• recimo temu poslovilna večerja v eni od čevapdžinic

• Trasa:    Luleburgaz- Tekirdag (Mapy.CZ)
• Dolžina: 75 km
• Vzponi:  512 m

OPIS POTI:

Precej kratka in ravninska etapa (nekje na sicer čaka 130-metrski vzpon), mimo obdelane zemlje in z le nekaj večjimi vasmi – Oklali, Dugicubensi, Muratli, Balabanti in Husunku. Hotel bo blizu plaže štiri kilometre pred Tekirdagom.

ZANIMIVOSTI:

 je mesto in okrožje v rovinci Tekirdağ. Med zanimivosti sodijo železniška postaja zgrajena 1870 ob progi Orient Expressa, ki je tod vozil med Istanbulom in Evropo, İnanlı Çeşmesi – vodnjak, zgrajen leta 1914, hiša, ki jo leta 1935 obišče Atatürk (tega leta Atatürk ukaže zgraditi naselje za turške begunce iz Bolgarije in Romunije. 3. junija 1936 pa opravi inšpekcijski obisk ene od hiš, na kar spominja plošča na vrtu z napisom »Ti srečni begunec, ne pozabi 3. junija, postal je obiskovalec tvoje hiše, poklonil ti je ljubezen”.

Otomanske lesene hiše, Tekirdag (wikipedija)

Rakoczijev muzej, Tekirdag (wikipedija)

TEKIRDAG (video1, video2, video3) je trgovsko središče s pristaniščem za kmetijske proizvode (pristanišče se širi zaradi nove železniške povezave z glavno tovorno linijo skozi Trakijo). V klasični antiki se imenuje Bisanthe ali Bysanthenin tudi Rhaedestus. Slednje ime se uporablja do bizantinskega obdobja in se je preimenuje v Rodosçuk, ko v XIV. stol. pade pod Osmane. Po XVIII. stol. se imenuje Tekfurdağı, po izpeljanki turške besede tekfur, kar pomeni “bizantinski gospod”. Sčasoma se ime spremeni v turško Tekirdağ in postane uradno ime v Turški republiki.

Zgodovina mesta sega okoli leta 4000 pr. n. št. V Ksenofontovi Anabazi je omenjen kot del kraljestva traškega kralja Seuthesa, kot Bisanthe pa ga Herodot. Justinijana I. obnovi mesto v VI. stol., leta 813 in leta 1206 ga po bitki pri Rodostu oplenihi Bolgari, vendar se v poznejših bizantinskih časih še naprej pojavlja kot kraj velikega pomena. Od leta 1204 do 1235 mestu vladajo Benečani po latinski okupaciji Konstantinopla med četrto križarsko vojno.

Vinski muzej Kutman, Tekirdag (wikipedija)

Med zanimivosti sodijo otomanske lesene stavbe, razen mesta in ozkih ulic, ki ti pomagajo predstavljati si življenje v otomanskem obdobju, mesto nima starinskega šarma. Ogledati si velja tudi mošeja Rüstem Paşa, ki jo leta 1553 zgradi otomanski arhitekt Mimar Sinan, Muzej arheologije in etnografije, hišni muzej Namıka Kemala, ki je posvečen življenju in delu turškega nacionalističnega pesnika Namıka Kemala (1840–1888), Rakoczijev hišni muzej, turška hiša iz XVIII. stol., kjer med izgnanstvom od leta 1720 do smrti leta 1735 živi madžarski narodni heroj Franc II. Rákóczi. Muzej je v madžarski lasti. Od vseh številnih kipov Atatürka v Turčiji je tisti v središču mesta Teikrdağ edini, ki je bil izdelan v naravni velikosti.

Eden od razlogov za obisk mesta je krajevna poslastica Tekirdağ köftesi, majhne začinjene valjaste mesne kroglice na žaru (po naše bi rekli kar čevapčiči), ki jim tradicionalno sledijo jedi sladkega lokalnega sira in zdrobovega pudinga. Ta del Turčije je znan po visokokakovostnem rakıju (Tekirdağ rakı (žganje)). Destilarne, ki so bile do devetdesetih let prejšnjega stoletja v državni lasti, so zdaj v zasebnih rokah, vinska in raki industrija pa se obnavljata, čeprav ju ovira visoka obdavčitev alkohola. Mesto je znano tudi po češnjah oziroma po festivalu češenj (junij). Muzej vina Kutman je v kraju Mürefte v Şarköyu,

• Trasa:    Kirklareli – Luleburgaz (Mapy.CZ)
• Dolžina: 53 km
• Vzponi:  325 m

OPIS POTI:

Predzadnja etapa je kratka in ravninska, kolesarimo pa po pretežno maloprometnih cestah. Kilometer pred hotelom prikolesarimo do štiripasovnice (točka AC 01), če tega kratkega odseka do hotela (je žal edini primeren, pa še relativno poceni je) ne bomo smeli prekolesariti po njej, sem trek za vsak slučaj speljal malo okrog in deloma po kolovozih.

