Na ar-kolo-navtskem rednem po-novoletnem srečanju, ko se odloča o trasi kolesarskega potepanja smo precej govorili, dobro jedli, kot se v gostilni Turšič spodobi, a bolj malo dogovorili (no ja, dogovorili bolj okvirno). Od vseh predlaganih različic so prevladale baltiške različice (nekaterim je bilo žal za Španij), a se za končno še nismo odločili, ker so eni navijali bolj za jugo-zahodni del Baltika (Gdansk-Amsterdam), drugi pa bolj z severni del (Litva-Latvija-Estonija).

Utrinek s kolesarjenja po Balkanu

Smo pa se vseeno dogovorili:

  • da so dnevne trase dolge do 90 kilometrov (odvisno od hotelov, ki so bivših sovjetskih republikah redki kot biseri),
  • da lahko 11 kolesarskih etap raztegnemo za dva ali tri dni,
  • da pripravim dnevne terase z dnevnimi cilj in ocenim stroške prenočevanja in
  • da predlagam eno varianto, o kateri se glasuje s prijavami (da se oceni zanimanje) in nato potrdi s plačilom akontacije.

Continue reading


Letošnje, že šestnajsto po vrsti, kolesarjenje ljubiteljev malo drugačnega kolesarjenja od tistega kar nam ponujajo slovenske kolesarske turistične agencije, in ki smo si po prvi kolesarski avanturi po poti Argonavtov od izliva Donave v Črno morje do izliva reke Reke (Timava) pri Ribičevi vasi (Villaggio del  Pescatore) v Jadransko morje leta 2007, nadeli ime Ar-KOLO-navti (oziroma Argonavti na kolesu), je bila ponovno precej adrenalinska in je malo spominjala, po mnenju udeležencev, na naše najbolj avanturistično kolesarjenje po Dinaridih od Vrhnike do Drača v Albaniji leta 2015.

V 16-tih letih smo po Evropi prekolesarili skoraj 25.000 km

Celotno kolesarjenje smo v celoti udejanjili po programu, le da so nas nekatere ceste (v slabšem slabšem smislu) od rahlo do zelo presenetile – še dobro, da sem pri pripravi trase od vsega začetka govoril, da gre za balkansko avanturo (s poudarkom na avanturi). Sprva smo se odločili, da bomo sledili evropski kolesarski pori Ob železni zavesi (EV13 – Iron Curtain Trail), pa sem hitro ugotovil, da je v Bolgariji velik del poti samo narisane na zemljevidu, v naravi je pa ni, čeprav se da s spleta “potegniti” GPX sled poti. Po Bolgariji smo precej eksperimentirali na temo železne zavese, v Turčiji pa smo namesto do Careva oziroma Rezova ob Črnem morju zavili proti Tekirdagu ob Marmanskem morju – na srečo, saj je bilo ravno tiste dni, ko naj bi tam kolesarili, na območju proti Črnemu morju na bolgarsko-turški meji divjalo močno neurje z obilico vode in plazovi. Continue reading


Ob koncu letošnje ture ob slovenski meji je bilo precej govora o predlanski (2020), zaradi corone odpadli ar-kolo-avanturi po Franciji od Pariza do Carcassonna, ki smo jo nadomestili s kolesarjenjem po Prekmurju. Mnogi so se strinjali, da jo izvedemo letos (2022), dodali pa naj bi Sredozemsko morje in sipine ob Atlantskem oceanu oziroma v Biskajskem zalivu. Končni predlog je nekoliko korigirana verzija iz leta 2020, začeli jo bomo v Orleansu namesto v Parizu in končali ob Sredozemskem morju v kraju Sete namesto v Carcassonnu.

Poudarki XV. AR-KOLO-NAVTSKE AVANTURE:

Continue reading


Foto: Elo Mihevc

Na Menišiji, kjer se širni bukovo-jelovi gozdovi prepletajo s pisanimi travniki, vladajo zakoni narave in njeni najbolj divji predstavniki – medved, volk in ris. Ljubitelju narave ure tu minevajo kot minute.

