Za testni odsek koliščarske koloceste predlagam 700 metrov dolg odsek, ki bi bil v celoti speljan po (ali ob) starem koritu Ljubljanice Strženu. Stržen teče po meji med občinama Vrhnika in Brezovica pri Ljubljani. Je povsem zapuščeno, zanemarjeno in zaraščeno korito z invazivno kanadsko rozgo. Odsek bi se začel pri brvi, ki prečka staro korito in se Učna pot Bevke preseli v občino Brezovica pri Ljubljani in bi se končal pri drugi brvi, kjer se Učna pot Bevke vrne v Občino Vrhnika. Korito je plitko, tako da (verjetno) ne bi rabili prav dolgih betonskih pilotov (o dolžini seveda statiki). Ker odsek očitno nikogar ne moti (pri tem mislim predvsem organe, ki skrbijo za ohranjanja avtohtonosti in prvobitnosti Ljubljanskega barja), menim, da ob upoštevanju predlagane vrste gradnje poti na kolih, ne bi smeli naleteti na pretiran odpor teh strokovnih institucij.

Odsek ob Strženu je za testiranje kolesarske poti na kolih, ugotavljanje dejanskih stroškov izgradnje (ne glede na to, kako dobro planiraš, se kakšna stvar (ponavadi ne ne ravno najcenejša) vedno pozabi) je prav idealen, še sprejemljiva je tudi dolžina 700 metrov. Odsek je tudi povezan z že urejenimi potmi (kolovozi) na obeh straneh, tako v smeri proti Vrhniki (Bevke, Blatna Brezovica, Drenov Grič) kot proti Ljubljani (Notranje Gorice, Podpeč, Ig, Borovnica).

Tisto pa, kar ni ravno idealno in bo za celotno pot ključnega pomena, pa je, da celotna trasa poteka po zasebnih zemljiščih, samo korito pa nima, tako kot Ljubljanica, lastne parcelne številke. Pričakoval sem namreč, da je tudi Stržen posebnega državnega pomena v celotni dolžini in da je korito pravzaprav v državni lasti. Koliko je dejansko lastnikov seveda v tem trenutku ne vem, vem le, da je spomladi na desnem bregu Učna pot Bevke pregrajena s kakšnimi petimi električnimi pastirji, zemljišča na levi strani pa z enim ali dvema. Že takoj na začetku nas torej čaka ne samo problem pridobivanja najrazličnejših soglasij, temveč rudi problem urejanja lastniških razmerij. Gre približno za 2.100 m2 zemljišča, tržna vrednost le tega pa je manjša od 2.000 evrov. Ker gre tudi meja med lastniki parcel enako kot občinska meja po sredini Stržena, se trasa začrta tam, kjer bo z lastniki dalo lažje  dogovoriti.

Ob samem koritu Ljubljanice bi moralo biti teh problemov manj, bo pa skoraj enak problem pri (morebitnem) urejanju poti od ceste Notranje Gorice–Podpeč pri spomeniku NOB proti vodovodnemu »mostu«.

Ne glede na izbrani testni odsek so postopki in problemi vsaj podobni, če ne že identični. Kot prvo se ugotovijo lastništva parcel (po GIS-u je na desni strani Stržena blizu 100 parcelnih številk, na levi precej manj), za tem se pregleda teren in začrta (skicira) idealno traso. Sledijo razgovori in prepričevanja lastnikov bodisi za služnostno pravico, bodisi za odkup zemljišča (sicer sem mnenja, da bi korito Stržena morali »podržaviti« in ga razglasiti za naravno znamenitost posebnega pomena (seveda vključno s pravico zgraditve koliščarske poti). Po privolitvi lastnikov v eno od predlaganih variant pridejo na vrsto tudi geometri (trasiranje in točne izmere zemljišč posameznih lastnikov) ter seveda pisanje vlog in zbiranje soglasij od lokacijskega do gradbenega dovoljenja. Ko je vse to uspešno za nami, je pravzaprav problem rešen (seveda razen financiranja, ki pa bi moral biti za testni odsek zagotovljen že z ustanovnimi deleži zadruge). Svoje bodo seveda povedali statiki, pripravi se ustrezna tehnična dokumentacija, k sodelovanju se pridobi čim več prostovoljcev in se začne z delom …. Seveda je vmes še nekaj postopkov ampak o teh na sejah sveta zadruge.

Dinamiko svojih odsekov bodo seveda pripravile občine same, vendar se bodo kljub vsemu predhodno usklajevala z vsemi občinami, ki bodo sodelovale pri projektu, da bodo nastajale kolikor toliko usklajene in celovite delne poti. Če ocenjujem, da se bomo dogovorili za predlagan testni odsek, se mora v nadaljevanju  Občina Vrhnika usklajevati z Občinama Borovnica in  Brezovica, samo z Občino Brezovico pa se mora usklajevati tudi Mestna občina Ljubljana.

