Na Kolo!
Vrhnika z Okolico
Vodniki
Reportaže
Načrti
Po Stari cesti z Vrhnike na pokojiščePot nas vodi od Doživljajskega razstavišča Ljubljanica čez Gradišče na Hrib, prečkamo Tržaško cesto, zavijemo levo in po stotih metrih desno proti Močilniku, kjer si peš ogledamo Jazonovo pest in izvire Velikega Močilnika. Pot nadaljujemo mimo rimskih term oziroma Furlanovih toplic (zapuščeno) čez Mirke do lesene brvi čez Ljubljanico v Retovju. (VEČ >>>).
Pot se začenja pred Doživljajskim razstaviščem Ljubljanice, Pri prehodu za pešce prečkamo cesto, ki pelje proti Logatcu, zavijemo v smeri proti Ljubljani in že prvo ulico, mimo kraft pivovarne Human Fish oziroma Človeške ribice, desno na Lošco. Čez brv pri Lenarčičevem parku prikolesarimo v Verd, zavijemo desno in vas prečimo mimo cerkve sv. Antona, kjer se na Konjskem klancu za kratko pridružimo kolesarski poti na Pokojišče (K7).
Pri razgledni točki nad nekdanjo žago zavijemo desno in po makadamski poti oziroma kolovozu kolesarimo do Štampetovega mostu, kjer se nam z desne priključi kolesarska pot pod Raskovcem (K6). Do nadvoza čez avtocesto potekata skupaj, tam pa se K6 od nas odcepi sesno in zapelje čez avtocesto, mi pa nadaljujemo naravnost do razcepa za (neoznačeno) Dolinsko rimsko pot (K11) mimo rimskega obzija z delno obnovljenim obrambnim stolpom.
Odcep za TV17 (Foto: M. Selan)
Od nadvoza čez avtocesto se pot do odcepa za TV17 prekriva s potjo, ki pelje na Pokojišče mimo Suhe štirne (K9). Zanimivejša turistična točka ob poti je vsekakor partizanska kurirska postaja oziroma Terenski vod 17 (TV17), od pojasnjevalne table pa je treba pešačiti kakšnih deset minut (700 m). Precej več kot pet minut (dober kilometer) pa je treba pešačiti tudi do gozda duglazij pod Velikim Jesenovcem (N45 55.400, E14 18.100, vas bo tja usmeril Garmin).
Do cilja na Vrhniki je prvi del pot še rahlo valovita, ko pa prečimo Pot a pokojišče (K7) se začne spuščati na Barje. Pred avtocesto zavijemo desni n kolesarimo do Kotnikovih bajerjev – do bajerjev je sicer še kakšnih sto metrov. Zavijemo pod avtocesto, kolesarimo ob avtocestnem izvozu za Vrhniko – na desni je nekdaj, ob koncu prvega stol. pr. n. št., ležalo starorimsko pristanišče, pretovorna postaja in vojaško skladišče Nauportus. Čez Janezovo vas, mimo športnega parka, osnovne šole in Cankarjevega spomenika se vrnemo na izhodišče poti. Morda se pred zaključkom pomudimo še na sladoledu v nekdanji furmanski gostilni Mantova (podrta v 60-tih letih prejšnjega stoletje in pozidana v hotel Mantova).
Pot se začenja pred Doživljajskim razstaviščem Ljubljanica, nas pelje po Gradišču, kjer si sto metrov levo lahko ogledamo ostanke rimskega obrambnega stolpa, na Hrib s cerkvijo Spreobrnjenja sv. Pavla – tu je kdaj stala rimska petstranska utrdba zgrajena ob koncu III. stol. – ter po nekdanji rimski vii Gemina in srednjeveški furmanski cesti do Štampetovega mosta. Pri nadvozu čez avtocesto se razcepi več poti, zaenkrat sta označeni le K6 in K8 (Krog po Menišiji), K10 – Furmanska pot do Logatca (začasno končamo pri furmanski gostilni Krištof oziroma pri železniški postaji Logatec) in K11 – Rimska dolinska cesta (začasno jo končamo v Lazah) pa ne, so pa zato trase na povezavah. Poti potekajo po sosednjih občinah, s katerimi smo šele v prvih kontaktih.
