnite puščične osti (s kratkim in brez peclja), žrmlje in ostanke kakovostne preje organskega izvora, verjetno spletene iz vlaken, ki jih najdemo v semenih in steblih rastlin iz družine trav. Služila naj bi za izdelavo vrvi, verjetno pa tudi platna in finejših tekstilij. Med najdbami je tudi precej keramike (prevladuje keramika temnosivih barvnih tonov), pa tudi predmetov iz nežgane gline (talilne posode, votla utež), odkrijejo tudi nekaj lesenih toporišč in ročajev.

Koliščarji se na Stari gmajni ukvarjajo tudi z metalurgijo bakra, kar dokazuje najdbe metalurških pripomočkov – ene kamnite (iz kremenasto glinastega muljevca) in več glinastih talilnih posod. Kovači, oziroma metalurgi delujejo na posebnem izbranem prostoru ob robu naselbine.

Najstarejše kolo. Voz je izdelan in v uporabi v mlajši fazi poselitve kolišča Stare gmajne, nekako 5150 let pred sedanjostjo. Najdba ostankov voza je pomembna iz različnih vidikov, pomembna je tako tehnična dovršenost voza, razvidna od izbire lesa in orientacije sestavnih delov, do številnih tehničnih detajlov, kot podvozje, ki dokazuje, da gre za dvoosni voz, oziroma nekakšno cizo. Uporaba takega voza je primerna za hribovito pokrajino, kamor vsekakor sodi zaledje tedaj ojezerjenega Ljubljanskega barja. Kolo premera 71,2 cm je narejeno kot poln disk s pestom pravokotne oblike, sestavljen iz dveh desk iz jesenovega lesa drevesa starejšega od 80 let, širinsko spojeni s štirimi grebenastimi letvami.

BB_kolišče_kolo

Glede na takratno razpoložljivo tehnologijo so deski pridobili s cepljenjem in tesanjem kakšnega 80 cm dolgega kosa debla. Kolo je namensko ožgano, saj so s tem povečali trdoto pa tudi odpornost proti nekaterimi škodljivci. Os, simetrično izdelan drog okroglega in na konceh pravokotnega preseka, je ohranjena v celoti Dolga je 124 cm in je izdelana iz enega kosa hrastovega lesa. Na obeh straneh so zabite zagozde, prav tako iz hrastovega lesa. Leseno kolo, odkrito leta 2002, sodi med najstarejše na svetu, njegovo odkritje pa je pomembno tako v evropskem, kot v svetovnem merilu.

Viri:

Velušček A. et al (2004): Hočevarica, eneolitsko kolišče na Ljubjanskem barju, Zbirka Opera Instituti Archaeologici Sloveniae 8, 328 str., SRC SAZU, Založba ZRC, Ljubljana;

Velušček A. (2009): Koliščarska naselbina Stare gmajne in njen čas – Ljubljansko barje v 2. polovici 4. tisočletja pr. Kr., Zbirka Opera Instituti Archaeologici Sloveniae 16, 336 str., SRC SAZU, Založba ZRC, Ljubljana;

Velušček A. (2002): Ostanki eneolitskega voza z Ljubljanskega barja, Arheološki vestnik 53, str. 51–57, Založba ZRC Ljubljana


Kolišče leži ob Lipovskem (Lipavskem) jarku, 250 metrov severno od Ljubljanice in 800 metrov južneje pod osamelcem Blatno Brezovico. Naselbino odkrijejo domačini že leta 1942 pri kopanju jarka na delu, ki se imenuje Dniško in najdene artefakte tudi odnesejo. Je tretje odkrito kolišče za skupino kolišč na Igu in koliščem Na gmajni v Notranjih Goricah. Že leta 1946 kolišča omeni Anton Melik v delu Ljubljansko mostiščarsko jezero in dediščina po njem. Najpomembnejše in najobsežnejše raziskovanje kolišča (304 m2, to je 19 kvadrantov po 4 x 4 metre) opravijo leta 1953 pod vodstvom Janeza Korošca in odkrijejo 17 metrov dolgo in 10 metrov široko kolišče. Na kolišču prevladuje kostanjev les (80%), desetina je hrasta, uporabijo pa tudi les breze, jelše in bukve. Na podlagi dendrokronoloških raziskav in radiokarbon-skega datiranja vzorcev, opravljenih v letu 2003, strokovnjaki sodijo, da je kolišče nekoliko mlajše od Starih gmajn in da je postavljeno do leta 3109 pr. n. št.