Malo večji kraji ob poti so Asilbeyli, Kavakli (kilometer od poti), Hamitabat s prvo turško plinsko termalno postajo in Kinkkoy, zanimivi pa le za kakšno kavo. Malo večje mesto je Luleburgaz (video), od hotela pet kilometrov naprej po avtocesti, tam je tudi več restavracij (video).

ZANIMIVOSTI:

Iskender kebab (istanbulrealestate.com/blog)

• Trasa:    Odrin – Kirklareli (Mapy.CZ)
• Dolžina: 78 km
• Vzponi:  919 m

OPIS POTI:

Zelo razgibana etapa in čeprav bo naša najvišja točka 262 m n.m. se nam bo vseeno nabralo za 870 metrov vzpona.

Cel dan kolesarimo po EV13, trasi poti Ob železni zavesi. Omembe vreden kraj ob poti je Lalapasa (ima nekaj kavarn s pravo turško kavo), morda še Soluglu in seveda ciljni Kirklareli,

ZANIMIVOSTI:

KIRKLARELI (103.000 preb., video). Bizantinski Grki ga imenujejo Sarànta Ekklisiès (Σαράντα Εκκλησιές, kar pomeni štirideset cerkva). Tudi v sodobni grščini je znana z istim imenom. V XIV. stol. je to prevedeno v turščino in se imenuje “Kırk Kilise”. Po ustanovitvi Turške republike leta 1923, sandžaki postanejo deli mesta in 20. decembra 1924 je ime Kırk Kilise spremenjeno v Kırklareli, kar pomeni Kraj štiridesetih. Arheološka izkopavanja, ki potekajo v mestu, podpirajo trditev, da je bilo na tem območju ena prvih organiziranih naselbin na evropski celini z artefakti iz obdobja paleolitika in neolitika.

Bazarob mošeji (wikipedija)

Naselbino in okolico zavzamejo med vladavino kralja Dareja I. Perzijci v letih 513–512 pr. n. št. Leta 914 med bolgarsko invazijo na Adrianopel, ki jo vodi Simeon I., naselje zavzamejo Bolgari in pod bolgarsko oblastjo ostane do leta 1003, ko ga prepustijo Bizantincem. Osmanski Turki mesto in regijo prevzamejo Bizantincem v času vladavine sultana Murata I. leta 1363. Mesto je poškodovano med grško vojno za neodvisnost (1821–1829). 

Po zapisu iz leta 1878 “Etnografija Wilayahs Adrianopol, Monastir in Thessaloniki” je Kırk Kilise naseljevalo 6.700 Bolgarov, 2.850 Grkov in 2.700 pripadnikov drugih etničnih skupin. Leta 1906 je škofija Saranda Ekklisies ločena od metropolije Adrianople in je povzdignjena v status metropolije. Po uradnem otomanskem popisu prebivalstva v letih 1906–1907 je  etnično-verska razdelitev v sandžaku Kırk Kilise: 22.022 muslimanov; 14.154 grško pravoslavnih, 1.599 bolgarskih pravoslavcev in 789 Judov.

Mutej (wikipedija)

Večje zanimivosti:

• Hızır Bey Külliye: verski kompleks (külliye) sestavljajo mošeja Hızır Bey (zgradil Köse Mihalzade Hızır Bey leta 1383 na kvadratnem načrtu. Zgrajena je iz rezanega kamna in ima en minaret), Hızır Bey Bath in Araste (bazar),
• Judovska četrt, 
• Naravoslovni, etnografski in arheološki muzej,
• Jama Dupnisa (video), edina jama odprta za turiste v Trakiji. Jama Dupnisa je v starih časih uporabljana za dionizijske obrede (Sparagmos). Celo ime Dioniz je povezano z goro Nisa tik nad jamo Dupnisa; saj je po starogrški mitologiji Dioniz odkril vino, ko se je igral na gori Nisa. Bolgarsko ime za Kırklareli je Lozengrad (mesto vinogradov), morda prav tako izvira iz tega starogrškega mita,
• Livarna Demirköy: Arheološko najdišče zgodovinske livarne železa, kjer so izdelovali topovske krogle, izstreljene med osvojitvijo Konstantinopla leta 1453.

• Trasa:    Madžarovo – Odrin (Mapy.Cz)
• Dolžina: 93 km
• Vzponi:  1.040 m

OPIS POTI:

Ko zapustimo vas, se takoj zapodimo v klanec in se na 15.-tih kilometrih povzpnemo za 500 metrov. Po kratkem spustu sledi še en krajši klanec (150 v.m.), nato pa se na 30 kilometrih spustimo do 750 metrov nižje ležečega Ivajlovgrada. Do tu je precejšnja divjina, upajmo, da tu ni toliko medvedov kot med Krimom in Menišijo, Ob poti je le nekaj manjših krajev – Malko Popovo (že malo stran), Glunovo, Zborino, Planinec in Černi Rid. Malo-prometna cesta deluje asfaltirana (Google Earth), lahko da pa bo tudi kakšen makadamski odsek na najvišjem delu trase! Druga (slaba) polovica poti je precej ravninska, Tudi od Ivaylovgrada se zdi, da je na cesti bolj malo prometa.

