Pasta alla Norma, drugič
Do popoldneva tretjega septembra se zberemo v Kataniji tako tisti, ki bodo sem pripotovali z letalom kot tisti s kombijem. Prav veliko časa ne bo, si pa bomo vseeno ogledali nekaj glavnih znamenitosti (simbol mesta Slonova fontana (Vaccarini, 1736), grško-rimski amfiteater (v) iz I. stol. in odeon (v), stolnico (v) in nekdanjo stolnico sv. Agate (v), cerkev sv. Frančiška (v), benediktinski samostan (v) in cerkev sv. Nikolaja v areni (v) in preštevilne druge cerkve, grad Ursinijev (v), palače slonov (mestna hiša), Biscari (v), Manganelli, Toscano, Reburdone in druge, nekaj vrat v nekdanjem obzidju (Uzeda, Ferdinandea), ipd.
Arrusti e mangia, speci in pojej
V mestnem središču so v večernih urah značilne tudi številne stojnice (oziroma nekdanje mesnice), t.i. “Spraži & Pojej” (Arrusti e Mangia) z okusnim mesom z žara, tudi konjskim.
Za muzeje (npr. muzej sodobne umetnosti) pa nam bo zmanjkalo časa, bo pa čas za kakšno dobro večerjo za začetek arancine (ocvrte riževe kroglice z mletim mesom) in testenine Norma (Pasta alla Norma, v) – poznavalci trdijo, da so ime dobile po znameniti operi tu rojenega skladatelja Vincenza Bellinija), ocvrte sardelice (sarde a beccafico alla catanese), mesne kroglice iz konjskega mesa ali teletino s pistacijevo omako, cavolfiore ali bastardo affogato (“utopljena” (kuhana) cvetača), caponata alla siciliana (nekakšna kuhana kuhana zelenjava), za prilogo kakšen pire iz navadnega komarčka (maccu) ali veliko spomladansko čebulo ovito s slanino (cipollata), seveda pa bo treba poskusiti tudi sladice – cannolo di ricotta (kanoli s skuto po sicilijansko), cassatta siciliana (kasata po sicilijansko) ali manjše cassatelle (v), mandljeve olivette di Sant’Agata (res da jih pripravljajo le ob prazniku sv. Agate) in nunine piškote – biscotte della monaca, če jih naštejem le nekaj.
Catania (grško Katáni, latinsko Catăna ali Catĭna) je drugo največje mesto na Siciliji in središče istoimenske pokrajine. Leži ob Jonskem morju ob vzhodni obali Sicilije. V mestni občini živi 313.000 preb., v pokrajini pa 630.000. Mesto leži na močno aktivnem potresnem območju, tako dva potresa mesto skoraj porušita 1169 in 1693), močno pa ga poškoduje še izbruh Etne (1669), saj je vulkan oddaljen le 30 km. Po legendi naj bi bilo mesto porušeno kar sedemkrat, od izbruha Etne leta 122 pr. n. št., ko je se zgradbe rušijo pod težo pepela, naprej. Je industrijsko, trgovsko in logistično središče Sicilije, tu se nagaja tudi najpomembnejše letališča na jugu Italije.
Območje je zaradi Etne na severu gorato, na jugu in jugovzhodu pa ravninsko in vključuje znaten del ravnine Katanije (‘a Chiana), eno največjih obdelovalnih površin na Siciliji. Ravnica ob morju sodi v naravni razervat Oasi del Simeto s 2.000 hektarji. Rezervat ustanovljen leta 1984, dobi ime po tukajšnji reki Simeto.
Katanija z Etno v ozadju
Na območju današnje Katanije se na Deviškem hribu (Monte Vergine, 49 m n. m.) – vzpetina zraste pri izbruhu Etne med letoma 15.000 in 4.000 P.S. – naseljujejo že v mlajši kameni dobi, v bakreni dobi in v začetnih obdobjih bronaste dobe. Hrib zavzema strateško mesto med morjem, Etno in glavnimi ravnicami. Zraste večje prazgodovinsko naselje, na tem kraju so danes Dantejev trg s samostanom sv. Nikolaja v Areni (danes sedež Univerze), Ulica Gršega gledališča in na današnjem Stolničnem trgu, kjer je izviral tudi potok Amenano. O obstoju naselbini pričajo številne izkopanine. Kot kaže je območje pretežni del bronaste in železno dobo zapuščeno.