BB_Kolišče_Lipovec

Korošec odkrije številne kamnite, koščene, lesene in keramične artefakte, ki pa se ne razlikujejo mnogo od najdb na koliščih Hočevarica, Notranje Gorice in Maharski prekop. Med kamnitimi najdbami so žrmlje (devet od desetih kamnov iz kremenovega konglomerata), puščične osti, konice, noži, brusi in kladivaste sekire, med koščenimi najdbami prevladujejo šila, bodala in obdelana rogovja, med lesenimi najdbami pa naj omenim korec, odlomke vesel, sulico in ogrlico. Odkrijejo tudi večje kose blaga, tkanega iz lanenih vlaken in številne odlomke pretežno sivo–črne keramike različnih oblik – lonce, krožnike, viseče in miniaturne posode, pa tudi zajemalke, vretenca in uteži. Keramika je skromno ornamentirana, pri ornamentiranju pa uporabljajo tehniko vrezovanja, vtiskovanja in plastičnega apliciranja. Od arhitektonskih delov najdejo med drugim tudi oplet in dele ometa.

Do leta 2003 raziskovanje skoraj zatonejo v pozabo, tega leta pa območje Koroščevega raziskovanja preiščejo z dvema sondama, novejših najdb pa je sorazmerno malo. Kolišče uvrščamo v eneolitski in zgodnje bronasti čas.

Vir: Velušček A. (2009): Koliščarska naselbina Stare gmajne in njen čas – Ljubljansko barje v 2. polovici 4. tisočletja pr. Kr., Zbirka Opera Instituti Archaeologici Sloveniae 16, SRC SAZU, Založba ZRC, Ljubljana, 336 str.


PRVI DEL: VRHNIKA – TARA (ŠĆEPAN POLJE)

1. Vrhnika–Osilnica (82 km, 1.400 v.m.), 6.9.2015

Do Cerknice ne bomo kolesarili mimo Logatca in Rakeka, ampak čez Verd (Petkovšek, Sternen. Kotnik–Lenarčičevo posestvo in park, Miklčeva kašča)) in že kmalu za propadlo tovarno stolov LIKO zarinemo v prvi klanec na Menešijo (z asfalta se odcepimo malo pred verdsko železniško postajo, makadam pa je nato vse do Begunj pri Cerknici). Po kakšnih 400 višinskih metrih se cesta na planoti nekoliko zravna, Yu_01_1_Menišijaproti Pokojišču (spominsko obeležje prve bitke Šercerjev e brigade, cerkev sv. Štefana) pa se počasi že začnemo tudi nekoliko spuščati. Po manjši vzpetini pri Padežu se cesta spušča vse do Cerknice.

Se ne spustimo v Cerknico (tabor, cerkev Marijinega rojstva, srednjeveški obrambni stolpi) in na Cerkniško polje, ampak kolesarimo čez Velike Bloke, Novo Vas in Hrib Loški Potok, v zaključku pa se mimo Čabra spustimo (po hrvaški strani) do Kolpe in Osilnice. Prenočevanje pri Kovaču v Selah.

 Varianta: morda kolesarimo do Begunj čez Suho štirno (je nekaj kilometrov krajša, manj pa je tudi višinskih metrov)

2. Osilnica–OGULIN  (71 km, 1.080 v.m.), 7.9.2015

Nekaj časa kolesarimo še po slovenski strani Kolpe, cesta je vseskozi razgibana, čaka nas tudi manjša vzpetina malo pred Srobotnikom ob Kolpi. Slovensko–hrvaško mejo prečkamo v Brodu na Kolpi, se pa takoj za mejo, čim se začnemo oddaljevati od reke (Čedanj), začnemo opazneje vzpenjati v hrib (300 v. m.) , vrh pa dosežemo nekje pri Lokvici (530 m n. m.). Od tam se cesta začne (rahlo valovito) spuščati po dolini reke Dobre, ponovno pa se začne rahel vzpon (120 v. m.), ko v Vrbovski prečkamo reko (507 m n. m.). Do cilja v Ogulinu je le še rahel spust. Prenočevanje v Guesthouse Neno.