Pri vasi Slaveevo prečimo Železno zaveso in nekaj (kakšnih 30) kilometrov prekolesarimo po Grčiji. Takoj za mejo, v Kyprinosu, zavijemo v prvo grško restavracijo – recimo v Žarotaverno To Steki (po slikah sodeč je bolj morska hrana, ampak je zraven še ena, če tu ne, pa  v bližnji (štiri km) vasi Ammovouno) na souvlaki s tzatzikijem – za večerjo bomo že v Odrinu v Turčiji. Do tam je ob poti še nekaj manjših krajev (tudi z restavracijami) kot Fylakio, Rizia in Kastanies. Malo pred Odrinom prečimo grško-turško mejo.

ZANIMIVOSTI:

Bizantinsko-bolgarska utrdba Ljutica (wikipedija)

IVAJLOVGRAD (Ивайловград, 3.100 preb, 104 m n.m.) leži blizu reke Arda v najbolj vzhodnem delu gorovja Rodopi. Meja z Evrosom v Grčiji je le tri kilometre od središča mesta. Bizantinski eparhijski seznami iz IX, in X. stol. omenjajo škofovsko središče z imenom Ljutica na mestu današnjega Ivajlovgrada. Naselje uničijo otomanski Turki med svojim vdorom na Balkan v XIV. in XV. stol. Podatki o mestu iz časov osmanske vladavine so redki, vendar je bilo središče kaza pod imenom Ortaköy v provinci Edirne. Velik del bolgarskega prebivalstva se izseli iz regije zaradi organiziranih ropov in medsebojnih vojn v imperiju. Kljub osvoboditvi Bolgarije leta 1878 in združitvi leta 1886 je mesto ostalo del Otomanskega cesarstva do balkanskih vojn v letih 1912–1913 in je močno trpelo zaradi napadov baši-bazuka.

Med zanimivosti mesta in okolice sodijo vodno zajetje, rimska vila Armira iz II. do III. stol. srednjeveška bizantinsko-bolgarska trdnjava Ljutica, most Aterenski iz XVI. stol., številna starodavna tračanska mesta v okolici in cerkve iz XIX. stol. 

ODRIN (Turško: Edirne, , video1, video2, video3), prej znan kot Adrianople ali Hadrianopolis, leži sedem kilometrov od grške in dvajset od bolgarske meje. V Otomanskem cesarstvu je med letoma 1369 in 1453 prestolnica, preden to postane Konstantinopel. Mesto je komercialno središče tkanega tekstila, svile, preprog in kmetijskih proizvodov ter ima rastočo turistično industrijo. Ima privlačno lego ob rekah Meriç in Tunca in je uspe upreti nekaterim neprivlačnim razvojem, ki kazijo obrobja številnih turških mest. Mesto zgradi rimski cesar Hadrijan kot Hadrianopolis (Adrianople) na mestu tračanske naselbine z imenom Uskudama. Otomansko ime Edrine izhaja iz grškega imena. Leta 1928 Edirne postane mednarodno priznano ime.

Selimova mošeja (wikipedia)

Bogata zgodovina mesta, od Tračanov do Rimskega in Otomanskega cesarstva, mestu zapustijo številne turistične zanimivosti. Selimova mošeja (video) je zgrajena leta 1575 in jo zasnuje največji turški arhitekt Mimar Sinan (okoli 1489/1490–1588). Je najpomembnejši spomenik v mestu in je leta 2011 vpisana Unescov seznam svetovne dediščine. Ima najvišje, 70,90 m visoke minarete v Turčiji. Sinan je verjel, da je kupola višja od kupole Hagije Sofije, nekdanje bizantinske pravoslavne katedrale v Istanbulu, vendar se zdi, da sodobne metode merjenja kažejo drugače. Mošeja, imenovana po sultanu Selimu II. (vlada med letoma 1566 in 1574), ki jo naroči, ni dočakal njenega dokončanja, je okrašena s turškim marmorjem in veličastnimi ploščicami İznik. Dela na Eski Cami (stara mošeja) se začno leta 1403 in dokončana leta 1422 je zasnovana v stilu Burse. Še lepša je mošeja Üç Şerefli (mošeja s tremi balkoni), zgrajena med letoma 1437 in 1447 za sultana Murata II. Bila je največja mošeja, zgrajena v otomanskih provincah pred osvojitvijo Konstantinopla. V mestu si poleg mošej lahko ogledamo še Veliko sinagogo iz leta 1909 ter rimskokatoliško in dve bolgarski pravoslavni cerkvi.

Malo ven iz središča je kompleks sultana Bejazida II. (video) zgrajen med letoma 1484 in 1488. Je najpopolnejši ohranjeni mošejski kompleks v Edirnu, ki ga sestavljajo imaret (ljudska kuhinja), darüşşifa (bolnišnica), timarhane (azil), hospic, tıp medrese (medicinska šola), tabhane (prenočišče za derviše), pekarna in različni depoji. V nekaterih delih kompleksa je zdaj muzej zgodovine islamske medicine. 

