Kraljeva palača

Proti poldnevu (z letalom, Brnik) oziroma pozno popoldan (s kombijem, Kranj) se v torek 28. 8. 2018 pripeljemo do Amsterdama.

Amsterdam je glavno mesto Nizozemske in je v pokrajini Severna Holandija, v zahodnem delu države. Mesto, ki je zaradi svojih številnih kanalov znano tudi kot »Severne Benetke«, ima 747.290 prebivalcev (januar 2008) in je v severnem delu Randstadta, šeste največje konurbacije tj. družitve mest v Evropi, z okoli 6.500.000 prebivalci. Ocenjuje se, da v širšem mestnem območju Amsterdama živi 1.500.000 ljudi. Ime mesta pomeni »jez na reki Amstel« ter se nanaša na začetke prve naselbine, ki se je nahajala na današnjem trgu Dam.

Stara cerkev

Amsterdam je bil zgolj majhna ribiška naselbina vse do konca 12. stoletja, med nizozemsko zlato dobo pa je postal eno najpomembnejših pristanišč na svetu, po zaslugi velikanskega razvoja trgovine. Tedaj je postal svetovno središče financ in diamantov. V 19. in 20. stoletju se je Amsterdam močno razširil in oblikovala so se nova satelitska mesta v njegovi okolici (wikipedia).

Že ta dan si ogledamo glavne zanimivosti, kot so Stara (1213) in Nova (1380) cerkev (ko bomo že pri Stari cerkvi si morda ogledam še eno večjih turističnih atrakcij – četrt Rdečih luči) z muzejem prostitucije in erotičnim muzejem, bazilika sv. Nikolaja, protestantska Zahodna cerkev, borza, Kraljeva palača, hiša/muzej Ane Frank, Rembrandtova hiša/muzej, muzej Vincenta van Gogha, Rijskmuseum z znamenito Rembrandtovo Nočno stražo (od zunaj) ter številni kanali in mostovi.

NAZAJ

Portico di Romagna – Corniolo (26-30 km, 1.250 v.m.)

Divjina, kolovozi in hribi (najvišje 1.100 m n.m.), vmes eno večje naselje (Premilcuore) za hrano in pijačo. Malo naprej je tudi vpijoči slap (cascata urlante). Predvsem pijačo v nahrbtniku, če bomo sicer na shujševalni! 

• Zavetišča: (La Capanna Giovanni) Vstop v zavetišče s kodo, ki jo dobiš pri g. Vanniju 347.859.7635. Donacije tudi če ga ni. 8,00€ po osebi
• Hoteli: Albergo da Gigino – via Borgo 16 (340.348.4678 or 054.398.0033, info@albergodagigino.com), Hotel Pini (info@hotelpini.com, 0543.980.250; zaseden ?) in Hotel Leonardo (80,00€/2, malo naprej ob poti). Nedaleč stran je tudi kamp (šotor 15 m2 23,00 eur)

Dovadola – Portico di Romagna (34 km, 950 v.m.); različica 1)

• CA1 – Dovadola – Marzanella
• CA2 – Marzanella – Premilcuore

Pot pelje mimo nekdanjega svetišča sv. Antona Padovanskega (dodatno 3 km), danes je tam nova cerkev iz leta 1906. Če od tam ne rabimo štampiljke, je bomo obšli. Pešačimo po gozdnih poteh, po gozdu in mimo polj. Ob poti je morda zanimivejša le cerkev sv. Marije v Gradu in nekakšen vulkan. Je tudi nekaj kmetij, vmes je tudi kakšna turistična (na spletu jih ni). Vodo in hrano v nahrbtniku!

Pot morda zaključimo v naselju Monte Busca (dva hotela (Caverna (oziroma Cooperativa Montana) in Monte Busca), a jih ni najti na spletu. Pot skrajšamo za 6 in jo drugi dan seveda podaljšamo za 6 km. Na zadnjem delu poti je še turistična kmetija Montanara (splet?) in B&B Marco Ferraresi. S prenočišči ni dosti bolje niti v Portico di Romagna, je le hotel Al Vecchio Convento. V bližini (+ 5,0 km) je tudi Hotel La Cerreta – vendar bi pot prestavili čez Rocca San Casciano (od Dovadola 30 km). Portico di Romangna (Vhod v Romanjo) je naselje z manj kot 500 prebivalci, dvema cerkvama in palačo Portinarov, imajo pa tudi (že omenjen) hotel z restavracijo.

