56 km, 1.560 v.m. Prvi dan kolesarimo okrog gore Amiate, trasa je dolga 561 km in ima 1.560 višinskih metrov. Čakata nas dva dolga a ne preveč strma klanca, prvi je dolg 12,5 km in se dvignemo za 710 metrov (povprečni naklon je 5,7 %), drugi je malenkost krajši (11,7 km), dvignemo pa se za metrov 620 metrov (povprečni naklon je 5,3 %). Ob poti je nekaj zanimivih krajev, morda je treba omeniti Oparijo sv. Odrešenika, Piancastagnaio in Arcidosso (opis je pri drugi etapi).
Piancastagnaio
(772 m n. m., 4200 preb.) je sestavljenka besed »piano« (ravnica) in »castagnaio« (kostanjar), saj je območje poraščeno s kostanji. Trg (borgo) zgradijo v visokem srednjem veku in je že vse od začetka v lasti Aldobrandeschov, ki tu zgradijo tudi mogočno utrdbo (Castrum Plani Castagnaie, XIII. stol.), še danes dobro ohranjeno. Aldobrandeschi so sprva v stalnih sporih z opatijo sv. Odrešenika, pozneje z Viscontiji, že leta 1303 se posestev polasti Orvieto, leta 1345 pa Piancastagnaio vključijo v Siensko republiko – v poveljstvo oziroma kapitanat Radicofani, pri tem podrejo mestno obzidje. Ob podelitvi mestnih pravic leta 1416 Sienčani popravijo porušeno obzidje, še večje dograditve in utrjevanje obzidja pa Piancastagnaio doživi med letoma 1471 in 1478. Pod medičejsko oblast preide sredi XVI. stol. V času, ko so posesti v fevdu markiza Bourbona del Monte, utrdbo uporabljajo tudi kot zapor.
Il Crastatone – praznik pečenega kostanja
Že od 1967 v tednu okrog vseh svetih (1. november) v Piancastagnaiu, v starem mestnem jedru, diši po pečenem kostanju, saj pripravijo sagro della crastata, praznik pečenega kostanja. Sprva ga pripravljajo le na Trgu lepega razgleda (Belvedere), z leti pa se razširi še na druge trga, na La Liccio, Grajski in Semanji trg s stoletnimi kostanji. Od leta 1983 je praznovanje razdeljeno po mestnih četrtih, vsaka četrt pa ga pripravi v svojem okolišu. Med praznovanjem se odprejo številne vinske kleti za pokušino odličnega novega vina, ob cestah pa se postavijo številne stojnice, ob katerih se lahko okušajo številne kostanjeve in druge stare jedi iz tega okolja ter sveže stisnjeno oljčno olje, domačini pa razstavljajo tudi številne izdelke domače obrti.
Med pomembnejšimi spomeniki v mestu si je treba poleg utrdbe Aldobrandeschov ogledati še cerkev sv. Jerneja, svetišče Madone od sv. Petra, župno cerkev sv. Marije vnebovzete (baročna cerkev, zgrajena nad staro cerkvijo iz leta 1188) in pretorsko palačo. Omeniti je treba še oktobrski praznik pečenega kostanja (Sagra della Crastata), ko lahko pokušate kostanjeve dobrote in odlično vino, ter avgustovsko konjsko dirko na neosedlanih konjih (carriera) za palij med štirimi mestnimi četrtmi, Borgom, Corom, Castellom in Voltaio.
Abbadia San Salvatore
(822 m n. m., 6800 preb.) Opatija sv. Odrešenika je naselje, občina in opatija, po katerem naselje in občina podedujeta ime. Benediktinsko opatijo da zgraditi furlanski vojvoda (739–744) in langobardski kralj (744–749) Rachis ali Radič leta 743, iz tega obdobja pa ostaneta le grobnica in cerkev. V opatiji skoraj 1000 let hranijo tudi znameniti Codex Amiatinus (nastal že v VII. stol.) – najstarejši ohranjen rokopis latinskega prevoda biblije (vulgata), ki je danes shranjen v Medičejski knjižnici (Biblioteca Medicea Laurenziana) v Firencah. Opatija doživi največji razmah od X. do XII. stol., ko ima v lasti največ ozemlja, tako da je v stalnih sporih z dvema premožnima plemiškima družinama – z Orsiniji in Aldobrandeschi, v glavnem z zavezniki nemškega cesarja.