Obrambni stolp (FOTO: M. Selan)
Pod Raskovcem pelje pot v obratni smeri urinega kazalca. Na severovzhodnem delu Raskovca, kakšnih 500 metrov, je pot zaenkrat prevozna le z gorskimi kolesi. Pri Cesarskem vrhu prečimo železniško traso, prečkamo tudi nekdanjo drugo cesarsko cesto (1809) in glavno cestno povezavo med Vrhniko in Logatcem in se zapodimo v klanec. Levo ob poti se lahko sprehodimo do urejeni poti ob Rimskem zidu (claustra Alpium Iuliarum). Kolesarska pot se vzpenja vse so prevala pod Strmico (na Strmici je nekdaj stala keltska utrdba od koder so nadzirali karavanske poti levo in desno od hriba), kmalu za tem pa se priključi na kolesarski poti K2 (Kuren – razgledni stolp na Planini – Stra maln) in K5 (Živosrebrna pot).
Foto: Elo Mihevc
Na Menišiji, kjer se širni bukovo-jelovi gozdovi prepletajo s pisanimi travniki, vladajo zakoni narave in njeni najbolj divji predstavniki – medved, volk in ris. Ljubitelju narave ure tu minevajo kot minute.
Menišija je 90 km2 velika gozdnata, visoka in razgibana kraška planota med Cerkniškim in Planinskim poljem, dolino Cerkniščice in Otavščice ter logaškim Ravnikom, Ljubljanskim barjem in Krimom. Približno 15 km dolga in 6 km široka planota je visoka okoli 700 m (z najvišjim vrhom 998 m n.v.) in poteka v dinarski smeri severozahod-jugovzhod. Večji del Menišije porašča gozd, v katerem se ni težko izgubiti …
Planoto Menišijo gradita jurski apnenec in triasni dolomit. Apnenec prevladuje na severozahodnem, z gozdom poraslem delu. Na jugovzhodu prevladuje dolomit, kjer je bil gozd v preteklosti deloma izkrčen in obdelan. Tu so bile od XIII. st. dalje posesti kartuzijanskega samostana v Bistri (od tu tudi ime), od koder je prek Menišije v Cerknico vodila tudi t.i. samostanska pot. (Vir: Notranjski regijski park).
Živalski svet je izjemno pester, saj tu živijo tudi medved, volk, ris, divja mačka, kuna zlatica in belica, podlasica in lisica. Zaradi bogastva malih sesalcev je Menišija tudi pravi raj za sove. Na prisojnih pobočjih uspevajo eni od najlepših in najbolj pisanih travnikov v Notranjskem regijskem parku. Tako travnike na pustih suhih tleh kot tiste na bolj svežih domačini še vedno negujejo z ljubeznijo in prijazno do narave. Najpestrejši so travniki, kjer cvetijo vse redkejše prebivalke, orhideje. Na Menišiji uspeva kar ena tretjina vseh vrst orhidej, ki jih najdemo v Sloveniji.
Povzeto po članku objavljenem v Slovenskih novicah (9. 2. 2017). Continue reading
Rimske obrambne strukture in RaskovecPot nas vodi od Doživljajskega razstavišča Ljubljanica čez Gradišče na Hrib, kjer je nekdaj stala rimska petstranska utrdba zgrajena ob koncu IV. stol. Nekaj časa kolesarimo po stari rimski vii Gemina, pri nadvozu čez avtocesto pa zavijemo v nasprotni smeri urinega kazalca okrog Raskovca go Cesarjevega vrha- (VEČ >>>).
Na Menišiji, kjer se širni bukovo-jelovi gozdovi prepletajo s pisanimi travniki, vladajo zakoni narave in njeni najbolj divji predstavniki – medved, volk in ris. Ljubitelju narave lahko ure tu minevajo kot minute. (VEČ >>>).
Menišija, where wide beech and fir tree woods entwine with colourful meadows, is ruled by the laws of nature and its wildest representatives – bears, wolfs and lynx. Hours can here pass like minutes to the nature enthusiasts. Menišija is a 90km2 wide forested, elevated and dynamic karstic plateau between the Cerknica and Planina plain, the Cerkniščica and Otavščica valley and the Logatec Ravnik, … (MORE >>>). ..
Nella Menišija, dove vaste foreste di faggi e di abeti si mescolano a prati pieni di colori, a regnare sono le leggi della natura e i suoi rappresentanti più selvaggi: l’orso, il lupo e la lince. Per gli amanti della natura il tempo qui trascorre così veloce che le ore sembrano minuti. La Menišija è un grande altopiano carsico di 90 km2, boscoso ed alto, che si distende tra Cerknica e Planinsko Polje, nella valle dei fiumi Cerkniščica e Otavščica, e fra Logaški Ravnik… (PIÙ >>>).
Foto: Elo Mihevc
Menišija, where wide beech and fir tree woods entwine with colourful meadows, is ruled by the laws of nature and its wildest representatives – bears, wolfs and lynx. Hours can here pass like minutes to the nature enthusiasts.