Palača Edirne (wikipedija)

Palača Edirne (otomansko turško: Saray-ı Cedid-i Amire za “novo cesarsko palačo”) je zgrajena v času vladavine Murata II. (vladal ned letoma 1421 jn 1444), vendar je uničena med rusko-turško vojno leta 1877. Vrata palače in kuhinja so bili od takrat obnovljeni. Kasr-ı Adalet (“Grad pravičnosti”), prvotno zgrajen kot del kompleksa palače, stoji nedotaknjen ob majhnem mostu Fatih čez reko Tunca. 

Makedonski stolp v rimskem obzidju (wikipedija)

Edirne ima tri zgodovinske pokrite bazarje: Kavaflar Arastası poleg Selimove mošeje, Bedesten poleg Eski Camija in Semiz Ali Paşa Çarşısı, še eno Sinanovo delo iz leta 1568. Od prvotnega rimskega Hadrianopolisa pa so ohranjeni le manjši ostanki utrdb v bližini tako imenovanega Makedonskega stolpa.

Muzej Edirne (Edirne Müzesi) vsebuje zbirke lokalne arheologije in etnografije. Na zunanjem zemljišču je mogoče videti primer dolmena, ki ga lahko vidite v bližnji Lalapaşi. V središču mesta stojita karavanseraja Rüstem Pasha (1560-61) in Ekmekcioğlu Ahmed Pasha, zasnovana za sprejem popotnikov 

Mesto je znano po jetrih, Ciğer tava (panirana in globoko ocvrta jetra), ki se običajno postrežejo s prilogo cacık, jedjo iz razredčenega precejenega jogurta s sesekljano kumaro.

• Trasa:    Kardžali – Madžarovo (Mapy.CZ)
• Dolžina: 78 km
• Vzponi:  1.410 m

OPIS POTI:

Kardžali je do ciljnega Madžarova edino večje in zanimivo mesto. Verjetno bomo naredili ovinek do tračanskega Perperikona, tako da verjetno ne bomo videli ostankov tračanske utrdbe Višegrad na drugi strani jezera malo ven iz mesta. Do Perperikona bomo kolesarili tudi mimo Kamnite svatbe (krajši odseki bodo sicer kolovozi). Za nekaj kilometrov se oddaljimo od jezera, nato pa se vrnemo k reki Arda in ob njej kolesarimo do cilja v Madžarovu. .

Tračanska utrdba Perperikon ( foto Catakin Baluna)

ZANIMIVOSTI:

Ob poti, razen Perperikona (video) in kardžalskega jezu, priljubljenemu kraju za ljubitelje vodnih športov in ribičev – na jezu je tudi veliko restavracij na prostem, ki poleti ponujajo različne pijače in koktajle -. ni kakšnih večjih zanimivosti, so pa vse pogostejše džamije.  

Kamnita svatba (wikipedija)

Pet kilometrov iz mesta se v bližini vasi Zimzelen nahajajo Kardžalske piramide, niz belih stebrov erodiranega vulkanskega tufa, ena je znana kot “Gobe”, druga pa kot “Kamnita svatba” (video). 

Rezervat za jastrebe pri Madžarovu (wikipedija)

MADŽAROVO (Маджарово, video), prej Dupnitsa, je majhno bolgarsko mesto v vzhodnih Rodopih, ki leži na bregovih reke Arda in je s 590 prebivalci (2009) eno najmanjših mest v državi. Mesto je upravno središče istoimenske občine Madzharovo. V Madzharovu se nahaja edini rezervat za jastrebe v Bolgariji, Na območju živijo tri vrste. Mesto dobi ime po trakijskem bolgarskem revolucionarju Dimitru Madžarovu (1882–1949). Pred letom 1912 se imenuje Yatadzhik (turško: Yatacık ali Yatakçık, kar je v turščini pomenilo “majhna postelja”). Opazil sem hotel, upravičeno imenovan Paradiž, trgovino z bifejem, šolo in nogometni stadion, ni videti kakšne industrije in zato se jastrebom v tem čistem zraku niti ne čudim, da so tu. Lahko rečemo, da je mesto bogu za hrbtom (samo, da ga ne užalim, ha, ha_). Se bom počutil kot doma (le da nimamo hotela, šole, nogometnega igrišča …). 

• Trasa:    Asenovgrad – Kardžali (Mapy.CZ)
• Dolžina: 89 km
• Vzponi:  1.790 m

OPIS POTI:

Kraljeva etapa. Današnja etapa sodi med napornejše, sicer ni najdaljša, ima pa največ višinskih metrov. Na severno-vzhodnem obrobju Rodopov, se sicer počasi, a vendarle se na štiridesetih kilometrih z 234 metrov dvignemo na 796 m n.m. Sledi 20-kilometrski spust do reke Borovica štiristo metrov nižje. Ob razgibani trasi leži nekaj manjših vasi – Červen, Dolnoslav, Topolovo (vinska klet), Novakovo, Komuniga, Novoselište in Padarci. Vasi, ki si ne zaslužijo niti omembe na wikipediji (?).

