Na Kolo!
Vrhnika z Okolico
Vodniki
Reportaže
Načrti
Ar-kolo-navtsko avanturo lahko zaključimo v Pragi (osem dni, 420 km), na Dunaju (z ogledom štirinajsti dan, 820 km) ali se po ogledu Dunaja zapeljemo še 80 km do Bratislave (14 dni, 880 km) in kolesarjenje zaključimo tam. Lahko pa od Bratislave kolesarimo ob Donavi še štiri dni in pot zaključimo v Budimpešti (1.170 km, 18 dni)
Po prvi različici bomo proti Dunaju prekolesarili celotno Zeleno pot (473 km, Greenways – opis, trasa). Ob poti je precej zanimivih krajev ali drugih zanimivosti – na Unescovem seznamu park Průhonice, pivovarna Velkopopovicki Kozel, husitsko mesto Tabor, Jindrihuv Hradec, Vltava, Donava in za posladek še Dunaj. Če se nam bo zdela pot predolga lahko pri narodnem parku Podyji »udarimo« bližnjico do Donave in naprej proti Dunaju.
Namesto da v Pragi preživimo še en večer, se bomo po skoraj celodnevnem ogledu Prage med 16.00 in 17.00 usedli na kolesa in se zapeljali do bližnjega narodnega parka Pruhonice in prvo kolesarsko etapo drugega dela (97 km) skrajšali za 22 km. Za razliko v ceni sobe si bomo lahko privoščili večerjo, naslednji dan pa bomo imeli še malo več časa za pivovarno Kozel.
Ob trasi ni prav hudo veliko hotelov, tako se lahko posamezne etape tudi še malo prilagodijo.
S skupno površino 250 hektarjev je park Průhonice skupaj z gradom Průhonice češka nacionalna zgodovinska znamenitost in vpisana na Unescov seznam svetovne dediščine.
Sedanji videz gradu je s konca XIX. stol. Južno krilo, znano tudi kot Mali grad, je zgrajeno na zgradbi nekdanje pivovarne, ki je nekoč povezana s sosednjo cerkvijo preko majhnega konservatorija, leta 1928 predelanega v stanovanje. Severno pročelje je zgrajeno v romanskem slogu, medtem ko se južna stran odpre na veliko teraso s pogledom na jezero pod njo, z dekorativnimi zatrepi, ki so se zgledovali po palači Wallenstein v Pragi. Drugi deli Malega gradu so v neorenesančnem slogu, z bogatimi poslikavami na pročelju. Večji grad, zgrajen na temeljih stare trdnjave Průhonice, je v obliki podkve, saj arhitekt Stibral del južnega krila poruši, da za veličasten pogled na park odpre notranje dvorišče nad jezerom. Preostanek obnovi, prizida še veliko viteško dvorano z okrašenim stropom, pročelje pa ni bistveno spremenjeno. Ob Zahodnemu krilu gradu je obnovljen bastionom, severozahodni stolp pa je nov in je morda zgrajen na mestu nekdanjega grajskega obzidja, ki je v času prejšnje prenove izginil. Kleti izkopane v skalo, so delno obnovljene.
Notranjost gradu je po nedavni prenovi leta 2010 večinoma nova, ostaneta le dve veliki peči, baročna (v modri sobi) je izdelana iz bogato oblikovanih steklenih ploščic, druga je poznega XVIII. stol. je narejena iz ploščatih belih ploščic z figuralno dekoracijo. Ob zadnji prenovi je v prvem nadstropju Velikega gradu dodana konferenčna dvorana, ki služi za znanstvena srečanja, seminarje in za komercialno uporabo.
V parku stoji majhna romanska cerkev Rojstva svete Device, najstarejši spomenik na območju Průhonice. Zgrajena je skupaj s trdnjavo in jo posvetil Jindřich Břetislav, praški nadškof in nečak češkega kralja Vladislava, leta 1187. V kasnejši rekonstrukciji je porušena romanska apsida, kapela pa je razširjena v gotskem stilu. Na zidovih leta 1890 odkrijejo gotske linearne freske iz prve polovice XIV. stol. Glavni krilni oltar prikazuje prizore iz Marijinega življenja in prihaja iz delavnice Mojstra Vejprnice. Izvira iz konca XV. stol. Kopijo te mojstrovine si lahko ogledamo v kapeli, izvirnik stoji med češkimi gotskimi zbirkami v Narodni galeriji v Pragi.
(400 m n.m., 2.500 preb.) je vas v vzhodni praški četrti prvič omenjena že leta 1352, a je poznana le po proizvodnji Velkopopovickega piva Kozel, ki je dobro poznan tudi pri nas.
je češki ležak. Proizvajajo ga od leta 1874. Pivovarno ustanovi František Ringhoffer iz Velké Popovice, mesta 25 km jugovzhodno od Prage. Njihov simbol je kozel. Podjetje leta 2002 kupil SAB Miller iz Londona, leta 2016 ša pivovarno prodajo Asahi Breweriesin iz Tokia.
Prva omemba pivovarne sega v XIV. stol., pivovarna, kot jo poznamo danes, pa izvira iz XIX. stol. Po letih nesoglasij in postopnem propadanju stare pivovarne, jo kupi bogat industrijski tajkun František Ringhoffer, bil župan Smíchova in eden najuspešnejših podjetnikov v češki zgodovini.
Pivovarna je zgrajena leta 1875, prva serija piva Kozel pa zvarijo že leto poprej. Pivovarna, zahvaljujoč lastniku, uvede nove tehnologije, ki spodbudijo njeno moderno zgodovino. Na prehodu v XX. stol. pivovarna doživi drugo večjo rekonstrukcijo, njena proizvodna zmogljivost pa se s prvotnih 18.000 hektolitrov letno na 90.000.
(281 m n.m., 6.000 preb.). Prva pisna omemba mesta je iz od leta 1318. Grad zgrajen v romanskem slogu in dograjen v XPV. in XV. stol, sestavljajo rotunda, opazovalni stolp, prizidana prvotno gotska stavba in temelji romanske palače. V gradu je razstava arheoloških najdb v okolici, krajevne keramike in razstavne dvorane z rednimi razstavami sodobne uporabne umetnosti.
(384-476 m n.m., 34.700 preb.) Mesto spomladi leta 1420 ustanovita Petr Hromádka iz Jistebnice in Jan Bydlínský iz Bydlina, ki pripadata najradikalnejšemu krilu husitov, ki kmalu postanejo znani kot taboriti. Mesto je ikona za obdobje, v katerem cvetijo enakopravne kmečke občine. Ta duh proslavi tudi skladatelj Bedřich Smetana v skladbi Pesem svobode. Zgodovinski del mesta je na vrhu osamelca, ločenega od okoliške pokrajine, ki ga obdajata reka Lužnica in obsežno jezero, ki mu husiti dajo svetopisemsko ime Jordan. Jezero, nastalo leta 1492, je najstarejši vodni rezervoar te vrste v srednji Evropi. Zgodovinski pomen mesta Tábor se zmanjša šele, ko ga zasede kralj Jurij Poděbradi leta 1452. Čeprav je velik del starih utrdb porušen, Tábor (ali Hradiště Hory Tábor, kot je imenovan v husitskem obdobju) še vedno ohranja veliko spomenikov pretekle slave.
(475 m n.m., 22.600 preb.) Prva pisna omemba mesta je iz leta 1220, že pred tem pa tu verjetno stoji slovansko naselje. V začetku XIII. stol. je zgrajen gotski grad (v XVI. stol. predelan v renesančni dvor). V popisu po tridesetletni vojni je Jindřichův Hradec drugo največje mesto v Kraljevini Bohemiji. Med letoma 1831 in 1935 je mesto prvo na območju, ki za razsvetljavo dobi električno energijo, leta 1888 pa je v mlinu vodni pogon zamenjan za električnega (priklopljen na Křižíkovo elektrarno).
Mestni grad/palača je za praškim gradom in gradom v Češkem Krumlovu tretja največja zgradba v državi. Razteza se na treh hektarih in ima 320 sob z več kot 10.000 umetniškimi deli in podobnim številom knjig. Pokrajinski muzej, ki se nahaja v renesančni zgradbi nekdanjega jezuitskega semenišča (1882), je eden najstarejših pokrajinskih muzejev na Češkem. Najbolj znan predmet v njem je Kryza, po Guinnessovi knjigi rekordov največja mehanska božična scena na svetu.
V mestu si je med drugim vredno ogledati:
(512 m n.m., 2.700 preb.) Mesto ima tradicionalno srednjeveško renesančno mestno središče z zidnimi poslikavami (murali) pročelij zgradb iz XIV. do XVI. stoletja. Poslikave (najstarejša je iz leta 1545) so za tistimi v Pragi (1544) drugo najstarejše v Češki republiki. Renesančni videz mesta dolguje izjemnemu bogastvu v XIV. do XVI. stoletju, ko so Slavonice pomembno mesto na poti od Prage do Dunaja. Ko se pot preseli na sever, skozi mesto Znojmo, izumre bogastvo mesta, saj krajevne kmetijske in gozdarske dejavnosti ne ustvarjajo dohodka.
Prvotno nemško govoreče prebivalstvo je izgnano junija 1945. Ker Slavonice ležijo blizu avstrijske meje, jih močno prizadene železna zavesa v času komunizma, bližnji zaselek Maříž pa celo izpraznijo. Po žametni revoluciji in padcu komunizma Maříž ponovno naselijo umetniki izdelkov iz keramike, odprejo se tudi številne nove manjše galerije keramičnih izdelkov. Slavonice ponovno postanejo priljubljen cilj turistov in umetnikov.
Slavonice so priljubljene ne le zaradi ohranjenega renesančnega mestnega jedra, temveč tudi zaradi podzemnega sistema predorov iz XII. stol. in neokrnjene okolice. Obširno območje, znano kot češka Kanada Česká Kanada, je zelo priljubljena med kolesarji. Območje, v času komunizma nedostopno, zdaj ponuja prijetno vožnjo po borovih in smrekovih gozdovih na ozkih cestah ob meji.
(od leta 1991)je eden od štirih narodnih parkov Češke republike in se razprostira na 63 km2. Leži na nadmorski višini med 214 in 534 metri. Habitati vključujejo gozdove, travnike, orna zemljišča, grmičevje, skalnata območja in celinska mokrišča. Park napaja reka Dyje, ki teče v dolžini 40 kilometrov skozi park v gosto gozdnato dolino v visokogorju Českomoravská vrchovina. Globina doline reke sega do 220 metrov. Park je namenjen ohranjanju narave in raziskovanju ter za gozdarstvo in kmetijstvo. V parku se nahaja tudi eden najstarejših in najbolj znanih vinogradov (Šobes ali Hora Šobes, 12 ha).
Poti po parku nas vodijo do ruševin gradu Nový Hrádek, gradu Hardegg in dvorca Vranov nad Dyjí.
V dolini raste 77 vrst rastlin, med njimi hrast, gaber, bukev in jelša, n trajno cvetoče cvetlice kot ciklama, lučnik in kosmatinec, na planoti , kjer je obdelovalno zemljišče pa predvsem ralične trabe. Ob vodah raste osemnajst različnih vrst orhidej. V parku je 152 različnih vrst ptic, med njimi sirska žolna in pisana penica. Med živalskimi vrstami je 65 vrst sesalcev in sedem vrst plazilcev, vključno z drevesno kačo in zeleno kuščarico.
(Wien) je glavno ter največje in najpomembnejše avstrijsko mesto. S približno 1.794 milijona prebivalci je kulturno, gospodarsko in politično središče Avstrije. Dunaj gosti številne mednarodne organizacije, med njimi Organizacijo Združenih narodov za industrijski razvoj, Organizacijo držav izvoznic nafte in Mednarodno agencijo za jedrsko energijo. Leta 2001 je mestno jedro Dunaja uvrščeno na Unescov seznam svetovne dediščine. Zaradi glasbene dediščine ga imenujejo mesto glasbe, ker pa se v mestu rodi tudi prvi psihoanalitik Sigmund Freud, imenujejo Dunaj tudi mesto sanj.
Začetki mesta segajo v čas zgodnjih keltskih in rimskih naselbin (Vindobona) in se skozi čas preobrazi v srednjeveško in baročno mesto ter prestolnico avstro-ogrskega cesarstva. Znan je po svoji ključni vlogi kot evropsko glasbeno središče, in to od časov dunajske klasike do zgodnjega XX. stol. Zgodovinsko jedro mesta je bogato z arhitekturnimi pomniki, vključujoč baročne gradove in vrtove, in se ponaša z znamenito Ringstrasse iz poznega XIX. stol. z velikimi poslopji, spomeniki in parki.
Zaradi velikega pomena mesta tako v preteklosti kot sedanjosti in dejstva, da je bilo dolgo časa prestolnica večnacionalne države Avstro-Ogrske, ima mesto v evropskih jezikih precej različnih imen: Wean (bavarsko), Vienna (angleško, italijansko), Dunaj (slovensko), Beč (srbsko, hrvaško), Viin (estonsko), Wenen (nizozemsko), Wiedeń (poljsko), Bécs (madžarsko), Vídeň (češko), Viedeň (slovaško), Відень (ukrajinsko) itd. GLEJ >>> Dunaj.
Trinajsto ar-kolo-navtsko avanturo začenjamo pred Brandenburškimi vrati v Berlinu. Verjetno bomo s kolesarjenjem sicer začeli kar pred hotelom, ker bomo razdaljo med središčem mesta in hotelom obdelali že dan prej pri ogledu samega mesta in bo zato prva etapa kakšnih šest kilometrov krajša. Čez Berlin vodijo ali se začenjajo številne kolesarke pori, npr. evropska EuroVelo 7 (EV 7), ki se začenja na Nordkapu na Norveškem in je speljana čez Københa-ven, Rostock, Berlin, Prago, Salzburg, Rim in Neapelj do Catanie in Vallette, v Berlinu pa se v smeri proti jugu začenja-ta npr. kolesarski poti Berlin-Leipzig (RBL) in Berlin-Dresden. Prva pot se z EV7 križa pri Friedrichstadtu, druga pa se pri Marschwitzu ob Labi priključi na 1260 kilometrov dolgo kolesarsko pot ob Labi D10 (Elberadwg), ki se začenja ob morju nekje pri Cuxhavnu severno od Hamburga in poteka vzporedno z EV7, le da po drugi strani Labe.