Katanijo pod vodstvom Euarhosa zgradijo grški kolonizatorji iz bližnjega Naxosa (prišleki iz grške Halkide) leta 729 pr. n. št. in ga imenujejo Katane, kar lahko v prevodu pomeni večji nož ali strgalo za kožo, pa tudi ostro kamenje, groba tla ali negostoljubna dežela. Svoj višek doživi v V. stol. pr. n. št. Leta 476 pr. n. št. ga prisvoji sirakuški tiran Hieron I. in naselju spremeni ime v Áitna.
V prvi punski vojni (264–241 pr. n. št.), leta 263 pr. n. št., zavzame Katanijo rimski konzul Manius Valerius Maximus Corvinus Messalla. Càtina (ali Càtana) postane rimska kolonija s cesarjem Avgustom leta 21 pr. n. št. Tedaj se prične gradnja številnih javnih zgradb in mesto se razvije v trgovsko središče Sicilije, njegovo pristanišče pa v eno najpomembnejših ob Sredozemskem morju. Zelo hitro, že v IV. stol., se v teh krajih uveljavi krščanstvo, v cerkve predelajo nekaj rimskih palač, mesto pa se počasi začne preoblikovati iz antičnega v srednjeveško.
Okrog leta 440 Vandali porušijo Katanijo, za njimi območje za krajši čas okupirajo Vzhodni Goti. Leta 535 Katanijo zavzamejo Bizantinci, leta 884 pa, pod vodstvom Ibn al-Athīrom, Arabci, Katanijo pa preimenujejo v Medinat-Al-Fil (Slonje mesto), po skulpturi slona iz lave, ki verjetno sega še iz pred-bizantinskega obdobja, Bizantinci ga le obnovijo in postavijo na osrednji trg v mestu. Arabci začno rodovitno okolico mesta izkoriščati za pridelavo agrumov in prav zaradi tega Katanija postane poljedelsko središče. Katanija je vseskozi v Sicilskem emiratu, vse do leta 1072, ko Sicilijo zavzamejo Normani, Katanijo pa predajo knezoškofu.
Henrik VI., cesar Svetega Rimskega cesarstva, leta 1194 opustoši mesti, njegov sin Friderik II. pa iz Katanije napravi cesarsko mesto in v njemu zgradi mogočen grad oziroma dvorec. Po uporu proti Anžujcem se leta 1282 Peter III. Aragonski v Kataniji okrona za kralja Sicilije. Pod Aragonci Katanija postane glavno mesto Kraljevine Sicilije in že leta 1434 na zahtevo Alfonsa V. Aragonskega dobi svoje prvo vseučilišče, Siciliae Studium Generale. Z združitvijo Kastilije in Aragonije postane Sicilija del Španskega cesarstva.
Izbruh vulkana Etne leta 1669 zatrpa cele predele Katanije, a je za mesto katastrofalen šele potres leta 1693. Mesto obnovijo, bolje zgradijo na novo, v baročnem stilu in kot tako je baročno središče leta 2002 uvrščeno na Unescov seznam človeške kulturne dediščine skupaj se še sedmimi občinami v dolini Noto, Caltagironom, Militellom, Modico, Notom, Palazzolom Acreide, Raguso in Sciclijem. Ker pri gradnji uporabijo temno vulkansko kamnino. mesto imenujejo kar Temno hči Etne. Svoj gospodarski pomen obnovi v XIX. stol.
Glavne zanimivosti
Rimsko gledališče (II. stol.)
Antika Iz grškega obdobja ni ostalo prav veliko sledov pa naj si bo zaradi številnih naravnih katastrof (potresi, izbruhi Etne), ali zaradi človeških aktivnosti (novogradnje), morda so le še temelji nekaterih zgradb ostali izvirni grški. Arheološke raziskave leta 1978 v nekdanjem Benediktinskem samostanu potrdijo obstoj naselja od bakrene dobe naprej, izkopljejo pa tudi dele zgradb iz VI. do IV. stol. pr. n. št., ki pripadajo staremu grškemu obdobju.