• • Zavetišča: MARZANELLA (- 9,0 km, 20 km) – “Capannina” Refuges (association), Miss Silvia (333.231.3800), cena 20,00€/1, PREMILCUORE (+ 9,0 km, 38 km) – Refuges (association), Miss Carla (347.449.5861), cena 8,00€/1. Restavracija – posebne cene za romarje.
  • Hoteli: Al Vecchio Convento (90,00€/2), Hotel La Cerreta (70,00€/2).
  • Albergo “La Rocchetta“ Premilcuore (info@larocchettapremilcuore.com) (https://www.facebook.com/pg/ristorantepremilcuore/) +39 0543 960773

 Forli-Dovadola (20 km, 200 v.m.)

Forli, Porta Schiavona

Po prihodu (dopoldan) si v Raveni od zunaj ogledamo le glavne zanimivosti (mavzolej Galle Placide, stolnico sv. Vitala, cerkev sv. Apolinarija, Teodorikov mavzolej in palačo, Arijansko krstilnico, Ljudski trg, Dantejev grob, pokrito tržnico) in se ob tem sprehodimo prvih pet kilometrov.

Po ogledu se do Forlija odpeljemo z vlakom (1,5 ure) ali avtobusom. Tudi v Forliju si ob poti ven iz mesta ogledamo le glavne zanimivosti – občinski trg z mestno hišo, mestni stolp, stolnica sv. Mercuriala, trg Staffi, palači Ciboldijev in Albentinijev, cerkev sv. Filipa, Ravaldinovo utrdbo, rimske razvaline), od tam pa nadaljujemo peš do Dovadola (20 km, 200 v.m.).

V Dovadolu se prijavimo za romarsko pot (prej je treba na združenju Frančiškove poti zahtevati »potni list« romanja (credenziale del camino)), si ogledamo nekaj zanimivosti (utrdba, cerkev sv. Andreja). Lačni ne bomo, je veliko gostiln. (kakšne so cene pa bomo preverili »na licu mesta«.

Dovadola, utrdba

Seznam romarskih prenočišč dobimo (?) ob prijavi poti v zavetišču Benedetta v Dovadolu.

Prenočevanje bodisi v zavetišču Benedetta bodisi v enem od dveh hotelov:

• Zavetišča: Rifugio Benedetta (združenje, prijava in začetek poti). Pri cerkvi in opatiji sv. Andreja Opata (Badia di Sant’Andrea), Benedetta Bianchi Porro. Kontakt: Don Alfeo 054.393.4676, GSM 334.834. 1745 (8,00 €).
• Hoteli: Locanda Montepaolo  (70,00 €/2), La Locanda del Fondi (ni na netu), Hotel Conte San Rufillo (79 €/2).

Od mostu čez Veliki Močilnik v Močilniku vodi prvi odsek (1) do krožišča pred Doživljajskim razstaviščem Ljubljanice (K). Odsek je dolg 550 metrov, kolesarsko pot pa se v celoti zgradi na kolih.

Ocenjena vrednost odseka 1 (550 metrov koliščarske poti širine vsaj 2.5 metra, brv čez Mali  Močilnik ali Malo Ljubljanico) brez morebitnega odkupa zemljišč (izkoristi se državni parcelni številki korita Ljubljanice (2894/2, 2894/3? – glede na možnosti izvedbe projekta na terenu se izbere levi ali desni breg Male Ljubljanice), sicer pa m² nezazidljivega zemljišča ne presega desetih evrov – koliščarska pot za ta odsek »porabi« največ 1650 m2) je 141.000,00 EUR (220,00 EUR za tekoči meter poti, 10.000,00 EUR za leseno brv, za morebitne odkupe zemljišča pa do 10.000,00 EUR).

Če bo pot potekala po desnem bregu, potem se čez Malo Ljubljanico zgradi malo daljša brv (b1), če pa bo potekala po levem bregu se čez pritok Male Ljubljanice (Mali Močilnik) zgradi nekoliko krajša brv (b2), vendar se bo morala zgraditi tudi brv b1, če bomo kolesarsko pot podaljševali v smeri Ljubljane.

Lila vrisane poti so lesene na kolih, rdeče vrisane pa obstoječe makadamske ali asfaltne poti in ne zahtevajo, razen postavitve informacijskih in usmerjevalnih tabel,  kakšnih posebnih posegov in stroškov. Temnozelene poti so nekatere različice, ki niso prišle v končni izbor.