IM00Od večjih krajev je ob poti le Ogulin (320 m n. m., 8.200 preb.). Zgradijo ga okrog trdnjave plemiške družine Frankopan ob koncu XV. stol., in se na prvi karti Stjepana Glavača iz leta 1673 imenuje še Julijin grad (po legendi o Juliji, ki zaradi neuslišane ljubezni skoči v ponor in se utopi, nad tem ponorom pa zraste Ogulin). Domačini so poznani kot dobri borci, izkažejo pa se tudi v bitkah proti Turkom, zaradi tega pa jih Vuk II. Krsto Frankopan leta 1622 za vse čase odveže od tlake – v Ogulinu se leta 1909 rodi tudi španski borec in general JLA Ivan Gošnjak, v mestu pa službujeta tudi Josip Jelačić, hrvaški ban in general, in Franjo Jelačić, hrvaški general avstrijske vojske,


3. ogulin–Bihać  (91 km, 590 v.m.), 8.9.2015

YU_Rastoke_SlunjProti Bihaću ne kolesarimo mimo znamenitih Plitviških jezer (tako ali tako se jih nismo imeli namena ogledati), ampak po manj prometni cesti mimo Slunja, ki pa je s srednjeveško trdnjavo Frankopanov, Napoleonovim skladiščem in slapovi na reki Radtoke pravtako zanimivo mestece. Celotna trasa je rahlo valovita, po krajšem spustu se dve tretjini poti narahlo vzpenjamo in se na koncu spustimo proti Bihaću, (pri Petrovačkim Selom prečkamo hrvaško-bosansko mejo), kjer pa ne bomo ravno razvili jugoslovanske zastave, ampak se bomo vseeno spomnili dogodkov med II. sv. vojno – po osvoboditvi Bihaća in nastanku obsežnega osvobojenega ozemlja (t.i. Bihaćka republika) je tu leta 1942 prvo zasedanje AVNOJA (postane najvišji organ oblasti v Jugoslaviji, njegov izvršni odbor je imel vse značilnosti vlade), na katerem pa Slovenci niso prisotni.

YU_03_6_Bihacka-kula_wikiNa območju Bihaća se naselijo že v bronasti in železni dobi, sem zaidejo tudi Rimljani in nekje v bližini današnjega Golubiću zgradijo Raetium. Po propadu Rimskega cesarstva se v tem prostoru med letoma 602 in 612 naselijo Slovani, kasneje pa si območje prilastijo Franki in Bizantinci, nekaj let pa v imenu ogrsko–hrvaškega kralja Ladislava Neapeljskega tudi bosanski kralj Tvrtko I. Pod kraljem Tomislavom je Bihać vse do hrvaško–ogrskega sporazuma leta 1102 središče hrvaške kraljevine. Hrvaško–ogrski kralj Bela IV. podeli Bihaću (tedaj se imenuje še Wyhygha ali Vihucha) leta 1262 status svobodnega kraljevega mesta s pravico do svobodnega trgovanja in obrti. Po bitki pri Jajcu leta 1463 Bosna preide pod osmansko oblast, s tem pa tudi Bihać in na območju spodnjega toka reke Une, Kolpe in Korane ustanovijo v okviru Bosanskog pašaluka Bihaćki sandžak. V XVIII. in XIX. stol. je glavna naloga Bihaća obramba najzahodnejšega dela Osmanskega cesarstva. Na Berlinskom kongresu leta 1878 dobi Avstro-Ogrska pravico, da okupira BiH, Bihać pa se okupaciji uspe upirati dvajset dni. Prenočevanje v  Motelu Rio Mare.