Pri vasi Komuniga bomo naredili ovinek (4 km), ker se zdi cesta proti Novoselištu malo sumljiva, čeprav me Bikemap veselo pošlje čez.

Proti Kardžaliju se prvih deset kilometrov še vzpnemo za dobrih tristo metrov, nato pa do cilja sledi kar strm spust. Vseskozi nas bo desno spremljal lep razgled na akumulacijsko jezero, na kakšni od številnih razglednih točk (Rajski razgled, Juren Kaja) se bomo zaustavili in naredili nekaj posnetkov. Reke in potoki, ki se z gora zlivajo v jezero nudijo čudovite posnetke ozkih dolin, ujamemo pa lahko tudi kakšen manjši slap.

Rimski most čez reko Borovica (foto: Rosica Stoyneva, Google Earth)

Prvi del poti vodi pod obronki gozda na desni strani ter polji in pašniki na levi, ko pa se začnemo vzpenjati (le krajši del je bolj strm in ovinkast) od vasi Novakovo naprej, pa kolesarimo po gozdu. Če nam bo vreme služilo, so bomo pljuča napolnili s kisikom. Cesta je vse skozi lepa asfaltna, je pa več prometa kot bi pričakovali. Ob poti je kar nekaj zanimivosti (seveda poleg številnih cerkvenih objektov), recimo rimski most čez reko Borovica v “eksotični” istoimenski dolini pod vasjo Bakalite.

ZANIMIVOSTI:

Jama Utroba (wikipedija)

JAMA UTROBA. (video) Malo naprej od dobro ohranjenega rimskega mostu pri vasi Nenovo leta 2001 odkrijejo umetno jamo v obliki ženske maternice. Gre za prazgodovinsko jamsko svetišče. Točno opoldne, ko je sonce najvišje na nebu, pride skozi kamnito špranjo žarek svetlobe in v jami naredi falitsko senco. Po tračanskih verovanjih je to zasnova novega boga sonca. Ta jama velja za kompleksen astronomski objekt (v primerjavi s Stonehengeom v Veliki Britaniji), saj svetlobni žarek vstopi vanjo le na en dan v letu.

KARDŽALI (Кърджали, turško: Kırcaali, 31.000 preb., 275 m n.m., video1, video2) dobi ime po otomanskem osvajalcu iz XIV. stol. Kırca Aliju iz turškega imena Kırca in islamskega imena Ali, ki izhaja iz arabskega korena in pomeni “visok” ali “povišan”. Širše območje mesta je poseljeno že od neolitika. Med arheološkimi izkopavanji odkrijejo veliko artefaktov, vključno s keramiko in primitivnimi orodji, danes večina razstavljenih v krajevnem zgodovinskem muzeju.

Kasneje se na tem območju naselijo tračanska plemena in razvijejo visoko-napredno civilizacijo. Zgradijo številna svetišča, posvečena bogovom sonca in zemlje. V regiji je veliko Tračanskih kamnitih gradov in palač – Perperek, Ustra, Višegrad, najveličast-nejši pa je Perperikon (vklesan v skalo), rezidenca tračanskih kraljev. V bizantinskem obdobju je Kardžali središče krščanske eparhije — Ahridos. Med vladavino Bolgarskega cesarstva je Kardžali znan kot Žerkovo.

ostanki utrdbe Višegrad, Kardžali

V srednjem veku je območje strateškega pomena za Bolgarsko cesarstvo, ostanki številnih srednjeveških utrdb, raztresenih po okoliških gričih, so vidni še danes. Mesto se v veliki meri razvije zaradi položaja na trgovskih poteh v času otomanske vladavine, vendar vseeno ostane majhno. V XVIII. stol, to oddaljeno mesto uporabljajo turški razbojniki kot skrivališče in oskrbovalno točko, mesto pa pozneje poimenujejo po njihovem voditelju Kırca Aliju. 

Med večjimi zanimivosti mesta so samostan iz XI. stol., mestna ura, edinstvena v Bolgariji, saj vsako uro zvoni bolgarske revolucionarne pesmi, zgodovinski muzej Kardzhali v starem konaku (turška mestna hiša, zgrajena okoli leta 1870) z zunanjo arhitekturo tega obdobja.

• Trasa:    Pazardžik – Asenovgrad (Mapy.CZ)
• Dolžina: 77 km
• Vzponi:  362 m

OPIS POTI:

Ravninska etapa, večinoma vodi po asfaltu mimo kmetijskih zemljišč in le v mestih (Plovdiv) malo več prometa. Teh je malo – Ognjanovo, Zrivodici, Novo Selo, Joakim Gruevo, Kadievo, Plovdiv, Brestnik, Kuklen, Dolni Voden in Asenovgrad.