A-Močilnik. B-most čez Malo Ljubljanico na Mirkah, C-Maroltova domačija v Verdu, D-brv čez Ljubljanico v Verdu

K. Nekaj različic ureditve krožnega prometa pred DRL in priključkom na Koliščarsko kolesarsko pot.

NAZAJ NA PREJŠNjO STRAN >>>

ŠTUDIJA RAZLIČIC:

mineštra s svežim bobom in grahom: za štiri osebe rabimo po kilogram svežega fižola in graha, dolgo čebulo, steblo zelene, konico čajne žličke pecilnega praška, sol in oljčno olje. Zeleno operemo in narežemo na majhne koščke, fižol olupimo in operemo pod tekočo vodo, operemo ter na liste narežemo in na olju v ponvi prepražimo čebulo. Ko čebula dobi lepo zlato rjavo barvo, dodamo fižol, grah in zeleno ter premešamo. Prelijemo z vodo, da prekrije sestavine, posolimo in kuhamo še približno 15–20 minut.

NAZAJ >>>

• riževi arancini v pečici: ocvrte riževe kroglice polnjene z mesnim ragujem ali sirom so tipična sicilijanska jed, namesto da jih ocvremo v vrelem olju, pa jih lahko tudi spečemo v pečici. Arancini so lahko okusna predjed, glavna jed ali priloga glavni jedi, velikost kroglic pa je po lastni presoji.V rahlo soljeni vodi za eno osebo skuhamo 20 dag riža, ga v cedilu ohladimo s hladno vodo, da zaustavimo kuhanje in pustimo na kuhinjski krpi, da se osuši. Tako osušen riž zmešamo v skledi z naribanim parmezanom in rahlo stepenim jajcem. Z rokami oblikujemo kroglice, dodamo v sredino po žličko
  

  riževi arancini

  raguja ali kocko sira in odprtino dobro zadelamo. Arancine povaljamo najprej v stepenem jajcu in nato še v drobtinah, na to pa jih v že vnaprej ogreti pečici pečemo kakšnih dvajset minut na 180°C, da dobijo lepo zlato barvo. Arancine postrežemo še vroče.

• krompirjevi arancini s sirom: za 2-3 osebe namesto riža olupimo 80 dag krompirja, ga narežemo, ohladimo in pretlačimo. Pireju dodamo dve jajci, po pet žlic naribanega parmezana in drobtin ter po potrebi dosolimo. Dobro premešamo, da testo postane mehko in obenem kompaktno, primerno za delanje kroglic težkih po približno 10 dag. Po potrebi dodamo še nekaj drobtin. Oblikujemo osem do deset kroglic, v vsaki naredimo luknjo, damo vanjo kuhan pršut in kocko (na kocke narezanega) topljenega sira (recimo Galbatino), odprtino dobro zadelamo in oblikujemo čimbolj popolno kroglico. Iz moke in vode pripravimo kremasto testo, z njim prelijemo arancine in jih šele nato povaljamo v drobtinah. Arancine ocvremo v posodi z dovolj vrelega olja.
  

  Mesni žepki

• mesni žepki (panzerotti) s salamo in bešamelom. Panzerotti so bili značilni za južne italijanske dežele (zlasti Apulija in Sicilija), danes so razširjeni po vsej državi. Izraz panzerotto označuje pripravo testa za oblaganje sladkega ali slanega polnila, ocvrtega v masti (včasih več) ali v olju (več dandanes), ki pri cvrtju vzhaja in spominja na trebuh (pancia ali panza v južnih narečjih). Testo pripravimo tako, da 50 dag moke močno zgnetemo z dvema žlicama oljčnega olja, dvema jajcema, ščepcem soli in toplo vodo, da dobimo mehko in prožno maso, ki jo pokrijemo z kuhinjsko krpo.Na maslu ( tri dag) ocvremo (prepražimo) 25 dag mletega mesa mlade govedine, ga po cvrtju ohladimo in ohlajenemu mesu primešamo pol kozarca bešamela, pet dag na koščke narezane salame in 10 dag na kocke narezanega tipičnega sicilijanskega ovčjega sira (cacio). Testo na tanko razvaljamo in izrežemo kroge velikosti 10 cm v premeru, v sredino vsakega dodamo nadev, testo prepognemo v obliki polmeseca, robove navlažimo in jih dobro zatesnimo. V ponvi z visokim robom žepke ocvremo v obilici oljčnega olja. Žepke položimo na papirnate brisače, da popivnajo odvečno maščobo.

NAZAJ >>>

Osnovna sestavina pretežnega dela omak je paradižnik, ne manjkajo pa česen, čebula, bazilika, peteršilj in seveda ekstra deviško oljčno olje (vse sestavine, ki jih je možno seveda, predhodno dobro operemo).