Za prvi del poti sem izbral kolesarsko pot Berlin-Dresden (RBL), od Dresdna do Melnika kolesarsko pot ob Elbi (D10), od Melnika do Prage pa kolesarsko pot ob Vltavi (EV 7). Pot je ravninska in v prvem delu vodi mimo številnih jezer, v drugem delu ob Labi, v zaključku pa kolesarimo ob Vltavi do Prage. Mogoče bomo zadnji ovinek Vltave v Pragi presekali in bomo raje kolesarili mimo Hradčanov.
Zanimivejša mesta ob poti: Meissen, Dresden, Dečin in Roudnice na Labi. Trase se bodo lahko nekoliko še spreminjale zaradi lokacij hotelov, ki jih bomo uspeli rezervirati. Morda bomo pot nekoliko skrajšali (30 km) in izpustili Bad Schandau ob Labi (če se soglasno odločimo, potem od Pirna ne bi kolesarili ob Labi, ampak bi udarili diretissimo do Usti nad Labem (in pri tem “zgrešili” sotesko ter Narodni park Češka Švica (Národní park České Švýcarsko) na češki in Narodni park Saška Švica (Sächsische Schweiz) na nemški strani meje, ki tvorita eno celoto in pokrivata t.i. Polabsko peščenjaško hribovje (češ. Děčínská vrchovina ali Labské pískovce)), drugi in četrti dan pa bi potem kolesarili po manj kot 80 km dnevno.
se prvič omenja leta 1186 kot središče grajskega okrožja, ki ga prevzame nadškof Wichmann iz Magde-burga. Med letoma 1150 in 1300 se na območju, kasneje imenovanem Flaming, južno pod Berlinom naseljujejo Flamci in gradijo vasi in mesta. Še danes v Dahmeju ohranjajo stare flamske običaje, npr. praznujejo karneval, pripravljajo pecivo na odprtem ognju na ljudskih festivalih in se ob posebnih prilož-nostih oblečejo v slavnostna oblačila. Leta 1265 se Dahme v dokumentu omenja že kot mesto. S praškim mirom leta 1635 Dahme vključijo v Kursachsen, po Dunajski konferenci leta 1815 pa v Kraljevino Prusijo. Da bi ga razlikovali od istoimenskega mesta v Holsteinu, imenu dodajo Mark.
Dahme/Mark, Mestna hiša
Prva omemba mesta bi se lahko nanašala na donacijo cesarja Otta samostanu Moritz iz Magdeburga leta 956, se pa Schlieben v dokumentu omenja 5. junija 973, v katerem cesar Otto II. potrdi donacijo iz tega leta. Okrog leta 1200 cistercijanski menihi zgradijo kapelo sv. Marina. Kot prvega duhovnika v mestu se leta 1228 omenja duhovnika Waldvogla. V XIII. ali XIV. stol. zgradijo še cerkev sv. Martina, v XIV. stol pa grad in cerkev v Lebuši. Leta 1425 postane Schlieben grajska vas in ima v lasti ovčjo kmetijo, leta 1510 pa se prvič omenjajo vinske kleti. Leta 1606 Schlieben prejme mestne pravice. Leta 1631 mesto uniči cesar Ferdinand II., kuga leta 1634 izkorenini cele družine., v tridesetletni vojni pa ga leta 1637 uniči še švedska vojska.
Schlieben
V drugi svetovni vojni je bil v bližini kraja Berga zgrajen zunanji kamp koncentracijskega taborišča Buchenwald, v katerem je bilo za prisilno delo v tovarni streliva “Hasag Hugo Schneider AG” bivalo 2.000 zapornikov. Mrtvi v kampu počivajo na pokopališču Am Langen Berg v Schliebenu, na kar opominja tudi spomenik postavljen leta 1952.
Po združevanju obeh Nemčij leta 1991, v Schliebenu ponovno oživijo vinogradništvo.
Bad Liebenwerda
se kot Lievenwerde prvič omenja leta 1231. Je sestavljenka besed Lieb (življenje ali ljubko) in werde oziroma werda (otok ali vzpetina nad vodo). V dokumentu omenja Otta iz Ileburga, Vogta iz Lievenwerda in duhovnika Plebanusa Walterusa.
Liebenwerda je grad obkrožen z obrambnim jarkom in stražnim stolpom poznanem kot Lubwartturm, prvič omenjen leta 1304. Liebenwerda je del Kraljevine Saške do leta 1815, ko po Dunajskem kongresu območje postane okrožje v Kraljevini Prusiji. Mesto ima od leta 1905 zdra-vilišče in zaradi tega leta 1925 imenu mesta dodajo Bad.
Meissen je včasih znan kot “zibelka Saške”. Mesto nastane iz zgodnje slovanskega naselja Mišni, ki ga naseljuje pleme Glomacze in ga kot nemško mesto leta 929 ustanovi kralj Henrik I. Leta 968 je ustano-vljena episkopska škofija Meissen. Zaprejo jo leta 1581, potem ko sprejme protes-tantsko reformacijo (1559). Leta 968 postane Meissen mejna grofija, saj ima v mestu sedež mejni grof, leta 1000 pa dobi še tržne pravice.
Meissen, Alberchtsburg in stolnica
Leta 1002 Meissen preide v vojvodino Poljsko Boleslava I. Hrabrega, nato pa nekaj mesecev kasneje v roke Henrika II. in leta 1089 v hišo Wettin. Leta 1015 Meissen obkrožajo Poljaki pod vodstvom (bodočega) kralja Meška II. Lamberta. Leta 1241 mesto napade in uniči manjša mon-golska vojska pod vodstvom Orda Khan. Po smrti Ögedeia Khana se Mongoli iz Nemčije umaknejo brez nadaljnjega uničevanja. Mesto je v ospredju Ostsiedlunga, intenzivnega nemške-ga poseljevanja podeželskih slovanskih dežel vzhodno od Elbe in ob sprejemanju mestnih pravic do leta 1332.
Na istem hribu kot grad Albrechtsburg začno leta 1260 graditi stolnico in je zaradi pomanj-kanja prostora ena najmanjših stolnic v Evropi. Cerkev je znana kot eden najčistejših primerov gotske arhitekture. Leta 1423 Meissen postane glavno mesto volilnega okrožja, ko Saške, do leta 1464 sedež prestavijo v Dresden. Leta 1759 Avstrijci v bitki pri Meissnu premagajo Pruse. Med drugo svetovno vojno je v Meissnu podkampna koncentracijskega taborišča Flossenbürg.
Meissen je znan po izdelavi porcelana ob bogatih krajevnih nahajališčih porcelanske (kaolina) in lončarske gline in je prvi visokokakovosten porcelan, ki se je proizvajal izven Orienta. Začno ga izdelovati leta 1710, ko z odlokom kralja Augusta II v Albrechtsburgu odprejo večjo tovarno kraljevsko-poljskih in volilno-saksonskih porcelanov (Königlich-Polnische und Kurfürstlich-Sächsische Porzellan-Manufaktur). Leta 1861 proizvodnjo preselijo v dolino reke Triebisch v Meissenu, kjer je še vedno mogoče najti tovarne porcelana. Poleg porcelana se proizvaja tudi druga keramika.
Albrechtsburg, nekdanja rezidenca v Wettinovi hiši, velja za prvi grad, ki se uporablja kot kraljevska rezidenca v nemško govorečem svetu. Zgrajena je med letoma 1472 in 1525 in je lep primer poznega gotskega sloga. V XIX. stol. grad poslikajo s freskami z zgodovino Saške. Danes je v grad muzej. V bližini je gotska stolnica iz XIII.. stol. S hriba, kjer stojita grad in stolnica, se ponuja lep pogled na strehe starega mestnega jedra. Zgodovinsko jedro Meissna je večinoma okrog trga ob vznožju griča. Stavbe so pretežno renesančne. V starem trgu stoji cerkev Naše Gospe (Frauen-kirche), prvič omenjena leta 1205, a na novo zgrajena leta 1450 v poznogotskem stilu, s 57-metrskim zvonikom. V njemu je prvi kariljon iz porcelana na svetu. Izdelajo ga leta 1929 ob 1000-letnem jubileju mesta. Druga priljubljena turistična znamenitost je seveda svetovno znana tovarna porcelana.
DRESDEN (113 M N. M., 551.000 PREB.)
(zastarelo slovensko Draždani, lužiškosrbsko Drježdźany) je glavno mesto nemške zvezne dežele Saške. Leži v dolini reke Labe (Elbe). Zaradi arhitekturnih biserov mu pravijo tudi »Firence na Labi«. Ena od njegovih največjih znamenitosti je most Waldschlößchenbrücke. Mesto je znano po dogodku iz druge svetovne vojne, ko ga zavezniki z bombardiranjem povsem uničijo. Leta 2004 je bil Dresden skupaj z okoliško kulturno krajino ob Labi vpisan v Unescov seznam svetovne kulturne dediščine, a zaradi načrto-vanega sodobnega mostu čez Labo leta 2009 status izgubi, saj naj bi most v središču mesta uničil njegov zgodovinski značaj.
Dresden je v preteklosti dolgo časa prestolnica in kraljevska rezidenca volilnih knezov iz Saške, ki mesto spremlja stoletja s kulturnim in umetniškim razkošjem. Zaradi baročnega in rokokojsko središča mesta se ga oprime ime Jewel Box. Ameriško in britansko bombardiranje Dresdna ob koncu druge svetovne vojne ubije približno 25.000 ljudi, večinoma civilistov in uniči celotno mestno središče. Po vojni so obnovitvena dela pripomogla k rekonstrukciji delov zgodovinskega mestnega jedra, vključno s katoliško cerkvijo, baročno palačo Zwinger in opero Semperoper.
panorama Dresdna
Po združitvi Nemčij je Dresden ponovno kulturno, izobraževalno in politično središče Nemčije in Evrope in sodi med najperspektivnejša mesta v Nemčiji. Dresdensko gospodarstvo in njeno strnjeno naselje sta med najbolj dinamičnimi v Nemčiji. Prevladujejo visokotehnološke podružnice, ki se pogosto imenujejo “Silicon Saxony”. Mesto je s 4,3 milijona nočitev na leto tudi eno najbolj obiskanih v Nemčiji. Kraljeve stavbe so med najbolj impresivnimi stavbami v Evropi.
Območje Dresdna, relativno mladega mesta germanskega porekla, ki nasledi prvotna slovanska ljudstva, je naseljeno že v mlajši kameni dobi, v času t. i. linearne keramike sredi osmega tisočletja pr. n. št. Ustanovitev in prvotni razvoj (nemškega) Dresdna pa je povezana s širitvijo germanskih ljudstev na vzhod, rudarjenjem v bližnjih rudnikih in z ustanovitvijo mejne grofije Meissen. Ime izvira iz slovanske naselbine Drežyany, ki nastane okrog XII. stol. na južnem bregu in pomeni bodisi močvirje bodisi prebivalec nižinskega gozda. Na severni obali je obstajalo še eno naselje, vendar njegovo slovansko ime ni znano.
dresden pred letom 1519
Do leta 1350 se Dresden imenuje Antiqua Dresdin, kasneje pa Altendresden (»stari Dresden«). Meissenški mejni grof Dietrich izbere leta 1206 Dresden za začasno rezidenco mejne grofije, kot je zapisano v zapisu z naslovom “Civitas Dresden”, glavno mesto mejne grofije pa postane po letu 1270. Po smrti Henrika III. leta 1288 je grofija dana v fevd Frideriku Klemu, leta 1316 pa pripade mejni grofiji Brandenburg. Po smrti Valdemarja Velikega leta 1319 ponovno pripade dinastiji Wetti. Od leta 1485 je tu sedež saških vojvod, ki so od leta 1547 tudi volilni knezi
Volilni knez in vladar Saksonije Friderik Avgust I. Saški postane poljski kralj Avgust II. Močni leta 1697. Zbere veliko najboljših glasbenikov, arhitekte in slikarje iz vse Evrope v Dresdnu, glavnemu mestu novonastale kraljevsko-poljske države. Njegova vladavina zaznamuje začetek nastanka Dresdna kot vodilnega evropskega mesta za tehnologijo in umetnost. Med vladavino kraljev Avgusta II. in Avgusta III. je zgrajenih večina mestnih baročnih znamenitosti. Med njimi so kraljeva palača Zwinger, japonska palača, palača Taschenberg, grad Pillnitz in dve znameniti cerkvi, katoliška Hofkirche in luteranska Frauenkirche. Poleg tega so ustanovljene pomembne umetniške zbirke in muzeji. Pomembna je tudi zbirka dresdenskega porcelana, zbirka natisov, risb in fotografij, Grünes Gewölbe in Matematično-fizični salon. Leta 1729 je z odlokom kralja Avgusta II. ustanovljena prva poljska vojaška akademija ki se že leta 1730 preseli v Varšavo. Dresden je v sedemletni vojni (1756-1763) močno uničeno, potem ko ga zasedejo pruske sile. Za dresdensko prostozidarsko ložo napiše Friederich Schiller leta 1785 napiše Odo radosti (literarna podlaga Evropska himna).
Dresden je imelo značilno veduto, ujeto v znamenite slike Bernarda Bellotta in norveškega slikarja Johan Christiana Dahla. Med letoma 1806 in 1918 je Dresden mesto glavno mesto Kraljevine Saksonije (od leta 1871 del nemškega cesarstva). V času Napoleonovih vojn je Dresden središče za vojne operacije, v katerih francoska vojska 27. avgusta 1813 zmaga v znameniti bitki v Dresdnu. Po novembrski vstaji leta 1831 številni Poljaki, med njimi pisatelji Juliusz Słowacki, Stefan Florian Garczyński, Klementyna Hoffmanowa in skladatelj Frédéric Chopin, pobegnejo iz ruskega dela Poljske v Dresden. Tudi pesnik Adam Mickiewicz ostane v Dresdnu več mesecev in tam napiše poetično dramo Dziady, III. del. V Dresden pribežij Poljaki tudi po vstajah proti Rusom v letih 1848 in 1863, med drugimi sem pribežijo avtorji Teofil Lenartowicz, Józef Ignacy Kraszewski in Wawrzyniec Benzelstjerna Engeström. Dresden je središče nemških revolucij leta 1848 z majsko vstajo, ki je stala številna človeška življenja in poškodovala zgodovinsko mesto Dresden.