Opatija sv. Odrešenika
V mestu si je treba ogledati cerkev iz leta 1035 (sicer obnovljena v začetku XX. stol.) s strmo streho in dodanima stolpičema. V notranjosti si oglejte barvno leseno razpelo iz XII. stol. in sliki (Legenda vojvode Rachisa (1652–53) in Mučenje sv. Jerneja (1694)) Francesca Nasinija, grobnico z 32 različnimi stebri in kapitli, od katerih je vsak okrašen z drugim motivom. Cerkev sv. Marije Remedijev je iz leta 1602, tudi to cerkev pa poslika brata Nasini (številne svetnice, Čudeži Antona Padovan-skega itd.). Nekoliko starejša (1524) je tipično renesančna cerkev sv. Madone kostanja, še starejši pa sta cerkev sv. Leonarda, ki jo zgradijo benediktinci pred letom 1296 (prizidan zvonik je iz XVIII. stol.), in cerkev sv. Križa (1221), obe zgrajeni v gotskem slogu.
V bližini Opatije sv. Odrešenika, v kraju Ermeta (1047 m n. m.), je cerkev (kapela) sv. Marije. Zgrajena je leta 1296 na mestu, na katerem se po ljudskem izročilu v samoto zatečeta Thesia in Rutrunda, žena in hči Langobarda Radiča. V notranjosti cerkve je razpelo iz IX. stol.
Od necerkvenih objektov si je treba ogledati staro mestno jedro in županovo palačo (XV. stol.). V mestu je kar nekaj zanimivih restavracij, v katerih vam postrežejo s tipično toskansko hrano. Posebnosti tega dela pa so seveda jedi iz kostanja.
Toskanska ohrovtova juha (Ribollita toscana)
SESTAVINE: 30 dag črnega zelja, 60 dag svežega fižola, štiri žlice deviškega oljčnega olja, česen, sol, rožmarin, 4 dag ovčjega sira za ribanje, ena čebula, 20 dag črnega (ali polčrnega) kruha, rezino zelene, korenček, timijan, 5 dag mastnega dela pršuta, 7,5 dag paradižnika san marzano, 10 dag mlade čebule, 30 dag ohrovta.
ribollita
PRIPRAVA: v lončeni posodi na dveh žlicah olja in na maščobi pršuta na nizki temperaturi opražite sesekljano čebulo in strok česna. Dodajte na koščke narezan korenček in zeleno, pol ohrovta in pol črnega zelja, ki ju prav tako narežete na koščke, olupljen, sesekljan paradižnik, očiščen semen. Dodajte svež fižol v zrnju in zalijte z dvema litroma vode. Solite, pustite, da zavre in kuhajte na nizki temperaturi. Ko je fižol skuhan, ga odvzamite dve zajemalki in dajte na stran. Vso drugo zelenjavo z juho pasirajte. Fižolov pire skupaj s fižolom, ki ste ga pustili v zrnju, stresite v posodo, dodajte nekaj listov črnega zelja, ki ste ga narezali na lističe, in še četrt ure kuhajte. V drugi ponvi zmečkajte dva stroka česna, dodajte vejico rožmarina in nekaj listov timijana ter opražite na dveh žlicah olja, dokler česen ne dobi zlate barve. Precedite in dajte v zelenjavno juho. Na tanke rezine narežite nekaj dni star kruh, jih v več plasteh nanesite na dno lončene posode, bogato potresite z naribanim ovčjim sirom in prelijte z zelenjavno mineštro. Četrt ure pustite mirovati, prekrijte z drobno narezano svežo čebulo, začinite z oljčnim oljem in dajte v pečico. Takoj ko čebulica dobi rahlo barvo, postrezite.
Castel del Piano
(637 m n. m., 4300 preb.) Mesto je prvič omenjeno leta 890 kot Casale Plana v dokumentih opatije gore Amiata, arheološke raziskave pa dokazujejo, da se tu prebivalci naselijo že mnogo prej – v najstarejšem obdobju prazgodovine (izkopanine iz paleolitika). Med letoma 1175 in 1321 je mesto v posesti Aldobran-deschov iz Santa Fiore, s padcem Sienske republike pa ga zasede Velika vojvodina Toskana pod Cosimom Medičejskim.
V mestu so vredne ogleda predvsem številne cerkve – baročne Presvetega zakramenta, sv. Jožefa in Marijinega rojstva in Marije milostljive (XVII.–XVIII. stol), s številnimi slikami Francesca (Castel del Piano, 1621–95) ali Giuseppa Nasinija (Siena, 1657–1736)), romanski sv. Leonarda (XII. stol.) z zvonikom iz leta 1520 in sv. Lucije (XII.–XIII. stol.) – in nekaj palač, med njimi palača Neruccijev.
Od drugih turističnih zanimivosti je treba omeniti še konjsko dirko med mestnimi četrtmi (contrade Borgo, Monumento, Poggio, Storte) v začetku septembra. Prva dirka je bila tu že daljnega leta 1402.