4. Bihać–Drvar (86 km, 1.270 v.m., 9. 9.2015)

YU_Drvar_TitovaPečinaV Bihaću zapeljemo čez Uno in nekaj čas kolesarimo ob desnem bregu reke, jo ponovno prečkamo in dobrih deset kilometrov kolesarimo po prometnejši povezavi Bihać – Jajce – Sarajevo. Na prelazu se odcepimo od te ceste in se spustimo v dolino reke Une. Kolesarimo prt zanimivemu mestecu Martin Brod (slapovi), vendar malo pred naseljem ponovno zakolesarimo v zelo strm breg. Cesta je povsem brez prometa (upam, da ni treba poudariti da je pravzaprav kolovoz). Zadnjih nekaj kilometrov se proti Drvarju cesta spušča. V Drvarju si ogledamo (od zunaj) znamenito Titovo špiljo (pečino) in se namestimo v hotelu (če dobim potrditev – v prvem se ne javljajo, drugi pa je bil lani prodan na dražbi, ker je šla firma bosanskega lesnega tajkuna v stečaj). Na Drvar Nemci 25.5.1944 izvedejo desant, t.i. Konjev skok, saj hočejo uničiti glavni štab NOB. Datum nam je ostal v spominu kot rojstni dan tovariša Tita in Dan mladosti. O tem dogodku je posnet tudi film (režiser Fadil Hadžić, 1963).

5. Drvar–Livno (98 km, 1.260 v.m., 10. 9. 2015)

Že v Drvarju zapeljemo na stransko cesto in po njej kolesarimo po kraškem Glamoćkem polju mimo Glamoća (poseljen že v prazgodovini, pred Rimljani, ki zgradijo kastel Salvium (pri današnjem Halapiću – kolesarimo zelo blizu mimo) so tu Dalmati; za ogled je zanimiva srednjeveška utrdba in kakšna zgradba iz otomanskega obdobja, pa Stari in Gornji Grad) in naprej do Livna. Razgled bo lep, rovte bodo čisto prave, kot se za balkansko avanturo spodobi, cesta bo pa malo slabša (skromno rečeno).

YU_Glamocko_Polje

Okolica Livna je poseljena že v prazgodovini, do prihoda Rimljanov (prvi pohod nad Dalmate je leta 156 pr. n. št.) pa tu prebiva ilirsko pleme Dalmati. Med večje zanimivosti, ki si jih lahko ogledamo sodijo staro mestno (otomansko) središče (Stara Čaršija) z džamijami, srednjeveška utrdba Vejs Kula nad mestom in Gornji Grad. Po ogledu se preselimo nekoliko ven iz mesta – v Motel Bacchus z obetavno restavracijo!

6. Livno–Mostar (129 km, 1.170 v.m., 11.  9. 2015)

Če se glavna cestna povezava med obema mestoma izkaže za preveč prometno, jo bom udarili po divjini. Pot se nam sicer podaljša za dobrih deset kilometrov, pridobimo tudi nekaj sto višinskih metrov, bo pa zagotovo povsem neprometno. Od hotela kolesarimo do jezera Buškega jezera, ki naj bi bil po svoji površini največje evropsko umetno jezero (kolesarimo tudi mimo velikega karmeličanskega duhovnega centra sv. Ilije), pri Mesihovini prečkamo glavno cesto in zapeljemo v že kmalu klanec, pravzaprav nas do polovice poti čakajo štirje klanci visoki med dvesto in tristo metri. Zadnji trije prelazi presežejo višino 1000 metrov. Do Mostarja se najprej spustimo za 800 metrov, nato kolesarimo nekaj časa (20 km) po ravnini, do cilja v Mostarju pa se spustimo še za 200 metrov.

YU_Mostar_mostarski_netMostar je največje in najpomembnejše mesto v Hercegovini in z okoli 130.000 prebivalci peto največje v BiH. Ime je dobo po Starem mostu (zgrajen v XVI. stol.) oziroma stražnih stolpih na obeh straneh (mostari). Leta 1993 so Stari most med vojno v tej državi porušili Hrvati, danes pa je most restavriran po starih načrtih. Vendar je v Mostarju še nekaj drugih zanimivosti – Stari grad (staro mestno jedro s Starim mostom), Karađozbegova džamija, cerkev sv. Frančiška z najvišjim zvonikom v BiH, Bišćevića sokak s poznano Turško hišo, zgodovinsko naselje s hišami starih mostarskih družin zgrajene v otomanskem stilu, staro naselje Blagaj z izvirom reke Bune in znamenito blagajsko Tekijo (svetišče, kjer obrede opravljajo derviši, služi pa tudi kot odmor in za prenočevanje) in srednjeveškim gradom (kolesarimo mimo naslednji dan), rojstna hiša pesnika Alekse Šantića, muzej zgodovine … Prenočujemo v penzionu Mostar Inn.