V XX. stol. mesto postane glavno središče gospodarstva, med drugim zraste proizvodnja avtomobilov, predelovalna industrija hrane, bančništvo in proizvodnja medicinske opreme. V začetku XX. stol. je posebej znan po svojih kamerah in tovarnah cigaret. Med letoma 1918 in 1934 je bil Dresden glavno mesto prve svobodne dežele Saške. Dresden je bil središče evropske sodobne umetnosti vse do leta 1933.
Park Zwinger s Sofijino cerkvijo
Dresden je poznan kot mesto umetnosti in kulture, mnogi kulturni spomeniki pa so obnovljeni po II. sv. vojni. V mestu so delovali poznani umetniki, npr. Richard Wagner, Ernst Ludwig Kirchner, Otto Dix, Oskar Kokoschka, Richard Strauss, Gottfried Semper in Gret Palucca. Danes nastajajo moderne zgradbe znanih arhitektov kot sta Daniel Libeskind in Norman Foster. Glavne zanimivosti:
cerkev Naše Gospe
cerkev sv. Križa
Leta 1401 jo začno graditi na novo v nemškem gotskem (Sondergotik) slogu in jo dokončajo okrog leta 1447. Leta 1391 pogori do tal. Glavno dvorano prenovijo leta 1499 v gotskem slogu, a je med letoma 1579 in 1584 prenovijo v renesančnem slogu. Med sedemletno vojno je ob pruskem topovskem obstreljevanju močno poškodovana, zato jo po vojni prenovijo v baročnem slogu Johann George Schmidt (1707-1774). Ravno veliko uspeha nimajo, saj se cerkev poruši in jo med letoma 1788 in 1800 prenovijo v neoklasicističnem slogu. Po požaru leta 1897 notranjost prenovijo v slogu Art Nouveau. Ponovno je porušena ob zavezniškem bombardi-ranju leta 1945 (obnovljena 1955);
Najdbe orodja iz kremena dokazujejo, da se na tem območju ljudje naseljujejo že v poznem paleolitiku (XIII.–IX. tisoč. pr.n.št.). Zaradi dobrega podnebja se tu naselijo poljedelci in živinorejci v kulturi Linearne keramike (VI. – V. tisoč. pr.n.št.), okrog leta 600 pr. n. št. pa slovanski ribiči in kmetje iz plemena Lužiških Srbov in v dolini reke Elbe nasledijo germanska plemena, ki tu živijo od IV. stol. pr. n. št.
Ime Pirna izhaja iz lužiške fraze »na pernem« (ta trdem (kamnu), povezano pa je tudi s slovanskim božanstvom Perunom, ki je prisoten na vseh slovanskih in baltskih ozemljih in ga kasneje heraldično predstavljajo s hruško v grbu. Tudi nemška beseda za hruško (birne) je podobno imenu kraja.
Pirna, zgodovinsko jedro
Z osvajanjem slovanskih ozemelj (Henrik I. Nemški leta 929 zavzame grad Meissen) Nemci ustanovijo mejno grofijo in v grofijo vključijo tudi Pirno. Grad verjetno zgradijo v XI. stol. (prva pisna omemba je iz leta 1269).
Mesto ustanovi mejni grof Henry III. Ulice so poravnane od vzhoda proti zahodu in od severa proti jugu, samo ulice vzhodno od cerkve niso v teh smereh zaradi Burgberga. Leta 1233 je Pirna prvič omenjena v dokumentu. Leta 1293 kralj Bohemije Václav II. kupil mesto in grad od meissenskega škofa in Pirna pripada Bohemiji do leta 1405. Leta 1502 začno graditi novo cerkev (Peter Ulrich von Pirna). Leta 1544 Mavricij Saški, saški volilni knez strateško pomemben grad spremeni v utrdbo, ki tri leta kasneje zdrži obleganje Ivana Friderika I., saškega volilnega kneza v Šmaldaldenski vojni. 23. aprila 1639 mesto napadejo švedski vojaki pod vrhovnim poveljnikom švedske vojske Johana Banérja in v petmesečnem obleganju trdnjave je zelo uničeno, kakšnih 600 ljudi pa umorjenih.
Okrog leta 1670 zgradijo moderno vojaško utrdbo Sonnenstein. 29. avgusta 1756 mala saška vojska pobegne pred Prusi, ki napadejo brez razglasitve vojne in se preda 16. oktobra, dva dni po predaji Sonnensteina. Leta 1758 trdnjavo oblegajo avstrijske enote in cesarska vojska.
Pirna, grad Sonnenstein
V Pirni odprejo prve proizvodne obrate leta 1774, leta 1811 pa zdravnik Ernst Gottlob Pienitz odpre zelo veliko bolnišnico za duševne bolnike v gradu Sonnenstein. 14. septembra 1813 francoska vojska okupira Sonnenstein in prisili izselitev 275 pacientov. Septembra 1813 cesar Napoleon začasno živi na trgu Marienhaus.
Leta 1837 začno na zgornji Elbi voziti parniki, nekaj let kasneje odprejo železniško progo, ki Pirno poveže z Dresdnom. Leta 1880 odprejo še progo od Pirne do Gottleuba. Pirna postane industrijsko mesto s tovarnami za proizvodnjo strojne opreme, proizvodnje stekla, celuloze… Leta 1875 je zgrajen peščen most Elbbrücke. Po prvi svetovni vojni Pirna posrka številne okoliške občine – Posta, Niedervogelgesang, Obervogel-gesang, Copitz, Hinterjessen, Neundorf, Zu-schendorf, Rottwerndorf in Zehista.
Od začetka leta 1940 do konca junija 1942 večji del bolnišnice za duševne bolnike na gradu Sonnenstein spremenijo v center za evtanazije. To je prvič preizkušena in uporabljena rešitev za uporabo v okviru t.i. končne rešitve. V klet moški sanitarij namestijo plinsko komoro in krematorij, visoka opečna stena na dveh straneh kompleksa je zaščitila od zunaj, medtem ko je na drugi strani postavljena velika kopalnica. Od konca junija 1940 do septembra 1942 je v okviru programa evtanazije ubitih približno 15.000 invalidnih ljudi. Danes na to spominja manjša spominska plošča in spomenik. Tu šolajo tudi kader za druga taborišča smrti.
DEČIN (135 M N. M., 49.500 PREB.)
Območje Děčína (Tetschen) naseli slovansko pleme Děčané v IX. stol. V X. stol. je območje v lasti přemyslovskih vojvod iz Bohemije, ki zgradijo trdnjavo na levem bregu Elbe. Po poplavi leta 1059 zgradijo novo na desnem bregu. Naselje na trgovski poti iz rudniških gričev na zahodu v sosednji pokrajini Zgornje Lužnice se v listinah prvič omenja leta 993. Češki kralj Ottokar II. Přemysl (1253-1278) na zahtevo nemških naseljencev postavi Děčín za upravno središče okoliških posestev. Prebivalstvo, zgodovina in kultura so nemške vse do množičnega izgona leta 1945. Med letoma 1305 in 1534 je območje pod oblastjo gosposke Stráž pod Ralskem (Wartenberg). Gosposka na območju uvede protestantizem in mesto dobro cveti. V času protireformacije so izgnani po Beli bitki leta 1620, leta 1628 pa Habsburžani mesto prodajo gosposki iz Thuna. V tridesetletni vojni je mesto večkrat uničeno.
panorama Děčína (Tetschen)
V XVIII. stol. Tetschen sledi modi in pod baronom Johanom Joseph Thun, ki preišče območje in primeren izvir odkrije leta 1768 v bližnji vasici Horní Žleb (Obergrund), naj bi postalo zdraviliško mesto. Zaradi preobreme-njenega trgovskega središča, mesto ni ravno idealno za izgradnjo zdravilišča., tako zamisel opustijo leta 1922. Dokončanje železniška proga v dolini rele Elbe (1851) spodbudi razvoj na levem bregu reke. Sosednji Bodenbach (Podmokly) raste hitreje kot Tetschen in leta 1901 dobila mestne privilegije.
Po prisilnem münchenskem sporazumu leta 1938 obe mesti vključijo v Reichsgau Sudetenland v nacistični Nemčiji in leta 1942 obe mesti združijo. Po drugi svetovni vojni etnično nemško prebivalstvo razselijo in izženejo v skladu s Potsdamskim sporazumom iz leta 1945 in Benešovimi odredbami.
Na levem bregu v Labi leži šest m2 velik bazaltni kamen, ki je ga vidi le ob zelo nizkem vodostaju. Reka tedaj ni prevozna in ker je v mestu ponavadi zavladala lakota, se ga oprime ime kamena lakote. Najnižje ravni vode so na kamnu označene od leta 1417, oznake iz leta 1616 pa so še vedno berljive. Kamen nosi napis, v nemščini, “Če me vidiš, potem jočeš” (Wenn Du mich siehst, dann weine.)
Ime Ústí nad Labem nastane iz stare češke besede usta (“ustje rečnega ustja”) in Labe (reka Elba), tako da mesto, ki leži v sotočju rek Elbe in Biline, dobesedno pomeni »Usta na Elbi«. Češko ime je latinizirano kot Usk super Albium in germanizirano kot Aussig ali Außig. Je pomembno industrijsko mesto in prometno križišče in je sedmo največje mesto na Češkem.
Prvič se omenjena leta 993 kot trgovsko središče. V drugi polovici XIII. stol. kralj Bohemije Otakar II. povabi nemške priseljence v državo, jim podeli nemško obliko občinskih ustanov in tu zgradijo mesto. Leta 1423 da kralj Bohemije Sigismund mesto saškemu volilnemu knezu Frideriku I. iz Meissna. Husiti oblegajo mesto leta 1426. Obleganim pride na pomoč nemška vojska s 70.000 vojaki, a jih 25.000 Husitov premaga in pokolje, naslednji dan pa napadejo in razrušijo še mesto. Usti ostane opuščen do leta 1429, ko se začne obnova.
Usti pogori leta 1583, leta 1639 ga v tridesetletni vojni razrušijo Švedi, hudo poškodovan je med sedemletno vojno, blizu pa je tudi spopadom v Napoleonovih vojnah v bitki za Kulm leta 1813, ko se Francozi spopadejo z zvezo Avstrije, Prusije in Rusije. Kot del Kravljevine Češke je sčasoma vključen v Avstrijo in močno industrializiran v XIX. stol. Po sporazumu iz leta 1867 Usti vodi okrožje Aussig, eno od 94 okrožnih komisij avstrijske Češke (Bezirkshauptmannschaften). Leta 1870 v mestu živi 11.000 ljudi, je bil glavni proizvajalec volnenih izdelkov, platna, papirja, ladij in kemikalij ter opravlja veliko prometa z žiti, sadjem, mineralno vodo, lesom in premogom. Množično priseljevanje do leta 1900 poveča število prebivalcev na skoraj 40 000, večinoma Nemcev. K svojim dejavnostim dodajo še steklarsvto in obdelava kamna. Rečno pristanišče postane eno najbolj obremenjenih v celotnem Avstro-Ogrskem cesarstvu in preseže celo promet v pristanišču Trst.
Usti, v opomin na Holkavst
Tovarne v Aussigu so zgodnje središče gibanja nacionalističnega socializma (“nacisti”). Nemška delavska stranka v Avstriji (Deutsche Arbeiterpartei in Österreich) je ustanovljena 15. novembra 1903 in kasneje spodbudi dvig Sudetske nemške stranke in Avstrijskega nacionalnega socializma. Njihove knjige se tiskajo še po vključitvi Ústíja v Češkoslovaško leta 1918. V popisu leta 1930 v Ústí nad Labem živi 43.793 prebivalcev, od tega kar 32.878 Nemcev. Z Munchenškim dogovorom je Usti oktobra leta 1938 priključen Sudetom v nacistični Nemčiji. Na novoletni večer tega leta Nemci požgejo sinagogo in na tem mestu kasneje zgradijo tovarno za predelavo mesa. Židovska skupnost v Ústí nad Labem je med drugo svetovno vojno zaradi holokavsta večinoma iztrebljena.
S Potsdamko konferenco po vojni in Beneševimi dekreti je mesto vrnjeno Češkoslovaški, večino nemškega prebivalstva pa izgnano.
Usti, grad Strekov
Grad Střekov je zgrajen leta 1316 za Janeza Luksemburškega, očeta svetega rimskega cesarja Karla IV., da bi zaščitil pomembno trgovsko pot v Nemčijo. Po večkratni menjavi lastnikov ga leta 1563 dobi družina Lobkowicz. Z gradu je lep pogled na dolino reke Labe, da je najlepši v srednji Evropi razglasi tudi Goethe, navdihnil pa naj bi tudi Richarda Wagnerja pri pisanju opere Tannhäuser. Grad je najprej zaseže nacistični režim, kasneje še s komunis-tično vlado, vendar je v začetku devetdesetih let vseeno vrnjen družini Lobkowicz.
LITOMERICE (136 M N. M., 24.100 PREB.)
ležijo v sotočju rek Elbe in Ohře. Širša okolica je zaradi mile klime, primerne za uspevanje sadja in grozdja, poznana kot vrt Bohemije. V mestu je škofovski rimskokatoliški sedež, četrti najstarejši in tretji še obstoječi na Češkem.
Na območju Litoměřic se naseljujejo že v stari kameni dobi, tu živijo tudi velika keltska naselja t.i. latenske kulture, ki pa ne preživijo germanskih napadov. Območje naselijo germanska plemena, naselje pa je kot Nomisterium zapisano na Ptolemajevi karti iz II. stol. Ko se nemška plemena selijo na zahod, se za njimi naseljujejo Slovani. Eno najstarejših čeških mest Litoměřice je ustanovljeno v X. stol. na mestu zgodnje srednjeveške trdnjave dinastije Přemyslov. Območje naseli češko pleme Litoměřici, po katerem je mesto poimenovano.