V prvem letu gradnje (prva faza) bi se osredotočili predvsem na obstoječe cestne povezave in na krajše odseke poti na kolih, v tretjem letu (tretja faza) oziroma v zadnjem obdobju gradnje pa pretežno za zaključevanje celotne poti. Osrednji del projekta (druga faza) bo najzahtevnejši, tako po finančni plati, kot tudi pri sami gradnji poti na kolih, zato sem časovno obdobje »raztegnil« na poldrugo leto.

Za dinamike gradnje prilagam predlog gradnje (samo za gradnjo, brez drugih aktivnosti) za vrhniški del poti. Za predlog sem izbral nekoliko korigirano (in zato nekaj cenejšo) osnovno različico poti. Tisti nujni del, da projekt ostane smiseln je odsek met točkami p – j – m – o, saj to točke p lahko pridemo po obstoječih poteh 

Testna faza gradnje (meseci 0–18)

V testni fazi se zgradi kolesarsko pot na kolih med točkama n–o (700 m). Ta odsek je skupni projekt vseh občin vključene v projekt. Občina Vrhnika dokončno uredi odsek med točkama m–n (sicer soliden kolovoz, le zadnjih nekaj metrov potrebuje nekaj kamionov jalovine in drobnega peska (slika I.). Testno fazo bi financirale vse občine, ki sodelujejo pri projektu, v okviru ustanovitvenega deleža zadruge. Na Občino Vrhnika bi tako odpadlo  približno 31% ali 48.500,00 EUR.

Prva faza gradnje (meseci 19–30)

• V prvih treh mesecih se kolesarsko pot od izvira Ljubljanice v Močilniku do Kotnikovih bajerjev označi po obstoječih poteh. Razen makadamskih prvega odseka v Močilniku (a–b), odseka v Retovju (c–č)  in odseka pri izvozu z avtoceste iz ljubljanske smeri (h–i), so preostali odseki asfaltirani (b–c, č–h, č–p). Nekoliko več nasutja jalovine in peska rabi le odsek ob avtocesti. Načrtovani stroški s smernimi tablami vred ne bi smeli preseči 2.000,00 EUR.
• V mesecih do konca prve faze se zgradijo trije odseki:
  • i–j (od steze pod avtocesto (i) do nekdanjega transportnega mostu v Sinji Gorici (j); pa obstoječi stezi ali zraven – glede na to, da so breg pred kratkim zaradi večjega udrtja brega Ljubljanice utrdili s skalami, lahko pot speljemo povsem ob Ljubljanici in ne med bajerji. V obeh primerih se zgradi pot na kolih;
  • d–e (od brvi v pri Lenarčičevem parku v Verdu (d) do točke e, kjer naj bi se v prihodnosti priključila kolesarka por ob Mali Ljubljanici. Pot se uredi na opuščeni makadamski cesto v hruškovem drevoredu (potrebuje le, da se nasuje kakšnih deset kamionov peska);
  • e–g (od točke e do brvi pri šoli Janeza Mraka (g) ob levem bregu Ljubljanice). Zgradi se pot na kolih.

Strošek prve faze gradnje znaša 354.200,00 EUR.

Druga faza gradnje (meseci 31–48)

V poldrugem letu se zgradi odsek od nekdanjega transportnega mostu do Kamina po levem ali desnem bregu Ljubljanice, Odločitev o tem bo padla v testni fazi projekta. Če bo pot speljana po levem bregu, se zgradi lesena kolesarska brv ob nekdanjem transportnem mostu, če pa bo pot tekla po desnem bregi, pa se kolesarska brv zgradi pri Kaminu. V tem primeru se občini Vrhnika in Borovnica dogovorita o sofinanciranju brvi, del poti, ki poteka v Občini Borovnica pa zgradi občina Borovnica. «Pripadajoči« del investicije za Borovnico znaša 289.000,00 EUR (načrtovani strošek za 1.2 km KK je 264.000,00 EUR, sofinanciranje brvi (50%) čez Ljubljanico pa 25.000,00 EUR), med tem ko znaša strošek tega odseka za občino Vrhnika 604.000,00 EUR.

Tretja faza gradnje in zaključek projekta (meseci 49–60)

V tretji fazi se zgradijo trije krajši odseki, dva na kolih, eden pa po travniku oziroma po obstoječi stezi:

• b–f (ob Mali Ljubljanici od Furlanovih toplic (b) do ceste na Lošci (f)). Zgradi se pot na kolih in leseno brv čez Malo Ljubljanico;
• f–e (od ceste na Lošci (f) do hruškovega drevoreda (e). Pot je »klasična – 60 metrov travnika in steze se uredi z nasutjem jalovine in steze z jalovino in drobnim peskom;
• g–h (od brvi pri šoli Janeza Mraka (g) do podvoza pod avtocestnim mostom čez Ljubljanico. Zgradi se pot na kolih (450 m).

Strošek tretje faze  znaša 156.400,00 EUR. 

REKAPITULACIJA STROŠKOV (POTREBNIH SREDSTVIH) PO FAZAH