About potepinko

Portico di Romagna – Corniolo (26-30 km, 1.250 v.m.)

Divjina, kolovozi in hribi (najvišje 1.100 m n.m.), vmes eno večje naselje (Premilcuore) za hrano in pijačo. Malo naprej je tudi vpijoči slap (cascata urlante). Predvsem pijačo v nahrbtniku, če bomo sicer na shujševalni! 


Dovadola – Portico di Romagna (34 km, 950 v.m.); različica 1)

Pot pelje mimo nekdanjega svetišča sv. Antona Padovanskega (dodatno 3 km), danes je tam nova cerkev iz leta 1906. Če od tam ne rabimo štampiljke, je bomo obšli. Pešačimo po gozdnih poteh, po gozdu in mimo polj. Ob poti je morda zanimivejša le cerkev sv. Marije v Gradu in nekakšen vulkan. Je tudi nekaj kmetij, vmes je tudi kakšna turistična (na spletu jih ni). Vodo in hrano v nahrbtniku!

Pot morda zaključimo v naselju Monte Busca (dva hotela (Caverna (oziroma Cooperativa Montana) in Monte Busca), a jih ni najti na spletu. Pot skrajšamo za 6 in jo drugi dan seveda podaljšamo za 6 km. Na zadnjem delu poti je še turistična kmetija Montanara (splet?) in B&B Marco Ferraresi. S prenočišči ni dosti bolje niti v Portico di Romagna, je le hotel Al Vecchio Convento. V bližini (+ 5,0 km) je tudi Hotel La Cerreta – vendar bi pot prestavili čez Rocca San Casciano (od Dovadola 30 km). Portico di Romangna (Vhod v Romanjo) je naselje z manj kot 500 prebivalci, dvema cerkvama in palačo Portinarov, imajo pa tudi (že omenjen) hotel z restavracijo.

 


 Forli-Dovadola (20 km, 200 v.m.)

Forli, Porta Schiavona

Po prihodu (dopoldan) si v Raveni od zunaj ogledamo le glavne zanimivosti (mavzolej Galle Placide, stolnico sv. Vitala, cerkev sv. Apolinarija, Teodorikov mavzolej in palačo, Arijansko krstilnico, Ljudski trg, Dantejev grob, pokrito tržnico) in se ob tem sprehodimo prvih pet kilometrov.

Po ogledu se do Forlija odpeljemo z vlakom (1,5 ure) ali avtobusom. Tudi v Forliju si ob poti ven iz mesta ogledamo le glavne zanimivosti – občinski trg z mestno hišo, mestni stolp, stolnica sv. Mercuriala, trg Staffi, palači Ciboldijev in Albentinijev, cerkev sv. Filipa, Ravaldinovo utrdbo, rimske razvaline), od tam pa nadaljujemo peš do Dovadola (20 km, 200 v.m.).

V Dovadolu se prijavimo za romarsko pot (prej je treba na združenju Frančiškove poti zahtevati »potni list« romanja (credenziale del camino)), si ogledamo nekaj zanimivosti (utrdba, cerkev sv. Andreja). Lačni ne bomo, je veliko gostiln. (kakšne so cene pa bomo preverili »na licu mesta«.

Dovadola, utrdba

Seznam romarskih prenočišč dobimo (?) ob prijavi poti v zavetišču Benedetta v Dovadolu.

Prenočevanje bodisi v zavetišču Benedetta bodisi v enem od dveh hotelov:

  • Zavetišča: Rifugio Benedetta (združenje, prijava in začetek poti). Pri cerkvi in opatiji sv. Andreja Opata (Badia di Sant’Andrea), Benedetta Bianchi Porro. Kontakt: Don Alfeo 054.393.4676, GSM 334.834. 1745 (8,00 €).
  • Hoteli: Locanda Montepaolo  (70,00 €/2), La Locanda del Fondi (ni na netu), Hotel Conte San Rufillo (79 €/2).

 

Na sliki arkolonavtskih popotovanje je prava šlamastika, videti je kot da bi se izogibali protestantov in dobrega bavarskega piva.

Pripravil sem sicer tudi nekaj idej (če pa bo zanimanje, lahko eno tudi izvedemo – septembra, kot večino zadnjih avantur) in z idejami zapolnil luknjo (iz Kranja so poti za 55 km krajše) – vse trase lahko tudi obrnemo proti domu (se pa predvideni postanki (okvirni hoteli) lahko nekoliko spremenijo:

Vrhnika (Kranj) – Praga – Berlin

 

Vrhnika-PragaPraga-Berlin Continue reading


Od mostu čez Veliki Močilnik v Močilniku vodi prvi odsek (1) do krožišča pred Doživljajskim razstaviščem Ljubljanice (K). Odsek je dolg 550 metrov, kolesarsko pot pa se v celoti zgradi na kolih.