Litomerice, stolnica sv. Štefana
V visokem srednjem veku slovanski vladarji v mesto privabijo manjšo skupnost nemških naseljencev, leta 1219 pa mestu češki kralj podeli mestne pravice. Med XII. in XVII. stol. so Litomerice pomemben trgovski center v Svetem rimskem cesarstvu. Po protestantskih napetostih s katoličani, ki sprožijo tridesetletno vojno in s porazom protestantov v bitki za Belo goro, so preživeli v mestu prisiljeni bodisi sprejeti katoli-cizem bodisi se soočiti z zaplembo premoženja in izgnanstvom. Leta 1655 postane mesto rezidenca katoliškega škofa, število čeških protestantov se močno zmanjša, mesto pa germanizira.
Leta 1918 postanejo Bohemija, Moravska in Češka Šlezija sestavni deli novoustanovljene Češkoslovaške, skupaj z velikim obmejnim območjem naseljenim pretežno z Nemci, ki se skušajo pridružiti Nemški Avstriji, a jim oblasti to preprečijo. Sudeti so v naslednjih letih predmet stalnih političnih polemik. Slovani se na tem območju ponovno naseljujejo, vendar ostajajo manjšina. Nemška vojska okupira Sudete leta 1938, češko prebivalstvo, kakšnih 5.000, pa je ponovno izgnano.
Pod mestom so zgrajene številne kleti, ki jih povezuje mreža podzemnih poti dolgih približno tri kilometre, od tega je za javnost odprtih 336 metrov.
ROUDNICE NAD LABEM (105 M N. M., 13.300 PREB.)
Mesto se nahaja v bližini kraja Říp, kjer naj bi se naselili prvi Slovani pod vodstvom praočeta Čehov (legenda o treh bratih ustanoviteljih Poljske, Češke in Rutenije).
Roudnice nad Labem imajo dolgo in bogato zgodovino, saj gre za eno najstarejših čeških mest, ki se v dokumentih prvič pojavi v letih 1167 in 1176, vendar je območje poseljeno že v prazgodovini. Mesto dobi ime po rdeče obarvanem izviru v bližini. Mestne pravice dobi ob koncu XII. stol., takrat zgradijo tudi grad v romanskem slogu in je druga zasebna zgradba iz kamna na Češkem. Leta 1333 da škof Jan IV. zgraditi kamniti most čez Elbo, to je tretji kamniti most na Češkem )po Pragi in Piseku). V XV. stol. je mesto med husitskimi vojnami tarča več husitskih napadov. Mesto osvoji Jan Žižka leta 1421, Jan Roháč iz Duba leta 1425 in Václav Carda iz Petrovice leta 1428. Po husitskih vojnah se mesto večkrat prodalo, končno postane last Zdeneka Václava Popela iz Lobkowicza leta 1603. Med njegovo vlado bilo mesto obnovljeno in razširjeno. V tridesetletni vojni leta 1634 in 1639 mesto zažge in poruši švedska vojska.
Grad Roudnice nad Labem
Grad Roudnice zgradi v XII. stol. škof Jindřich Břetislav, nečak češkega kralja Vladislava I., da bi zaščitil pomembno trgovsko pot od Prage do Zgornje Lužice ob Elbi. Grajski kompleks vključuje več kmetijskih poslopij, zaščitenih z utrjenimi zidovi. Grad ima stene debele dve metre in stražne stolpe na vsakem vogalu. Sredi XIV. stol. je obnovljen v gotskem slogu in postane priljubljena poletna rezidenca praških škofov. Tu naj bi bil v duhovnika posvečen tudi Jan Hus. Leta 1652 Václav Eusebius Lobko-wicz preoblikuje grad v zgodnjo baročno palačo. Najame italijanska arhitekta Francesca Carattija in Antonia della Porta, ki med letoma 1652 in 1684 porušita prvotno strukturo skoraj v celoti in zgradita palačo z dvesto sobami. Od leta 1657 do druge svetovne vojne je v palači knjižnica imenovana Roudnice Lobkowicz Library.
MELNIK (215 M N. M., 19.200 PREB.)
Leži ob sotočju rek Labe in Vltave. V okolici je češko najpomembnejša kmetijsko območje, kjer pridelujejo sadje, zelenjavo, koruzo, sladkorna pesa in vino.
Melik, grad nad mestom
V V. in VI. stol. tu živijo številna slovanska plemena, pleme Pšovani pa v Mělníku zgradijo naselje. Iz tega plemena je tudi sv. Ljudmila, babica sv. Venceslava), ki se poroči s češkim knezom Bořivojem. Kovanci princese Emme so prvi dokaz obstoja Mělníka. Novembra 1274 Otokar II Přemyšl podeli Mělníku mestne pravice. Mesto kasneje darujejo kraljicam Bohemije.
96% čeških vin proizvedejo na Moravskem in prav v Melniku naj bi bili prvi vinogradi. Po legendi veliki moravski knez Svatopluk I. pošlje sod vina bohemskemu princu Bořivoju, da bi proslavil rojstvo svojega sina Spytihněva. Bořivojova žena Ljudmila žrtvuje nekaj vina boginji žetve Krosyně in se priporoči za dež. Njena želja se uresniči, pridelek je rešen in Bořivoj in Ljudmila posadita prve trte okoli Mělníka. Njun vnuk sv. Venčeslav se kasmeje nauči, kako se neguje vinska trta in prideluje vino. Češki vinogradniki ga častijo kot Supremus Magister Vinearum ob vsakoletnem prazniku sv. Venčeslava leto konec septembra. Mělník da ime eni najbolj opazni vinski regiji.
Mělník je eno največjih rečnih pristanišč na Češkem in pretovora kontejnerjev.
Porečje Labe
(češko Labe, nemško Elbe, dolnje nemško Elv) je ena glavnih rek Srednje Evrope. Izvira v pogorju Krkonoši na severu Češke, prečka večino Češke, nato Nemčijo in se izliva v Severno morje v Cuxhavnu, 110 km severozahodno od Hamburga. Njena skupna dolžina je 1094 kilometrov. Glavni pritoki Labe vključujejo reke Vltava, Saale, Havel, Mulde, Schwarze Elster in Ohře.
Povodje Labe in njenih pritokov znaša 148.268 kvadratnih kilometrov in je četrto največje v Evropi. Je v štirih državah, največji del v Nemčiji (65,5%) in na Češkem (33,7%). Veliko manjša dela sta v Avstriji (0,6%) in na Poljskem (0,2%). Povodje naseljuje 24,4 milijona ljudi.
Laba izvira na višini 1386 metrov v Krkonošah (v nemščini Riesengebirge) na severozahodni meji Češke v bližini Labská bouda. Od številnih majhnih potokov, katerih vode sestavljajo mlado reko, je najpomembnejša Bílé Labe ali Bela Laba. Potem, ko se je spustila 60 metrov v slapu Labský vodopád, se tok združi s hudourniško Malé Labe, nato pa združen tok Labe sledi na jug, in iz planinskih hudournikov pri kraju Jaroměř prejme vode Úpa in Metuje.
Tu Laba vstopi v veliko dolino po imenu Polabí (kar pomeni ‘dežela vzdolž Labe’) in nadaljuje na jug skozi Hradec Králové (kjer dobi pritok Orlice), nato pa v Pardubice, kjer se močno obrne na zahod. Pri Kolínu se približno 43 kilometrov naprej postopoma obrne proti severozahodu. V vasi Káraný, malo nad Brandýs nad Labem, dobi pritok Jizera.
V Mělníku se njen tok več kot podvoji z Vltavo ali Moldau, glavno reko, ki se vije proti severu skozi Češko. Pred sotočjem je Vltava v resnici precej daljša (434 km proti 294 kilometrov Labe do sedaj), ima večji pretok in večjo drenažno kotlino. Kljub temu iz zgodovinskih razlogov reka ohranja ime Laba, tudi zato, ker je na sotočju Laba tista, ki teče skozi glavno, širšo dolino, medtem ko Vltava priteče v dolino skoraj pod pravim kotom v Labo.
Nekoliko nižje dolvodno, v Litoměřicag, se vode Labe obarvajo z rdečkasto Ohře (Eger). Tako povečana in široka 140 metrov, Laba vreže pot skozi bazaltno maso Češkega sredogorja (České Středohoří), prebija svojo pot skozi slikovito, globoko, ozko in ukrivljeno skalnato sotesko.
srednja laba
Kmalu po prečkanju češko-nemške meje in prehodu skozi Labsko peščenjakovo hribovje (nemško Elbsandsteingebirge, češko Labské pískovce), reka prevzame severozahodno smer, ki se ne spremeni do Severnega morja.
Rečni zavoji skozi Dresden in končno, zunaj Meissna, na dolgem potovanju prečkajo severno nemško ravnino, ki poteka vzdolž nekdanje meje vzhodne Nemčije in se na poti dotakne Torgaua, Wittenberga, Dessauja, Magdeburga, Wittenberga in Hamburga in pridobi vode Mulde in Saale z zahodne smeri in tiste z vzhoda kot so Schwarze Elster, Havel in Elde. V njenem severnem delu sta obe obali Labe značilno ploski, zelo rodovitna močvirja (Elbmarschen), nekdanja poplavna ravnica Labe, sedaj nasip.
Elba pri Dresdenu
V Magdeburgu je viadukt, Magdeburški vodni most (nemško Kanalbrücke Magdeburg), ki nosi kanal in njegov ladijski promet preko Labe in njenih bregov, kar omogoča, neprekinjen ladijski promet.
Od soteske Geesthacht (na kilometru 586) na spodnjem toku Labo doseže plimovanje, ta del se zato imenuje Spodnja Laba (Unterelbe). Kmalu pride do Hamburga. Znotraj mestne dežele ima številne krake, kot so Dove Elbe, Gose Elbe, Köhlbrand, Norderelbe, Reiherstieg, Süderelbe. Nekateri od njih so bili odklopljeni za plovila od glavnega toka z nasipi. Leta 1390 je bila Gose Elbe (‘plitva Laba’) ločena od glavnega toka z nasipom, ki je povezal dva otoka Kirchwerder in Neuengamme. Dove Elbe (‘gluha Laba’) je bila z nasipom prekinjena v 1437/38 pri vasi Gammer Ort. Ta hidravlična dela so bila izvedena za zaščito močvirja pred poplavami in za izboljšanje oskrbe z vodo v pristanišču Hamburg. Po močni poplavi iz Severnega morja leta 1962 je bil zahodni odsek Süderelbe ločen in postal Alter Süderelbe, medtem ko vode vzhodne Süderelbe zdaj združene v Köhlbrand, ki ga premošča most Köhlbrandbrücke, zadnji most čez Labo pred Severnim morjem.
Norderelbe teče mimo Elbphilharmonie in jo nato prečka predor Alter Elbtunnel, oba v mestnem središču Hamburga. Nekoliko nizvodno se dva kraka Spodnje Labe, Severna Laba in Köhlbrand ponovno združita južno od Altona-Altstadt v mestu Hamburg. Takoj po združitvi obeh krakov Laba teče preko predora Neuer Elbtunnel, zadnji cestni objekt, ki prečka reko pred Severnim morjem. V zalivu Mühlenberger Loch v Hamburgu na kilometru 634 sta se Severna in Južna Laba ponovno združila, zato je zaliv videti kot začetek Spodnje Labe (Niederelbe). Ko zapustiti mestno državo reka prehaja med Holsteinom in Elbe-Weser trikotnikom s Stadejem, dokler ne steče v Severno morje v Cuxhavnu. V bližini ustja v Brunsbüttelu teče mimo vstopa v Nord-Ostsee-Kanal, potem se stopi s Severnim morjem.
Status narodnega parka vzdolž Labe imajo štiri področja: Narodni park Krkonoše (370 km²) na območju izvira, Narodni park “Saška Švica” (93 km²) v Labskem peščenjakovem hribovju, Narodni park Hamburgisches Wattenmeer (138 km²) in Narodni park “Schleswig-Holstein Wattenmeer” (4410 km ²), od tega le majhen del na območju izliva Labe). Narodni park “Elbtalaue”, ki je bil leta 1998 določen v Spodnji Saški, je moral biti zaradi formalnih pravnih razlogov in zaradi pritožbe enega samega kmeta opuščen, ker ne izpolnjuje strogih mednarodnih meril v svojem osrednjem območju.
Naravni park je pretežno turistično območje. Ob Labi je treba omeniti naravni park Elbhöhen-Wendland (1160 km²) v Spodnji Saški. Ta del Labe, ki je bila od konca druge svetovne vojne v obmejnem območju med Nemčijama, je sedaj tudi del “zelenega pasu” – projekt, ki je ostal v naravnem stanju, dolg 1400 km, in želi obdržati in razširiti sistem biokoridorjev.
(nemško Moldau) je s 430 km dolžine najdaljša Češka reka (porečje 28.000 km2). Z dvema krakoma (Teplá Vltava, Studená Vltava) izvira v Šumavi na meji z Nemčijo in teče sprva proti jugovzhodu, nato pa se njen tok obrne proti severu. Na svoji poti teče skozi Český Krumlov, České Budějovice in Prago (na 31 kilometrih jo prečka 18 mostov, vodo za pitje zajemajo v rekii do leta 1912, črpajo pa jo v vodni stolp Vinohrady ). V Labo se izliva v bližini mesta Mělník, od izvira do izliva pa se reka spusti za dobrih tisoč metrov. Reka s pritoki v preteklosti velikokrat poplavlja, zadnji hujši poplavi sta leta 2002, ko naredi veliko škode v Pragi, Českem Krumlovu in drugod, poplave pa zahtevajo tudi človeške žrtve i leta 2013.
Česky Krumlov
Vltava je priljubljena za čolnarjenje in raftanje, v poletnem času pa so ob reki zrastejo tudi številni avtokampi s tisoči šotorov.