ZANIMIVOSTI:

Rimski okrogel stop, Plovdiv (wikipedija)

PLOVDIV (Пловдив, 340,000 preb., video1, video2, video3) je drugo največje mesto v Bolgariji v osrednji južni Bolgariji, severno od gorovja Rodopi. Slovi po starem mestnem jedru, ki je ena glavnih turističnih destinacij v državi. Plovdiv ima v svoji dolgi zgodovini številna imena. Lahko bi  bila prestolnica Odrinskega kraljestva Odrissa (nekateri sicer menijo, da bila v Odrinu), v IV. stol. pr. n. št. se omenja mesto z imenom Poneropolis (mesto malopridnežev), kamor naj bi Filip II. Makedonski po osvojitvi naselil 2000 mož – lažnih tožnikov in prič, lizunov, pravnikov in drugih lopovov. Ime je morda na pol legendarno in mesto v resnici sploh ni obstajalo, tako kot ne Dulonpolis (mesto sužnjev) in morda Moihopolis (mesto prešuštnikov).

Mesto dobi ime Filipopolis, se pravi Filipovo mesto, iz grškega Filipos – ljubitelj konj, najverjetneje v čast makedonskega kralja Filipa II. ali morda Filipa V. Do prihoda Rimljanov dobi še nekaj imen, ko pa ga Rimljani zavzamejo, dobi ime Trimontium – Mesto na treh hribih. 

Forum, Plovdiv (wikipedija)

Bolgarsko ime, ki se razvije iz tračanskega Pulpudeva, se začne pojavljati v IX. stol. Glasilo se je Papaldiv, Papaldin, Plo(v)div, Pladiv, Pladin, Plapdiv in Plovdin, s čimer izgubi svojo vsebino. Križarji mesto imenujejo Prineople, Sinople in Phinepople, Turki pa Filibe. Ime Filibe, je popačenka imena Filip, se v dokumentih prvič pojavi leta 1448. Bolgarska različica Plovdiv začne prevladovati po drugi svetovni vojni

V Plovdivu odkrijejo sledi naselja in nekropole iz nove kamene dobe, fino lončenino in predmete za vsakdanjo rabo, ki kažejo, da je bila naselbina zgrajena konec IV. tisočletja pr. n. št. Tračanske nekropole so iz III.-II. tisočletja pr. n. št., tračansko mesto pa je zgrajeno med II. in I. tisočletjem pr. n. št. Mesto je bilo trdnjava neodvisnega krajevnega tračanskega plemena Besi. VEČ >>>

Iz rimskih časov lahko v starem mestnem jedru vidimo številne javne zgradbe. Leta 46 n. št. ga cesar Klavdij dokončno vključi v Rimsko cesarstvo in še v istem stoletju dobi status mesta. Trimontij je  pomembno cestno križišče, za katero je Lucijan dejal, da je »največje in najlepše od vseh mest«. Četudi ni bil glavno mesto province Trakije, je bil največje in najpomembnejše mesto v provinci. in kot tak tudi sedež Tračanske zveze. V tistem času skozi mesto poteka Via Militaris (ali Via Diagonalis), najpomembnejša rimska vojaška cesta na Balkanu.

Odeon, Plovdiv (wikipedija)

Rimsko obdobje je bilo obdobje rasti in kulturne odličnosti. Ostanki zgradb kažejo, da je bilo živahno cvetoče mesto s številnimi javnimi zgradbami, svetišči, kopališči, gledališči in stadionom in edino v Bolgariji z vodovodnim sistemom in kanalizacijo. Trimontij leta 179 dobi še drugo obzidje in mesto se  razširi s treh hribov tudi v dolino. Deli obzidja so ohranjeni in so velika turistična zanimivost. Doslej so izkopani samo manjši deli antičnega mesta, vseeno pa si lahko ogledamo antično gledališče, rimski stadion, odeon, forum, veliko baziliko in mozaike v mali, vhodna mestna vrata, akvadukt in antični vodni rezervoar, dele obzidja, obrambne stolpe idr.  

Cerkev sv. Janeza Krstnika, Asenovgrad (wikipedija)

ASENOVGRAD (Асеновград, 55.000 preb., 269 m n.m., video1, video2, video3), prej znan kot Stanimaka (Станимака; grško: Στενήμαχος), preimenovan leta 1934 po Ivanu Asenu II., carju iz XIII. stol. Nad mestom so ostanki Asenove trdnjave, stare trdnjave, ki je bila pod carjem Ivanom Asenom II. utrjena in spremenjena v pomembno vojaško postojanko pri obrambi južnih meja Drugega bolgarskega kraljestva. Znano je tudi kot “mesto poročnih oblek” zaradi velikega števila ateljejev in trgovin za poročne obleke in dodatke.

Mesto kot Stenímachos ustanovijo Tračani okoli 300–400 pr. n. št. Leta 72 pr. n. št. ga pri širjenju rimskega imperija proti Črnemu morju zavzamejo Rimljani. Po dolgem obdobju miru mesto leta 251 uničijo Goti, a ga pozneje obnovijo. Leta 395, ko je Rimski imperij razdeljen na dva dela, mesto pade pod nadzor Bizantinskega cesarstva. Okrog leta 700 območje preplavijo slovanska plemena, ki postanejo večinsko prebivalstvo. Med vojnami med Bolgarskim cesarstvom in Bizantinskim cesarstvom mesto postane glavna vojaška trdnjava bolgarskih vladarjev. Zaradi zaostrovanja odnosov z Latinskim cesarstvom leta 1230 bolgarski car Ivan Asen II. okrepi trdnjavo Stanimaka. Ko Bolgarijo priključijo Osmanskemu cesarstvu, se v Stanimaki naselili Romi in Turki, ki danes predstavljajo 15 % prebivalstva občine Asenovgrad.