Ocenjena vrednost odseka 1 (550 metrov koliščarske poti širine vsaj 2.5 metra, brv čez Mali  Močilnik ali Malo Ljubljanico) brez morebitnega odkupa zemljišč (izkoristi se državni parcelni številki korita Ljubljanice (2894/2, 2894/3? – glede na možnosti izvedbe projekta na terenu se izbere levi ali desni breg Male Ljubljanice), sicer pa m2 nezazidljivega zemljišča ne presega desetih evrov – koliščarska pot za ta odsek »porabi« največ 1650 m2) je 141.000,00 EUR (220,00 EUR za tekoči meter poti, 10.000,00 EUR za leseno brv, za morebitne odkupe zemljišča pa do 10.000,00 EUR).

Če bo pot potekala po desnem bregu, potem se čez Malo Ljubljanico zgradi malo daljša brv (b1), če pa bo potekala po levem bregu se čez pritok Male Ljubljanice (Mali Močilnik) zgradi nekoliko krajša brv (b2), vendar se bo morala zgraditi tudi brv b1, če bomo kolesarsko pot podaljševali v smeri Ljubljane.

Lila vrisane poti so lesene na kolih, rdeče vrisane pa obstoječe makadamske ali asfaltne poti in ne zahtevajo, razen postavitve informacijskih in usmerjevalnih tabel,  kakšnih posebnih posegov in stroškov. Temnozelene poti so nekatere različice, ki niso prišle v končni izbor.

A-Močilnik. B-most čez Malo Ljubljanico na Mirkah, C-Maroltova domačija v Verdu, D-brv čez Ljubljanico v Verdu

 

K. Nekaj različic ureditve krožnega prometa pred DRL in priključkom na Koliščarsko kolesarsko pot.

 

 

 

 

 

 

NAZAJ NA PREJŠNjO STRAN >>>

 

ŠTUDIJA RAZLIČIC:


Varianta 1: Ravena-Pot sv. Frančiška-Montefalco (bikemap)

Romarska pot sv. Frančiška je ostala v nekaj letih zelo priljubljena, vodi pa nas mimo večjega števila krajev povezani z življenjem in dom svetnika. Podrobnosti o poti so na spletnih povezavah:

mi pa bomo osnovni poti dolgi 285 km dodali še nekaj kilometrov in še nekaj zanimivosti povezanih s Frančiškom – sprehodili se bomo do kolibe v kateri je zapisal pravila reda (regole) oziroma ustanovil svoj red, kolibe kjer umrl (capella del transito), do samotnega puščavniškega zatočišča pod goro Subasio (eremo delle carceri) in do cerkve, kjer se Frančišku prikaže Marija in mu naloži, da zgradi cerkev za sv. Klaro (cerkev sv. Damjana).

Etap na romarski poti sv. Frančiška nisem spreminjal, tako da se končajo bodisi pri kakšnem romarskem zavetišču bodisi pri kakšnem hotelu. Vseh je 12, povprečna dolžina je 24 km, najdaljša pa je dolga 30 km, najkrajša paje dolga dobrih 13 km. Najvišja točka na poti ima 1498 m n. m., vseh višinskih metrov pa je 6.660 (spusta 6.210 m).

Dodal sem še tri etape (skupaj torej petnajst etap), dve na začetku od Ravene (do Ravene se bomo zapeljali kar z nočnim vlakom) do Dovadole, kjer se začne prava pot, in eno na koncu, da pot zaključimo v »našem« svetišču v piceriji pri Pietru v Montefalcu.

Trst – Ravena – Trst

Iz Trsta vozijo v Raveno številni vlaki, cene pa se razlikujejo glede na število prestopov in kakovosti (tip vlaka) oziroma hitrosti vlaka. Povprečno rabi vlak med sedem in devetimi urami, cene pa se gibljejo med 25 in 70 evri. Predlagam nočni vlak, ki iz Trsta krene ob 20.40 (ali 22.06), v Raveno pa prispe naslednje jutro ob 6.19 (7.21), s tem pa »prišparamo« eno nočitev. Seveda se lahko odločimo z jutranji odhod, si po prihodu v Raveno ogledamo mesto znano predvsem po mozaikih iz VI. stol. in tam tudi prespimo. Pot se nam podaljša za en dan (če kdo še dela, bo rabil dodatni dan dopusta).

