Pitigliano – Mali Jeruzalem

Počasi že konzerviramo za zimo svoja kolesa (vsaj tisti manj zagrizeni kolesarji), tako ponovno prihaja obdobje, ko moramo že počasi delati načrte za drugo leto. Nekateri kolesarski prijatelji so me zaprosili, da se v letu 2019, poleg običajne jesenske “daljin-ske” avanture (tokrat je v načrtu kolesarjenje od Berlina in Prage do Dunaja, Bratislave in morda vse do Budimpešte – na koncu pa bomo sicer vsi hoteli še do Beograda), ponovno družimo v Tos-kani na pomladnem kolesarsko-kulinaričnem tednu.

Sovana – etruščanska cesta v tufu

Tokrat načrtujem šest kolesarskih etap v  južni Toskani in severnem Laciju (tu sem kar doma, saj sem za ta del izdal tudi kolesarski vodnik (15,00 evrov in poštnina). Etape so “družinsko” dolge (med 50 in 60 kilometri), so pa zato višinski metri za pomladansko kolesar-jenje malo bolj “ubijal-ski” – med 730 in 1.350 metri.

Potovanje načrtujem tretji teden (18.–25.5.2019) v mesecu maju 2019 (do 12 udeležencev). Kolesarimo od drugega do sedmega dne, prvi dan je namenjen prihodu in ogledu kakšnega zanimi-vega mesta ob poti (npr. Ravene ali Citta’ di Castello), osmi dan pa za povratek domov, še prej pa si neobvezno ogledamo Orvieto, Todi, Citta’ dellle Pieve ali Perugio. Continue reading


Na srečanju v Papateku smo se večinsko odločili za traso ob Renu Od Amsterdama do Bodenskega jezera (Bodensee), od tam pa po najkrajši in najenostavnejši različici do cilja v Kranju.

Start v torek, 28. 8. 2018:

  • s kombijem zgodaj zjutraj (ob 4.00) iz Kranja
  • z letalom (Transavia) ob 9.20 z Brnika do Amsterdama (Schiphol)

Na pot se odpravimo naslednji dan zjutraj, najprej naredimo krog po Amsterdamu (20 km), nato pa kakšnih 100 km ven iz Amsterdama (malo se bodo trase še menjale, pač glede na cene in razpoložljivost hotelov). Sprva je bila načrtovana malo krajša etapa, pa v okolici načrtovanega zaključka trase ni bilo kakšnega primernega hotela (sicer je tam nekaj precej dragih).

Povratek v Kranj (na Vrhniko) v torek, 11. 9. 2018.

  • Skupno je 14 kolesarskih dni,
  • Celotna dolžina 1.550 km,
  • Kakšnih 7.500 višinskih metrov (prvih 1.000 km je trasa povsem ravninska oziroma se polagoma vzpne na 500 m n. m.)

V Strasbourgu (v sedmi etapi) in po 730 povsem ravninskih kilometrov ob Renu (in po 830 v.m. kot pravi Bikemap), se bomo od reke odcepili in bomo raje kot po Franciji ali Švici kolesarili po južnem Bavarskem  (odločitev gre bolj na račun cen hotelov hotelov kot pa zaradi same dolžine tras (pot bo sicer krajša “le” dobrih 100 km).

Kolesarimo večinoma po kolesarskih poteh, najdlje ob Renu (650 km, EuroVelo 15), od Ulma do Memmingena (Egelsee) ob Illerju (50 km), zadnji del poti (od Lenda to Trbiža) pa po kolesarski poti Alpe-Adria (155 km).

Na vsaki trasi je link za kolesarsko pot na Bikemapu.

Continue reading


Sem se že pred nekaj leti odločil, da ponovim svojo prvo daljšo kolesarsko traso Vrhnika-Rim. Tokrat peš v več etapah (eno, od cerkve sv. Jakoba v Ljubljani do Ogleja, smo prehodili že leta 2014), saj bi 750 km poti vzelo preveč časa. Ker imam raje manjšo družbo, kot da pešačim sam, je »nabiranje« sotrpinov, ki niso ravno preveč versko …, za takšno običajno pot malo težje. Vsi bi šli na Camino (po dveh od stoterih sem kolesaril) ali po Frankovski poti od Canterburya do Rima (sem tudi že prekolesaril), na eno navadno pot do Rima ne. Pa sem vseeno tudi tej poti dodal malo romarskega pridiha, še (del) precej novo romarsko pot sv. Frančiška Asiškega – od Dovadola do Città di Castello.

1. 6. 2018 se iz Trsta (ob 20.40 ali 22,06) odpravimo v Raveno z nočnim vlakom. Tja prispemo naslednje jutro ob 6.19 (7.21), s tem pa »prišparamo« za eno nočitev. Seveda se lahko odločimo za jutranji odhod, si po prihodu v Raveno ogledamo mesto znano predvsem po mozaikih iz VI. stol. in tam tudi prespimo. Pot se nam podaljša za en dan (če kdo še dela, bo rabil dodatni dan dopusta).

Ravena je doživela svojo najslavnejšo dobo v 5. in 6. stoletju n. št., ko je bila glavno mesto Zahodno-rimskega cesarstva in most med rimskim in bizantinskim svetom. Leta 402 je Honorij zapustil Rim in razglasil Raveno za prestolnico zahodnega rimskega cesarstva. Cesar Avgust je zgradil pristanišče (današnji Classe) v katerega je lahko priplulo 250 ladij. Vdori barbarov so privedli v Raveno ostrogotska vladarja Odoakerja (476-493) in Teodorika (493-526), slednji je postal kristjan. Oba sta olepšala mesto z mogočnimi poslopji. Leta 540 so Raveno osvojili Bizantinci, v njihovim imenu so od tod vladali eksarhi. Mesto je prejelo številne privilegije od cesarja Justinjana in cesarice Teodore. V tem obdobju se je v mestu naglo širilo krščanstvo. V Raveni je pokopan Dante Alighieri, kljub prošnjam Firenčanov, da bi ga prepeljali tja, kjer se je rodil.