Menišija je 90 km2 velika gozdnata, visoka in razgibana kraška planota med Cerkniškim in Planinskim poljem, dolino Cerkniščice in Otavščice ter logaškim Ravnikom, Ljubljanskim barjem in Krimom. Približno 15 km dolga in 6 km široka planota je visoka okoli 700 m (z najvišjim vrhom 998 m n.v.) in poteka v dinarski smeri severozahod-jugovzhod. Večji del Menišije porašča gozd, v katerem se ni težko izgubiti …

Planoto Menišijo gradita jurski apnenec in triasni dolomit. Apnenec prevladuje na severozahodnem, z gozdom poraslem delu. Na jugovzhodu prevladuje dolomit, kjer je bil gozd v preteklosti deloma izkrčen in obdelan. Tu so bile od XIII. st. dalje posesti kartuzijanskega samostana v Bistri (od tu tudi ime), od koder je prek Menišije v Cerknico vodila tudi t.i. samostanska pot. (Vir: Notranjski regijski park).

Živalski svet je izjemno pester, saj tu živijo tudi medved, volk, ris, divja mačka, kuna zlatica in belica, podlasica in lisica. Zaradi bogastva malih sesalcev je Menišija tudi pravi raj za sove. Na prisojnih pobočjih uspevajo eni od najlepših in najbolj pisanih travnikov v Notranjskem regijskem parku. Tako travnike na pustih suhih tleh kot tiste na bolj svežih domačini še vedno negujejo z ljubeznijo in prijazno do narave. Najpestrejši so travniki, kjer cvetijo vse redkejše prebivalke, orhideje. Na Menišiji uspeva kar ena tretjina vseh vrst orhidej, ki jih najdemo v Sloveniji.

Povzeto po članku objavljenem v Slovenskih novicah (9. 2. 2017). Continue reading


POT OB SLOVENSKI MEJI OKROG SLOVENJE

Že nekaj let smo imeli v načrtu kolesariti ob slovenski meji. Lani nam je kolesarske načrte od Pariza do Carcassonna preprečila corona, zato smo kot nadomestno za načrtovano XIV. avanturo cel teden kolesarili po Prekmurju (reportaža še ni dokončana). Letos nismo želeli izzivati usode in tako na XV. avanturi nismo zapuščali slovenskega ozemlja.

Kot običajno sem s pomočjo programa Bikemap pripravil poti (sledi) za vsak da posebej, za nekatere dneve tudi več različic, tako bi lahko kolesarili krajše odseke tudi po Italiji, Hraški, Madžarski in Avstriji, pri tem pa upošteval tudi pripombe letošnjih udeležencev. Dejanske poti se sicer tu in tam tudi razlikujejo, saj smo jih morali prilagoditi razmeram na cesti (prevoznost kolovozov, promet, cestne zapore) ali pa smo se le hoteli peljati mimo kakšne zanimivosti, vendar so zaključki poti ostali nespremenjeni, saj sem moral za vsak dan že v naprej rezervirati hotele. Pri iskanju hotelov me je presenetilo, kako malo izbire(za šestnajst oseb) je v manj turističnih krajih.

Na startu pri Marijanu v Miljah (foto Marina, ki seveda manjka na sliki)