Menišija is a 90km2 wide forested, elevated and dynamic karstic plateau between the Cerknica and Planina plain, the Cerkniščica and Otavščica valley and the Logatec Ravnik, Ljubljana Marshes and the Krim. About a 15km long and 6km wide plateau is rising approximately 700m above sea level (with the highest peak of 998m asl) and is aligned with the Dinara NW-SE ridge. Menšija is predominately covered by forests, where it is easy to get lost…
Foto: Elo Mihevc
The Menišija plateau consists of Jura lime and Trias dolomite. The lime prevails in the NW part, covered by forests. In the SW, where the forests have been partly cut and the land cultivated, the dolomite prevails. Since the XIII Century, these had been estates belonging to the Carthusian monastery (hence the name) in Bistra, with the so-called monastery route to Cerknica. (Source: The Notranjska Regional Park).
CYCLING TRAILS
There are four marked cycling trails in the Vrhnika part of the Menišija. K6 takes us to the Ljubljanica River Experience and Exhibition site (DRL), passing the former Roman fortress on Hrib and following the former Roman and cargo road to the Štampe bridge, around Raskovec, which was a favourite topic of the Vrhnika fellow countryman Ivan Cankar, all the way up to the Cesarski vrh, and following the Roman fortress wall to the Jerinov hrib, where the trail joins the K2 (Planina, 733m asl) and the K5 cycling trails (the Mercury trail from Vrhnika to the municipality border towards Idrija). Following the K7 from DRL on the old gravel road, we drive to Pokojišče, where we can either continue on the Menišija road towards Begunje pri Cerknici or descend to Borovnica and Bistra or ascend over Rakitna (and Krim) back to the Ljubljana Marshes. K8 is a circular trail around the Ljubljanski vrh, while the K9 takes us to Pokojišče passing the Suha štirna (the Dry Well).
Foto: Elo Mihevc
Menišija, where wide beech and fir tree woods entwine with colourful meadows, is ruled by the laws of nature and its wildest representatives – bears, wolfs and lynx. Hours can here pass like minutes to the nature enthusiasts.
Menišija is a 90km2 wide forested, elevated and dynamic karstic plateau between the Cerknica and Planina plain, the Cerkniščica and Otavščica valley and the Logatec Ravnik, Ljubljana Marshes and the Krim. About a 15km long and 6km wide plateau is rising approximately 700m above sea level (with the highest peak of 998m asl) and is aligned with the Dinara NW-SE ridge. Menšija is predominately covered by forests, where it is easy to get lost…
Foto: Elo Mihevc
The Menišija plateau consists of Jura lime and Trias dolomite. The lime prevails in the NW part, covered by forests. In the SW, where the forests have been partly cut and the land cultivated, the dolomite prevails. Since the XIII Century, these had been estates belonging to the Carthusian monastery (hence the name) in Bistra, with the so-called monastery route to Cerknica. (Source: The Notranjska Regional Park).
CYCLING TRAILS
There are four marked cycling trails in the Vrhnika part of the Menišija. K6 takes us to the Ljubljanica River Experience and Exhibition site (DRL), passing the former Roman fortress on Hrib and following the former Roman and cargo road to the Štampe bridge, around Raskovec, which was a favourite topic of the Vrhnika fellow countryman Ivan Cankar, all the way up to the Cesarski vrh, and following the Roman fortress wall to the Jerinov hrib, where the trail joins the K2 (Planina, 733m asl) and the K5 cycling trails (the Mercury trail from Vrhnika to the municipality border towards Idrija). Following the K7 from DRL on the old gravel road, we drive to Pokojišče, where we can either continue on the Menišija road towards Begunje pri Cerknici or descend to Borovnica and Bistra or ascend over Rakitna (and Krim) back to the Ljubljana Marshes. K8 is a circular trail around the Ljubljanski vrh, while the K9 takes us to Pokojišče passing the Suha štirna (the Dry Well).
Trasa: Toulouse-Carcassonne (106 km, 90 v. m.)
V Toulousu zapeljemo na kolesarsko pot ob Canalu du Midi in po njej kolesarimo dva dni do obale Sredo-zemskega morja pri kraju Sete. Višinskih metrov se nam ravno ne bo nabralo.Ob poti je zanimivejši le Castelnauday, nas pa zato na koncu čaka arhitekturni biser., katarsko mesto Carcassonne.
Castelnaudary (11.753 preb.; naselje in občina v departmaju Aude v pokrajini Languedoc-Rous-sillon). Kraj, srednjeveška bastida (Languedoc) ob rekah Fresquel in Tréboul ter vodnem kanalu Canal du Midi, 40 km zahodno od središča departmaja Carcassonna.