Na Vltavi leta 1950 zgradijo številne jezove, med njimi v Orlíku s po količini največjim hranilnikom vode in v Lipnu v Šumavi s po površini največjim umetnim jezerom. Zajezitev pri Štěchovicah severno od Prage na brzicah sv. Janeza, ki jih v Moji domovini uporabi tudi Smetana. Na Vltavi zgradijo tudi devet jezov za hidroelektrarne, ki regulirajo tudi pretok reke.
Vltavi je znani češki skladatelj Bedřich Smetana namenil eno od šestih simfoničnih skladb v ciklusu šestih simfoničnih pesnitev z naslovom Má vlast (“Moja domovina”). Skladba opisuje tok reke Vltave po Češki.
Praga, Karlov most
Ogledamo si dobro ohranjeno srednjeveško mestno jedro s Hradčani (Hradčany) s stolnico sv. Vida in Malo strano na levem ter Staro in Novo mesto na desnem bregu Vltave, pa Karlov most, praško astronomsko uro, staro židovsko pokopališče in še in še, potem pa seveda ne sme zmanjkati časa za odlično praško pivo v Švejkovem Hostincu U Kalicha ali U Fleku, za preverjanje kakovosti in pitnosti Staropramna (morda si celo ogledamo to pivovarno) in, ker na prazen želodec ne gre popivati, skočimo še na kakšno vepřové koleno (krača) ali pečeno kahno (račka).
Praški grad
(https://sl.wikipedia.org/wiki/Praga)
(češko Praha) je glavno mesto in je z 1,2 milijona prebivalcev (2004) največje mesto na Češkem. Leži ob reki Vltavi, pritoku reke Labe, in je kulturno ter gospodarsko središče Češke. Ima dobro ohranjeno srednjeveško mestno jedro s Hradčani (Hradčany) in Malo strano na levem ter Staro mesto in Novo mesto na desnem bregu Vltave, ki je v preteklosti večkrat poplavljala. Ob zgraditvi železniškega omrežja leta 1848 se začne mesto hitreje razvijati. Prevoz premoga iz bazena Kladno omogoči razvoj metalurgije in vplival na število prebivalstva. Leta 1830 v Pragi živi 180.000, leta 1910 pa že 224.000 prebival-cev. Praga postala močno industrijsko središče. Zrastejo Libeň s pristaniškim bazenom Vysoča-ny, Hloubětín, Karlín in Smíchov, ki so glavne industrijske četrti s tovarnami strojev, vozil, vagonov, stekla, papirja in živil. Praga postane trgovsko središče in veliko železniško vozlišče. V tisoč letih svojega obstoja se mesto razraste na območju od praškega gradu na severu do utrdbe Višegrad na jugu.
Območje, na katerem leži Praga, je poseljeno že v paleolitiku. Mesto naj bi zgradil starodavni kralj Boja okoli 1306 pr. n. št., naselju pa je dal ime Boiinhaem. Del imena tega starodavnega kralja je tudi ime zgodovinskega ozemlja Češke Bohemija (latinsko: Boihaemum) v zahodnem delu današnje Češke in sosednje Bavarske. Okrog leta 200 pr. n. št. so keltski Boji ustanovijo opidum (naselje) na jugu sedanje Prage, danes imenovanem Závist. Do konca I. stol. pr. n. št. na Češkem prebivalstvo sestavljeno večinoma germanska plemena (Markomani, Kvadi, Langobardi, morda tudi Svebi). V času vladavine rimskega cesarja Avgusta (27 pr. n. št.–14 n. št.) se mesto imenuje po tedanjem vladarju Maroboduusu Maroboden.
V poznem V. stol., obdobju velikih selitev po propadu Zahodnega rimskega cesarstva, se germanska plemena selijo proti zahodu in v VI. stol. pa začno izpraznjena območja naseljevati slovanska plemena. Od IX. stol. se naselje že imenuje Praha. Po legendi naj bi češka kneginja in prerokinja Libuša ter njen mož Pšemisl, ustanovitelj dinastije Pšemisl, Prago ustanovila v VIII. stoletju. Legenda pravi, da je Libuša prišla iz skalne pečine visoko nad Vltavo in prerokovala: “Vidim veliko mesto, katerega slava se bo dotaknila zvezd.” Dala je zgraditi grad in mesto imenovala Praga.
Praga, Smodniški stolp
Do leta 800 stoji preprosta utrdba z lesenimi stavbami in zaseda približno dve tretjini območja sedanjega praškega gradu. Prve pozidave pod praškim gradom izvirajo iz leta 885. Druga praška utrdba je Pšemislova trdnjava Višegrad ustanovljena 70 let za praškim gradom. Praški grad obvladuje vse do XX. stol. stolnica, ustanovljena leta 1344. Območje postane sedež vojvod in zadnjih čeških kraljev, pod svetim rimskim cesarjem Otonom II. leta 973 sedež škofije, v nadškofijo pa je povzdignjeno leta 1344.
Praga je pomemben sedež trgovanja, v njej se naselijo trgovci iz vse Evrope, veliko je tudi Judov, Še vedno stoji Stara nova sinagoga iz leta 1270. Mesto ima kovnico denarja in je predvsem središče trgovanja za nemške in italijanske bančnike in trgovce.
Prvi most čez Vltavo zgradi kralj Vladislav I. (tudi češki vojvoda Vladislav II.) leta 1170 in ga v čast svoje žene Judite Turingijske imenuje Juditin most. Most leta 1342 uniči poplava, ostane le nekaj prvotnih temeljnih kamnov.
Leta 1257, v času vladavine kralja Otokar II., zgradijo četrt Mala strana – kasneje Hradčani (Praški grad) – četrt nemških prebivalcev s pravico do samostojnega upravljanja v skladu z magdeburškim zakonom. Novo okrožje stoji na obrežju nasproti Starega mesta (Staré Město), mestnega okraja, ograjenega z obzidjem in utrdbami.
Praga, Mala strana z mostom Karla IV.
Praga se razcveti v času vladavine Karla IV., svetega rimskega cesarja in kralja Češke iz luksemburške dinastije (1346–1378), ki jo preoblikuje v cesarsko prestolnico. V tistem času je po Rimu in Konstantinoplu tretje največje mesto v Evropi. Na meji s starim mestnim jedrom po njegovi zamisli zgradijo Novo mesto (Nové Město), za povezavo vzhodnega brega okrožij Male strane in grajskega območja da zgraditi Karlov most – cesar 9. julija 1357 ob 5.31 položi osebno prvi temeljni kamen (znan je točen čas polaganja prvega temeljnega kamna, saj je palindromna številka 135797531 vklesana v mostni stolp v Starem mestu in so ga kraljevi astrologi in numerologi določili kot najboljši čas za začetek gradnje mostu) –, leta 1347 ustanovi še Karlovo univerzo, ki je še vedno najstarejša univerza v srednji Evropi, leta 1344 začne graditi gotsko stolnico svetega Vida v največjem dvorišču praškega gradu, kjer je bila romanska rotunda. Zid lakote, močno utrjeno obzidje južno od Male strane in območja gradu, zgradijo v obdobju lakote okrog leta 1360.
Po smrti Karla IV. (1378) zavlada njegov sin kralj Venčeslav IV. (1378–1419) in je obdobje močnih pretresov. Med veliko nočjo 1389 naj bi Judje oskrunili evharistično hostijo, zato duhovščina spodbuja drhal k ropanju, plenjenju in zažigu judovske četrti. V pogromu umre skoraj celotno judovsko prebivalstvo Prage (3000 ljudi).
Praga, Staromestni trg
Jan Hus, teolog in rektor na Karlovi univerzi začne leta 1402 pridigati v Betlehemski kapeli, navdušen nad Johnom Wycliffom, se je v pridigah osredotočal na radikalno reforme Cerkve. Prenevaren za politično in versko ustanovo, je Hus “povabljen” na koncil v Konstanco na sojenje zaradi herezije ter leta 1415 ga obsodijo in zažgejo na grmadi. Husova smrt skupaj s češkim proto-nacionalizmom in proto-protestantizmom spodbudi husitske vojne. Kmečki uporniki pod vodstvom Jana Žižka skupaj s husitskimi vojaki iz Prage premagajo cesarja Sigismunda v bitki za Vitkov hrib leta 1420. Med husitskimi vojnami, ko mesto Prago napadajo križarji in plačane sile, se mestna milica pogumno bori pod praškim praporom.
Leta 1526 češke dežele izvolijo Ferdinanda I. iz habsburške dinastije. Goreč katolicizem njenih članov je vzrok za spopade na Češkem in nato še v Pragi, kjer so protestantske ideje vedno bolj priljubljene. Cesar Rudolf II., leta 1576 izvoljeni kralj Češke, ki se odloči v Pragi imeti svoj dom, ni obvlada, živi v gradu, njegov dvor pa obiskujejo tako astrologi in čarovniki kot znanstveniki, glasbeniki in umetniki. Rudolf je velik ljubitelj umetnosti in Praga v njegovem času postane prestolnica evropske kulture.
Praga, stolnica sv. Vida
Leta 1618 druga praška defenestracija izzove tridesetletno vojno. Ferdinand II. Habsburški je odstavljen in njegovo mesto kot kralj Češke zasede Friderik V., volilni knez Palatinata. Praga začne vztrajno nazadovati, prebivalstvo pa se s 60.000 pred vojno zmanjša na 20.000. in začne ponovno naraščati šele v drugi polovici XVII. stol. Leta 1689 velik požar uniči del Prage, kar spodbudi prenovo in obnovo mesta. V letih 1713–14 izbruhne kuga, ki zahtevala 12.000 do 13.000 ljudi.
Leta 1771 ima mesto že 80.000 prebivalcev. Mnogi bogati trgovci in plemiči v baročnem slogu obogatijo mesto s številnimi palačami, cerkvami in vrtovi, polnimi umetnosti in glasbe, ki jo je ustvarjal baročni slog, znan po vsem svetu. Leta 1784 so pod Jožefom II. občine Mala strana, Novo mesto, Staro mesto in Hradčani združene v eno samo. Judovsko okrožje, imenovano Josefov, je vključeno šele leta 1850. Industrijska revolucija ima v Pragi močan vpliv, saj tovarne izkoriščajo rudnike premoga in fužine bližnje regije. Prvo predmestje Karlín ustanovijo leta 1817, 20 let kasneje pa ima mesto že več kot 100.000 prebivalcev.
Praga, Venčeslavov trg
Od padca železne zavese Praga postane eden najbolj priljubljenih turističnih ciljev na svetu. Med drugo svetovno vojno je bila manj poškodovana kot nekatera druga večja mesta, tako da je večina zgodovinske arhitekture obdržala obliko. Ima eno izmed najbolj nedotaknjenih in raznovrstnih zbirk arhitektur, od romanske do gotske, renesančne, baročne, rokokojske, neorenesančne, neogotske, art nouveauja, kubistične, neoklasicistične in ultramoderne.
Nekaj priljubljenih znamenitosti po okrožjih:
Praga, astronomska ura
Pogled z gradu na Prago
Praga je eno najlepših evropskih mest, arhitekturno izstopajo Hradčani, nekdanji dvorec čeških kraljev, zdaj pa sedež češkega predsednika. Projekt prenove v času predsednika Masaryka izdela znameniti slovenski arhitekt Jože Plečnik. Njegova velika zasluga je, da je prevzel obnovo praškega gradu, ki konec prve svetovne vojne pričaka v obupnem stanju. Plečnik je imenovan za grajskega arhitekta. Za obnovo celotnega kompleksa Hradčanov ustanovi stavbarsko delavnico in jo v upravljanje preda nekdanjemu učencu arhitektu Ottu Rothmayerju. Obnova steče hitro, vendar z mnogimi problemi zaradi komunale, cest, vodovoda, kanalizacije, elektrike, ki jih v Pragi ni bilo.
58 km, 750 v. m. Z avtomobili se zapeljemo do 30 km oddaljenega Manciana, poznanega predvsem po svojih palačinkah. Na trasi bomo imeli dva malo večja, a položna klanca. Območje je slabo naseljeno, pravzaprav naselij sploh ni, je pa bilo v davnih etruščanskih časih kar precej živahno. Ogledali si bomo eno njihovih pomembnejših naselij, Sutri.
Sorano, utrdba
(444 m n. m., 8700 preb.) je pomembno kmetijsko središče v dolini reke Fiora s številnimi spomeniki in antičnimi najdišči, ki pričajo, da je to območje naseljeno že v prazgodovini. Prvi pisni vir s tega dela je iz leta 973, ko Manciano prodajo Aldobrandeschom, čeprav strnjeno mestno jedro pravzaprav nastane v drugi polovici XIII. stol. V začetku XIV. stol. Aldobrandeschi dogradijo mestno obzidje – že od leta 1188 je Manciano kastrum, torej utrjeno naselje – in mogočno utrdbo, vendar ga morajo že leta 1410 prepustiti Sieni. Šest let pozneje preide pod oblast Orsinijev, ki pa morajo vseeno priznavati siensko nadoblast. Leta 1555 je Manciano priključen nadvojvodini Toskani skupaj s siensko državo.
SESTAVINE: 80 dag svežega rdečega fižola, dva stroka česna, čebula, peteršilj, bazilika, pekoč feferon, steblo zelene, pet dag slanine, izjemno deviško oljčno olje, 50 dag svežih paradižnikov, po 30 dag ohrovta in zelja, 15 dag svinjske kože, star toskanski kruh.
PRIPRAVA: fižol skuhajte v slani vodi ter pokuhajte in shladite svinjsko kožo. V lonec stresite in na žlički
vulci, rimski most
(65 m n. m.). Zanimivosti na območju okrog Vulcija lahko razdelimo v tri celote, v Opatijski most (Ponte della Badia, Abbadia), Opatijski grad (Castello dell’Abbadia) in v samo etruščansko naselje Vulci. Most je etruščansko–rimskega izvora. Osnova (trije stebri) je zagotovo etruščanskega izvora, saj se uporabljena tehnika (rdeč tuf prekrit z odpornejšim kamnom – emplecton tehnika) lahko primerja s podobnimi in dokazano etruščanskimi objekti (etruščanska obzidja v Sutriju, Nepiju in Fallerih). »Preobleka« v travertinu je zagotovo rimska in sodi, tako kot Avgustov most pri Narniju ali Pont du Gard v obdobje zgodnjega rimskega cesarstva. V bližini mostu je tudi rimski akvadukt, za katerega sodijo, da je prav tako postavljen na etruščanskih temeljih.