Continue reading


Lani nam je zaradi korone kolesarska tura po Franciji odpadla zato smo uspeli kolesariti smo le slab teden po Prekmurju. Sicer se stanje po Italiji izboljšuje in bi se lahko zapodili tudi po Apeninih, a bomo vseeno bolj ziheraški in kolesarili le po domovini. Krog bomo v obratni smeri urinega kazalca začeli v Kranju (se pa bodo posamezne etape še malo spreminjale, ker so ob poti precej slabe možnosti za spanje), se preko Vršiča zapodili v dolino Soče do Nove Gorice, od tam pa po Krasu do Sežane in naprej do Ilirske Bistrice, kjer se začenja malo boj razgibana trasa – Sviščaki – Babno Bolje – Prezid – dolina Kolpe. Bolj ali manj kolesarimo ob Kolpi vse do Metlike. Pri Dobovi se “priključimo” na Sotlo in ob njej kolesarimo do Rogatca, kjer nam reka uide nekoliko preveč v desno. Neglede na epidemiološke napovedi je priporočljivo, da smo večinoma cepljeni, v povprečju smo stari dovolj, da do konca avgusta vsi pridemo na vrsto. Nekaj odsekov bi kolesarili po Italiji, Hrvaški, Madžarski (tu bi enkrat tudi prespali, ker so na slovenski strani najbližje poti hoteli v Moravskih toplicah) in Avstriji, imajo pa vsi taki skoku čez mejo alternativne poti smo po Sloveniji.


 petdnevno pohodniško, enološko in kulinarično odkrivanje osrednje Umbrije (sto kilometrov)

SPULICO – GENOVA (BOLOGNA)

Koronavirus (na povezavi je statistka okužb za celo Italijo in za posamezno deželo, s klikom na deželo pa, kaj je trenutno dovoljeno) nam tudi letos še najeda potovalne načrte, vendar optimistično upamo, da se bo še pred poletjem pokazalo kakšno zeleno ali rumeno okno in takrat skočimo vanj z vsemi pljuči. Med številnimi načrti smo daljše (kolesarske) trase le grobo začrtali (npr. po vii Postumia od Vrhnike do La Spezie (oziroma Cinque Terre) ali po sredini Apeninskega polotoka od Tarantskega zaliva na skrajnem jugu Italije do Genove ali Bologne) – do septembra je sicer še kar nekaj časa, krajši, predvsem pohodniški, pa so bolj realni. Na zeleno okno računamo predvsem v zelenem srcu Italije, to je Umbrija, v edini italijanski deželi na Apeninskem polotoku brez morja. Zarisali smo kakšnih dvajset enodnevnih smeri, jih pet izbrali in jih povezali v petdnevno turo. Za “trening” bova s Tomom prehodila (105 km, 5 dni) še malo spremenjeno Jakobovo pot od Ljubljane do Trsta (obe varianti).

Italijanske dežele

Za izhodišče pohodniških izletov smo v italijanski deželi Umbriji izbrali prijetno starinsko mesto Bevagna, ki ima z vsemi okoliškimi vasmi ki sodijo v to občino, le okoli 5.000 prebivalcev. Od Vrhnike je oddaljeno približno 690 km, pot pa nas do Benetk vodi po avtocesti (A4 od Gorice, cestnina), do Ravene po običajni cesti (E55, via Romea), od tam do Foligna po hitri cesti (do Perugie E45, nato SS75), do prenočišča v Bevagni pa po nekaj malo ožji medkrajevni cesti.

Načrtujemo, da bomo po Bevagni in njeni širši okolici pešačili v majhnih skupinah (do 6) mesecu juniju (prva skupina od srede do nedelje je popolnjena, druga skupina pa takoj za prvo od nedelje do četrtka oziroma pred prvo od sobote do srede, če bo seveda zanimanje), če pa zadenemo še datum med 17. in 27. junijem, bomo v središču srednjeveškega dogajanja, Tržnice mestnih četrti (Il mercato delle gaite).

Continue reading


SPULICO – GENOVA (BOLOGNA)

Kdo pravi, da nimamo idej? Ideje so, le Corona nam zaenkrat ne da dihati. Eden od predlogov je, poleg »neoddelane« lanske trase po Franciji, da avanturo začnemo v Genovi in kolesarimo po via Postumia in via Gemina do Vrhnike, drugi pa, da začnemo ali končamo v deželi Svete k(o)rone (Apulija) oziroma v njeni sosedi (Bazilikata) – Sacra Corona Unita je sicer prepoznana kot četrta italijanska mafija. Pot bo od Roseta Capo Spulico speljana po sredini Apeninov do Genove (1.350 km, 15 dni kolesarjenja oziroma 90 km dnevno) oziroma do Bologne (1.045 km, 12 dni kolesarjenja oziroma 87 km dnevno) in bo seveda temu primerno razgibana (7.650 v.m. (povprečno 510 v.m. na dan) oziroma 6.810 v.m. (571 v.m./dan)).