Predviden odhod na Dan mladosti, v petek, 25.5.2018. S prvo etapo začnemo v soboto, 26. 5. 2018, v Montefalco pa predvideno prikorakamo v soboto 9. 6. 2018. Naslednje jutro (nedelja) se »spustimo« (peš, avtobus) bodisi do Foligna (10 km, odhodi 9.31, 11.08, 13.03 ali 15.03) bodisi do Spoleta (18 km, 10.24, 12.06, 14.58), od koder se bomo tudi nazaj v Trst peljali z vlakom.

Od Ljubljane (Vrhnike) do Trsta in nazaj nas bo kdo že zapeljal, če ne gremo pa peš še po Jakobovi poti do Blatne Brezovice.


mineštra s svežim bobom in grahom: za štiri osebe rabimo po kilogram svežega fižola in graha, dolgo čebulo, steblo zelene, konico čajne žličke pecilnega praška, sol in oljčno olje. Zeleno operemo in narežemo na majhne koščke, fižol olupimo in operemo pod tekočo vodo, operemo ter na liste narežemo in na olju v ponvi prepražimo čebulo. Ko čebula dobi lepo zlato rjavo barvo, dodamo fižol, grah in zeleno ter premešamo. Prelijemo z vodo, da prekrije sestavine, posolimo in kuhamo še približno 15–20 minut.

 

 

NAZAJ >>>


  • riževi arancini v pečici: ocvrte riževe kroglice polnjene z mesnim ragujem ali sirom so tipična sicilijanska jed, namesto da jih ocvremo v vrelem olju, pa jih lahko tudi spečemo v pečici. Arancini so lahko okusna predjed, glavna jed ali priloga glavni jedi, velikost kroglic pa je po lastni presoji.V rahlo soljeni vodi za eno osebo skuhamo 20 dag riža, ga v cedilu ohladimo s hladno vodo, da zaustavimo kuhanje in pustimo na kuhinjski krpi, da se osuši. Tako osušen riž zmešamo v skledi z naribanim parmezanom in rahlo stepenim jajcem. Z rokami oblikujemo kroglice, dodamo v sredino po žličko

    riževi arancini

    raguja ali kocko sira in odprtino dobro zadelamo. Arancine povaljamo najprej v stepenem jajcu in nato še v drobtinah, na to pa jih v že vnaprej ogreti pečici pečemo kakšnih dvajset minut na 180°C, da dobijo lepo zlato barvo. Arancine postrežemo še vroče.

  • krompirjevi arancini s sirom: za 2-3 osebe namesto riža olupimo 80 dag krompirja, ga narežemo, ohladimo in pretlačimo. Pireju dodamo dve jajci, po pet žlic naribanega parmezana in drobtin ter po potrebi dosolimo. Dobro premešamo, da testo postane mehko in obenem kompaktno, primerno za delanje kroglic težkih po približno 10 dag. Po potrebi dodamo še nekaj drobtin. Oblikujemo osem do deset kroglic, v vsaki naredimo luknjo, damo vanjo kuhan pršut in kocko (na kocke narezanega) topljenega sira (recimo Galbatino), odprtino dobro zadelamo in oblikujemo čimbolj popolno kroglico. Iz moke in vode pripravimo kremasto testo, z njim prelijemo arancine in jih šele nato povaljamo v drobtinah. Arancine ocvremo v posodi z dovolj vrelega olja.

    Mesni žepki

  • mesni žepki (panzerotti) s salamo in bešamelom. Panzerotti so bili značilni za južne italijanske dežele (zlasti Apulija in Sicilija), danes so razširjeni po vsej državi. Izraz panzerotto označuje pripravo testa za oblaganje sladkega ali slanega polnila, ocvrtega v masti (včasih več) ali v olju (več dandanes), ki pri cvrtju vzhaja in spominja na trebuh (pancia ali panza v južnih narečjih). Testo pripravimo tako, da 50 dag moke močno zgnetemo z dvema žlicama oljčnega olja, dvema jajcema, ščepcem soli in toplo vodo, da dobimo mehko in prožno maso, ki jo pokrijemo z kuhinjsko krpo.Na maslu ( tri dag) ocvremo (prepražimo) 25 dag mletega mesa mlade govedine, ga po cvrtju ohladimo in ohlajenemu mesu primešamo pol kozarca bešamela, pet dag na koščke narezane salame in 10 dag na kocke narezanega tipičnega sicilijanskega ovčjega sira (cacio). Testo na tanko razvaljamo in izrežemo kroge velikosti 10 cm v premeru, v sredino vsakega dodamo nadev, testo prepognemo v obliki polmeseca, robove navlažimo in jih dobro zatesnimo. V ponvi z visokim robom žepke ocvremo v obilici oljčnega olja. Žepke položimo na papirnate brisače, da popivnajo odvečno maščobo.