ETAPE: Continue reading


 

Na sliki arkolonavtskih popotovanje je prava šlamastika, videti je kot da bi se izogibali protestantov in dobrega bavarskega piva.

Pripravil sem sicer tudi nekaj idej (če pa bo zanimanje, lahko eno tudi izvedemo – septembra, kot večino zadnjih avantur) in z idejami zapolnil luknjo (iz Kranja so poti za 55 km krajše) – vse trase lahko tudi obrnemo proti domu (se pa predvideni postanki (okvirni hoteli) lahko nekoliko spremenijo:

Vrhnika (Kranj) – Praga – Berlin

 

Vrhnika-PragaPraga-Berlin Continue reading


  • Vir besedila: wikipedia
  • Vir fotografij (klik na sliko)

Po »demokratični« odločitvi na po-novoletnem srečanju Ar-kolo-navtov, smo za letošnjo avanturo izbrali krog po Siciliji, Irsko pa dali med načrte za leto 2018.

Sicilija (v italijanščini in sicilščini Sicilia [sičìlja]), je ena od dvajsetih dežel, ki sestavljajo Italijo, in ena od petih s posebnim statutom. Zavzema ves istoimenski otok, po velikosti (25.700 km2) in številu prebivalcev (5,1 milijona), prvi v Sredozemlju. Leži v njegovi sredini, približno enako daleč od španske kot od maloazijske obale.

Sicilijo s severa obliva Tirensko morje, z vzhoda pa Jonsko. Na skrajni severovzhodni točki jo tri kilometre širok Mesinski preliv ločuje od Apeninskega polotoka, na jugozahodu pa 140 km širok Sicilski preliv od AfrikeContinue reading



Potres leta 1693

Drugi kolesarski dan lahko izbiramo med tremi, približno enako dolgimi različicami. Ena od etap nas pelje mimo dveh mest vpisanih v seznam svetovne kulturne dediščine Unesca kot “predstavnici” italijanskega baroka (ne samo na jugu Sicilije je katastrofalni potres leta 1693 porušil številna mesta, zgradili pa so (na lokacijah v neposredni bližini) nova v povsem baročnem slogu.

Zaradi svojega baročnega videza so v Unescovo kulturno dediščino vpisana mesta Noto, Modica, Scicli in Ragusa, do vseh pa se s kolesom seveda, v enem dnevu že pride težko, kaj šele si jih za povrh v miru ogledati. Continue reading


Comiso, stolnica Marijinega oznanjenja

Trasa poti (link), dolžina 102 km, vzponi 370 m, spusti 900 m

Po odhodu iz Raguse se sprva še nekaj malega dvigujemo (na osmih kilometrih se dvignemo za sto metrov), nato pa se na hitro spustimo v Comiso (na 10 km 450 v.m.). Ogledamo si jo bolj na kratko, čeprav ima nekaj zanimivosti, predvsem stolnico sv. Marije zvezd, stolnico Marijinega oznanjenja in grad Nasselijev iz Aragonije, se bomo raje spustili do Vittorie, mesta poznano po najkakovostnejšem vinu cerasuolo, ki ima edino na Siciliji najvišjo oznako kakovosti DOCG (23 pa je takih brez G). Za pokušino bo kar hudo prezgodaj, ga pa bomo raje shranili v kombi in ga prevažali do večera, tu pa si raje privoščimo kapučino in si v slabi urici ogledali mesto.    Continue reading


Varianta 1 (Siculiana): dolžina 109 km, vzponi 1.310 m, spusti 1.280 m

Varianta 2 (Cattolica Eraclea): dolžina 113 km, vzponi 1.580 m, spusti 1.620 m

Med obema različicama ni prav velike razlike, le da prva poteka nekoliko bližje obali in ima nekaj kilometrov makadama, je pa zato nekoliko manj višinskih metrov. Opisi so podani le za prvo traso, se pa obe rasi pretežno prekrivata.

Po zajtrku nas takoj čaka krajši klanec (150 v.m. na treh kilometrih, temu pa seveda sledi spust proti morski obali Marine di Palma, je podobno strm. Če kapučino v B&B ni prijel, se bo prilegel ob morju, sicer pa se tu nimamo namena zaustavljati (morda se bo kdo raje umil v morju, če je bil zjutraj tuš zaseden). Continue reading


Trasa poti (link): dolžina 105 km, vzponi 1.590 m,  spust: 1.370 m

Etapa je med daljšimi, močno razgibana le v srednjem delu in z zaključnim vzponom v Alcamo. Med zanimivejšimi kraji ob poti sta dve grški mesti, Selinunte in Segesta, vredno ogleda pa je seveda tudi Alcamo. Do Selinunta (30 km), kjer bo krajši postanek za ogled grških svetišč, pelje trasa bolj ali manj ob obali in je le rahlo valovita. Takoj po Selinuntom, čim se malo odmaknemo od morja, se trasa nekoliko intenzivneje dviguje. Do Santa Ninfe se na 25 km dvignemo za 420 metrov, se nato do Salinelle nekoliko spustimo (230 metrov) in v malo bolj strmem klancu (7 km, 270 v. m., < 4% naklon) povzpnemo čez prelaz pri kraju Vita (lahko jo mahnemo tudi po glavni cesti). Do zaključnega vzpona v Alcamo (6 km, 220 v.m., < 4% naklon), nas čakata še dva 100-metrska vzpona prvi bo kar strm).


Continue reading