SPULICO – GENOVA (BOLOGNA)

Od zanimivejših krajev na poti je treba omeniti (po abc) Amatrice (tu se zaustavimo na špagetih ali bukatinih alla’amatriciana (video)), Anghiari, Castel di Sangro (v Abrucu je gradov veliko), Genova, Isernia, (popotresna) L’Aquila, Montereale, Monte Santa Maria Tiberina, (popotresna) Norcia, Poppi, Potenza, Roseto Capo Spulico (tu si bomo noge namočili v Sredozemskem morju), Santo Stefano d’Aveto, Umbertide, če pa bomo zavili še malo levo ali desno, pa jih lahko najdemo še precej več. »Obdelali« bomo osem od dvajsetih italijanskih deželAbruce, Bazilikato, Emilijo Romanjo, Kampanijo, Lacij, Ligurijo, Toskano in Umbrijo.

(več o vsemu, ko bo trasa izbrana in/ali bodo razmere dopuščale).


 

PREKMURJE 2000

Rotunda (XIII. stol.) v Selu

Žal nam je letošnji virus Covid-19 preprečil veselje načrtovanega kolesarjenja po Franciji od Pariza do Carcassonna, tako smo bili slaba dva tedna pred začetkom odpovedati 14. kolesarsko avanturo Ar-kolo-navtov. Stornirali smo rezervacije, kolikor je to bilo še mogoče in na hitro za šest nočitev rezervirali Hotel Imperium*** v Moravskih toplicah. Morda pokrajina preko Mure z ravnicami, koruznimi polji in številnimi gradovi celo malo spominja na francosko – nas je pa Goričko prepričal, zakaj nosi takšno ime.

Kakšnega pretiranega časa za pripravo šestih ali sedmih etap ni bilo ravno na razpolago, zato smo ta osnovo povzeli kar predlagane trase s spletne strani Pomurje na dlani (Tromejka, Znamenitka, Raziskovalka, Graščakinja, Prekomurka, Ravenka), prestavili smo le začetek in konec krožnih poti pred hotel Imperium v Moravske toplice, dve krajši etapi pa združili v eno.

V nadaljevanju le nekaj o ogledanih zanimivosti in prevožene trase po dnevih: Continue reading


Letos smo uspešno zaključili trinajsto kolesarsko avanturo Ar.kolo.navtov, čeprav tega pred odhodom nismo načrtovali, v petek 13. septembra, pa vseeno je minilo brez padcev, praznih zračnic ali kakšnih okvar koles. 

Čeprav se nam je sprva zdelo, da smo podelali že vse v primerni razdalji od Slovenije, pa sem za začetek hitro našel »bele« lise, deset oziroma enajst, če k tem dodamo še baltske države Litvo, Latvijo, Estonijo in Kaliningrad. Na pobudi, da da vsak kakšno idejo za drugo leto, je prišlo kar preveč predlogov, nekatere od njih (ožji izbor) pa bom podrobneje obdelal v prihodnjih nekaj mesecih. Tokrat smo traso predlagali in izbirali bolj “demokratično” in nakapalo se je kar precej idej in predlogov.

Bilo je nekaj lobiranja, malo je vsak pohvalil svojo idejo, na koncu smo se odločili za nekoliko popravljeno verzijo kolesarjenja po dolini reke Loare – iz Pariza ob Sieni do Loare, pa ob Loari do Toursa in naprej do Bordeauxa ter za konec še ob Canal du Midi oziroma po kolesarski poti dveh morij do Carcassonna (obdelali bomo praznino v krogu B).

Continue reading