cerkev sv. Petričke Matere božje, Asenovgrad (wikipedija)

Glavne znamenitosti Asenovgrada so samostani Svete Petke (Света Петка) in Arapov samostan (Араповски манастир) ter Sveti Kirik (Свети Кирик). V okolici mesta je kar pet samostanov, 15 cerkva in 58 kapel, zaradi česar si mesto prisluži vzdevek “mali Jeruzalem”).  Tu so tudi zgodovinski, etnografski in paleontološki muzeji, dva kilometra od mesta pa je Asenova trdnjava. Zunaj mesta je lovsko in ribiško letovišče 40 izvirov (40-те извора). Podnebje je zelo prijetno pozimi in hladno poleti, zaradi česar je mesto in njegova okolica zelo privlačno za turizem. 

Asenova trdnjava (Асеновата крепост, video) se nahaja dva kilometra od mestnega središča. Tja se bomo zapeljali s kolesi preden zavijemo do hotela. Cerkev sv. Petričke Matere božje (Света Богородица Петричка) je edina v celoti ohranjena stavba v kompleksu. Leta 1991 začne cerkev po popolni obnovi delovati kot pravoslavni tempelj. Trdnjava s katere je lep razgled na okolico, sodi med 100 največjih bolgarskih znamenitosti. 

• Trasa:    Borovec – Pazardžik (Mapy.CZ)
• Dolžina: 75 km
• Vzponi:  153 m

OPIS POTI:

Če smo se dan prej proti Borovcu počasi dvigovali vse do višine 1336 metrov, je danes na vrsti počasen spust, zaslužili smo si ga kakšnih 1200 metrov vse do Pazardžika, ampak še prej je do prelaza 70 metrov vzpona, ravno dovolj, da se poleže jutranji zajtrk. Sprva kolesarimo po gozdu, ko pa se okolica odpre, bodo mimo nas letele obdelane njive. Ob poti je nekaj večjih krajev, morda so zanimi-vejši Kostenec (deset kilometrov stran je prelaz in utrdba Trajanova vrata, slapo-vi), Dolna Banja, Gabrovica, Belovo, Semčinovo in seveda ciljni Pazardžik.

ZANIMIVOSTI:

Stolp z uro, Pazardžik (wikipedija)

PAZARDŽIK (Пазарджик, 66.000 preb., 205 m n.m., video1, video2) leži ob bregovih reke Marice v južni Bolgariji. Je glavno mesto province Pazardžik in središče istoimenske občine. Nahaja se v Zgornji Trakijski nižini. Začetki Pazardžika segajo v sedmo tisočletju pr. n. št. Prvi naseljenci so poljedelci  iz Male Azijem ki se naselijo v bližini Marice, Pazaržika in Sinitova. V zgodnjem srednjem veku se na tem območju naseli pleme Drougoubitai. Glede ustanovitve Pazardžika se številne raziskave med seboj razlikujejo, tako naj bi ga po eni raziskavi ustanovili nomadi iz Saruhana leta 1395, po drugi naj bi leta 1398 mesto ustanovilo preseljevanje Tatarov iz Actava v Rumelijo, po tretji leta 1418 Minnet Bey in Tatari iz Isquilipa, po zadnji pa so mesto zgradili iz preseljenih krimskih Tatarov. 

Med glavne zanimivosti sodi stolp z uro, etnografski in zgodovinski muzej, cerkev Marijinega vnebovzetja (v cerkvi hranijo najimpresivnejše ikone v Bolgariji, ki so jih izdelali mojstri debarske šole, rezbarije iz Nove in Stare zaveze ter ikone Stanislava Dospevskega) iz lesa izrezljanim ikonstasom pod zaščito Unesca, zgodovinski muzej, stara pošta, dramsko gledališče in drugi muzeji. V Pazaržiku sta tudi dve mošeji, Kuršum in Ebu Bekir (1667).

Zgodovinski muzej, Pazardžik (wikipedija)

Središče mesta je rezervirano za pešce, na številnih trgih zlahka najdemo kavarne s stoli na prostem, obstaja več daljših ulic namenjene samo pešcem, na enem mestu se steka celo pet takih ulic. 

Otok-park ”Svoboda” (video) je območje za pešce. Vključuje nogometno igrišče, košarkarsko igrišče in druga športne površine. Leta 2009 je ustanovljen živalski vrt z levi, tigri, lamami, rakuni, konji in drugimi. V parku je tudi spomenik Aleku Konstantinovu in železni križ postavljen leta 2005.

BELOVO. Z izgradnjo železniške proge Istanbul — Belovo, ki jo leta 1873 izvede družba barona Hirscha, Belovo v XVIII. stol. postane najpomembnejše središče za predelavo lesa na Balkanu. Danes skozi mesto poteka mednarodna cesta in železnica iz Zahodne Evrope preko Beograda in Sofije v Istanbul. Papirnica Belovo proizvaja toaletni papir in ostale papirne izdelke za enkratno uporabo.