• česnova omaka (agghiata): olupimo tri stroke česna in sesekljamo, jih v ponvi minuto popražimo na žlici deviškega oljčnega olja in pri tem neprestano mešamo z leseno žlico. Prilijemo tretjino kozarca kisa belega vina in pustimo, da delno izhlapi (recimo pol minute), dodamo šopek sesekljanega peteršilja in 6–7 listov sveže mete, posolimo, dobro premešamo in odstavimo s štedilnika. Česnova omaka se uporablja za začinjanje rib, mesa in pečene zelenjave, ki jih postrežemo predvsem hladne, tople ali pri sobni temperaturi;
• omaka sammurigghiu: šopek peteršilja in dva stroka česna fino sesekljamo in pretresemo v skodelico z žlico oljčnega olja in polovico žličke origana. Prilijemo kozarec mlačne vode in dobro premešamo. Prilijemo še precejen sok dveh limon in vseskozi dobro mešamo. Omaka bi morala na kocu izgledati emulgirana in pripravljena za uporabo. Na Liparih namesto limonovega soka raje uporabljajo belo vino. Omaka se uporablja za jedi z žara (meso in ribe);
• paradižnikova omaka po katanijsko: kilogram zrelih paradižnikov stresemo v lonec in dušimo 10–15 minut, nato ga pretlačimo oziroma zmiksamo v mešalniku, pretresemo v ponev, kjer smo prej na deviškem oljčnem olju do rjavega popražili tri stroke česna in manjšo čebulo. Dodamo še nekaj listov bazilike, sol in poper, dobro premešamo ter pustimo na nizki temperaturi, da se omaka zgosti;
• paradižnikova omaka po agrigentsko: Izberemo večjo posodo, v njej pretlačimo kilogram zrelih paradižnikov, dodamo narezano čebulo, tri stroke sesekljanega česna, šopek bazilike in sol. Na srednje močnem ognju kuhamo paradižnike 20 minut.  Vse skupaj pretlačimo oziroma zmiksamo v mešalniku. Pretresemo v ponev, dodamo olje, poper in še malo soli, dobro premešamo ter na srednje močnem ognju pustimo še 20 minut;
• paradižnikova omaka po palermsko: Operemo in osušimo tri kilograme zrelega paradižnika, ga narežemo na četrtine in stresemo v lonec s tričetrt kilograma na tanko narezane bele čebule. Na majhnem ognju kuhamo pol ure (odvisno tudi od tega, koliko vode ima paradižnik). Paradižnik nato dvakrat pretlačimo (drugič z manjšimi luknjami) ali zmiksamo v mešalniku, da se izognemo lupini, semenom ali večjim kosom čebule. Lonec postavimo nazaj na ogenj, dodamo štiri žlice ekstra deviškega oljčnega olja in kuhamo, da se omaka zgosti po naši želji. Lonec odstavimo z ognja, dodamo na roko sesekljan šopek bazilike in zmerno še malo deviškega oljčnega olja, da se čuti skladnost in aromo. Omaka je odlična za špagete ali kakšne druge testenine;
• cipuddata (čebulna omaka): dve rdeči čebuli narežemo na drobne lističe in pretresemo v ponev z žlico deviškega oljčnega olja ter na zmernem ognju pustimo, da se zmehča, pri tem pa pazimo, da se čebula ne zažgemo. Obilno potresemo s sveže mletim črnega popra in hkrati prilijemo kozarček kisa iz belega vina. Kuhamo še nekaj minut, toliko da kis izpari, pretresemo v keramično posodo (terino), kjer jo pustimo, da se ohladi. Cippolata je odličen dodatek mesnim in ribjim jedem, ki se postrežejo hladne;
• omaka picchi pacchi: je še ena od omak, katerih glavna sestavina je paradižnik (seveda je uporaba mezg iz tube ali paradižnika iz konzerve na Siciliji greh). Omaka se uporablja predvsem za babbaluce (polže), seveda Pa jo uporabljajo tudi za testenine. Kilogram zrelih paradižnikov blanširamo v vreli vodi, olupimo, odstranimo semena in narežemo na koščke. V veliki ponvi na deviškem oljčnem olju prepražimo sesekljano belo čebulo s sesekljanim strokom česna. Ko česen porjavi (a ne zažge), ga odstranimo iz ponve, dodamo paradižnik s sesekljanimi listi bazilike, ščepec morske soli in sveže mlet črni poper. Ob neprestanem mešanju omako zgostimo na srednje močnem ognju.

NAZAJ >>>