Grad Abbadia je sezidan ob mostu na desni strani reke Fiora v srednjem veku. Strateška lega omogoča popoln nadzor nad prehodom čez reko. Je utrjen z obzidjem s štirimi polkrožnimi stolpi in dodatno zaščiten z jarkom. Dokumenti iz leta 809 pričajo, da bi grad lahko bil benediktinski samostan posvečen sv. Mamiljanu. Samostan porušijo Saraceni, sedanji videz utrdbe pa v XII. stol. dajo cistercijanci. Danes je v gradu narodni arheološki muzej s številnimi etruščanskimi najdbami iz bližnjega Vulcija (pomembne so številne vaze, urejene po nastanku), pomembne pa so tudi druge najdbe iz še starejšega obdobja, od stare kamene dobe naprej.
Ob reki Fiori se ljudje naseljujejo že zelo zgodaj, pomembno pa je villanovsko obdobje, o čemer pričajo grobovi iz IX. in VIII. stol. pr.n.št. Kasneje vasi absorbirajo Etruščani v Vulciju (VelX po Etruščansko), ki postane eno dvanajstih najpomembnejših etruščanskih mest v Etruriji. Mesto se hitro razvija, le v VII. stol. pr.n.št. malo zastane v razvoju, a se že ob koncu tega stoletja začne ponovno hitro razvijati naprej, na kar kažejo povečano število grobov in njihovo bogastvo. Poznani so po domači obrti, ob pomoči grških delavcev pa izdelujejo predvsem predmete iz keramike in brona ter kipe, s čimer trgujejo po celem Sredozemlju. V VI. stol. je Vulci eno najbogatejših mest v Etruriji in začne s širjenjem ozemlja, o čemer pričajo tudi freske v grobnicah (saga o Mastarnu in bratih Aulo in Celi Vibenna v grobnici François – freske so v palači Albani v Rimu). Z državnim udarom spodnesejo rimskega kralja Tarkvinija Priska, Mastarna pa se preimenuje v Servija Tulija. S porazom proti Rimljanom leta 280, Vulci hitro popade in pade v pozabo.
vulci, cesta
Vulci je zelo pomembno z arheološkega vidika. Široko časovno obdobje grobov kažejo na razvoj mesta in njihove kulture. V okolico so našli štiri grobove iz VIII. stol. pr.n.št. Grobovi v VI. in V. stol. pr.n.št. so večino sarkofaškega tipa, le nekaj grobov je drugačnih, npr. gomila (tumulus) v Cuccumelli. V IV. stol. pr. n.št. postanejo grobovi podzemnega tipa in posnemajo obliko stavb. Najbolj znamenit grob tega tipa je grob François.
Za Vulci je karakteristično, da ob grobovih za stražo postavljajo kipe namišljenih živali, v grobove pa polagajo grško keramiko. V Vulciju so še vidni ostanki vile (I. stol. pr.n.št.), glavne ceste (decumanus), dveh vrat v obzidje in rimske ceste, nekropole pa so večinoma na drugi strani reke Fiora.
Zajec je pomemben vir hrane že v antičnih časih, v stoletjih pa ga domačini začno pripravljati na številne načine. Na etruščanski način ga pripravite v kozici, da meso postane mehkejše.
SESTAVINE: zajec, deviško oljčno olje, čebula, korenje, zelena, rdeče vino, peteršilj, stock.
PRIPRAVA: očiščenega zajca eno uro namakajte v mrzli vodi, potem pa ga osušite, narežite na kose in zložite na oljčno olje v kozico, prekrijte z drobno sesekljano čebulo, korenjem in zeleno ter zalijte s kozarcem rdečega vina in 3 cl stocka. Zajca pecite na zmernem ognju in ko je pečen, ga potresite s sesekljanim peteršiljem. Zajcu lahko priložite špinačo, cikorijo ali cikorijo, ocvrto s česnom in feferonom.
tarquinia, villanovske grobnice
Sodobna Toskana (pokrajina dobi ime po latinskem imenu za Etruščane – Tusci) obsega večino zgodo-vinske Etrurije in večinoma vse, kar danes vemo o Etruščanih, je bilo odkrito na tem območju. Etruščani (za Grke so Tirenci – Tyrrhenoi ali Tyrrsenoi, za Rimljane Etrusci ali Tusci, sami Etruščani pa se imajo za Rasene – Rasenna (Rasna, Raśna)) se naselijo med rekama Arno na severu in Tibero na jugu, reko Tibero na vzhodu in Tirenskim morjem na zahodu, torej na območju današnje Toskane in severnega Lacija (Latium), nato pa se na severu razširijo na drugo stran reke Pad, na jugu pa vse do današnje Capue, zavzamejo tudi Rumo – pravzaprav Romo (Rim), a kaj ko Etruščani ne poznajo črke »o« in jo nadomeščajo s črko »u«, na severu pa vse do Padske nižine.
Njihov izvor do danes še ni povsem pojasnjen. Zaradi povezave med starejšo arheološko zapuščino v teh krajih in zgodnjimi etruščanskimi spomeniki nekateri prištevajo Etruščane med avtohtone prebivalce srednje Italije, sicer pa večina meni, da v VIII. stol. pr. n. št. pridejo iz Male Azije. Etruščansko zgodovino poznamo le po številnih grobiščih, nekropolah (mesto mrtvih), poslikanih s čudovitimi freskami, tudi z erotično vsebino (Tarquinia) in predvsem po spodnjih delih mestnih obzidij, prepoznavnih po velikih mnogokotnih kamnitih blokih.
SESTAVINE: cel zajec, šopek divjega janeža, česen, 10 dag pancete, 10 dag kuhanega pršuta, 10 dag salame, 10 dag pancete v ruladi, kozarec belega vina.
Zajec v porketi
PRIPRAVA: zajca operite z vodo in kisom, drobovino odstranite, jo operite in prihranite. V slanem kropu, ki ste mu dodali dva ali tri stroke česna, oparite janež in za pozneje prihranite vodo, v kateri ste ga kuhali. Na majhnem ognju ocvrite panceto, kuhan pršut in salamo. Dodajte na koščke narezano drobovino in janež in pražite nekaj minut. Zajca položite na krpo, solite, poprajte in ga nadevajte z rezinami pancete, pripravljenim cvrtjem, preostalim strtim česnom in ščepcem popra. Odprtino stisnete skupaj, da nadev med pečenjem ne bi ušel. Odprtino zašijte in zajca povežite z vrvico. Pečico segrejte na 170 stopinj. Zajca najprej popečite na malo olja v kozici, dodajte pol kozarca vina in kozarec vode, v kateri ste kuhali janež, zatem ga prestavite v pečico in ga pecite približno eno uro. Med peko ga večkrat obrnite, zalivajte z lastnim sokom ter po potrebi, da se preveč ne posuši, dodajte vino in vodo, v kateri ste kuhali janež. Preden zajca postrežete, odstranite vrvico, ga razrežite na kose in postrezite z nadevom, ki ste ga tudi posebej narezali.
Največji razcvet doživljajo v VII. in VI. stol. pr. n. št., njihova moč pa začne pojemati, ko je leta 509 pr. n. št. iz Rima pregnan Tarkvinij Ošabni. Leta 506 pr. n. št. jih Latini s pomočjo Aristodema iz Cume premagajo pri Ariccii in preženejo še iz Lacija. Etruščani v Kampanji ostanejo osamljeni, zato jih ni težko v bitkah pri Cumi (474 pr. n. št.) in Capui (423 pr. n. št.) premagati in jih izriniti še južno od Rima. Na severu nanje pritiskajo Galci že od VI. stol. pr. n. št., do sredine IV. stol. pr. n. št. pa že prečkajo reko Pad in zavzamejo Felsino (Bologna) in Marzabotto. Rimljani začno prodirati proti severu, najprej pade Veio (396 pr. n. št.), v dveh stoletjih pa še druga mesta. Dokončno jih Rimljani odstranijo s prizorišča z zmago nad njimi pri Santinu leta 295 pr. n. št. Rimljani se potrudijo izbrisati njihovo kulturo, a od njih vseeno poberejo velik del pisave in jezika, bogove, božanstva, obrede, pa tudi način gradnje vojaških taborov. Etruščanska civilizacija traja do popolne asimilacije v rimsko republiko v I. stol. pr. n. št.
tarquinia, akvadukt
Državna ureditev. Etrurija ni politična tvorba, saj so mesta, ki jih gradijo že od VII. stol. pr. n. št. dalje, samostojne državice. Vsako tako mestno državico vodi kralj – svečenik, lucumone, pomaga pa mu svet starcev, ki ga sestavljajo poglavarji pomembnejših družin. Občasno se sestaja tudi ljudska skupščina, ki potrjuje kraljeve odločitve. Nasploh imajo Etruščani razvito razredno družbo. Mestni plemiči, ki so najvišji razred družbe, odločajo o proizvodnji in trgovini, med vojno pa tudi o vojski.
Pomembnejše mestne državice zrasejo na krajih, kjer danes stojijo Perugia (Perusna), Orvieto (Velzna), Città della Pieve (Monte di Apollo) in Bettona (Vettona) v Umbriji, v Toskani pa Arezzo (Arretium), Cerveteri (Chisra), Chiusi (Clevsin), Cortona (Curtun), Fiesole (Vipsul), Populonia (Fufluna), Grosseto (Roselle), Tarquinia (Tarchuna), Veii, Vetulonia (Vetluna), Vulci (Velzun) in Volterra (Felathri). Etruščani gradijo tudi ceste in izsušujejo močvirja.
Pozneje se dvanajst večjih mestnih državic (Arretium, Caisra, Clevsin, Curtun, Felathri, Fufluna, Perusna, Tarchna, Veii, Velch, Velzna in Vetluna) iz skupnih političnih in verskih razlogov poveže v Zvezo dvanajstih (Dodecapoli oziroma Duodecim Etruriae Populi), sčasoma pa zveza prerase v vojaško-politično zvezo. Odločitve, ki se nanašajo na celotno Etrurijo, sprejemajo na rednih srečanjih predstavnikov mestnih držav, največkrat se jih udeležujejo kralji, svečeniki, plemstvo in vojaki.
Sestavine (za štiri osebe): 80 dag bele čebule, pol kilograma svinjskih kotletov, korenček, rezina zelene, dve žlici deviškega oljčnega olja, pet dag pancete, pet dag klobase, česen, osem rezin starega hlebca, sol, dve jušni kocki, poper.
Toskanska čebulna juha
PRIPRAVA: kotlete, korenček in zeleno kuhajte v loncu, v približno litru in pol vode. Ko voda zavre, dodajte jušni kocki in kuhajte tako dolgo, da meso odstopi od kosti. Med tem narežete čebulo in jo pustite pod mrzlo tekočo vodo, na olju v ponvi ocvrite na majhne koščke narezano panceto in razdrobljeno klobaso, ki ste jo pred tem vzeli iz čreva, dodajte odcejeno in posušeno čebulo, zatem nekaj zajemalk juhe, pokrijte in pustite rahlo vreti. Občasno dodajajte juho. Kotlete odcedite, meso ločite od kosti, razrežite na koščke in jih skupaj z juho dodajte čebuli, ki naj se kuha do mehkega. Pustite vreti še nekaj minut, zatem pretresete v jušnik, v katerega ste na dno položili popečene, s česnom natrte rezine kruha. Nekaj minut pustite počivati, da se kruh omehča, zatem juho postrežite.
54 km, 1.060 v.m. Zjutraj spakiramo in se v kolesarski opravi z avtomobili zapeljemo do Cellene. Parkiramo pri cerkvi sv. Oznanjenja. Tu bomo presedlali na kolesa in se na 20 km spustili za 500 metrov. Seveda nas potem čaka klanec, je precej položen, saj se da 20 km dvignemo na prejšnjo višino (prelaz je na višini 635 m n.m.). Nekaj kilometrov je bolj strm klanec, ko se na šestih kilometrih dvignemo za 350 metrov (5,8 % klanec). Ob poti si moramo ogledati etruščanske grobnice in srednjeveško Sovano. Ko se vrnemo na izhodišče, se zapeljemo do hotela Della Fortezza v Soranu (26 km).
(691 m n. m., 70 preb.) je vasica nad reko Fioro. Med redkimi zanimivostmi sta: cerkev Marijinega oznanjenja (zgrajena 1787, v celoti prenovljena leta 1958) in Corte Vecchia: staro etruščansko naselje, kjer v srednjem veku zrase manjše naselje, ki je dalo zatočišče vojaškim enotam Friderika II. Hohen-staufna pri obleganju Sovane. V renesansi se je preoblikovalo v gosposko vilo s posestvi in italijanskim vrtom. Tam lahko vidimo manjšo starokrščansko cerkev (pieve), ki je delovala pred zgraditvijo nove župne cerkve.
kuhana voda
Recept je značilen za Pitigliano in okolico in ima svoje korenine že v etruščanski kuhinji. Etruščani dajejo velik poudarek vodi, kot pričajo številni kanali in regulacija vodnih tokov, pa tudi pogosta etruščanska imena Rasnal, Rasna in Rasena pomenijo prebivalce v bližini vode. V tisočletjih kuhana voda doživlja številne različice.
SESTAVINE: deviško oljčno olje, dve ali tri čebule, velika pest bazilike, pet rezin zelene, kruhove rezine, nariban ovčji sir (pecorino), juha.
PRIPRAVA: ponev na debelo prelijte z deviškim oljčnim oljem, na olju zarumenite sesekljano čebulo, ji dodajte sesekljano baziliko in zeleno, ki ju cvrete toliko časa, da se zelenjava zmehča in lepo zadiši, nato dodajte še juho in pustite vse skupaj, da vre kakšnih petnajst minut. Medtem hrustljavo zapečite rezine kmečkega kruha, jih položite v skodelice in na debelo potresite z naribanim kozjim sirom. Ko je voda »kuhana«, prelijte kruh s sirom.