Slonov vodnjak
Mnogo več ostankov je iz rimskega obdobja, ki nam povedo, kako velik pomen igra mesto v Rimskem cesarstvu. Mozaike, kipe in kakšen steber danes hranijo v Mestnem muzeju v gradu Ursino. Mnogo zgradb iz rimskega obobja je vdelano v sodobnejše zgradbe, vsekakor pa lahko danes vidimo (ostanke) gledališča (II. stol.), Odeona ((III. stol.), amfiteatra (II. stol.), toplic Indirizzo, Rotonda in Achilliane in druge kopališke strukture, ostanke akvadukta, grobove, forum, mavzolej (II. stol.), hišo z mozaiki iz pozno-republikanskega obdobja, stebre itd. Velik del teh ostankov iz rimskega obdobja leži v leta 2008 ustanovljenem Grško–rimskem arheološkem parku (nekaj zgradb je tudi (delno) obnovljenih). Arheologi so tudi mnenja, daj je tudi simbol mesta ‘u liotru (Slonov vodnjak) sklesan vsaj v rimskem obdobju, če ne že prej. Ime verjetno izhaja iz napačne izgovorjave imena Heliodorus, pol-legendarnega čarovnika obtoženega klicanja mrtvih in velikega nasprotnika petnajstega škofa Catanie Leona II. zdravilca (VIII. stol.), ki ga da sežgati na grmadi. Slonu je na hrbet dodan egipčanski obelisk iz nedoločenega obdobja in verjetno izvira iz Izidinega kulta.
Iz poznoantičnega obdobja ostaja nekaj zgodnjekrščanskih grobov severno in vzhodno od starega mestnega jedra, npr. Okrogel mavzolej, Kvadraten hypogeum in številni odlomki in kamni, vključno z nagrobnim napisom Iulie Florentine, razstavljen v Louvrskem muzeju, ali Carcacijevim kamnom (cippus), razstavljenem v Muzeju gradu Ursini. Iz zgodnjega krščanstva so tudi grobnica sv. Euplio, sv. Marije pri jami, kapela v bolnišnici Giuseppa Garibaldija (posvečena Mariji iz Meke) in območje med sv. Zaporom in nekdanjo stolnico sv. Agate Antične.
Srednji vek. Iz bizantinske dobe si lahko ogledamo le kapelo Bonajuto (Dobre pomoči) nekdaj v zasebni lasti plemiške družine. Gre za trichoro, zgradbo s tremi ladjami. Iz normanskih časov so ohranjene apside v stolnici sv. Agate, restavrirane po potresu leta 1693. Stolnica ohranja doprsni kip-relikvarij in lesno skrinjo-relikvarij sv. Agate Giovannija di Bartolo iz XV. stol. Iz švabskega obdobja (XIII. stol.) je portal cerkve sv. Agate v zaporu in slovit Friderikov grad Ursinijev.
Renesansa. Tudi iz pozno-aragonskega obdobja je vidnih le malo ostankov, med najbolje ohranjenimi je cerkev sv. Marije Jezusove (1498). Cerkev je sicer predelana, a iz XV. stol. ostaja samo kapela Paternò, ki ohrani svojo gotsko obliko. Leta 1558 začno graditi benediktinski samostan sv. Nikolaja v Areni, vendar je porušen v letih 1669 (lava) in 1963 (potres), ponovno zgradijo 1703 in mu prizidajo istoimensko cerkev. Od stare strukture ostanejo kuhinja, zahodni del križnega hodnika in loki na južnem hodniku. Obzidje Karla V., ki obkroža zgodovinsko jedro, gradijo med letoma 1550 in 1555 po načrtih Antonia Ferramolina, a projekta ne dokončajo. Leta 1612 zgradijo vodnjak treh rek, leta 1621 pa še vodnjak sv. Agate.
Barok. Katanija je po številnih potresih, zlasti katastrofalnim v letu 1693, ki je pustošil po vzhodnem in južnem delu otoka, večinama zgrajena na novo v stilu tedanjega časa, baroku. Večkrat območje prekrije tudi lava, ki se zliva vse do morja. Iz ruševin zraste biser sicilijanskega baroka, takšen, da ga leta 2002 skupaj z drugimi mesti v dolini Noto porušenimi v tem potresu vpišejo na Unescov seznam človeške kulturne dediščine.