NAZAJ >>>


Osnovna sestavina pretežnega dela omak je paradižnik, ne manjkajo pa česen, čebula, bazilika, peteršilj in seveda ekstra deviško oljčno olje (vse sestavine, ki jih je možno seveda, predhodno dobro operemo).

  • česnova omaka (agghiata): olupimo tri stroke česna in sesekljamo, jih v ponvi minuto popražimo na žlici deviškega oljčnega olja in pri tem neprestano mešamo z leseno žlico. Prilijemo tretjino kozarca kisa belega vina in pustimo, da delno izhlapi (recimo pol minute), dodamo šopek sesekljanega peteršilja in 6–7 listov sveže mete, posolimo, dobro premešamo in odstavimo s štedilnika. Česnova omaka se uporablja za začinjanje rib, mesa in pečene zelenjave, ki jih postrežemo predvsem hladne, tople ali pri sobni temperaturi;
  • omaka sammurigghiu: šopek peteršilja in dva stroka česna fino sesekljamo in pretresemo v skodelico z žlico oljčnega olja in polovico žličke origana. Prilijemo kozarec mlačne vode in dobro premešamo. Prilijemo še precejen sok dveh limon in vseskozi dobro mešamo. Omaka bi morala na kocu izgledati emulgirana in pripravljena za uporabo. Na Liparih namesto limonovega soka raje uporabljajo belo vino. Omaka se uporablja za jedi z žara (meso in ribe);
  • paradižnikova omaka po katanijsko: kilogram zrelih paradižnikov stresemo v lonec in dušimo 10–15 minut, nato ga pretlačimo oziroma zmiksamo v mešalniku, pretresemo v ponev, kjer smo prej na deviškem oljčnem olju do rjavega popražili tri stroke česna in manjšo čebulo. Dodamo še nekaj listov bazilike, sol in poper, dobro premešamo ter pustimo na nizki temperaturi, da se omaka zgosti;
  • paradižnikova omaka po agrigentsko: Izberemo večjo posodo, v njej pretlačimo kilogram zrelih paradižnikov, dodamo narezano čebulo, tri stroke sesekljanega česna, šopek bazilike in sol. Na srednje močnem ognju kuhamo paradižnike 20 minut.  Vse skupaj pretlačimo oziroma zmiksamo v mešalniku. Pretresemo v ponev, dodamo olje, poper in še malo soli, dobro premešamo ter na srednje močnem ognju pustimo še 20 minut;
  • paradižnikova omaka po palermsko: Operemo in osušimo tri kilograme zrelega paradižnika, ga narežemo na četrtine in stresemo v lonec s tričetrt kilograma na tanko narezane bele čebule. Na majhnem ognju kuhamo pol ure (odvisno tudi od tega, koliko vode ima paradižnik). Paradižnik nato dvakrat pretlačimo (drugič z manjšimi luknjami) ali zmiksamo v mešalniku, da se izognemo lupini, semenom ali večjim kosom čebule. Lonec postavimo nazaj na ogenj, dodamo štiri žlice ekstra deviškega oljčnega olja in kuhamo, da se omaka zgosti po naši želji. Lonec odstavimo z ognja, dodamo na roko sesekljan šopek bazilike in zmerno še malo deviškega oljčnega olja, da se čuti skladnost in aromo. Omaka je odlična za špagete ali kakšne druge testenine;
  • cipuddata (čebulna omaka)dve rdeči čebuli narežemo na drobne lističe in pretresemo v ponev z žlico deviškega oljčnega olja ter na zmernem ognju pustimo, da se zmehča, pri tem pa pazimo, da se čebula ne zažgemo. Obilno potresemo s sveže mletim črnega popra in hkrati prilijemo kozarček kisa iz belega vina. Kuhamo še nekaj minut, toliko da kis izpari, pretresemo v keramično posodo (terino), kjer jo pustimo, da se ohladi. Cippolata je odličen dodatek mesnim in ribjim jedem, ki se postrežejo hladne;
  • omaka picchi pacchi: je še ena od omak, katerih glavna sestavina je paradižnik (seveda je uporaba mezg iz tube ali paradižnika iz konzerve na Siciliji greh). Omaka se uporablja predvsem za babbaluce (polže), seveda Pa jo uporabljajo tudi za testenine. Kilogram zrelih paradižnikov blanširamo v vreli vodi, olupimo, odstranimo semena in narežemo na koščke. V veliki ponvi na deviškem oljčnem olju prepražimo sesekljano belo čebulo s sesekljanim strokom česna. Ko česen porjavi (a ne zažge), ga odstranimo iz ponve, dodamo paradižnik s sesekljanimi listi bazilike, ščepec morske soli in sveže mlet črni poper. Ob neprestanem mešanju omako zgostimo na srednje močnem ognju.