7. Mostar-Kalinovik (95 km, 0 v.m., 12.  9. 2015)

Takoj iz Mostarja (ta je na nadmorski višini blizu nič) ven se začnemo dvigovati v smeri proti Nevesinju in se po kakšnih 30-tih kilometrih dvignemo za več kot 1000 metrov. Nevesinje so poznane po bosansko-hercegovski vstaji (1875-1878), poznani kot Nevesinjska puška, proti otomanski oblasti. V Nevesinju se malo oddahnemo, saj bo za nami že polovica višinskih metrov (kilometri pa nas še čakajo, čakajo). Pri YU_proti_Kalinoviku_DelalićHamoKifinu Selu se odcepimo od glavne ceste, ki pelje proti Gacku in Nikšiču in se ponovno zapodimo v Hribe z veliko začetnico. Tokrat se prvič dvignemo le za 400 metrov, drugič, ko prečimo Neretvo (in se pred tem kar nekaj časa spuščamo), pa še enkrat za 400 metrov. Neretva je vsem poznana predvsem po bitki na Neretvi in Bulajićevem filmu s svetovno znano igralsko zasedbo (Sergej Bondarčuk, Orson Welles, Yul Brynner, Sylva Koscina, Kurt Jürgens, Hardy Krüger, Franco Nero). Partizani sicer Neretvo prečijo pri Jablanici, kjer so še vidni ostanki v bitki porušenega mostu, a je tam v smeri proti Sarajevu cesta zelo prometna (je glavna povezava med Sarajevom in morjem (Ploće. Metković). V Kaliniću bomo prenočevali v hotelu Mockba (seveda, švasane črke, saj smo v Republiki Srpski, če bom uspel dobiti potrditev rezervacije (se zelo počasi dopisujem s turistično agencijo)

8. Kalinovik–Šćepan Polje (55 km, 890 v.m., 13. 9. 2015)

Če smo se dan prej nagarali, pa bo osmi kolesarski dan bolj sproščujoč, bo namreč najkrajši pa tudi višinskih metrov ni prav veliko. Do desetega kilometra se narahlo vzpenjamo (preval je 150 metrov višje) nato pa se na hitro spustimo do Dobrega polja in se ob Bistrici, le z manjšimi vzpetinami, spuščamo še naprej vse do Broda na Drini (tam reko tudi prečimo) v bližini bolj znane Foče in Andrićeve Drine. Do cilja tega dne nas čaka rahlo valovita pot ob Drini vse do sotočja Tare in Pive in Šćepan polja, ki pa leži že v Črni gori in kjer nas bodo gostitelji dva dni razvajali s pristno domačo hrano.

YU_07_4_SoteskeBistrice_Nihadciko_PanoFoča (41.000 preb. (občina)) je nekdaj mesto s prepoznavno arhitekturo v bosanskohercegovskem slogu z orijentalskim pridihom, s sedemnajstimi muslimanskimi cerkvami, osemnajstimi mahali in čaršijo. V srednjem veku je Foča v dokumentih zapisana z različnimi imeni (prvič se naselje omenja leta 1366) – Choçe, Coçça, Choza, Coçe, Chozza, Coza, Chotza, Hoča, Hotča. 1444 je zapisana kot Hotče, leta 1467 pa kot Hotču. Predpostavlja se, da je naziv Hoča oziroma Hotča izpeljanka glagola hoteti. Že v rimskem času tod mimo vodi pomembna Dubrovniška pot (via Driena ali via Coze), ob tej, kasneje karavanski  poti, pa v srednjem veku zraste pomembna trgovska postojanka.

Po razpadu Jugoslavije se aprila 1992 začne etnično čiščenje (zapiranje muslimanov v taborišča, pobijanje, sistematični posiljevanje) z vrhuncem januarja leta 1994, ko Srbi preimenujejo mesto v Srbinje in s tem imenom ostane do leta 2004.