Prva znana omemba kraja je iz leta 1103. Leta 1477 je pod francoskim kraljem Ludvikom XI. postal središče grofije Lauragais. V drugi polovici XVII. stol. je bil skozenj speljan vodni kanal, s katerim je kot njegovo glavno pristanišče dosegel blagostanje. Od leta 1976 je v mestu nastanjen 4. regiment francoske tujske legije.
Carcassonne (46.031 preb.; mesto in občina v pokrajini Oksitanija, prefektura departmaja Aude). Srednjeveška utrdba je bila leta 1997 dodana na Unescov seznam svetovne dediščine. prav tako pa je od leta 1996 na tem seznamu mimo Carcassonna speljan vodni kanal Canal du Midi.
Carcassonne
Mesto je bilo že naseljeno v neolitiku in uporabljalo predmete, vključno z nefritno sekiro, ki jo v XIX. stol. najde mineralog Alexis Damour, in jo hranijo v muzeju v Toulousu. Lokacijo zelo aktivnega protohistoričnega najdišča v bližini reke Atax (Aude), Plinij starejši opiše kot Carcasum.
Prvotna lokacija Carcassonna je bila na planoti, kjer poteka sedanja avtocesta A61, v VI. stol. pa ga brez znanega razloga preselijo na sedanjo lokacijo. Konec II. stol. pr. n. št. je oppidum plemena Volques Tectosages zaščiten z jarki. Leta 118 pr. n. št. ga zavzamejo Rimljani in znatno spremenijo njegove utrdbe in na koncu postane kolonija Julia Carsaco, poznejši Carcasum. Glavni del spodnjega dela severnega obzidja izvira iz galsko-rimskega obdobja.
Leta 462 so Rimljani uradno prepustili Septimanijo vizigotskemu kralju Teodoriku II., ki je imel Carcassonne od leta 453. Zgradil je več utrdb, ki so bile obmejne postojanke na severnih markah; njihovi ostanki še vedno stojijo. Misli se, da je Teodorik začel graditi predhodnico bazilike, ki je zdaj posvečena svetemu Nazariju. Leta 508 Vizigoti uspešno zaustavijo napade frankovskega kralja Klodvika I.
Generali omajadskega kalifata leta 725 zavzamejo Carcassonne in ga poimenujejo Qarqshuna. Kralj Pipin Mali (Pépin le Bref) jih prežene med letoma 759 in 760 in čeprav je zavzel večji del južne Francije, ni mogel prodreti v trdnjavo Carcassonne. Po razpadu Karolinškega cesarstva se z družino Trencavel na čelu mesta uveljavi fevdalna doba, in tam vladajo od XI. do XIII. stol. Carcassonne uspeva in postane pomembno strateško mesto v Languedocu. Leta 1067 Carcassonne postane last Rajmonda-Bernarda Trencavela, vikonta Albija in Nîmesa, s poroko z Ermengardo, sestro zadnjega grofa Carcarssonne. V naslednjih stoletjih se družina Trencavel zaporedno pridruži bodisi grofom Barcelone bodisi Toulousa. Zgradijo utrdbo Comtal in baziliko svetih Nazarija in Celsa. Leta 1096 papež Urban II. blagoslovi temeljni kamen nove stolnice.
Stari most, Carcassonne
Carcassonne postane znan po svoji vlogi v albižanski križarski vojni, ko je mesto trdnjava oksitanskih katarov. Avgusta 1209 križarska vojska papeškega legata opata Arnauda Amalrica prisili državljane k predaji, vikonta Rajmonda-Rogerja de Trencavela med pogajanji o predaji mesta zaprejo: Umre v ječi v skrivnostnih okoliščinah tri mesece pozneje . Prebivalci Carcassonna so smeli oditi – v resnici so jih izgnali iz mesta s samo majico na sebi. Za novega vikonta je bil imenovan Simon De Montfort.
Mesto je leta 1247 pripojeno kraljevini Franciji in postane po pogodbi iz Corbeila (1258) mejna trdnjava med Francijo in Aragonsko krono. Kralj Ludvik IX. Francoski na nasprotni strani reke zgradi nov predel mesta, on in naslednik Filip III. zgradita še zunanje obzidje.
Leta 1531 se pojavi protestantizem, a so Kalvinisti izgnani iz spodnjega mesta, ki je postajalo vse močnejše. Leta 1659 Pirenejska pogodba mejno provinco Roussillon prenese v Francijo in vojaški pomen Carcassonna se zmanjša, utrdbe so opuščene in mesto postane v glavnem gospodarsko središče, ki se osredotoči na volneno tekstilno industrijo.
Cerkev sv, Nazarija in sv, Celsa
KRAJEVNE DOBROTE:
Les grès de la cité
Suha jetrna klobasa