 

NAZAJ >>>


Vino Marsala

K dobri hrani sodi seveda tudi dobro vino. Morda vino ne sodi v sam kakovostni vrh italijanskih vin, vsaj v svetu vina niso tako poznana (ali razvpita) kot kjanti,Brunello, Vino Nobile (vsa so toskanska vina) ali Sangratino (Umbrija),  če odštejem njihovo znamenito marsalo iz istoimenskega kraja, Nero d’Avola iz Avole in cerasuola iz Vittorie (edino sicilijansko vino z oznako DOCG), Marsali se bomo izognili (samo mestu), Avoli in Vittorii pa ne. Seveda bo treba vinu, po kolesarjenju seveda, preveriti njihovo kakovost …

Sicilija je med tistimi italijanskimi deželami, ki pridela največ vina. Samo pokrajina Trapani pridela 10% vsega italijanskega vina. Podnebje je za vinogradništvo idealno – vetrovno in suho vreme, ter vroče, ampak vseeno blago podnebje, ki skupaj z rodovitnimi tlemi omogočajo pridelavo kakovostnega grozdja. Gojenje vinske trte »na drevo« sem zanesejo Feničani v VIII. ali VII. stol. pr. n. št. O razvoju vinarstva na Siciliji ni prav veliko podatkov, kot prvo alkoholizirano vino se omenjajo šele vino Marsala leta 1773, o čemer naj bi pričala slika angleškega trgovca Johna Woodhousa, ki z ladjo pristane v Marsali in za staranje vina uporabi metodo solera.

Marsala je verjetno najbolj znano sicilijansko okrepljeno vino in je poimenovana po mestu, kjer ga prvič proizvede podjetje Johna Woodhousa, ki je prodajalo tudi Port. Kot  Port in Sherry je tudi Marsala alkoholizirano ali okrepljeno vino s stopnjo alkohola okrog 20%. Za vino uporabljajo grozdje avtohtonih trt – Grillo, Catarratto ali Inzolia. Woodwouse ustanovi vinsko zadrugo v Marsali leta 1796, leta 1812 ustanovi Benjamin Ingham konkurenčno podjetje, Vincenzo Florio s Kalabrije pa leta 1832.

Vinogradi zasajeni s Trto Grillo

V poznih 50-tih letih prejšnjega stol. začno na Siciliji ustanavljati vinske zadruge v katere se združujejo mali proizvajalci vina, nekaj le teh ostaja še danes (kleti Settesoli, Trapani). Desetletja se sicilijanska vina zaradi močne vsebnosti alkohola uporablja za mešanje s francoskimi ali piemontskimi vini, šele v 70-tih letih pa se tudi na Siciliji uveljavijo kletarske tehnike, ki omogočijo pridelavo vin s kontroliranim poreklom, Na 110.000 ha vinogradov pridelajo 6 milijonov hektolitrov vina, vendar je še vedno ustekleničeno le 20% vina.

TRTA

Na Siciliji uspeva več avtohtonih vrst trte. Med rdečimi sortami grozdja so:

  • NeroD’Avola je jugovzhodna Sicilija (Avola), je najbolj razširjena in priljubljena vrsta grozda;
  • Nerello Mascalese, izvirno z Etne, kjer je območje sicilijanske proizvodnja vina sedaj v »modi« – organoleptične lastnosti so primerljive z Nebbiolom in Burgundskim modrim pinotom;
  • Nerello Cappuccio dopolnjuje Nerello Mascalese Etna;

    grozdje sorte frappato

  • Frappato je z jugovzhoda Sicilije (Vittoria), vino je sveže in ima malo taninov;
  • Nocera je s severovzhoda Sicilije, v DOC Mamertino dopolnjuje Nero d’Avola;