Stolnični trg (Piazza Duomo)
Na zahtevo Giuseppa Lanze, vojvode Camastre projektirajo široke glavne cesta, med katerimi osrednjo ulico Etna, Karljevi korzo (danes ulica Viktorja Emanuela II.), ulico Plebiscita in ulico sv. Filipa (danes Garibaldijeva). Pri projektu )ob)nove Katanije sodelujejo številni znani arhitekti (med njimi Giovanni Battista Vaccarini, Francesco Battaglia, Stefano Ittar, Alonzo di Benedetto in Girolamo Palazzotto), ki skušajo ohraniti antične ostanke v novih zgradbah.
- stolnica sv. Agate, device, mučenke in zaščitnice Katanije, zgradita nad ostankih normanske cerkve iz XI. stol. (zgrajena med letoma 1084 in 1094 nad rimskima Achillianovim kopališčem in poganskim svetiščem na pobudo Rogerija I. Sicilskega) Giovanni Battista Vaccarini (pročelje) in Girolamo Palazzotto (notranjost). Ostanki iz iz normanskega obdobje so v prečni ladji, dva povezovalna stolpa, in tri polkrožne apside. Šele leta 1857 dogradijo tudi zvonik. V notranjosti je treba med številnimi stranskimi kapelami (vse s številnimi slikami in kipi od začetka XVII. stol.) in tremi oltarji oltarji omeniti predvsem kapelo Device ali Gospe z nagrobniki Aragonskih kraljev in sobico (cammareddo) z bogato okrašenim vhodom (vhod iz kapele sv. Agate) in relikvijami sv. Agate. V cerkvi je tudi nagrobnik skladatelja Vicenza Bellinija. Leta 1926 jo papež Pij XI. povzdigne na nivo male bazilike.
- cerkev opatije sv. Agate;
- cerkev sv. Agate Antične je med letoma 380 in 1094 prva stolnica v Kataniji, zgrajena pa je nad še starejšo kapelo med ruševinami rimskega pretorija, ki jo leta 264 posveti škof Severij. Stolnico začno graditi pod škofom Severinom leta 380 in je dokončana leta 436. Ko cerkev dobi status stolnice, sem prenesejo tudi relikvije sv. Agate (ko imajo oblast nad Sicilijo Arabci, so relikvije v baziliki stolnici sv. Sofije v Kostantinopolu. Škof Leon II. zdravilec (VIII. stol.) leta 776 cerkev poveča, da dobi končno podobo stare cerkve. Rogerij I. da leta 1094 zgraditi novo baziliko, imenu te cerkve dodajo La Vetere – antična. Antična cerkev je v preteklosti zaradi potresov večkrat porušena in obnovljena ali pozidana na novo. Pročelje ostaja v normanskem stilu. Notranjost je triladijska preprostih oblik. Pri vhodu je lesen zaboj, ki je 500 let hranil relikvije sv. Agate. Od številnih zanimivosti v notranjosti omenjam mavzolej zgodovinarja in arheologa Maria Musimecija (1854) arhitekta Antonia Calìja, prvotno grobnico sv. Agate ter kapeli Device in sv. Agate. Pod cerkvijo je kripta, kjer so se pred preganjanji skrivali kristjani.
V mestu si lahko seveda iz tega obdobja ogledamo še številne palače – Biscari, Manganelli, Toscano, Reburdone, Gravina Cruyllas, Bruca, Fassari Pace, Valle, Villa Cerami …
Devetnajsto stoletje. Med pomembnejšimi zgradbami naj omenim (1821), prvo mestno gledališče v Catanii, odprto do leta 1887 in gledališče Massimo Vincenzo Bellini. Med letoma 1863 in 1865 postavijo tudi nekaj vodnjakov.
Dvajseto stoletje. Prosperin vodnjak (1904, Giulio Moschetti), Centralna pošta (1922–1929, arhitekt Francesco Fichera), Borza (1933, arhitekt Vincenzo Patanè), Sodna palača (1937–1953), vodnjak Malavogliev (1975), palača zavarovalnice Generali (prva stolpnica z 19 nadstropji), vodnjak školjk, vodnjak delfinov,…
….
NAZAJ NA PRVO STRAN >>>
Sicilija (v italijanščini in sicilščini Sicilia [sičìlja]), je ena od dvajsetih dežel, ki sestavljajo Italijo, in ena od petih s posebnim statutom. Zavzema ves istoimenski otok, po velikosti (25.700 km2) in številu prebivalcev (5,1 milijona), prvi v Sredozemlju. Leži v njegovi sredini, približno enako daleč od španske kot od maloazijske obale.