(622 m n. m., 1.059 preb.) se kot Cellena vzpenja nad reko Fioro, ima pa nekaj več zanimivosti: srednje-veški Mestna hiša in palača medičejskih vikarjev, cerkev sv. Križa, ostanki gradu Aldobrandeschov na pečini, starokrščanska cerkev (pieve) sv. Vincenca in sv. Anastazija (XII. stol.), grad Aldobrandeschov (XII. stol.)v bližnjem Catabbio (kasneje ga uporablja gosposka Orsini iz Pitigliana) in srednjeveško naselje (borgo) Rocchette di Fazio.
(446 m n. m.) leži na osamljenem griču visoko nad dolino reke Fiore. Prvotno naselje zraste okrog ville (kmetija), bogate hiše zemljiškega posestnika v XVI. stol. Prvotno naselje sestavljajo kmetija, cerkev, posvečena škofu iz Toursa, prebivališča za pastirje, rokodelce in dninarje, zaposlene pri obdelovanju zemlje. Nekako ob istem času postavijo tudi samostan puščavnikov sv. Avguština – danes so vidne le razvaline.
(291 m n. m., 500 preb.) Ob antični reki Armini, današnji Fiori, se najprej naselijo pastirji in poljedelci. V VII. stol. pr. n. št. je tu že pomembno etruščansko mesto Suana. Pod Rimljani postane mestna občina, kljub rimski zasedbi pa ohranijo etruščansko kulturo, jezik in umetnost do konca I. stol. pr. n. št., o čemer pričajo številne grobnice v okolici.
Sovana, osrednji trg
Že zelo zgodaj se v Sovani uveljavi krščanstvo, zasluga za to pa gre sv. Mamiljanu (IV. stol.) – v V. stol. je tu že škofija. V IX. stol. segajo začetki mogočne družine Aldobrandeschov, tu se med letoma 1020 in 1025 rodi Hildebrand, pozneje papež Gregor VII. Sorano doseže vrhunec ob koncu XII. stol. z največjo močjo Aldobrandes-chov, grofoma Umbertom in Viljemom, ki ju omenja tudi Dante. V tem času zrastejo tudi najlepše palače. Leta 1243 morajo Aldobrandes-chi priznati premoč cesarja Friderika II. in dovoliti, da se cesarske čete namestijo v Sovani in drugih krajih grofije. Moč Aldobrandeschov se začne zmanjševati s smrtjo grofice Margarete in poroko njene hčere kot zadnje iz rodbine Aldo-brandeschov z Orsinijem, grofija pa tako do leta 1411 preide v roke druge pomembne družine. Tega leta Sovano zavzamejo Sienčani, porušijo mesto, cerkveni zvonik pa odpeljejo v Sieno. Leta 1555 Sovano priključijo toskanski vojvodini, vendar v tem času že ni več pomembna, tako da tudi škofijski sedež preselijo (1660) v Pitigliano.
Gregor VII. (1073–1085), pomemben reformni papež, se rodi kot Hildebrand v Sovani (1020–1025). V Rimu vstopi v benediktinski red, leta 1046 spremlja v izgnanstvo v Köln papeža Gregorja VI., leto pozneje vstopi v reformistično usmerjen samostan Cluny, v Rim pa se vrne s papežem Leonom IX. in kmalu postane pomembna osebnost v reformističnih krogih. Reforma cerkve, ki dobiva močne spodbude prav iz benediktinskih samostanov, pod Gregorjem VII. doseže vrhunec – po njem se v zgodovini imenuje gregorijanska reforma. Leta 1075 kot papež Gregor VII. obsodi nestrokovno nastavljanje duhovnikov na kateri koli ravni in zagrozi z izobčenjem. S tem meri predvsem na navado cesarja Henrika IV., da v nemških deželah sam postavlja visoke cerkvene dostojanstvenike. Svoje misli strne v knjigi Dictatus papae, knjiga pa daje smernice, po katerih se cerkev ravna v naslednjem stoletju v svojem odnosu do posvetne oblasti. Božje kraljestvo, ki zajema vse, kar koli biva, vodita duhovna in posvetna oblast, ker pa je za to najprej pristojna duhovščina, svetna in posvetna oblast ne moreta biti izenačeni, ampak je duhovna nad posvetno. Gregor VII. nasprotuje simoniji (kupovanju duhovniških in cerkvenih položajev) in poroki duhovnikov, na sinodi leta 1074 celo zagrozi s cerkvenimi kaznimi za vse, ki bi s pomočjo simonije prejeli kakšno cerkveno službo, in prepove poroko duhovnikov, kar ponekod v Nemčiji in Franciji povzroči precej odpora.
Pod Sovano
Ker nemški cesar noče prepustiti investi-ture nemških škofov papežu v Rimu, ga Gregor VII. izobči, pri tem pa se opre na Normane in države, ki obkrožajo cesars-tvo, ter nemško plemstvo, ki si želi šibkejšo cesarsko oblast. Henrik IV. je leta 1077 prisiljen, da na kolenih prosi za odpuščanje (romanje v Canosso), čeprav se pozneje ponovno upre. Pot v Canosso je trdno zasidrana v jezikovni rabi in pomeni, da mora tisti, ki ima pred seboj to »pot«, rešiti težko, pogosto tudi neprijetno nalogo, s tem da se ukloni drugemu človeku. Leta 1080 papež odstavi nemškega cesarja, ta pa na hitro sklicani sinodi v Brinxu da izvoliti ravenskega nadškofa za protipapeža Klemna III. Henrik napade in zavzame Rim, zavzame tudi cerkev sv. Petra in se da svojemu papežu okronati za cesarja (1084). Gregorja, ki se skriva v utrjenem Angelskem gradu, osvobodijo Normani, vendar Rimljani Normane in papeža preženejo iz Rima. Gregor VII. umre v pregnanstvu v Salernu (1085), njegove zadnje besede pa so bile: »Ljubil sem pravičnost in sovražil krivico, zato umiram v pregnanstvu.« Papež Pavel V. ga za svetnika razglasi leta 1606.
Hildebrandov grob
Številni turisti v mestecu občudujejo osrednji srednjeveški trg z mestno hišo, pretorsko (XIII. stol.) in arhivsko (XII.–XIII. stol.) palačo ter kapitanovo ložo. Pomembne so romanska cerkev sv. Marije s predromanskim ciborijem (VIII.–IX. stol.), edinstvenim v celi Toskani, in freskami iz XVI. stol., rojstna hiša papeža Gregorja VII., romanska mestna stolnica sv. Petra in sv. Pavla (XII.–XIII. stol.) s podzemno kripto in grobnico zavetnika Mamiljana ter seveda mogočna utrdba Aldobrandeschov (XII.–XV. stol.). Pod stolnico so vidni ostanki etruščanskega obzidja iz V. stol. pr. n. št.
V okolici Sovane so številne etruščanske grobnice in ceste, vklesane v tuf. Pod utrdbo Aldobrandeschov ležijo ob potoku Folonia istoimenska grobišča. Iz III. stol. pr. n. št. so grobnice v obliki kocke ali polkocke, tu pa so še v tuf vklesane sobe iz VII. stol. pr. n. št. Tudi grobnica Sopraripa je v obliki polkocke, leži pa na drugi strani Sovane, v bližini templjarske cerkve sv. Sebastiana (XII. stol.). V bližini je tudi v tuf vklesana etruščanska cesta. Med najzanimivejši je Hildebrandov grob, poimenovan po papežu Gregorju VII. V pročelju, seveda skopanem v tuf, je včasih stalo dvanajst stebrov (danes v muzeju v Sovani), ponazarjajoč dvanajst etruščanskih mest, povezanih v zvezo. Grški slog stebrov sega v III. stol. pr. n. št.
(379 m n. m., 4000 preb.) Na tem koncu se ljudje naseljujejo že v prazgodovini, vendar o tem ni kakšnih posebnih sledi, so pa trdni dokazi (številni grobovi – colombari), da se tu naselijo Etruščani. Ime Soranus, po katerem se danes Sorano imenuje, izvira iz rimskih časov (Rimljani tu postavijo mestno občino), verjetno pa je naselje poimenovano po etruščansko-fališkem božanstvu, povezanem z volkovi in hribi, poznanem kot pater Soranus.
Sorano, leopoldova skala
Po propadu rimskega cesarstva Rimljane zamenjajo Langobardi iz spoletske vojvodine. Prvi pisni viri o utrjenem naselju so iz leta 862, ko cesar Ludvik II. podari grofijo Aldobrandes-chom, v okviru grofije pa je kastel od leta 1172 do 1312 v lasti družine Di Bartolomeo. V XIII. stol. naselje močno utrdijo, celotna grofija pa s poroko preide v roke Orsinijev. V XIV. in XV. stol. večkrat uspešno odbijejo napade Sienske republike, vendar le morajo leta 1417 tako kot sosednja Pitigliano in Castell’Ottieri priznati njeno premoč. S padcem Sienske republike leta 1555 celotna grofija ponovno pripade Orsinij-em. Sorano je v tem času tako pomemben, da ga poimenujejo »žveplenka italijanskih vojn«. Leta 1604 Sorano pripade Medičejcem, leta 1737 pa lorenski hiši, kot celotna nadvojvodina Toskana se Italiji priključi leta 1860.
orano je znan po lepih renesančnih stavbah, mogočnem obzidju, trdnjavi Orsinijev (obnovljena po padcu Sienske republike), parku Orsinijev, Leopoldovi gmoti (zanimiva, naravno oblikovana in utrjena štrlina iz tufa) s stolpom z uro, romanski cerkvi sv. Leonarda (XI. stol. – predelana v baročnem slogu v XVIII. stol.) in Grofovski palači (sedež Orsinijev). V bližini kraja so številni etruščanski grobovi, najbolj znani so grobišče sv. Roka in etruščanske vie cave, ceste, vklesane v tuf.
53 km, 890 v. m. Na trasi je le en klanec, pa je ta zato daljši, a ni prav strm, na 22 kilometrih se namreč dvignemo le 600 metrov (manj kot 3% klanec). Bo pa ob poti nekaj več zanimivih krajev, Sorano si sicer ogledamo že ob prihodu dan prej, ampak tu so še Pitigliano, Castel’Azzara in Castell’Otieri.
Sorano, utrdba
(379 m n. m., 4000 preb.) Na tem koncu se ljudje naseljujejo že v prazgodovini, vendar o tem ni kakšnih posebnih sledi, so pa trdni dokazi (številni grobovi – colombari), da se tu naselijo Etruščani. Ime Soranus, po katerem se danes Sorano imenuje, izvira iz rimskih časov (Rimljani tu postavijo mestno občino), verjetno pa je naselje poimenovano po etruščansko-fališkem božanstvu, povezanem z volkovi in hribi, poznanem kot pater Soranus. Po propadu rimskega cesarstva Rimljane zamenjajo Langobardi iz spoletske vojvodine. Prvi pisni viri o utrjenem naselju so iz leta 862, ko cesar Ludvik II. podari grofijo Aldobrandeschom, v okviru grofije pa je kastel od leta 1172 do 1312 v lasti družine Di Bartolomeo. V XIII. stol. naselje močno utrdijo, celotna grofija pa s poroko preide v roke Orsinijev. V XIV. in XV. stol. večkrat uspešno odbijejo napade Sienske republike, vendar le morajo leta 1417 tako kot sosednja Pitigliano in Castell’Ottieri priznati njeno premoč. S padcem Sienske republike leta 1555 celotna grofija ponovno pripade Orsinijem. Sorano je v tem času tako pomemben, da ga poimenujejo »žveplenka italijanskih vojn«. Leta 1604 Sorano pripade Medičejcem, leta 1737 pa lorenski hiši, kot celotna nadvojvodina Toskana se Italiji priključi leta 1860.
SESTAVINE: meso divjega prašiča, oljčno olje, rdeče vino, čebula, zelena, peteršilj, žajbelj, rožmarin, česen, brinove jagode, lovor, sol, poper, kis, paradižnik in suhe črne olive.
PRIPRAVA: razkosajte meso divjega prašiča in ga dajte namakati v kis, ki ste mu dodali rožmarin, žajbelj, drobno nasekljano čebulo, sol in vodo. Na oljčnem olju prepražite dva ali tri stroke česna, dodajte kose merjaščevega mesa (naj bo vsak kos zase) in potresite s sesekljanimi čebulo, zeleno, peteršiljem in žajbljem. Dodajte še brinove jagode.
Ko je meso dobro prepojeno, ga prelijte z rdečim vinom. Kuhajte na zmernem ognju. Ko vino izhlapi, dodajte paradižnik iz konzerve in vodo. Kuhajte še najmanj dve uri. Dodajte še lovorove liste in suhe črne olive.
Sorano je znan po lepih renesančnih stavbah, mogočnem obzidju, trdnjavi Orsinijev (obnovljena po padcu Sienske republike), parku Orsinijev, Leopoldovi gmoti (zanimiva, naravno oblikovana in utrjena štrlina iz tufa) s stolpom z uro, romanski cerkvi sv. Leonarda (XI. stol. – predelana v baročnem slogu v XVIII. stol.) in Grofovski palači (sedež Orsinijev). V bližini kraja so številni etruščanski grobovi, najbolj znani so grobišče sv. Roka in etruščanske vie cave, ceste, vklesane v tuf.
Po bližnjici v dolino
(313 m n. m., 4200 preb.) Pečina se dviguje visoko nad reko Lente in potokom Meleta, hiše pa so videti, kot bi zrasle iz tufa. Najlepši razgled na zanimivo in nekdaj pomembno mesto, nad katerim se dviguje visok zvonik mestne stolnice, je pred cerkvijo Madone milosti. Ime izvira iz »gens petilia«, premožne rimske družine, vendar sega zgodovina Pitigliana brez dvoma nazaj v etruščanske čase, številna najdišča ob potoku Meleta pa pričajo o še starejših prebivalcih.