DOLNA BANJA (video) je majhno živahno mesto. Na trgu je zelenjavna tržnica, pekarna in dva bara. Notranjost mestne bolgarske pravoslavne cerkve je prekrita s freskami, cerkveno dvorišče pa se nahaja ob potoku. Lokalni stadion se imenuje Vasil Levski, v poklon voditelju osvoboditve Bolgarije izpod Otomanskega cesarstva.

• Trasa:    Sofija – Borovec (Mapy.CZ)
• Dolžina: 76 km
• Vzponi:  1.280 m

OPIS POTI:

Prometno Sofijo zapustimo po označeni kolesarski poti BP2 (verjetno je VR) in po njej kolesarimo vse do Samokova. Cesta se rahlo vzpenja vse od Sofije do cilja v smučarskem središču Borovec in se na 76 kilometrih s 550 m n.m. dvigne na 1.335 m n.m. Ob poti sta dva večja kraja, German in Samokov in več jezer. Pot je vseskozi asfaltna, saj kolesarimo po običajnih cestah.

ZANIMIVOSTI:

Borovec s smučišča (wikipedija)

BOROVEC (Боровец, video), do sredine 20. stoletja znan kot Čamkorija (Чамкория) je priljubljeno bolgarsko gorsko letovišče na severnih pobočjih Rile, na nadmorski višini 1350 m. Je najstarejše bolgarsko zimsko letovišče z zgodovino, ki sega v leto 1896. Borovec je konec XIX. stol. ustanovljen kot lovišče bolgarskih kraljev, posto-poma pa se razvije v sodobno smučarsko središče s hoteli (ampak na booking.com jih je bolj malo), restavracijami, bari ter mrežo smučarskih prog in žičnic vzdolž pobočij gorovja Rila, ki ponuja celo vrsto zimskih športov. Letovišče je večkrat gostilo tudi svetovni pokal, tekme v alpskem smučanju,  biatlonska proga pa je ena najboljših na svetu.

samostan sv. Janeza Rilskega (X. stol.) (wikipedija)

GERMAN (Герман) leži ob vznožju Lozenskih gora na 639 metrih nad morjem. Je kraj nemškega samostana svetega Janeza Rilskega, ki naj bi bil ustanovljen v X. stol. in nato večkrat zapuščen in obnovljen. V njem je cerkev iz leta 1885 s freskami samokovskih mojstrov iz leta 1886. Od leta 1928 je v lasti bolgarskega samostana Zograf na gori Atos. Ime vasi prihaja od carigrajskega patriarha Germana I., ne od države ali prebivalcev Nemčije.

SAMOKOV (Самоков, video) se nahaja v kotlini med gorama Rila in Vitoša, Zaradi primernih zimskih športnih razmer je Samokov skupaj z bližnjim letoviščem Borovec pomembno turistično središče. V preteklosti je Samokov središče rokodelstva in umetnosti z znamenitimi osebnostmi, kot so Zahari Zograf, Hristo Dimitrov in Nikola Obrazopisov. Ime mesta je sestavljenka besed samo in kov, ki pomenita samega sebe in korena glagola kovati ter izhaja iz samokova, mehanske kovačnice na vodni pogon, saj je mesto v srednjem veku glavno središče za proizvodnjo železa. Domneva se, da je Samokov ustanovljen v XIV. stol. kot rudarsko naselje s pomočjo saških rudarjev. Prvič se omenja leta 1455 in v otomanskih registrih leta 1477 kot Vlaychov Samokov.

Veliki vodnjak (1770) (wikipedija)

Iz Samokova prihajajo nekateri najboljši obrtniki, rezbarski mojstri in gradbeniki, priznani po svojih veščinah ustvarjanja podrobnih in impresivnih lesorezov, slikanja čudovitih ikon in gradnje edinstvene arhitekture. V Samokovu ena od takrat znanih treh lesorezbarskih šol v regiji, drugi dve sta bili Debar in Bansko. Njihovo delo je mogoče videti v številnih cerkvah in kulturnih zgradbah po vsem Balkanskem polotoku. Med XIV. in XVIII. stol. je Samokov v Osmanskem cesarstvu upravno središče za rudarjenje železove rude.

cerkev sv. Nikolaja (1861) (wikipedija)

V XVI in XVII. stol. preraste v največje središče pridobivanja železa v regiji, zahodni popotniki pa ga opisujejo kot ‘precej veliko mesto’. V letih 1565–1566 mora Samokov za Beograd izdelati in dostaviti 20.000 podkev in 30.000 žebljev. Samokov je proizvajal tudi sidra in druge materiale za ladjedelnice bolgarske črnomorske obale, zlasti Pomorie.

V mestu si lahko ogledamo nekaj zanimivosti, kot npr. mošejo Bayrakli, cerkev sv. Nikolaja (1861), cerkev vnebovzetja svete Matere božje ali Veliki vodnjak (1660) v mavrskem stilu.