 Najbolj priljubljene sorte belega grozdja so:

  • Catarratto je je med belimi sortami najbolj razširjena tako na Siciliji kot v sami Italiji;
  • Grillo, sorta z veliko potenciala in veliko vrednostjo glede na za denar, križanec med trtami Zibibbo in Catarratto;
  • Carricante je ključna trta vinogradništva pod Etno;
  • Inzolia, ki skupaj z Grillom in Catarrattom sestavlja mešanico za Marsalo;
  • Zibibbo (Aleksandrijski muškat), sorto uvedejo na Panteleriji Feničani, grozdje se uporabljajo za proizvodnji znamenitega Passita iz Pantellerie;
  • Malvazija se uporablja pretežno za bolj sladka vina (predvsem za malvazija z Liparov) in
  • Moscato di Noto (muškat) se uporablja za proizvodnji sladkih vin.

Na Siciliji so se uveljavile številne vinske hiše na državnem nivoji, med njimi FlorioVini Corvo in Pellegrino.

KAKOVOST VINA 

V Italiji je kakovost vina razdeljena v pet skupin, vsaka pa mora biti označena ne nalepki na steklenici ali kartonu. Precej vina bomo spoznali na »terenu«, v nadaljevanju dajem le definicijo za kakovost in popis vina opredeljenega po kakovosti:

Vino (splošno, generično; nekdanja oznaka namizno vino (vino da tavola)). Samo dovoljene vrste grozdja, proizvajalcu ni treba izpolnjevati posebnih pravila pridelave, vino je navadno in bolj skromne kakovosti. Na etiketi obvezno le ime polnilca.

Drugi nivo kakovosti sta sortno vino in vino določene trgatveSortno vino (vino varietale) je vino, brez označbe ali porekla grozdja,vsaj 85% grozdja pa pripada sorti, navedeni na etiketi. Sorte, s katerimi se lahko označuje vino kot sortno, se nanaša predvsem na mednarodne. Vino letnika/trgatve (vino d’annata) je vino, brez označbe ali porekla grozdja, iz katerega je bilo vino proizvedeno, vendar je vsaj 85% grozdja iz letnika označenega na etiketi.

Vina s tipičnim geografskim poreklom (IGT). Oznake IGT je rezervirana za vina, katerih proizvodnja poteka v posameznemu geografskemu območju, najmanj 85% grozdja, iz katerega se pridobiva vinom, pa izvira izključno s tega geografskega območja. Zahteve so manj stroge od tistih, ki veljajo za vina z označbo porekla (DOC), je pa pomembna, saj je to prva stopnja v oznaki kakovosti vina, ki ga ločuje od vina brez označbe ali vina z označbo sortno ali letno.

Placido je vino z oznako IGT, trto pa gojijo na območjih, ki so ga iztrgali mafiji (!).

grozdje za vino rosso d’Etna DOC

Vina z zagotovljenim geografskim poreklom (DOC)Označbo Geografsko poreklo pomeni geografsko ime vinorodnega območja in se uporablja za označevanje kakovostnega in znanega vina, katerega značilnosti so povezane z naravnim okoljem in človeškimi dejavniki.

Oznako DOC so na Siciliji pridobila vina (vrsta trta, geografsko območje (vinski okoliš), vinska klet) Alcamo, Contea di Sclafani bianco, Contessa Entellina, Delia Nivolelli, Erice, Etna, Faro, Malvasia delle Lipari, Mamertino, Marsaa, Menfi, Monreale, Noto, Pantelleria, Riesi, Salaparuta, Santa Margherita di Belice, Sciacca in Vittoria.

Vina z nadzorovanim in zagotovljenim geografskim poreklom (DOCG).  Oznaka je rezervirana za vina, ki imajo že vsaj deset let priznano oznako DOC, pri tem pa izstopajo po kriteriju nadpovprečne kakovosti s primerljivimi vini DOC. Uporablja se za označevanje kakovosti, katere značilnosti so povezane z naravnim okoljem tradiciji, zgodovinskih dejstvih in človeškimi dejavniki ob spoštovanju posebnih proizvodnih postopkov odobrenih z ministrskim odlokom.

Na Siciliji je oznako DOCG pridobilo le vino Cerasuolo iz Vittorie s 50–70% grozdja Nero d’Avola in 30–50% grozdja Frappato.

NAZAJ NA PRVO STRAN >>>