Etruščane nasledijo Rimljani, po stoletju barbarskih vpadov pa Langobardi. Zgodovina je od IX. stol. močno povezana s Sovano, sedežem grofije Aldobrandeschov. Pitigliano postane pomemben šele s poroko (1293) zadnje iz rodbine Aldobrandeschi, Anastazije, hčerke zadnje dedinje Margarete in Gvida iz Monforta, gvelfskega vikarja Karla Anžujskega, z Romanom Orsinijem in ko sedež grofije iz Sovane preselijo v varnejši Pitigliano. Orsiniji so iz pomembne rimske družine in podporniki gvelfov, od katerih je najpomembnejši papež Nikolaj III. (1277–1280). Pitigliano je vseskozi tarča napadov Sienske republike, leta 1455 pa Siena sicer prizna grofijo, vendar pod njeno upravo. Od leta 1562 je vključena v nadvojvodino Toskano, od tedaj deli njeno usodo (najprej Hiša Lorena, potem priključitev Italiji (1860))
SESTAVINE: toskanski kruh, mleto merjaščevo meso, jajca, parmezan, olivno olje, mleko, sol in poper.
PRIPRAVA: sesekljajte kos merjaščeve maščobe in jo posoljeno in popoprano spražite na olju. Kruh namočite v mleku in ga nato dobro stisnite, mleto merjaščevo meso pa prepražite na olju. Kruhu in ohlajenemu mesu dodajte jajca in parmezan ter dobro premešajte, da postane masa trdna. Iz zmesi naredite kroglice in jih kuhajte v vreli vodi. Ko priplavajo na vrh, so kuhane. Njoke servirajte na krožnike z zajemalko in prelijte s pikantno merjaščevo omako.
VINO: k merjascu se bo lepo prileglo rdeče vino košer, ki ga prideluje židovska skupnost pod neposrednin rabinovin nadzorom. Pripravijo ga iz grozdja sangovese in ciliegiaio. Vino je suho z vonjem po sadju, izrazito rubinasto rdeče barve in z najmanj 11,5 % alkohola. Postreže se pri sobni temperaturi (16 do18 °C).
Pitigliano, panorama
Največje zanimivosti Pitigliana so palača Orsinijev (XIV. stol., v 1545 jo v celoti preuredi in poveča Anton iz Sangalla ml. – izvirni so le osnova utrdbe na Trgu republike in dva stolpa) s škofijskim in arheološkim muzejem (v muzeju so številne izkopanine iz bližnjega največjega etruščanskega naselja Poggio Buco ob reki Fiora), renesančna cerkev sv. Marije, najstarejša cerkev sv. Roka (1274) z nenavadno trapezoidno obliko in elegantnimi stebri iz travertina, mestna stolnica sv. Petra in sv. Pavla (osnova iz XII. stol., prezidana v XV. stol., baročno pročelje (XVIII. stol.), renesančni vhod) s slikami Pietra Alda (Ponižanje Henrika IV. v Canossi, Poklic Hildebranda v mladosti) in Francesca Vannija (Roženvenčna Marija) in 35-metrskim zvonikom še iz obdobja Aldobrandeschov, steber iz travertina z levom, zaščitnim znakom Orsinijev (orso – medved) pred stolnico, medičejski akvadukt (leta 1545 ga da zgraditi Gianfrancesco Orsini III.), muzej Giubbonaia pri mestni hiši s starinskim poljedelskim in hišnim orodjem. Mesto je še danes obzidano, zanimiva pa so predvsem srednjeveška Sovanska vrata. V bližini lahko vidite tudi del etruščanskega obzidja.
Mali Jeruzalem
Papež Pavel IV. (1555–1559), zagrizeni inkvizitor, v svojem kratkem papeževanju izda protižidovsko bulo »Cum Nimis Absurdum«, s katero v Rimu prežene 6000 Židov iz Trastevera na drugo stran Tibere in zapre v majhno, zaprto četrt – geto. Židje bežijo iz papeške države in se zatečejo na območje današnje južne Toskane, ki ga v tistem času upravlja družina Orsini. Židovska skupnost zaživi v miru, kulturno pa ustvarjajo skupaj z večinskim prebivalstvom. Leta 1598 v Pitiglianu postavijo sinagogo, zgradijo svojo šolo in imajo svoje pokopališče (pod Pitiglianom na cesti v smeri proti Mancianu).
Ko območje preide v posest Medičejcev, leta 1608 tudi Cosimo II. prežene Žide v geto, ki pa ga ne zgradi v Firencah ali Sieni, ampak prav v Pitiglianu. Tudi tu morajo biti Židje prepoznavni, moški morajo nositi rdeče klobuke, ženske pa rdeče oznake na rokavih. Če Žida dobijo zunaj označenega kraja, ga z batinami prepodijo nazaj. Kljub vsemu se židovska skupnost razvija in cveti naprej. Leta 1773 jih je v Pitiglianu 200
Enakopravnost med kristjani in Židi zagotovi Peter Leopold Habsburški šele leta 1765. Ponovno pa jih začnejo preganjati, takoj ko Napoleon leta 1799 zavzame Italijo, požigajo jim hiše in spet zapirajo. V letu 1825 imajo Židje 94 hiš, 20 skladišč, 11 trgovin in 10 hlevov, leta 1841 jih je v Pitiglianu že 359, imajo rabina, dva namestnika in več učiteljev. Največ jih je v letu 1859 (423), potem se mnogi izseljujejo v večja mesta ali prevzemajo krščansko vero. Leta 1931 jih je le še 70. Antisemitizem se začne leta 1936, rasni zakon pa je v Italiji sprejet leta 1938. Mnogi Židje zbežijo na tuje, mnoge odpeljejo v taborišča, jih pa domačini tudi skrivajo pred nacisti.
Sinagoga je obnovljena leta 1995, obnovljena je tudi pekarna (matzat), ponovno pa pridelujejo tudi vino »kosher«. V malem Jeruzalemu si lahko ogledate še »kosher« klavnico, ritualno kopalnico (mikve), čistilnico in nekaj sob, vklesanih v tuf. V bližini je tudi stiskalnica oljčnega olja.
V Pitiglianu je zanimivo tudi »podzemlje« s številnimi rovi in sobami, vklesanimi v tuf, saj je današnji nivo kakšnih osem metrov višje od nekdanjega.
V okolici Pitigliana so številne etruščanske ceste vsekane v tuf, tudi z več kot deset metrov visokimi stenami in vodijo z vrha k okoliškim rekam. Najbližja je malo pod Sovanskimi vrati, 350-metrska Poggio Cane in vodi k reki Lente, malo naprej, čez potok Meleta pa etruščanska pot pripelje do cerkve Madone milosti. Ob cesti proti Soranu leži zanimiv Orsinijev park, oblikovan v XVI. stol., s številnimi kipi in sedeži, vklesanimi v tuf, v smeri proti Mancianu pa židovsko pokopališče.
Sfratto
je kuhinja, ki združuje krščanske in židovske običaje ter je posledica mešanja obeh kultur v drugi polovici XVI. stol. Ena od teh jedi je bollo (obroček, presta – ciambella), ki ga prinesejo Židje, ko sem pribežijo pred pogromom v Španiji. Sladica ima obliko osmice ali kroga, kvašenega in dolgo vzhajanega, po vrhu pa potresenega s semenom sladkega janeža in premazanega z rumenjakom, ki pri peki povzroči, da je skorja ostane mehka. Pomembnejša jed je sfratto, sladica, ki naj bi spomin-jala na krivice, ki jih Židje doživljajo pod Medičejci v začetku XVII. stol. Sladica je v obliki palic (testo je pripravljeno iz moke, sladkorja, belega vina in oljčnega olja), s katerimi je grajski birič pretepal Žide, dolge od dvajset do trideset centimetrov in nadevane z medom, pomarančnimi lupinami, nageljnovimi žbicami, cimetom in (muškatnimi) oreščki.
Glede na to, da Židje že dve tisočletji živijo raztreseni po celem svetu, se priprava hrane nekoliko razlikuje, saj marsikje privzemajo tudi navade večine. Kuhati »kasher« ne pomeni le ohranjanje tradicije in varovanje zdravstvenih norm, ampak ohranja tudi pomen posvečevanja (qedushah). Morda je še posebej zanimiv ritual zakola živali z enim samim rezom ostrega noža (shechità) od sapnika do požiralnika in povzročitve takojšnje smrti. Po zakolu mora klavec še natančno pregledati zaklano žival (bedicà), saj bolna ali nepopolna žival ni »kasher« in torej ni primerna za uporabo. Sledita odstranitev kolčnega živca (nikur) in odstranjevanje sala na nekaterih delih mesa (chelev). Meso je nato treba dobro oprati in dati v debelo sol za najmanj dvajset minut in ne več kot eno uro (melihà). Po soljenju se meso dobro opere, tako da se izloči še vsa preostala kri, ali pa se opeče le toliko, da v odcejevalno posodo »spusti« kri. Jetra se vedno popražijo, saj s soljo ni mogoče izločiti krvi, pač pa se nasolijo možgani in srce, ki ga prej odprejo in dobro operejo.
Miške z gradu hazarda
(815 m n. m., 1800 preb.) Naselje dobi ime po kocki (zaurus, tudi slovenska beseda hazard ni prav daleč), ki jo leta 1212 mečejo bratje Aldobradeschi, da odloči, kateri od njih mora financirati gradnjo gradu Castelluma Lazzari (1216), okrog katerega pozneje zraste naselje. S poroko Cecilie Aldobran-deschi z Bosiom Sforzo leta 1439 naselje Azzara in celotno grofijo podedujejo Sforzi, v XVI. stol pa tako kot celotna južna Toskana preide pod veliko vojvodino Toskano.
V starem mestnem središču si oglejte cerkev sv. Nikolaja (1276–1277, predelana 1841–1850), cerkev Marije rožnega venca (XVI. stol.) in cerkev Milosti božje, grad na skali grofov Aldobrandeschi iz Santa Fiore (XII. stol.) in vilo kardinala Aleksandra Sforze (1576).
V edini pekarni v kastelu Azzara se lahko založite z ztnačilnimi sladicami tega območja – z miškami (topi), z nekakšno presto (ciaramito) ali medenimi rezanci (taglioli) oziroma medenjaki (melatelli). Letno jih v tej pekarni spečejo dobrih sto kilogramov, pečejo pa jih predvsem okrog božiča. Miške so po obliki podobne našim žepkom.
SESTAVINE: za testo: moka, jajca, olje, sladkor, liker poprove mete, kvas; za nadev: orehi, med, cimet, pomarančna lupina.
PRIPRAVA: testo pripravite iz moke, jajc, olja, sladkorja, likerja in kvasa. Delovno površino pomokate in na tanko (na približno pol centimetra na debelo) razvaljate testo in (s kozarcem) izrežete kroge s polmerom okrog 3–4 cm. Za nadev zdrobite orehova jedrca, nastrgajte pomarančno lupino, dodajte cimet in vse skupaj vmešajte v med. Na sredino vsakega kroga dajte žlico nadeva. Krog nato prepognete ter z vilicami dobro stisnete robove, da ne bo med peko nadev stekel ven. Žepke polagate na pekač, obložen s papirjem za peko in pečete približno 15 minut na 180 °C
(472 m n.m., 163 preb.) je renesančna vasica v občini Sorano v severni Maremmi. Velja si ogledati vaško župno cerkev sv. Jerneja (1590, cerkev hrani nekaj baročnih slik), cerkev sv. Marije (XVII. stol.) in seveda utrdbo na pečini – Rocca degli Ottieri. Stari grad v srednjem veku zgradil Aldobrandeschi, v renesansi pa ga za sedež grofije zgradi nanovo gosposka Ottieri.
Pitigliano – Mali Jeruzalem
Počasi že konzerviramo za zimo svoja kolesa (vsaj tisti manj zagrizeni kolesarji), tako ponovno prihaja obdobje, ko moramo že počasi delati načrte za drugo leto. Nekateri kolesarski prijatelji so me zaprosili, da se v letu 2019, poleg običajne jesenske “daljin-ske” avanture (tokrat je v načrtu kolesarjenje od Berlina in Prage do Dunaja, Bratislave in morda vse do Budimpešte – na koncu pa bomo sicer vsi hoteli še do Beograda), ponovno družimo v Tos-kani na pomladnem kolesarsko-kulinaričnem tednu.
Sovana – etruščanska cesta v tufu
Tokrat načrtujem šest kolesarskih etap v južni Toskani in severnem Laciju (tu sem kar doma, saj sem za ta del izdal tudi kolesarski vodnik (15,00 evrov in poštnina). Etape so “družinsko” dolge (med 50 in 60 kilometri), so pa zato višinski metri za pomladansko kolesar-jenje malo bolj “ubijal-ski” – med 730 in 1.350 metri.
Potovanje načrtujem tretji teden (18.–25.5.2019) v mesecu maju 2019 (do 12 udeležencev). Kolesarimo od drugega do sedmega dne, prvi dan je namenjen prihodu in ogledu kakšnega zanimi-vega mesta ob poti (npr. Ravene ali Citta’ di Castello), osmi dan pa za povratek domov, še prej pa si neobvezno ogledamo Orvieto, Todi, Citta’ dellle Pieve ali Perugio. Continue reading
Ob prijavi (po e-pošti na umbrija[afna]gmail.com) zapišite:
Pitigliano, Golaž divjega prašiča
Prijave sprejemam do 31. 1. 2019 oziroma do zasedbe prostih ležišč (12). Če se bo še kdo (več) vseeno želel pridružiti našemu potovanju, bodo verjetno prenočitve nekoliko dražje in morda ne prav daleč od naših (ampak 16 bo vseeno zgornja meja).
Po potrditvi prijave vam sporočim številko osebnega računa, na katerega v enem tednu nakažete “varščino” v višini 150,00 EUR. Razliko (največ 80,00 evrov) nakažete na moj račun do 15. 4. 2019.
Gurmanske večerje:
po objavi jedilnikov boste izbrali eno, dve, … ali vse. Na moj račun nakažete skupno vrednost izbranih večerij do 10. 5. 2019. In ne mi pozabiti sporočiti vaš izbor, če se odločite le za nekaj večerij!