  (vir: wikipedia)

DRUGI DEL: OD TARE DO DRAČA IN TRSTA


16_0_Col_du_Somport_Marina

Srednji odsek camina smo razdelili v enajst etap (1.125 km, 9.360 v.m.), kolesarili pa smo v smeri proti domu, od prelaza Somport do Vercellija (etape so oštevilčene v obragni smeri). Do Arlesa kolesarimo po Aragonski poti (zaradi prevelikega prometa gremo le južneje od Toulousa zaradi tega pa tudi južneje od Aucha), od Arlesa do Vercellija pa kolesarimo po (ob) starorimski vii Domitia, kasneje tudi južna Frankovska romarska pot.

Continue reading


05_2_Vercelli_rižPet etap, skupna dolžina 679 km, 1.160 v.m. Povprečna dolžina etape 137 km (etape so daljše, saj so vse, razen čez Hrušico, povsem ravninske). Kolesarili smo od Vecellija proti Vrhniki, tako prevoženo pot tudi opisujem, etape pa so oštevilčene (od prve na Vrhniki) v smeri proti Atlantskemu oceanu.

5. Vercelli–Robbio–Mortara–GarlascoCertosa (73 km, 30 v.m.)

Na poti iz Londona do Vrhnike je ta dan v Vercelliju za nami že 28 km (začetek v Carisiu). Vercelli (130 m n.m., 46.000 preb.) leži na križišču dveh najpomembnejših srednjeveških evropskih romarskih poti, Frankovske (Vercel, XLIII. postaja) in Jakobove. Je že od nekdaj pomembno trgovsko in kmetijsko središče, poznan tudi kot glavno mesto riža, ki ga prodajajo po vsej Evropi. Continue reading


D01_1_Start_na_VrhnikiŽe dobrih deset let je od tega, ko sem šel stavit, da se bom z Vrhnike zapeljal s kolesom do Rima. Po dobrih 30-tih letih sem si kupil novo kolo, cenejši češki Lumberjack, malo potreniral okrog Vrhnike in se leto kasneje (2003) s prijateljem, soimenjakom, zapeljal do Rima.

dva Milana pred Tomaž barom (2009)

Na Hrušico sem že pešačil, od Ogleja do Chioggie sem že bolj malo sedel, od tam naprej pa je šlo, kot da bi se rodil s kolesom. Ker sem z Arkolonavti v naslednjih desetih letih prekolesaril celo Evropo, sem se odločil, da mojo prvo (zgodovinsko) kolesarko turo ponovim še peš. Skoraj zagotovo se mi bo na vandranju pridružil še kakšen (največ pa šest).D01_2_Štampetov most

po stari furmanski poti

Do Ravene bomo pešačili po najini stari kolesarski poti, tam pa se odcepimo od kolesarske, ki je peljala mimo Riminija, San Marina, Urbina, Gubbia, Assisija in Narnija, in pešačimo proti Rimu po stari vii Flaminia mimo Perugie, Todija in Ort. Vse od Vrhnike do Rima se bomo bolj ali manj držali stare romarske vie Romea, ki je v srednjem veku romarje vodila od Baltika do Ogleja (tudi Jantarjeva pot – ta del smo leta 2009 v celoti prekolesarili (1.850 km)) in naprej proti Rimu in Brindisiju (Jeruzalem).

Continue reading


Cam14_00_Trasa

Romarska pot sv. Jakoba ali El Camino de Santiago je skupno ime za več romarskih poti, ki vodijo do svetišča svetega Jakoba (Santiago) v Composteli. Nahaja v Galiciji na severozahodu Španije in je v srednjem veku, poleg Rima in Jeruzalema, največje krščansko romarsko svetišče. Pastir iz Galicije naj bi leta 813 opazil zvezdo, ki je sije samo na neko polje. Po ukazu škofa Teodomira raziščejo ta kraj odkrijejo marmornata grobnica z napisom, ki razodeva, da gre za posmrtne ostanke Jakoba, sina Zebedeja in Salome, po najdišču pa se kraj imenuje Compostela, iz latinskega campus stellae (zvezdino polje) ali campus tellure (polje z grobiščem).

(DOPOLNJENO 10. 7. 2014) Continue reading